Gospodar in gospodinjo LETO 1941-XIX 1. OKTOBRA ŠTEV. 40 Poklicna vzgoja in Zadnjič sem pisal na tem mestu o kmečkih nadaljevalnih šolah, pa sem, govoreč o važnosti teh šol za kmečko mladino sâmo, obljubil napisati nekaj še o pomenu nadaljevalnih šol za slovenski kmečki dom. Staro in že hudo obrabljeno frazo moram spet ponoviti: naša kmečka domačija je v krizi. O »krizi« se je res toliko govorilo, da se človek te besede že skoraj ne upa zapisati. Pa ker jo vsi dobro po-tnamo in dobro vemo kaj pomeni, naj ostane! Kaj je »kriza« torej dobro vemo. Sedajle je trenutno nekoliko bolje . — izredui časi so tudi »krizo« potisnili ob i stran — toda stiska slovenske kmečke domačije se bo spet pojavila, morda v ne-1 koliko drugačni obliki in na drugačen način, a pojavila se bo. Spet bodo prišli časi ko se bodo kmetijski proizvodi tako pocenili, da se bo kmetu zdelo, da se kmetoveti zares ne izplača. Kajti »kriza« slovenskih kmetij je globlja kakor se nam zdi. Ni odvisna samo od evetovnih kriz in od trenutno neugodnih cen. Ne bo torej nič napak če se enkrat prav resno vprašamo, kje in katere so glavne korenine krize, ki je v naših domačijah takorekoč kar stalna! Več jih je! Vseh seveda ne bomo mogli obravnavati v tem spisu — jih bomo pa morda še kdaj pozneje. Recimo prenaseljenost oziroma prevelika obljudenost naše kmečke zemlje, ali razkosavanje domačij zaradi preobljudenoeti, ali izkoriščanje kmečkega stanu od strani trgov-stva (to stvar naš kmet še najbolj pozna, ker jo najbolj neposredno čuti!) in tako naprej! O vsakem izmed teh vzrokov za stalno »krizo« naših kmetij bi bilo treba posebej pisati in razmišljati, pa tudi ob primernem času nekaj koristnega in pametnega \jkreniti. Od samega razmišljanja in pisanja se gotovo nič ne bo obrnilo na bolje. Vendar je pa pred vsakim dejanjem treba resnega premisleka. Danes bi rad pokazal na vzroke krile, ki so brez dvoma med najvažnejšimi. kmečka domačija pa jih je mogoče odstranjevati s pomočjo kmečkih nadaljevalnih šol. Nihče ne more danes stvarno zanikati resnice, da v odločilni meri povzroča stisko naših kmetij premajhno zanimanje naše kmečke mladine za kmečko delo in za napredek domačije in pa prenizka poklicno - strokovna naobrazba kmečke mladine, ki sicer ima veselje do kmetovanja. 1. O prvem vzroku, zaradi katerega usodno pešajo naše kmetije — t. j. o ne-zanimanju kmečke mladine za dom in delp — so že veliko pisali. Saj je prišla že kar nekako v modo rečenica o »begu« s kmetij o »begu« z grude itd. Ta stvar ima prav gotovo svoje globoke gospodarske in še bolj globoke socialne vzroke. Ne zanikujem jihl Vendar pa moram takoj dostaviti, da niso nič manjši — če ne večji — duševni vzroki, ki so sad napačne ali pa sploh nobene vzgoje za kmečki poklic. Pri nas je kmet lahko vsak, če je kaj duhovno za svoj kmečki poklic pripravljen ali ne. Za vse druge pwklice so potrebne posebne poklicne šole — za kmečkega človeka jih ni treba. Za vsak drugi pwklic moraš tudi nekaj znati, napraviti preizkušnjo — za kmetovanje — nič! Ali ni tu nekaj narobe? Kaj je dober kmečki gospodar ali gospodinja biti morda lažje kakor biti dober rokodelec ali trgovec? Za obrtnika, trgovca, kvalificiranega tovarniškega delavca itd., se zahteva neko notranje nagnenje, neko veselje do dotičnega poklica Brez te notranje sile ni dobrih, rokodelskih mojstrov ne dobrih preddelavcev. Za kmetovanje pa — tako nemara mislite — je to odveč. Saj ne moreš postati drugega, kot ubijati se z zemljo, z živino... čemu bi trebalo še kuk-šnega notranjega nagnenja, veselja, navdušenja? Takšna misel je zmotna! Zelo zmotna. V poklicu, ki ga opravljaš iz notranjega navdušenja in nagnenja, boš slabo shajal, ne boš imgl uspehov, boš nezado- voljen in nesrečen. To je znano. Če pravimo o kom, da nima poklica, vemo, da je bolj tako, tako. Naredi pač, kar mora, ker ga priganja vsakdanja skrb za obstanek; — a to je mnogo premalo. Podoben je konju, ki ga moraš venomer priganjati z bičem, kadar greš od doma. Tak človek gre v svojem poklicnem delu prav za prav venomer od doma, se pravi od tistega, kar mu je ljubo. Ugotoviti moramo, da se za privzgoji-tev notranjega nagnjenja za kmečki poklic pri nas napravi odločno premalo. Kdo pa sploh kaj napravi? Dom, starši? Bore slaba vzgoja je, če je na kmetiji v ustih staršev — vse samo trpljenje Če je na kmetih vse slabo, v drugih poklicih pa vse dobro. Zlasti v mestnih in fabri-ških. Kaj so napravila društva? Do sedaj 6o naša društva na splošno — kar odkriti bodimo! — prej odtegovala kmečko mladino domačijam kakor jo priklepala nanje. Kaj je napravila šola? Skoraj isto Naša ljudska šola je bila dosedaj na deželi v tem oziru zelo pomanjkljiva, kar je veliko škoda. Kamor koli pogledamo, naletimo v tem pogledu na nisa'.en odgovor. Ali je potem kaj čudno, če nam mladina drvi s kmetij? Kmečka nadaljevalna šola pa ima v svojem načrtu ravno vzgojno za kmečki poklic. Ne bomo tu raziskovali, koliko to svojo odlično nalogo tudi dejansko izpolnjuje — nekje bolj, drugod manj — ali že naloga sama je vredna vse podpore vseh kmečkih ljudi. Kajti brez notranjega ognja za domačijo, za polje, živino, travnik, ne bo dobrih gospodarjev in gospodinj, brez njih pa ne dobrih in trdnih kmetij. 2. Glede drugega vzroka, ki škoduje kmečkim domačijam, smo pa že obširneje govorili one dni, ko smo pisali o važnosti kmetijske strokovne izobrazbe. Brez znanja ni obstanka ne napredka na kmetiji. Danes noč»;m še enkrat pogrevati že povedanih stvari. Kar poglejte nekaj številk nazaj v »Gospodarju in gospodinji«, pa boste našli! Le eno bi rad povedal: kmetijskih strokovnih šol, kakršna je n. pr. na Grmu, še dolgo ne bomo imeli toliko, kolikor jih je nujno treba. Kmečka nadaljevalna šola glede strokovnega pouka sicer ni to, kar je kmet. strokovna šola, in biti ne more, a vsaj nekaj strokovne izobrazbe pa vendarle nudi kmečkim mladeničem in dekletom. Ponekod so nadaljevalne šole tudi v tem oziru prav dobre. Mnogo bolje je pa nekaj kot nič! Naše kmetije ne bodo dobro obstale, kaj še napredovale brez poklicnega ogrija za kmečki poklic in brez osnovnega stro-kovno-kmetijskega znanja. Го drži ko amen v očenašu. Kmečke nadalje ralne šole pa so namenjene ravno poklicni in osnovni strokovni vzgoji. Ali jih je preudarnim ljudem treba potem še posebej priporočati. Dr. Ludvik Puš. Kaj ovira napredek kmetijskega gospodarstva? Doslej smo govorili o dveh največjih ovirah napredka v kmetskem gospodarstvu, o nevednosti in o pomanjkanju volje za napredek. Povedali smo tudi, kako naj se te ovire odstranjujejo. Veliko kmetov je pa takih, ki pravijo: »Jaz prav dobro vem, kakšno izboljšanje bi bilo potrebno na moji kmetiji in bi to tudi prav z veseljem napravil; toda kako, ko pa nimam sredstev « Za to oviro bi pa prav za prav bilo najboljše, da tisti, ki jo hoče odstraniti, kar šteje potrebna sredstva. Tako dobrega svetovalca in učitelja pa danes ne bomo našli. Zato bo treba že iskati za to oviro tako rešitev, da jo kmetje sami zmoremo. Oglašajo se taki, ki nam pravijo: »Var-čujte!« Kapital, ki ga za izboljšanje po- trebujemo, bi si morali torej sami privarčevati. Niso vse kmetije enake, niso vsi gospodarji enaki in tudi vse družine nieo enake. So kmetije, ki donašajo prav lep dohodek. So gospodarji, ki so prevzeli posestvo od očeta ali od tasta brez bremen in so še z nevesto dobili lepo doto. So družine, ki imajo vzrediti in spraviti h kruhu le par otrok. Toda taki primeri so bolj izjeme, prav redke izjeme. Večina kmetij donaša prav slabe dohodke, gospodarji so jih prevzeli obremenjene z užitki in odpravninami. Kmetija z bornimi dohodki pa ima poleg tega še rediti in spraviti h kruhu veliko število otrok. Pri taki kmetiji bi bilo pač nesmiselno nasvetovati, naj varčujejo, da ei bodo mogli izboljšati svoje gospodarstvo. Mo- goče bi se moglo to še nekako svetovati za današnje razmere, ko imajo kmetijski pridelki res lepe cene in ko kmet z lahkoto prav vse prodni, kar pridela. Toda preden bi pri današnjih razmerah na malih kmetijah privarčevali za izboljšanje potrebni kapital, bi poteklo veliko časa in na izboljšanje bi morali le predolgo čakati. 1. So pa taki, ki imajo prihranke na strani še iz prejšnjih časov. Ker so jih pa težko pridobili v dolgem času s pridnostjo in varčnostjo, se jim zdi škoda, da bi denar tako rekoč »zapravili«, da bi ga vtaknili v kmetijo. Toda to je huda zmota, ki vam more povzročiti veliko škodo. Če imate denar danes na strani, ga ne morete za nobeno drugo stvar bolj koristno uporabiti, kakor za izboljšanje кп-etije. Denar, ki ga vtaknete v kmetijo, ni zapravljen. Tak denar je najbolj varno naložen in tak denar bo nosil največje obresti. Tako dobro sploh ne morete nikjer naložiti denarja, kakor če ga uporabite za izboljšanje kmetije. 2. Kaj pa oni, kt nima nič na strani, ki si ni mogel nič prihraniti? Ali morejo ti kar vsako misel na izboljšanje kmetije pustiti? Ne. Če sposoben in podjeten gospodar denar potrebuje za izboljšanje kmetije in ga nima na strani, si ga bo pač izposodil. Ni se treba nič ustrašiti, če nasvetujemo posojila za izboljšanje knetije, če vam svetujemo, da se zadolžite. Dolg, ki ga napravimo za izboljšanje kiretije, ne pomeni, da smo slabi gospodarji, ampak pomeni nasprotno, da smo dobri gospodarji. Tak dolg nam ne bo snedel kmetije in jo spravil na boben, nasprotno, tak dolg bo kmetijo dvignil in jo rešil. Več pridelkov bo nosila in s tem več hrane in več dohodkov. In z večjimi dohodki bomo prav lahko odplačevali dolg in obresti. Imate že prav, da se izplača, če se za izboljšanje zadolžimo. Toda, kdo bo pa dal danes posojilo? Tega vprašanja prav za prav pri nas ni treba. Vsak kmet pri nas ve, da če potrebuje posojilo res za gospodarske namene, ga bo iskal in ga bo navadno tudi dobil v posojilnici. Hvala Bogu imamo veliko število posojilnic. In vse te posojilnice se tudi zavedajo, da je njihova glavna naloga z zbranimi kmet-skimi prihranki pomagati kmetskemu gospodarstvu k napredku. Zato pa naše posojilnice tudi najrajši dajejo kmetska posojila, ker so ta posojila navadno tudi najbolj varna. Grunt ima do pekla kore- nine. Posojilnice se zavedajo, da marsikaj drugega lahko propade in izgubi svojo vrednost. Grunt pa ne propade in ima svojo vrednost. 3. Večina izboljšanj v kmetijstvu pa so take vrste, da jih ne more izvesti posamezen kmet, ampak da jih je mogoče izvršiti le v skupnosti. Razumljivo je, da bo uredil hlev z gnojiščem in napravil gnojnično jamo vsak kmet zase. Tukaj skupnost ni mogoča. Ravno tako razumljivo pa je tudi, da ne bo vsak kmet zase nabavljal modernih in dragih kmetijskih strojev pri nas, kjer popolnoma prevladuje mala kmetija. Nasprotno, kmetijske stroje si bo nabavilo več kmetov skupaj in taka skupnost je kmetijska strojna zadruga. Vsa kmetska dela od setve preko žetve pa do mlačve bomo s stroji lažje, boljše in cenejše opravljali, kakor pa smo jih doelej opravljali brez strojev. Ne moremo govoriti o izboljšanju kmetije, ako se pri gospodarstvu ne uporabljajo kmetijski stroji. Če hočemo izvesti melioracije ali izboljšanja zemlje, je to ponajvečkrat zo-pe* mogoče le v skupnosti. Ne morem odvesti iz močvirnih travnikov odvišne vode s pomočjo jarkov in drenaže, ako tega istočasno ne izvršijo tudi sosedi. Z drenažo pa namesto močvirnih travnikov s kislo krmo dobim prvovrstne travnike s sladko krmo ali pa celo dobre njive. Ravno tako lahko v skupnosti zgradimo sušilnico. Posušeno sadje se sedaj zelo dobro in lahko spravi v denar, zlasti ono, ki ni godno, da ga prodamo v svežem stanju. Zopet je potrebno, da v skupnosti zgradimo sušilnico, pa naj že to sušilnico gradi kmetijska strojna zadruga ali srenja ali pa podružnica sadjarskega društva. 4. Žal je za skupnost marsikje še pri nas tako malo razumevanja in tako malo volje. Ravno to nerazumevanje skupnosti moremo imenovati kot eno poglavitnih ovir, da se izboljšanje kmetijstva potom zadrug, potom vaške in srenjske skupnosti tako počasi širi. Če bi bilo več smisla in več volje za skupnost, bi bili potom skupnosti izpeljali že mnogo izboljšanj, na katere že desetletja čakamo, da bi jih kdo izpeljal. Čakamo kralja Matjaža * in njegove vojske, ko nam je kralj Matjaž in njegova vojska prav lahko naša skupnost. V tej skupnosti bi izboljšanja hitro izpeljali, bi nam kmetije nosile lepe dohodke. Kmečki vrt Shrambe se polnijo z jabolki 'Jablane so letos pri nae že precej dobro obrodile in zato bomo napolniti naše shrambe z jabolki, ki so tako važen del naše prehrane, da ne smejo manjkati v nobenem gospodinjstvu. Paziti moramo, da se nam bodo posebno dolgo ohranila in da jih ne bo šlo nič v škodo. Priložena razpredelnica nam jasno kaže čas, ko so jabolka najboljša, to se pravi, že dovolj zrela. V mislih imam tako imenovano drugo zrelost sadja, to je ono, ki jo navadno označimo z besedami: »Jabolko je že medno,« to se pravi res okusno in sočno. Ta zrelost je tudi meja, preko katere ne smemo dosti iti pri shranjevanju sadja. Jabolka naj dozore na drevesu, da se tako zbere v njih čim več sokov. Tako sadje je tudi mnogo bolj odporno in bo vzdržalo dalj časa. Dozorelo jabolko se da lahko odtrgati, ne da bi potegnili z njega pecelj in nalomili rodni les. Sad nekoliko zasučemo in ako se odtrga, je zrel. Tedaj drevo oberemo. Nekatere sorte se drže na drevesu prav do konca oktobra. Pustimo jih kar lepo na imiru, kajti čim dalj časa so na drevesu, •tem boljši in trpežnejši bodo. Da jabolka obiramo in ne tresemo, je vsakomur že 'jasno. Za shranjevanje pa se ravnajmo po sledečih navodilih, ki jih moramo brezpogojno upoštevati, če hočemo imeti jabolka čez zimo prav do pomladi in še čez sveža in vredna dnevne cene. Jesenskih jabolk ne shranjujemo za daljšo dobo, ker se ne drže in so najboljša v novembru in decembru. Tudi kos-mači: boskopski kosmač in kanadka niso posebno trpežni, ker potrebujejo stalno toplino in zračno vlago. Zato jih ne hranimo za pomlad. Najmanj občutljiva so jabolka z gladko kožo in to le zimske sorte, od katerih vemo, da so trpežne. Tako na primer hranimo v kleti zelo dolgo moškenckar, londonski peping, jo-natan, rdeči bellefleur, ontario, bočkovo jabolko in zlato reneto. Shranjujemo, kot že omenjeno le popolnoma zrela jabolka, ki niso nič poškodovana in imajo pecelj. Prezgodaj potrgana in nezrela niso primerna za shranjevanje čez zimo. Zato je prav, da počakamo z obiranjem jabolk, kolikor časa je mogoče. Trpežna so ona jabolka, ki Smo jih obrali, ne da bi se poškodovala, potolkla, opraskala ali odrla. Tudi pri prenašanju in nekladanju je ïreba največje pazljivosti. Obrana jabolka sortiramo in pustimo za shranjevanje le tista, ki so brez madežev, hrast in izrastkov. Če nimamo časa ali primernega prostora, da bi jabolka takoj razvrstili, jih previdno zložimo na kup, da se ne otol-čejo, v kleti ali na kakem drugem prostoru pod streho, samo, da ne zmrzuje. Pozneje jih prenesemo v zimsko shrambo. Zelo važna stvar za daljše hranjenje sadja je primerna zimska shramba. Toda te nima vsakdo in zato se moramo le pre-često zadovoljiti s kletjo ali kakim drugim prostorom. Vsak prostor pa moramo prej razkužiti, da uničimo vse gnilobne in druge glivice. Razkužujemo z močnim žveplanjem pri zaprtih oknih in vratih. Čez 24 ur prostor odpremo, očistimo okna in po možnosti prebelimo stene z apnom. Za stalne shrambe je priporočljivo, da napravimo v steni poleg vrat dve odprtini, eno spodaj po kateri bo prišel v shrambo svež zrak, drugo pod stropom, po kateri bo slab, pokvarjen zrak izhajal. Zaradi mraza pa morajo imeti te odprtine vratca, da jih lahko zapremo. V sadni shrambi naj vlada tudi primerna vlaga, kajti v suhih prostorih se sadje preveč izsuši in izgubi na okusu, prevelika vlaga pa podpira gnilobne glivice. V prvem primeru si pomagamo na ta način, da tla večkrat poškropimo z vodo, proti preveliki vlagi pa postavimo v shrambo škaf živega apna. Temperatura naj bo pozimi 2 do 4 stop. C. Jabolka zlagamo po sortah na police ali v zaboje, do katerih pride zrak. Zaboji naj bodo oddaljeni od sten in tal, da ima zrak povsod dostop. Jabolka se tudi zelo hitro navzamejo tujih duhov, zato ne spravljajmo v isto shrambo kislega zelja, repe, sira. bencina, petroleja itd. V shrambi naj vlada tema, da sadje počasi zori in ostane dalj časa odporno. Čez zimo moramo sadje večkrat prebrati in pregledati, da odstranimo vse nagnite in drugače poškodovane sadeže. Če se bomo po tem ravnali, bomo imeli jabolka prav do poletja. Razpredelnica nam nazorno kaže, od kdaj do kdaj doseže jabolko drugo stopnjo zrelosti (debela črta), črtana črta pa do kdaj se bo približno obdržalo. Številke zaznamujemo posamezne sorte, rimske številke pa mesece. v» v» a x ï\ Jfi» i p m iv v fi 4. — Z. mmr - 3. —- — 4. - S 6. --- - - \ r-l š. M л — _ 12. — - - U n. /S /6. — 1 — Л if-Џ. 1Д mam ■sn ---- 21 »tete 22 — - 23. 11. — - - IS. 16,. —. - Џ * — % * H 32. $3. \ (»— 4- ' vu w ur л и fl f n m iv v и 1. Beličnik. 2. Rdeča in bela astrahan-ka. 5. Viržinska rožica. 4-. šarlamovski. 5. Grafenštanjka. 6. Vojvoda Friderik. 7. Car Aleksander. 8. Siva jesenska carič-IIa. 9. Jakob Lebel. 10. Principovka. 11. Gdanski robač. 12, Stožerka. 13. Zlata zimska parmenka. 14. Kanadska cariči-na. 15. Carska caričina. 16. Rnmeni bel-lefleur. 17, Ananas. 18. Boskopski kos- mač. 19. Dolenjska voščenka. 20. Ripston Pepping. 21.. Baumanova reneta. 22. Pariški rambour. 23. Londonski Pepping. 24. Moškančkar. 25. Jonathan. 26. Ontario. 27. Carjevič. 28. Renski zimski rambour. 29. Bočkovo jabolko. 30. Bismarkovo jabolko. 31. Cesar Viljem. 32. Bobovec. 33. Barlep-sova zlata reneta. J. Kopačevi »No, kje pa so že zopet vsi otroci?« je nejevoljno godrnjala Kopačeva mati, ko se je zaman ozirala po vrtu in dvorišču za evojim drobižem. »Čas bi že bil, da se Nejče spravi na svoje naloge. Marica bi mi pa lahko pomagala pri spravljanju perila.« In Kopačeva mati se je brižno ozrla proti nebu, ki se je čedalje hitreje preprezalo z oblaki. »O, ta, pa pomagala!« je godrnjala stara dekla Lojza in hitela ovijati težko rjuho iz čebra. »Gotovo zopet v kakem kotu čepi in povesti bere, pa si zraven s palcem tišči uše«a, da ne bi slišala, če jo kličete. Mala dva sta pa prej stekla za nekim ciganskim vozom. Jaz sama vendar ne morem biti povsod. Kako naj perem, zraven pa še na otroke pazim. Marica je že vendar dosti velika, da bi lahko kaj pomagala pri hiši.« Nejevoljna je odšla Kopačeva mati v hišo. Res, tam je sedela v svojem kotičku dvanajstletna Marica in brala v Milčin-skijevih pravljicah, pa si zraven tiščala ušesa, kakor je Lojza prerokovala. Prestrašena je poskočila, ko je vstopila mati. »Oh, mama, saj ne berem zares,« je hitela, »le tako površno sem hotela vedeti, kaj se je zgodilo na koncu tolovaju Mataju. Veš, res nisem brala zares, le tako mimogrede,« je še enkrat ponovila, ko je videla materin jezni obraz. »Le tako povrhu, seveda. To je že stara pesem, ki jo dobro poznam « je oštevala mati Marico. »Medtem pa se jaz mučim in nikogar ni, ki bi mi vsaj malo pomagal.« »Mati, dežuje!« je v tem zaklical svež deški glasek in pri vratih sc je pokazala skodrana deška glavica osemletnega Nej-četa. Na rokah je imel velik kup perila, da so komaj gledale oči preko njega. »Ko eem mimo tekel, sem hitro pobral perilo z vrvi, sicer bi se bilo znova zmočilo,« je govoril vneto in vrgel kup na mizo. »Ampak zunaj še visi perilo, vsega nisem mogel pobrati — ali naj ti pomagam? Če malo poskočim, pa dosežem vrv,« in že je bil zunaj, mati pa seveda za njim. Marica jima je vzdihovaje sledila. Prav za prav je domače delo ni prav nič veselilo, ker pa je bila dobrega srca, je vendarle čutila, da mora materi pomagati Saj se v splošnem dela ne bi bila branila, če le ne bi bilo povestnih knjig. Kdo pa se tudi ne bi jezil, če si ravno sredi najbolj napete zgodbe, pa za-slišiš mater, ki te kliče- »Marica, Tonča obleci!« Ali pa, če je ravno prišel princ, da reši princezinjo. pa dobiš ukaz: »Ma^ rica, pojdi krompir lupit!« Saj če bi šlo za kako veliko, junaško delo, ne bi ugovarjala, ampak krompir lupit. — Počasi je stopala za ostalima na dvorišče. Medtem se je dež močneje vsul in Nejče je ves v ognju stal poleg matere in ji odvzemal težke kose perila, ki jih je snemala. »Tak pomagaj vendar, Marica!« je rekla mati in deklica se je zganila. Zdaj je šlo delo hitreje od rok, in še preden je dež napravil kaj škode, je bilo vee perilo na varnem v hiši. Medtem so pridirjali domov tudi ostali otroci. Podili so se vse popoldne za velikim ciganskim vozom, ki se je bil opoldne pripeljal skozi vas, zdaj pa jih je dež prignal domov. »Mati, mati, zamorca smo videli,« so vpili že od daleč in v sobo je pritekla drobna petletna deklica, za njo pa prav tako velik fantek. »Da, mamica, resničnega zamorca in ves je bil črn, pa veliko kosmato kapo je imel na glavi!« »In črne roke ima tudi.« »Mamica, veš, in vsi skupaj stanujejo v velikem vozu in gledajo ven skozi okna.« Tako je šlo dalje, medtem ko je mati vodila malo družinico v hišo, kjer jim je hitro obrisala mokre glavice. »Kje pa je Janče?« je nato vprašala. »No, ta pa gotovo pri nalogi čepi,« je nekoliko zaničljivo povedal Nejče. Medtem pa se je že Jančs sam prikazal pri vratih. Bil je visok, potegnjen fant kakih trinajstih let. »Mati, ali bo kaj malice?« je vprašal. »Tako se mi mudi.« »No. ne bo take sile. Saj danes je sobota,« je odgovorila mati in mu odrezala velik kos kruha. »Saj sem že skoraj gotov, reš. Ampak letos bi rad Županovega Ceneta prekosil, zato mora biti moja naloga dvakrat tako dolga,« in že je hotel zbežati s kruhom. »Počakaj, Janče!« je klicala mati za njim. »Danes ti ne morem pomagati. Očetu moraš nesti dežnik, ker je odšel brez njega z doma.« »Oh, mati,« se je razburil fant, »seveda, potem naj pa še lenemu Nejčetu pri nalogi pomagam?« »Janče!« je rekla mati očitajoče in fant je pograbil očetov dežnik in se težkega srca podal na pot. »Mama. kaj ne. da nisem len?« »Si že moj ljubi fant,« ga je pobožala mati. »Ampak nekoliko boljše bi se vendar lahko učil. v tem ima janče prav.« In tako je šlo pri Kopačevih dalje vse popoldne prav do večera. Pozno je že bilo, ko se je mati vlegla trudna, pa vendar zadovoljna. Toda še v postelji ni takoj zaspala, ampak je v duhu motrila svoje otroke, jih tehtala in delala načrte za njihovo bodočnost. Toda to večerno premišljevanje matere si prihranimo za prihodnjič. 4a KUHINJA _______________ Pečena jabolka. Srednjedebela, precej enaka jabolka zbrišem, jim odrežem zgornji del kot pokrovček. Potem izdol-bem peščišče. V odprtino denem košček sladkorja ter zaprem jabolka s pokrovčki. Nato jih zložim v kožico, dobro po-krijem in denem za eno uro v pečico. Riževa juha z zeljem. Iz osnaženih zelnatih listov narežem solato. Dve pesti solate denem na razbeljeno mast in pražim toliko časa, da se solata zmehča in da zarjavi. Na tako pripravljeno solato pristavim toliko pesti zbranega in zbri-eauega riža, kolikor ljudi imam pri kosilu. Ko riž nekaj časa pražim, ga zalijem s kropom ali s krompirjevko ali s petršilievko. Riž pustim pol ure vreti. Proti koncu vretja pridenem juhi dva kuhana in pretlačena paradižnika. Prazen riž z zeljem. Ta riž napravim prav tako kot juho. Razloček je v tem, da pristavim za pražeti riž dve pesti in da je ta riž gost, dočim je juha razredčena. Ako potresem tak riž z zribanim sirom, mu okus znatno zboljšam. Riževi cmoki. Riž skuham v osolje-nem kropu do mehkega. Riž mora biti gost kot za rižoto. Ko je riž shlajen. vli-jem vanj dvoje jajc in mu primešam poldrugo žlico smetane, ki sem jo na mleku pobrala, dobro zmešam in primešam še toliko moke, da lahko oblikujem cmoke. Če zakuham cmoke na juhi, jih napravim bolj majhne. Ako rabim cmoke za samostojno jed, napravim večje in jih skuham na kropu. Kuhane odcedim in podam na mizo s krompirjevo ali kako drugo solato. Krompirjeva solata. Krompir operem in prav tako hitro skuham v slani vodi. Kunan krompir še vroč olupim in zrežem na rezine. V skledici pa mešam te-le snovi: žlico gorčice, malo soli, sesekljano čebulo ali šalotko. Tej mešanici prilivam po kapljicah olja in prav dobro zmešam, še na vroč krompir zlijem mešanico, dobro premešam, jjokrijem posodo s solato in pustim, da se ta shladi. Ohlajen krompir okisara s kisom. Ker so snovi, kakor čebula in gorčica, že precej mastne, potrebuje taka solata prav malo olja. Mešana zelenjava. Korenček, pasti-nak in liste zelja, ohrovta ali karfijole rabim za to jed. Korenček ostržem, mu izdolbem stržen operem in pristavim z oeoljeno vodo. Pastinak napravim prav tako. Pastinak je soroden korenju in zè-leni. Ima precej debelo korenino, ki je po obliki slična korenju. Le barva je siv-kasto bela Pri nas še ni dobro udomačen. Pač pa je na Hrvaškem in Angleškem zelo priljubljena jed. Ima precej oster okus in močan duh, zato ga je tre- ba pred uporalio popariti in z mrzlo vodo osvežiti. Pri kuhanju obema zelenja-dima pridenem še par listov zelja, ohrovta ali karfijole. Zelenjadi odstranim ži-lje in operem. Ko je zelenjad mehka, jo odcedim in zmečkam. Kuhane liste zrežem na rezance. Vse skupaj denem na svetlo-rjavo prežganje, kateremu sem pridejala sesekljano čebulo in zelen petršilj. Vse dobro premešam, nato zalijem s krompirjevko ali s kropom. Po 10 minutah vrenja je jed gotova. Podam jo na mizo s krompirjevim pirejem. Krompirjeva solata na drug način. V oblicah kuhan krompir odcedim in olupim, kakor hitro se v toliko shladi, da je to mogoče. Na rezine zrezanega polijem s zajemačo vrele vode in ga pustim nekaj časa stati, še gorkega zabelim z oljem, odišavim s sesekljano čebulo, s ščepom popra in žlico gorčice. Ohlajeno solato okisam s kisom. Prilitek kropa napravi krompirjevo solato zelo sočno. Domača lekarna Za nahod si naveži pečene čebule na teme. Če te boli grlo, če si hripav, jo naveži na vrat. Za udnico. kamen in kožne bolezni prevri 15 gramov povodnega dresna na pol litra kropa in uživaj vsako uro po žlici. Treba je tudi, da se kopaš v izkuhi listov trikrat na teden. Kuhaš 4 pesti na liter vode in zliješ v banjo k drugi vodi. Za mrzlico in zasluzen drob uživaj po trikrat na dan čašico čaja čeladnice. Za gliste prevri čeladničine liste na olju in maži s toplim oljem trebuh. Bolno grlo izpiraj z zavretkom listov. Lasje mi izpadajo. Prevri par vejic rožmarina in umivaj si glavo z mlačno izkuho, izpirati ni treba. Enkrat na teden. — Skuhaj na litru vode 20 gramov rožmarinovih lističev, potem pa raztopi v precejeni vodi 20 gramov pepelike in primešaj še 50 gramov kemično čistega glicerina. Temu primešaj toliko vode, da boš imel liter mešanice: v to namoči prste in nateri iasišče zjutraj in zvečer. Lasje se okrepijo. Včasih je koža presuha, pa izpadajo lasje. Tako kožo nateri z olivnim oljem dvakrat na teden. Če je dosti lusk, primešaj čisti neslani svinjski masti žveplo: na 100 gramov masti 5 gramov žvepla in nateri kožo dvakrat na teden. Lasje izpadajo radi po hudem strahu ali če stojiš s potno glavo na prepihu, pa tudi po hudi bolezni, po pre-večkratnem umivanju in po mazanju z jedkimi mazili. Lasje izpadajo tudi tedaj, če se nam bliža bolezen, če se nas loteva onemoglost itd Pr; naenkratneuf močnem izpadanju la; pojdi k zdravniku. PRAVNE NASVETI Izmikanje nezakonskega očeta. I. ž. T. Nezakonski oče je plačeval za otroka mesečno po 50 din. Ker je bilo to premalo, je še pred to vojno nezakonska mati predlagala povišanje preživnine in jo je sodišče povišalo na 100 din. Nato pa je prišel nezakonski oče k materi, rekel, da bo otroka sam vzdrževal in je otroka odpeljal na svoj dom. Čez en teden pa je otroka pripeljala njegova žena nazaj nezakonski materi, češ, da otroka ne morejo preživljati in da bo oče plačeval le 75 din. Sedaj pa nezakonski oče ne plačuje nič več in so ostali rubeži brezuspešni, vedeli pa ste, da je nezakonski oče svoje nepremičnine dal prepisati na ženo. — Nezakonski oče bo moral plačevati po sodišču določeno preživnino v znesku 100 din. Verjetno tudi ta ne odgovarja več sedanjim draginjskim razmeram in lahko varuhinja ponovno zahteva pri sodišču povišanje. Ker se pa nezakonski oče izmika in je dal svoje posestvo prepisati na svojo ženo, bo moral nezakonski otrok po svoji varuhinji s tožbo izpodbiti ta prenos posestva, v kolikor so njegove pravice s tem prikrajšane. Varuhinja naj rosi za pravico revnih in za odvetnika ot zastopnika, ki ji bo napravil tožbo in jo v tej pravdi brezplačno zastopal. Kdaj je treba sodno odpoved ponoviti. B. M. P. Ker vam stranka ni plačevala v redu najemnine, ste ji stanovanje sodno odpovedali. Proti sodni odpovedi se ni pritožila, pač pa je v tem času plačala zaostali dolg na najemnini in obljubila, da bo v bodoče redno plačevala najemnino. Vendar ie že po enem mesecu zopet zaostala s plačilom najemnine. Vprašate, če zamudnega najemnika lahko postavite na cesto na temelju stare, pravomočne stanovanjske odpovedi ali mu pa morate na novo odpovedati. — Sodna odpoved, ki je postala pravomočna. izgubi svojo moč, ako se v 15 dneh od dne, ko je nastopil čas za izselitev, ne zahteva izvršba zaradi izpraznitve. Ker se je odpoved glasila na 1. avgust, ste imeli do 15. avgusta pravico zahtevati deložacijo na podlagi pravomočne sodne odpovedi. Ker v tem 15 dnevnem roku izvršbe niste predlagali, je sodna odpoved izgubila svojo moč. Stranki morate na novo sodno odpovedati in potem pravomočno zahtevati izvršbo. Na dražbi prodane tuje stvari? Imeli ste tožbo zaradi razžaljenja časti in ste bili obsojeni tudi na povračilo stroškov nasprotni stranki. Ker nimate lastne imovine niti samostojnega zaslužka, ste nasprotniku ponudili, da boste stroške plačevali v obrokih, pa ni hotel. Vršila se je rubežen v vašem stanovanju, dasj ste iz- vršilnemu organu povedali, da je pohištvo last vašega moža, ki hrani tudi tozadevne račune. To ni nič pomagalo. Čez 14 dni ste prejeli neko sodno pismo, ki ga niste mogli prevzeti, ker niste imeli denarja za poštnino. Čez 10 dni nato pa je prišel izvršilni organ z neko žensko, ki je zarubljene stvari pokupila. Ko je zato zvedel vaš mož, je s silo preprečil, da bi ta ženska na dražbi kupljene stvari odpeljala. Vprašate, če je sodišče smelo prodati za vaš dolg moževe stvari in če je mož opravičen da svoje stvari ne pusti odpeljati. — Sodišče je povsem upravičeno na vašem skupnem stanovanju za-rubilo razne predmete, glede katerih je zahtevajoča stranka trdila, da so vaši. Vaša dolžnost je bila, da ste možu povedali, kaj da je bilo v njegovi odsotnosti kljub vašemu ugovoru popisano in zarub-ljeno. Vaš mož je imel pravico zahtevati od zahtevajočega upnika, da ustavi izvršbo na te njegove stvari. Če pa vaš mož napram zahtevajočemu upniku svojih pravic pravočasno ni uveljavil, je pač sam tudi kriv, da so bile te stvari na dražbi prodane. Ženska, ki je kupila te predmete na dražbi, ima pravico zahtevati od vas in vašega moža, da ji te predmete izročite. V kolikor bo vaš mož dokazal v posebni pravdi napram zahtevajočemu upniku, da so bile prodane stvari res njegove, bo moral zahtevajoči upnik vašemu možu izročiti na dražbi doseženi izkupiček za prodane stvari. Na dražbi prodane predmete lahko samo v dogovoru s kupovalko pridobite nazaj, s silo jih ji ne morete odvzeti. Na tuji hrani. M. B. L. Kot učiteljica ste na hrani pri posestniku, ki za sebe prideluje žito, vendar vam odklanja dajanje kruha, češ, da ima žito le za potrebe lastne družine. Občina vam je pa odklonila krušno karto, češ, da ste na hrani pri posestniku, ki žito sam pridela. Vprašate, kje naj si poiščete kruh. — Ker sami ne pridelujete žita in ne spadate k družini posestnika, kjer ste le na hrani, vam je občina dolžna izročiti krušno karto. Povračilo plačane šolnine. O. V. Po odloku Visokega Komisarja za Ljubljansko pokrajino z dne tb. sept. 1941 so oproščeni plačila šolskih taks za vpis, za obiskovanje šole in za izpričevala učenci, katerih starši so imeli sedem ali več otrok, polovico takse so pa oproščeni učenci, Katerih starši so imeli pet ali šest otrok. Po našem mnenju bodo morala ravnateljstva vrniti na prošnjo prizadetih že plačano vpisnino in šolnino, dočim za prispevke za zdravstveni sklad in knjižnico, gornja oprostitev po besedah sodeč, ne velja. V slučaju spo.ra bo to vprašanje rešil Visoki Komisariat sam.