ANNALES 8/'96
pregledni znanstveni članek	UDK 327(497.4:450)"!915/1996"
SLOVENSKO-iTALIJANSKi ODNOSI OD LETA 1915 DO DANES
Jože PIRJEVEC
dr., redni profesor. Univerza v Padovi, IT-ji5100 Padova, Via 8 Febbraio 2 protessoie ordiriario delPUniversilž degli Studi di Padova. IT-35100 Padova, Via 8 Febbraio 2
IZVLEČEK
V prispevku se avtor spopade z vprašanjem slovensko-italijanskih odnosov od prve svetovne vojne dalje. Njegova izhodiščna točka je pravzaprav tajni Londonski pakt iz leta 1915, s katerim se je Italija obvezala, da bo napovedala vojno Avstco-Ogrski v zameno pa dobila strateško pomembna ozemlja v alpsko-jadranskem prostoru in v Dalmaciji. Ta načrt, ki je slonel na premisi, da bo Italija postala po vojni ena od velikih evropskih sil, se ni uresničil, ker so razmere leta 1918 (zaradi boljševiške revolucije in Wilsonove teze o samoodločbi narodov) povsem spremenile vojne cilje. Italija je z Rapallsko pogodbo leta 1920 sicer dobila dobršen del slovenskega in hrvaškega ozemlja, ne pa popolne oblasti nad Jadranom in v balkansko-podonavskcm prostoru, s katero je računala. To je povzročilo močno il ustracijo, ki se je v naslednjih dveh desetletjih udejanjila v agresivni Mussoiinijevi politiki in je, kljub začasnemu uspehu med letoma 1941-43, s porazom savojske monarhije doživela popoln polom. Po drugi svetovni vojni, ko je Italija morala prepustiti Sloveniji Posočje in Kras pa tudi de! Istre, so se razmere med obema narodoma sicer nekoliko uravnovesile, nikoli pa njuni odnosi niso postali prav prisrčni, saj se tudi v novih razmerah rimska vlada ni znala povsem otresti "londonskega sindroma". Zadnje popadke te bolezni je mogoče opaziti še danes v napetih odnosih med Italijo in samostojno Republiko Slovenijo.
Ključne besede: politični odnosi, londonski pakt, Rapalska pogodba, Slovenija, Italija Parole diiave: rapporti politici, Patfo di Londra, Trattato di Rapallo, Slovenia, Italia
Britanski ministrski predsednik Sir Herbert H. Asquith je pisal marca 1915 svoji prijateljici Venetiji Stanley: "Vlada je razpravljala, kako najbolj poceni kupiti takojšnjo intervencijo Jtaiije, te najbolj požrešne, spolzke in perfidne sile. Posebno kar se tiče dalmatinske obale, na široko odpira svoja usta, mi pa ji ne s memo dovoliti, da bi Srbom preprečila dostop do morja. Toda ne glede na to., se nam jo splača kupiti: čeprav bom vedno mnenja, da je odigrala na mednarodnem prizorišču najbolj klavrno in ponižujočo od vseh vlog."'
Antanta je, kot vemo, Italijo bogato poplačala, ker se je med prvo svetovno vojno borila na njeni strani, čeprav ne tako bogato, kot je predvideval Londonski pakt, predvsem pa ne na škodo srbskih, temveč slovenskih in
hrvaških interesov. Z Rapallsko pogodbo, podpisano novembra 1920, je namreč Kraljevina SHS dobila praktično celo dalmatinsko obalo, odpovedati pa se je morala (stri in slovenskemu Primorju, vključno z dolino Soče, kar pomeni, da je prišlo pod nadoblast savojske monarhije skoraj 400.000 Slovencev. Ta rešitev je pomenila izredno hud udarec za mali slovenski narod, ki je stoletja živel pod - pogosto nenaklonjenim - pokroviteljstvom Habsburžanov in je bil sedaj prisiljen sprejeti njihov poraz kot lastni poraz.
Za primorske Slovence, katerih naravno središče je bil Trst, pa tudi za tiste, ki so gravitirali proti Gorici, Italijani seveda niso pomenili novost, saj so skupaj z njimi živeli v simbiozi, ki je bila dokaj tipična za Sred-
1 Herbert H. Asqisith, l etters lo Venelia Stanley, Selected and edited by Michael and Eleonor Brock, Oxford University Press, 1985, «tr. 50?.
9
ANNALES 8/'96
Joie PIRtSVEC; SIOVENSKO-ITAL1JANSK! ODNOSI OD LETA 19! 5 DO DANES, 9-14
njo Evropo. V tem prostoru so namreč prebivalci mest pogosto govorili drugačen jezile, imeli drugačno kulturo in včasih celo religijo od podeželja. Ta odnos se je neokrnjeno ohranil skoraj lisoč let zaradi nepropustnosti fevdalne družbe, ki so jo od časa do časa razgibale le sporadične kmečke vstaje, o katerih pa ne moremo reči, da bi imele etnični predznak. Propad fevdalizma in večja socialna mobilnost, tipična za drugo polovico 18. in za začetek 19. stoletja, pa sta pospešila nastanek meščanskih in intelektualnih slojev, ki niso hoteli biti Slovenci samo po izvoru, temveč tudi po miselnosti in zavesti. Ugotovitev, da ti "homines novi" v imenu svojih pravic začenjajo postavljali politične zahteve in hočejo sodelovati pri upravi skupnega življenjskega prostora, je pomenila za italijansko ali poitalijančeno elito v mestih, navajeno ravnati s podeželskim prebivalstvom kot z "dobrimi divjaki", pravo kulturno revolucijo, s katero se ni znala soočati drugače kot tako, da je spremenila svoje nazore o njih: odslej niso bili več "dobri", temveč "hudobni" barbari. Ta spiemenjeni odnos, ki ga leta 1848 in na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja najbolj dokumentirano lahko opažamo v Dalmaciji, se je kmalu razširil po vsej jadranski obali do Trsta in Gorice ter postal v naslednjih desetletjih ena od glavnih potez iredentistične politike. Čeprav so se tržaški in goriški Slovenci v tem času kulturno, politično in ekonomsko nadvse hitro razvijali, jih italijanski sosedi nikoli niso sprejeli kot enakovredni narodnostni osebek, nasprotno, imeli so jih za "ščave", za Slovane, ki da ogrožajo in rušijo stoletno socialno harmonijo in ustaljeni red. Zanje je bil edini sprejemljivi Slovenec tisti, ki se je odpovedal svoji etnični zavesti in jeziku ter se v imenu "višje kulture" prelevil v Italijana.2
To miselnost, ki je preživela prvo svetovno vojno, so po letu 1918 nove italijanske oblasti v Julijski krajini (kakor so preimenovali Primorsko) sprejele povsem nekritično, saj po svoji kulturi in psihi niso bile pripravljene, da bi se ustvarjalno soočale z večetnično stvarnostjo novih provinc. Ljudje, ki so jih prišli upravljat, tudi če odmislimo vse avanturiste in dobičkarje, so se oblikovali v okolju, v katerem sta pojma "narod" in "država" bila praktično istovetna. V skladu z ideologijo Risorgimenta so bili prepričani, da je treba "alloglote" čimprej asimilirati, ker je to v korist ne samo državi temveč predvsem njim samim. Minister za šolstvo Anile je leta 1921 Josipu Vilfanu rekel: "Obsojeni ste na višjo kulturo, ne na zlo torej, temveč na dobro, zato se predajte."3 Italijanski vladajoči razred si seveda ni utvarjal, da bi bilo to mogoče storiti čez noč. Čeprav po prvi svetovni vojni Italije ni obvezovala nobena mednarodna
pogodba glede zaščite slovenske in hrvaške manjšine, so najpomembnejše državne osebnosti novim podanikom obljubljale, da bo z njimi Italija ravnata bolje kot Avstrija, v skladu s tradicijo svoje dvatisočletne kulture. Pri tem pa niso računale s tržaškimi iredentisti, ki so kljub spremenjenim razmeram vztrajali v svojem agresivnem nacionalizmu, še manj pa z nastajajočim fašizmom in njegovo zmožnostjo, da si prisvoji vse tiste ideološke prvine, s katerimi je mogoče združiti pod svojimi banderami široke ljudske množice.
Kakšna eksplozivna mešanica lahko nastane iz spojitve iredentizma in fašizma, so tržaški Slovenci imeli priliko spoznati že julija 1920, ko je podivjana drhal požgala slovenski Narodni dom, ne da bi se policiji ali vojski zdelo potrebno posredovati. S tem se je začelo obdobje nasilja, ki je preplavilo julijsko krajino in je z Mussoiinijevo zmago leta 1922 doživelo kvalitetni skok, kakršnega v tej obliki zahodna Evropa še ni poznala. Dotlej so namreč fašistične škvadre izvajale nasilje na svojo pest ob večji ali manjši potuhi oblasti, odtlej pa je postalo uradna, dolgoročno zastavljena politična linija, ki je lahko računala na vso moč državnega aparata in propagande. Slovenci, povsem nepripravljeni na tak divji naskok, so najprej odgovorili tako, da so iskali zaščite pri oblasteh, ko pa se je izkazalo, da so ti poskusi jalovi, so se v samoobrambi začeli zatekati tudi sami k nasilju. Seveda so bili v neenakem boju poraženi, kot zgovorno pričata prvi in drugi Tržaški proces. S svojim uporom pa so nase vendarle pritegnili pozornost evropskega javnega mnenja in nemalo prispevali k temu, da so se 2e v tridesetih letih zahodni intelektualni in državniški krogi začeli zavedati, kako krivična je Rapallska meja.4
Te dogodke je treba seveda vključiti v širši kontekst viharnih italijansko-jugoslovanskih odnosov v obdobju med vojnama, ki so bili zaradi Mussolinijeve "napoleonske" politike, kakor jo je sam imenoval, skoraj vedno zelo napeti. V takem nezdravem in nevarnem mednarodnem vzdušju se Slovencem, ki so bili podložni Beogradu, ni zdelo primerno, da bi se pridružili Hrvatom v njihovi odiočni opoziciji srbski hegemoniji, saj so videli v Jugoslaviji, da rečemo z Antonom Korošcem, "Minor maius" - manjše zlo. Pri tem pa je treba vendarle ugotoviti, da niso opustili misli na združeno Slovenijo in, kar je še bolj zanimivo, da so se v tem strinjali tako katoličani kot komunisti.
Ob izbruhu druge svetovne vojne pa sta obe stranki reagirali na italijansko zasedbo na različne načine. Potem ko so z Nemci in Madžari razkosali sfovensko zemljo, so Italijani menili, da je primerno dati Slovencem ljubljanske pokrajine (kakor so preimenovali svoj
2	Jože Pirjevec, Das Bild des Slawen in der italienischen Publizistik des Adriaraumes, Österreichische Osthefte, Jg. 33, Wien, 1991, str. 27-34.
3	Milica Kacin-Wohinc. Narodnoobrambno gibanje primorskih Slovencev v letih 1921-28, Založba Lipa, Koper, ZTT, Trst, 1977, knj. L, str. 118.
4	Rebecca West, Black Lamb and Grey Falcon. A Journey through Yugoslavia, Papermac, Macmillan, London, 1984, str. 881.
10
ANNALES 8/'96
lože pirievec: SLOVENSKO-ITALItANSKi ODNOS! OD I.ETA 193 5 IX) DANES, 3-11
kos plena) določeno kulturno avtonomijo, si s tem zago-	člen z italijanskim narodom.6
loviti njihovo sodelovanje in celo hvaležnost ter obe- Vprašanje nove meje je že leta 1944 sprožilo pi va
nem vzbuditi med Slovenci pod nemško zasedbo sim-	trenja, med slovenskim in italijanskim odporniškim giba-
patije do Italije. Vse to v upanju, da bosta Nemčija in	njem, pa tudi, kar je še pomembneje, prva razhajanja
Rusija v spopadu, ki ga je Hitler načrtoval, kmalu iz-	med Titom in njegovimi zahodnimi zavezniki. Italijan-
krvaveli in da bo Italija v tem primeru lahko vključila v	ska kapitulacija je ameriškim in britanskim četam dajala
svoje meje tudi Štajersko in Gorenjsko. Relativno tole-	pravico, da zasedejo celo Italijo, vključno z julijsko
rantna politika italijanskih zasedbenih oblasti je pov-	krajino. S tem pa se niso strinjali Jugoslovani, ki so trdili,
zročila med Slovenci dvojno reakcijo: zmerne siie	da jih dogovori med Rimom in Zahodom ne vežejo,
(predvsem tiste, ki so bile pod vplivom Cerkve) so bi Je	toliko bolj, ker je prebivalstvo tega področja s sodelo-
prepričane, da bo mogoče vzpostaviti z Italijani dialog	vanjem v uporu dokazalo svojo voljo, da se priključi
in preživeti, dokler ne pridejo boljši časi. Radikalne pa	novi Jugoslaviji. Posledica teh različnih stališč, ki jih
so z druge strani bile mnenja, da se je treba upreti in da	Tito in feldmaršal Alexander nista uspela uskladiti, ko
je treba udariti po tistem členu v nemško-italijanski	sta se marca srečala v Beogradu, je bil dvojni pohod na
navezi, ki je šibkejši. To se je poleti 1941 zares zgodilo	Trst z jugoslovanske in zavezniške strani, v prepričanju,
in povzročilo med Italijani, ki so se dotlej radi samo-	kot je rekel Churchill, da "tisti, ki prej pride, prej
všečno ponašali zaradi svoje "humanosti", tipično zapre-	melje".'' Tekmo so z velikimi žrtvami sicer dobili Jugo-
paščenost opeharjenega dobrotnika. Med njihovimi slo-	slovanl, vendar komaj za las, saj so že naslednjega dne
venskimi privrženci pa se je kmalu utrdilo mnenje, da je	prispele v mesto tudi zavezniške enote in tam tudi
treba med fašistično, pa vendar katoliško Italijo in bolj-	ostale. Vzroke za takšno situacijo, ki je bila v osvo-
ševistično in ateistično Rusijo (ki je očitno navdihovala	bojeni Evropi povsem izjemna (do podobne je prišlo
OF) spet kot "minor malus" pač izbrati prvo. Italijani so s	samo na Koroškem), je Iskati v tem, cla Slovenci niso
svoje strani v odgovor na oboroženi odpor proti "ban-	imeli jasno začrtanih zgodovinskih meja, na katere bi se
ditom" in njihovim podpornikom začeli z brezobzirno	lahko sklicevali, predvsem pa v tem, da je Churchill
vojaško in represivno akcijo, obenem pa oborožili "va-	vedno razločneje videl Tita le kot podaljšek Stalinove
ške straže" in s tem odločilno prispevali k izbruhu dr-	roke in se resno bal širjenja komunističnega vpliva na
žavljanske in ideološke vojne na Slovenskem.5	Zahodu, predvsem v Severni Italiji in Franciji. Bolj kot
Ko je Italija jeseni leta 1943 kapitulirala, so bili	Titu se mu je zdelo torej potrebno - povedati Stalinu , da
Nemci takoj pripravljeni prevzeti njeno vlogo kot pokro-	kaj takega ne bo dovolil in da je pripravljen seči tudi po
vitelji domobranskega gibanja, čeprav so z obliko-	orožju v obrambo lastne influenčne sfere. Zato je uiti-
vanjem operativne cone Adriatisches Küstenland ohra-	mativno zahteval, naj Tito umakne svoje čete iz Trsta,
nili razdelitev slovenskega ozemlja, niso mogli prepre-	Gorice in okoliškega ozemlja, in to tudi dosegel, ker se
čiti, da bi se OF ne uveljavila tudi na Primorskem, ki ga	Stalinu ni zdelo vredno tvegati spora z Zahodom zaradi
je Kočevski zbor oktobra 1943 tudi formalno priključil	teritorija, ki za Sovjetsko zvezo ni bil pomemben. Sloveniji oziroma Jugoslaviji. Ta prvi suvereni akt slo- V štiridesetih dneh, kolikor so Jugoslovani ostali v
venskega naroda pa je spremljala misel, cJa teritorija ni	Trstu in Gorici, so vodili ambivalentno politiko. Z ene
dovolj osvoboditi z orožjem v roki, temveč da je treba	strani so si s poudarjanjem slovensko-italijanskega brat-
pripraviti tudi potrebne argumente za zagovarjanje svo-	stva skušali pridobiti poleg delavskega razreda, ki so ga
jih zahtev o novi meji z Italijo na mirovni konferenci. V	že imeli na svoji strani, tudi meščanske italijanske sloje,
ta namen je bil ustanovljen v kočevskih gozdovih	Z druge pa so proti tistim, ki so jih smatrali za nevarne
raziskovalni inštitut, ki je začel zbirati potrebne zgodo-	ali za nasprotnike, sprožili kapilarno represivno akcijo
vinske, etnične in gospodarske podatke v podporo tezi,	ter jo izpeljali na tipična revolucionarni oziroma stali-
da je treba Sloveniji priključiti celo Primorsko, s Trstom	nistični način z masovnimi aretacijami in poboji. V
in Gorico. Voditelji OF niso zanikali, da je Trst bil po	očeh italijanskega meščanstva, ki je doživelo prihod
svojem prebivalstvu večinoma italijansko mesto, trdili	"slavo-komunistov" kot epohalno katastrofo, je takšna
pa so, da je bil skozi stoletja naravno upravno, kulturno	politika žadobila dimenzije pravega genocida in postala
in ekonomsko središče zaledja, h kateremu spada. Obe-	povod za očitke, ki se še danes niso polegli. Že oktobra
nem so v imenu proletarskega intemacionalizma obljub-	1944 je italijanska vlada v svoji propagandi proti jugo-
Ijalt, da bodo spoštovali in ščitili italijansko manjšino,	slovanskim zahtevam trdila, da je Rapallska meja ločni-
na katero so gledali, v upanju, da se bo revolucija raz-	ca ne samo med dvema narodoma, temveč tudi med
širila tudi na Apeninski polotok, kot na pomembni vezni	dve-ma kulturama in ideološkima svetovoma. V ozračju
5	Tone Ferenc, Fašisti brez krinke. Dokumenti 1941-1942, Založba Obzorja, Maribor, 1987.
6	Jože Pirjevec, La questione rwzionale neila Resistenza des popoli croato e sloveno, Qualestaria, I. XIII., april, 1985, St, 1, str. 68-81
7	Dušan Biber, ur., Tito-Churchill. Strogo taino, Globus, Zagreb, 1981, str. 503-517.
11
ANNALES 8/'96
lože pip.ieveo sl0v£nskcmtau|ansks odnosi od i.eta 1515 do dank, 9-1j
Mussolini v Trstu leta 1938. (NŠK). MussoUni a Triestenel 1938.
hladne vojne, ki se je medtem razdivjala, je to tezo italijanska stran še razvita in se pri tem v svojih argumentih pogosto posluževala iredentistitnega in fašističnega izrazja.8 Vse to je seveda Se poglobilo razdor med obema narodoma in državama, ki sta februarja leta 1947 sicer podpisali mirovno pogodbo, s katero je bilo ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje kot nekakšen tampon med njima, toda to sta storili pod prisilo, brez vere v resnično možnost sprave. V naslednjih letih se razmere kljub temu, da je Stalin junija 1948 izključil KPj iz Kom in forma, niso bistveno spremenile. S tem, da seje
odcepila od sovjetskega bloka in se približala Zahodu, je Jugoslavija sicer postala vojaška predstraža Italiji, toda če so dejstvo, da je varovala Ljubljanska vrata, znaJj ceniti v VVashingtonu. Londonu in Parizu, se to ni zgodilo v Rimu. Spremenjene mednarodne razmere tako niso odločilno vplivale na bilateralne odnose, saj je bilo tržaško vprašanje še vedno odprto, kajti že jeseni leta 1947 je postalo jasno, da STO ne bo nikoli zaživelo. Rešitev problema je prišla spet od zunaj, z odločilnim posegom Angležev in Arnerikancev, ki so po hudi krizi leta 1953 oktobra naslednjega leta Jugoslavijo in Italijo
8 Documemi diplomatici ilaliani. Decima serie: 1943-1948, knj. I. {9. IX. 1943-11. XI! 1944), ístituto poligrafías e Zecca cleílo Staío, Rím, 1592, passirrj; Nazionalismo e neofascismo nella lotta política al confine oriental? 1945-75, Ístituto per la storia del movímonta di liberazione nc-l friuli-Venezia Giulía, Trst, 1977.
12
ANNALES 8/'96
lože PIRIEVEC: SLOVENSKO-lTAll|AN$Kl ODNOSI OO LETA 131S DO DANES, 9-14
tako rekoč prisilili, da sta sprejeli Londonski memorandum, Ta dokument, po katerem naj bi Italija dobila cono A, Jugoslavija pa ohranila cono B STO, v svoji dvoumnosti jasno ka2e, da rimska vlada tudi tokrat ni pristopila k reševanju odprtih problemov z namenom, da bi jih premostila enkrat za vselej. Ker meja formalno ni bila dokončno zakoličena, so italijanski vladni krogi v naslednjih letih govorili o njej kot o "demarkacijski črti" in pri tem zavestno gojili v svojem javnem mnenju prepričanje, da jo bo mogoče Se spremeniti. Italijanske oblasti so se odločile za tako politiko, ker so hotele zadostiti številnim istrskim beguncem, ki so po vojni iz neprilagodljivosti novim, gotovo nelahkim razmeram zapustili svoje domove, pa tudi, ker se niso nikoli znale povsem sprijazniti s stvarnostjo, kakršno je narekovala izgubljena vojna. Posebno v obmejnih pokrajinah so tako zavestno gojile iredentistično miselnost in kulturo, h kateri je seveda spadalo, kot njen sestavni del, tudi zapostavljanje slovenske manjšine, celo njene tržaške veje, pa čeprav jo je ščitil posebni statut, priložen Londonskemu memorandumu. V letih po njegovem podpisu je mogoče tako opaziti zanimivo dvojnost: medtem ko so se zaradi odprte meje gospodarski odnosi med Slovenijo oziroma Jugoslavijo in Italijo močno razmahnili ter sta si Trst in Gorica zaradi priliva jugoslovanskih kupcev odločno opomogla, se kultura sožitja nikakor ni mogla zakoreniniti v zavesti večine njunih italijanskih prebivalcev.9
To je postalo povsem očitno po letu 1975, ko sta Jugoslavija in Italija sklenili Osimske sporazume in priznali dokončnost meja med bivšo cono A in B. Tudi tokrat rimska vlada ni pristopila k rešitvi problema iz lastnega prepričanja, temveč bolj pod pritiskom Was-hingtona, kjer je prevladovalo mnenje, da je treba to kočljivo vprašanje urediti še pred Titovo smrtjo. Ker niso bili cepljeni na organizem, ki bi bil nanje pripravljen, so predvsem v tržaškem javnem mnenju Osimski sporazumi povzročili silovito reakcijo in spodbudili nastanek novega političnega gibanja, Liste za Trst, ki je v naslednjem desetletju močno pogojevala lokalno politično življenje, saj je postala nekakšen vezni člen med skrajno desnico in socialistično levico. Kako odločilna je bila za podpis Osimskih sporazumov skrb zagotoviti Jugoslaviji miren prehod iz titoističnega v posttitoistično obdobje, dokazuje tudi dejstvo, da je v njih vprašanje manjšin zastavljeno na povsem obroben in v bistvu nezadovoljiv način.10 Kljub temu, da si je jugoslovanska stran želela bolj zavezujoč dogovor, s svojo zahtevo ni prodrla, ker italijanska na to ni bita pripravljena. Tako je tekst, ki govori o manjšinah, zavestno ohlapen in po-
vsem nedvoumen v eni sami točki: tam, kjer pravi, da jo zaščita manjšin notranje vprašanje ene in druge države. Taki formulaciji niso botrovale samo desničarske, neofašistične in iredentistične sile, ki so bile in so močne v italijanskem političnem življenju ter v državnem aparatu, temveč tudi jakobinska kultura, na kateri še vedno sloni italijanska država. Prepričanje, da .med državljansko pripadnostjo in narodnostno zavestjo ne sme biti razlike, ni prisotna samo v konservativnih krogih, temveč jo je mogoče zaznati tudi na levici, kakor je očitno iz manifesta tistih "razsvetljenih" italijanskih intelektualcev, ki so pred dvema ali tremi leti protestirali proti zakonskemu osnutku v prid manjšinskim skupnostim v Italiji, o katerem naj bi razpravlja! parlament, češ da ruši celovitost italijanskega kulturnega prostora.
Izhajajoč iz teh premis, je mogoče tudi razumeti, zakaj Italija v zadnjem stadiju jugoslovanske krize ni podprla slovenske težnje k osamosvojitvi. Ker Italija slovenskega naroda nikoli ni vzela prav zares, temveč ga je smatrala bolj kot nekakšno folklorno varianto srbsko-hrvaškega jedra, ker na novost slovenskega kulturnega in političnega preporoda osemdesetih let intelektualno ni bila pripravljena, se je zunanji minister De Michelts znašel povsem v sozvočju s tistimi kolegi znotraj Evropske skupnosti, ki so vsak iz svojih razlogov prav tako nasprotovali razpadu Jugoslavije. Še maja 1991 je slovesno izjavil, da Evropa Slovenije ne bo priznala niti v petdesetih letih, kar pa ga pol leta kasneje, ko se je Nemčija odločila navezati z Ljubljano diplomatske stike, ni motilo, da bi ne zavzel povsem nasprotnega stališča. Za ta salto mortale se seveda ni odločil iz protesta proti srbski agresivni vojni v Sloveniji in pozneje na Hrvaškem, temveč zato, ker se je zbal, da bi nekaj dni po Maastrichtu zaradi razhajanja med bonnsko vlado in njenimi partnerji ne prišlo do razkola, ki bi imel usodne posledice v evropskem političnem življenju.11 Skratka, šlo je za politiko, ki je rii pogojevala želja, da bi se med sosednjima državama in narodoma oblikovali novi, plodnejšf odnosi. Da je ta ocena pravilna, sta v naslednjih letih potrdila tudi oba njegova naslednika v Farnesini: zunanja ministra Andreatta in Martino. Oba, posebno slednji, sta poskušala izrabiti šibkost in mednarodno izolacijo mlade države, da bi na njen rovaš utrdila italijanski vpliv v severno-jadranskem geopolitičnem prostoru. Pri tem sta uporabila že tradicionalna sredstva pritiska, nacionalistično in iredentistično miselnost obmejnega italijanskega prebivalstva, ogrožanje življenjskih interesov slovenske manjšine v Italiji in podporo zahodnih zaveznikov - v tem primeru Evropske zveze - ki pač zaradi tega obrobnega vpra-
9	Klaus Cattftrer. Im Kampf gegen Rom, Molden, Du na j-Frankfurt Zürich, 1968; lože Pirjevec, Tržaški vozel, ZTT, Trst, 1985.
10	Osimski sporazumi, Založba Lipa, Koper, 1977, sir.335.
11	¡ože Pirjevec. Jugoslavija, 1918-1992. Nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjeviceve in Titove Jugoslavije, Založba Lipa, Koper 1995, str. 432.
13
ANNALES 8/'96
|ože plklevtc: SLOVENSKO-it ALBANSKI o0nûsi OD leta 19(5 DO DANES, 9-!4
sanja ne namerava otežkočati svojih odnosov z Italijo. Pri tem je najbolj zanimivo, da rimska vlada za svoj pristanek tesnejšemu sodelovanju Slovenije z Evropo ne postavlja problema italijanske manjšine, temveč misli predvsem na interese istrskih beguncev. Ker pa je med temi še krepko zakoreninjeno prepričanje, da so Slovenci le "hudobni" barbari, ni upati v skorajšnje izboljšanje medetičnih odnosov v našem prostoru, še bolj vznemirjujoča pa je ugotovitev, da ponuja italijanska stran nadvse svojsko razlago o veljavnosti mednarodnih sporazumov. Po izkušnji tega stoletja, ko se je Italija v
diplomatsko zgodovino zapisala predvsem zaradi svoje pogodbene nestabilnosti, bi pričakovali, da bodo v rimskih političnih in diplomatskih krogih nadvse previdni, ko izražajo svoje mnenje o podpisanih in v parlamentu potrjenih dogovorih. Namesto takšne opreznosti pa moramo beležiti čudne izjave, ki postavljajo pod vprašaj Osimske sporazume, češ da so bili sklenjeni s totalitarno in komunistično državo ter da v spremenjenih razmerah ne držijo več. Nenavadna interpretacija, ki hi, če bi se uveljavila, podrla politično ravnovesje ne samo v Evropi, temveč na celem svetu.
RIASSUNTO
Nei sao contributo, l'autore affronta la questione dei rapporti italo-sioveni dalla prima guerra mondiale in poi. A dire il vero, il punto di partenza prescelto s rappresenlato dall'accordo segreto del 1915, noto come Patío di Londra, con il quale ¡'Italia sí impegnava a dichiarare guerra aü'Austro-Ungheria ricavandone come contropartita aicuni territori sirategicamente importanti nell'area alpino-adriatica e nella Dalmazia. Questo piano, poggiante sulla premessa che l'ltalia dopo il conflitto sarebbe divenuta una dette grandi potenze europee, non ebbe successo poiché nel 1918 (in se güito alla rivoluzione bolscevica e alie fes/ di Wilson sull'autodeterminazione dei popoli) la situazione fece mutare radicalmente i finí deüa guerra. Con il Trattato di Ra pal lo de! ¡920, l'ltalia si vide assegnare si una buona parte dei territori sloveni e croati, ma non riusci ad avere il controllo completo dell'Adriatico e dell'area balcanico-danubiana alia quale aspirava. Ció provocó un forte senso di fmstazione che nei due decenni successivj si manifestó nell'aggressiva política mussoliníana che, nonostante i! temporáneo successo registrato nel periodo 1941-1943, sfoció con la sconfítta della monarchia dei Savoia nella catástrofe più completa. Dopo i! secando conflitto mondiale, con l'talia che dovette cedere alia Slovenía le regiom dei Posocje e del Carso, nonché una parte dell'lstria, i rapporti tra i due popoli irovarono si un cedo equilibrio, ma non furono mai molto cordial), poiché anche nelíe nuove condizioni il governo di Roma non seppe liberarsi completamente della "síndrome londinese". CU ultimi effetti di questa malattia sono tuttora presentí nei íesi rapport! tra ¡'Italia e I'indipendente Repubblica di Slovenia.
14