Nebeške cvetice
            Pravljica.
           V nebesih je velik, prelep vrt, posejan s tisoči in
  tisoči vsakovrstnih  cvetic, mnogovrstne barve in oblike,     od neznatne,   male  spominčice,   skromne  marjetice,   do     ponosnih, živobarvnih tulipanov in vonjavih rož.            Slednji otrok na zemlji ima v nebeškem vrtu zase-
jano svojo cvetico. Dokler je priden, poslušen, je tudi njegova nebeška cvetica lepa in sveža. Ako pa otrok ni priden, kakršen bi moral biti, usahne pa tudi pri njegovi nebeški cvetici listič za lističem in tudi cvetna glavica omahne uvenela. Otrokov angel varih je vsled tega ne-izrečeno žalosten in nestrpno čaka večera. Ko poklekne otrok na večer k posteljci in moli večerno molitev, se mu pridruži angel in mu zašepeče: »Danes nisi bil priden. Ni bilo vse v redu. Se spomniš?« In otrok premišlja. Res! Prijetno se jc igral. Zaklicala je mamica. Težko, tako težko je bilo pustiti igračo. Mamica je klicala v drugo. Še je igral naprej. Zaklicala je tretjič. Šele tedaj je otrok ubogal. Domisli se sedaj tega svojega pregreška. Skoči pokonci, teče k mamici, jo objame in prosi opro-ščenja. In tudi k nebu povzdigne očesci, sklepajoč ročice: »Odpusti, nebeški Oče! Bom poslušnejši!« Potem se otrok vleže na posteljo in mirno zaspi. In angel varih ni več žalosten. Vzame malo zlato škropilnico, gre k nebe-škemu jezeru, kjer so zbrane vse solze, ki so jih plakali in izplakali ljudje na svetu v kesu nad svojimi pregre* hami.   Tam si natoči angel v škropilnico vode, sveže kot
jutranja rosa, čiste in jasne kot kristal in blesteče kot solnčni svit. S tem poškropi bolno, uvelo cvetico ter ji prilije. Cvetka se osveži in postane še lepša, kot je bila prej.
Slednje jutro in vsak večer pride na vrt nebeška Kraljica. Vidi in pozna vsako posamezno cvetico, kot naj-boljša vrtnarica. Pred majnikoni, njej posvečenim mese-cem, si izbere iz vrta vse one cvetice, ki še niso vzcve-tele, ki so šele vzkalile in nežno poganjajo. Neguje in varuje jih z največjo skrbnostjo. Te rastlinice so ji po-sebno ljube. Tu odstrani usahnele lističe, tam obrne po-pek proti solncu, oni naravna stebelce, drugim pa zaliva. Kaka radost jo navdaja, če opazujc, kako lepo uspevajo in bujno rasto negovane njene ljubljenke! Ko uzre raz-vijajoči se temno-modri listič vijoličnega popka! Izza še zaprte košarice marjetice se smehlja rdeče - koničasti cvetni vršiček, in tam zopet uzre prvo razvito zvezdico nežne spominčice! To vse so cvetke otrok, ki se priprav-Ijajo na prvo sveto obhajilo. In oni presrečni, veličastni dan, že v zgodnjem jutru, gre nebeška Kraljica na vrt. Vsi popki cvetic so tedaj odprti. Od vsake vrste nego-vanih Ijubljenk vzame ona najlepši cvet in vse povije v prelep šopek. Donese ga Stvarniku v pozdrav. Stvarnik ga privije na srce, in cvetice žare, cvetc še lepše in dehte.
Otroci na zemlji pa praznujejo prvo sveto obhajilo. Srce, tesrio združeno s Stvarnikom, jim zatrjuje radostno: »Dants je najsrečnejši dani«                           Fr. Zupančič