Cerkvene zadeve. Kaj je katoliška cerkev za človeštvo storila? (Apologetični pogovori.) V. Med najlepše 6ednosti spada nesebi6na ljubezen do bližnjega. Kdo jo je pa v pravem pomenu u6il? Morebiti stari Grki, ki stoje na vrhuncu omike pred krš6ansko dobo? Ali hrabri Rimljani, ki so njihovo omiko podedovali in deloma dopolnili? Nikakor ne! Ljubezni do bližnjega v pravem pomenu niti poznali niso. >Bližnji« iim ni bil vsak 6lovek, k večjemu samo prijatelj ali sorodnik. Vsi pa, ki so bili druge vere ali druge narodnosti, so bili >barbari«, neolikanci, in nje sovražiti, ni bilo prepovedano; nasprotno, kdor se je nad njimi krvavo maS6eval storil \e lepo, plemenito delo. A tudi lastne sorojake dejanstveno ljubiti, ni bilo zapovedano. Bolniki, ubožci, posebno pa star6eki niso smeli od nikoder pri6akovati pomo6i. Kdor je v življenju opešal ali se pa ponesre6il ter si sam ne more ve6 pomagati, on je izgubil pravico živeti; ako pogine, kakor živin6e na cesti, ni6 ne škodi. Kdor si življenja sam s svojimi krepostmi ne more vzdrževati, nima pravice živeti, in 6e ga kdo ubiie, se ne pregreši. Taki so bili nazori v starodavnih 6asih. Zavrgli jih niso niti najbolj razsvitljeni in plemeniti možie. Platon, ki je dika grških modrijanov, jih semtertie celo zagovoria; sovraštvo proti »barbarom« odlo6no terja. Bila je to pa6 žalostna doba v svetovni zgodovini. Tu nastopi naš Odrešenik. V nedopisno ganljivih besedah razloži ljudstvu ljubezen do bližnjega. Pov6 priliko o usmiljenem Samaritanu in izusti prvi blagonosne besede : »Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe!« Ne samo prijatelje, dobrotnike, sorodnike moramo ljubiti po njegovi zapovedi, ne, tudi sovražnike. »L j ubite svoje sovražnike; storite dobro onim, kisovassovražili, molite za nje, ki vas pre ga njajo in obrekujeio!« 0 6udapolne besede! Nikdar jih svet še ni slišal; Kristus jih je prvi izgovoril. Ljubezen do sovražnikov Je cvet krš6anske ljubezni do bližnjega. Katoliška cerkev si je povelje svojega Izveličarja dobro zapomnila. Začela ie takoj ob svojem za6etku po niem se ravnati. Kolikor je v tem oziru storila, je naravnost neizrekljivo. Ogromne so žrtve, katere so verniki na opomin svoje matere, katoliške cerkve, položili in jih še polagajo na oltar naj6istejše ljubezni do bližniega. Nastale so b o 1 n i š n i c e, zavodi, v katerih se boleniki, brez ozira na vero ali na narodnost sprejemajo in se iim najljubeznivše postreže. Dandanašnji je bolnišnic neštevilno veliko. Vsako mesto jih pozna, celo v ve6jih vaseh so udoma6ene. Kdo bi mogel oceniti dobrote, ki se ubogim trpinom v njih skazujeio že skoraj dve tiso6 let! Koliko solz ie bilo v njih posušenih! Koliko žalostnih src potolaženih, bole6in ozdravljenih, želj uslišanih! Cerkev je zidala nadalje po mestih zavetiš6a za zapuš6ene sirote, vsprejemiš6a za popotnike, hiralnice za uboge star6eke; zavode za otroke, ki nimaio stariSev. Takih dobrodelnih zavodov je na tiso6e in tiso6e. A še ve6. Katoliški možie so vstanovili cerkvene redove, ki imajo edino le namen, povspeševati ljubezen do bližnjega. Sv. Janez Matha in Feliks Valois sta I. 1198 vstanovila red trinitarcev, ki ima namen, pobirati darove za oproš6enje trpin6enih sužniev. Sv. Janez od Boga (f 1550) je vstanovil red usmiljenih bratov, ki imajo namen zidati bolnišnice, jih vzdrževati in stre6i bolenikom. Sv. Vinceneij Pavlanski je vstanovil red usmilienih sester 1. 1629., ki strežejo z neizmerno ljubeznivostjo bolenikom. V redu ostanejo celo življenje. Kakšnega občudovanja in priznanja so vredni usmiljeni bratie in sestre! Zdi se mi, da jih smemo više ceniti, kakor pogumne mučenike. Kajti njihovo celo življenje je nepretrgano trpljenje, potrpežljivost z boleniki in prenašanje groznih nevarnosti. Usmiljena sestra je angelj v 6loveški podobi. Celo življenie, vse svoje imetje podari, da bi le bližnjemu mogla služiti. Ne odvrne je od nevarne službe nobeden slrah; naj gospodari strahovita lakota, naj kosi kuga, vse pada in omaguje, beži in iš6e varnega zavetja, le usmiljena sestra neoraahljivo stoji v svojem 6udapolnem poklicu. Kdo ji daje krepost, kdo jo navdušuje za tako nad6loveško dejanje? Ona tajna, skrivnostna mo6 svete cerkve, ki samo dobrote deli, blagruje in streže 6loveštvu v križih in težavah. Poglej gori na strmo goro sv. Bernarda, kjer razsaja ve6ni vihar in neminljivi zameti popotnikom pretijo s svojimi grobovi. Kdo se usmili ubogih popotnikov, ki tjekaj zajdejo. Katoliški menihi jih vsprejemajo in pogostujejo. V tujih krajih raori gobova bolezen tiso6e najubožnejših trpinov. Vse beži pred nalezljivo boleznijo; le katoliški strežniki, misijonarji in usmiljene sestre jih tolažijo, lečijo in jim ljubeznivo strežeio. Še letos se jih je mnogo iz Avstrije peljalo v Indijo in na izhodno-azijske otoke v postrežbo gobovira. Svete cerkve v dobrodelnih vstanovah in zavodih nobena druga vera ne dojde, samo ona je v tem oziru plemenita (žlahtna) mati, ki z neizmerno ljubeznijo skrbi za vse svoje in tuje otroke. Ljubezen do bližniega pozna, goji in razširja samo le katoliška cerkev. Cloveški rod ji ne bo nikdar dovolj hvaležen, zakaj njene dobrote, katere mu je skazala, so brezmejne. Dr. M.