Svetnik z dobrim srcem.
Spisal Peter Petrovič
' aj veste, koga mislim.
No, uganili ste — svetega Miklavža!
Ta mesec potuje križem sveta,   bogato obložen z najrazlič-nejšimi darovi, da jih razdeli med dobre in pridne otroke.
Ponoči pride in potrka na okno ter vpraša: »Mamica, kakšni so pri vas otroci?« In mamica odgovore: »Hvala Bogu, dobri so in pridni!« ¦   In dobri svetnik jim ponuja svoje darove ter pravi: »To je za tega, to za onega; to je za to, to za ono!«
Potem odide do sosednje hiše ...
A vse drugače je, če odgovore mamica: »Joj, otroci so pri nas hudobni in leni!«
Takrat se zmrači svetniku obraz, zaloputne okno in naglo odide k so-sedovim, da obdaruje tiste, ki so darov vredni.
Tako je bilo vedno, tako je danes in tako ostane v bodoče! Dobro se še spominjam tistega leta, ko smo bili otroci v naši soseščini prav posebno nagajivi in živi. Kakor veverice smo bili, ki vam ves ljubi dan ne ostanejo niti za pol minute pri miru. To je bilo krika in vika od zore do mraka, da so naše starše bolela ušesa in da so bili z nami prav nezado-voljni. Opominjali so nas, naj se vendar vedemo dostojno in lepo — ali po-vem vam odkritosrčno, da niso sami opomini kar nič izdali! Treba je bilo seči po brezovki; treba je bilo tega in onega celo postaviti v kot, kjer je klečal in kremžil obraz. Pa je prišla še hujša kazen! Svetnik z dobrim srcem — sveti Miklavž — je šel mimo naših hiš in ni pustil niti trohice na krož-nikih, ki smo mu jih bili nastavili.
E, ali smo se držali kislo drugega dne!
Pa smo tudi precej tisti dan sklenili, da bomo živeli odslej tako, da ne bomo žalili niti staršev niti svetega Miklavža. Saj bi se nam lahko pripetila prihodnje leto še večja nezgoda nego se nam je letos. S svetim Miklavžem hodi parkelj — hud in grd mož, z globokim košem in s šibo-pletenko in z velikimi, ostrimi zobmi. Potlačil bi nas v koš in nas pohrustal s kostmi in kožo!
-»*    250   f<-
In v resnici smo živeli potem tako, da so nas bili veseli vsi, ki so nas poznali!
In ko je prišel zopet god svetega Miklavža — to bi nas morali videti, kako so nam žarela drugega dne lica od samega veselja!
Pa nas poglejte na podobi! Boben, sablja, čaka, punčke, možici — in tako naprej ...   Pa bi ne bil vesel   mlad človek,   ki je kar ustvarjeu zato,
da se raduje?! Obložili in oborožili smo se z Miklavževimi darovi ter smo se izprehajali po hiši semintja, češ: »Le glejte nas, ki stno si zaslužili vse to bogastvo!«
Najbolj se je pa vendar radovala naŠa Anuška, ki je dobila v dar dve ropotulji. Prva je stopicala v vrsti ter s slovesnim ropotanjem naznanjala, da se izprehaja po prijazni domači hiši vrsta —¦ veselih in zadovoljnih mla-dih ljudi!