0 vzgoji otrok. Nastopila je era otrokova. Dočim ni v preteklib stoletjih obruila javnost nikake pozornosti razvoju mladine, razume danes vsakdo, da Dosi mladina bodočnost. Od dobrega ali slabega razvitka mladine je odvisen razvoj naroda. Zaradi splošnega streraljenja po višji izobrazbi je nastalo nebroj izobraževališč in vzgojevališe, ki imajo nalogo, piipravljati mladino na življenje, vzgajati jo v koristne ude človeške družbe. Da pa morejo taki zavodi zadoščati svoji nalogi, jim je treba ne samo dobro in pametno vzgojenega mladinskega naraščaja, nego treba tudi, da jib podpira pri nadaljoi izobrazbi krepka in umna domača vzgoja. Vtiski, ki jih dobi dete v prvi mladosti, so večinoma merodajni za ves njegov nadaljnji razvoj. Zato je tako velike važnosti, da so ti Ttiski blagi in dobri. V vsako otroško dušo so položene že od rojstva dobre kali; šele slabi vzgojevaloi vplivi sejejo ljuliko v mlado srce. Saj prafi že sla?ni Campe v svojem Tbeopbronu: BClovek, kakor je prišel iz roke stvamikove, in kakor še vsak dan prihaja, je v resnici dobrodušna stvar." Kako pa naj ostane otrok dober in blag, ako ga vzgajajo samo s sirovostjo, ako dete ne čuje drngega kot grdo, sirovo govorjenje in vidi često tudi slaba dejanja?! Starši naj bi bili zatorej v prvi vrsti sami blagi, značajni ljudje. EdoT hoče vzgajati, rzgajaj se n ajprej sam. Eaj hasne, ako izkušajo starši vteptati svojim otrokom razne moralne stavke, a se sami ne ravnajo po njih? Otroci bodo posnemali dejansko svoje starše, a dobre nauke bodo smatrali za sitnost, ki jim greni življenje. Eazume se, da so velike važoosti tudi sovzgojevalni momenti, ki čestokrat podero temeljito, kar so skrbni starši z velikim trudom postavili. Starši naj tedaj strogo pazijo na to, komu izroče svoje dete v varstvo, pa tudi na to, kdo so njegovi pajdaši pri igri in zabavi. Marsikatero slabo zeljice, ki se razraste pozneje v veliko drevo, je bilo zasajeno v slabi tovaršiji. Vobže imajo ljudje napačno mnenje o vzgojevanju. Ako ves dan na otroka kričijo, ga zmerjajo in kaznujejo, mislijo, da so storili 8fojo dolžnost. Vedno hočejo res delati pri vzgoji, hočejo takorekoe čutiti, da vzgajajo. Zato obdajajo otroka s eelim nasipom npjrazličnejših prepovedi in ukazov. Dostikrat je vzrok vsem tem prepovedim edinole mubasta trma staršev. Posledica tega je, da se čuti otrok zatiranega; njegov miadi duh sili v prostcst, a ker mu je omejenost staršev ne da, predere siloma mejo, ki mu krati svobodo, to se pravi, otrok postane neubogljiv in trmast. Prepovejte otrokom kolikor mogoče naalo — samo to, česar res nikakor ne smejo storiti! Ne kratite jim ponepotrebnem zlate svobode! Otrok, ki z njim ravnaš dosledno in ki ima dober zgled svojih vzgojevalcev pred očmi, niti ne potrebuje večnih opominov iu groženj. Umen vzgojevalec izhaja tako tudi brez kazni. Zakaj pod njegovim navodilom bo otrok le redkdaj imel priliko 8toriti kaj kaznjivega. Sploh naj se vrši vzgoja tako mirno in samoumevno, da otrok ne čuti, da ga kdo vodi. Vsemu njegoverau počenjaju mora biti daua že od vsega početka prava smer, tako da po lastnem nagibu ne udarja čez ojnice. Nič ni bolj napačnega in kvarljivega nego mnenje, da treba vedno udribati po detetu. Otrokova duša je iiežua cvetka, ki se razvija le v toplem solncu Ijubezni. Neusmiljeno jo pa ugonablja ostra sapa sirofosti. Seveda ni mogoče podajati pedagoškib navodil v okviru kratkega člančiča. Opozarjati hočem tukaj le, kaj bi bilo potrebno, da se usposobijo splob starši za vzgojo svojib otrok. V to svrha bi bilo treba sistematičnega poučevanja, zlasti mater. V obliki večernib predavaiij naj bi se dala materam prilika, poučevati se o psihologiji otrokovi ter o vzgojeslovju sploh. Tu bi se odprlo strokovnim pedagogom jako obširno polje delovanja, ki bi gotovo rodilo obilo sadu. Eer bi bila sestavljena predavauja v preprostem, lahko umljivem slogu, bi bila razumljiva tudi preprostim slojem, za katere gre tu v prvi vrsti. Naj pridem končno še na ona slovenska mala, nesre&na bitja — in žalibog jih ni malo — ki jim s te strani ni pomoči. Njih starši 80 ali zaradi svojih duševnih in moraličuih lastnosti popolnoma nezmožni vzgajati jib, ali ki zaradi težavue borbe za vsakdanji krub nimajo časa in prilike pečati se s svojimi otroki. Da se resijo ta nesrečna bitja, treba vse drugih sredstev. Tu ni mogoče vzgajati staršev, ker se. več vzgajati ne dado. Treba tedaj pričeti pr1 otrokih saraib. V prostoruih zavetišeib naj bi se zbirala taka deca rano v jntro pod nadzorstvora otrokoljubnib vzgojevalcev. fu naj bi prebili otroei ves dan med različnim delom, učenjem in igro. Zvečtr pa naj bi se dostavili zopet staršr-m. Samo oni nesrečniki. ki so zaradi propalosti svo.jih staršev v direktni nevarnosti, naj bi se docela zadržali v zavodih. Tako bi vzcvetel iz slojer, ki izbaja sedaj iz njih večina zločincev, krepak, delaven rod. Toda kdo naj ustanavlja taka prepotrebna zavetišča? Edo naj jih vodi ter Zicje žrtvuje? Treba razpravljati tudi o tem vprašanju. Najbližji faktor za vzgajanje otrok je ženska. Pulagajmo ji tedaj tudi skrb za zapuščeno deco v roke. Eavno ženstvo prpmožnib slojev, ki ni navezano na borbo za vsakdanji kruh, razpolaga z zadostnim časom Ne vežejo ga stanovske dolžnosti, žrtvovati more z lahkoto po nekaj ur na dan taki, nad vse važui nalogi. Iraelo bi pa ouo tudi samo zase neprecenljiv hasek samorzgoje, ki bi se jej ženstvo moralo podvreči, ako bi hutelo izpolniti to vzvišeno nalogo. Eer bi se pa morale te dobrotnice člo- veštva v to svrho tudi tfineljito pedagoško izobraziti, bi gotovo obračale tudi na svojo lastno deco vee pozornosti, kakor se godi, žal, danes, kar bi zopet rodilo le blagodejnega sadu. Danica.