O bolgankl mladimki knjiievnosti Kakor povsod, tako se tudi pri nas na Bolgarskem po svetovni vojni začenja intenzivno delo v vseh panogah umetnosti, posebno v mladinski književnosti, ki dobiva svoje pravo lice kot stroka, katero je treba resno gojiti radi njenega smotra: oblikovanje otrokove duševnosti z umetniškimi sredstvi na osnovi nove pedagogike in razumevanja javnega življenja. Do svetovne vojne prave bolgarske mladinske književnosti še ni bilo, ako izvzamemo prcvodno Hteraturo in nekatere mladinske časopise, ki so se bavili z bajkami, zmaji in čarovnicami, zlatimi jabolki in kraljevski- mi otroki, a niso imeli niti besede o svetu, sredi katerega otrok živi in s katerim bi se morali seznaniti, vsaj z antropomorfističnimi sredstvi. Smer sedanje mladinske književnosti je bolj realistična kot fantastična. Opušča se ona mladinska literatura, v kateri se ne razlagajo toplo in umevno problemi in moralni nauki, vzeti iz živega življenja: dobro in zlo, delo in nova tehnika, zadružništvo in vzajemna pomoč, mir in vojna, skratka problemi, ki so pri nas zelo pereči. Čeprav je mladinska književnost tako raznovrstna v motivih in temah, vendar ne uhaja iz okvira narodne svojstvenosti, marveč si prizadeva, da s sredstvi, ki so otrokom blizu, pokaže, da sta narod in njcgovo življenje dojtojna tematike, je naše ljudstvo v svoji raznovrstnosti vendar vedno — samo delaven poljedelec, ki ljubi svojo zemljo in mirno delo in sovraži vojno, od katere je imel samo škodo. Ta umetniško realistična in pacifična smer ni plašč, pod katcrim se morda skrivajo trgovski interesi založnikov, nego se je globoko zakoreninila med mladinskimi pisatelji in se hrani z življenjskimi sokovi mirnega in delavnega naroda kot njegova cmanacija. Naše babicc ne igrajo včč vloge pripovedovalke dobrih pravljic. Otroci, celo na kmetih, ne verujejo več v zmaje, ker poznajo letalo, ne verujejo v čarovnice, ker pijejo zdravila, ki jih je predpisal zdravnik. V vsem ima besedo učitelj. Izvojeval si je pravico, da oblikuje otrokovo dušo in jo seznanja z zunanjim svetom. S to pravico je zgradil našemu otroku duševnost, ki je občutljiva za zunanjc spremembe in vidi v vsakem človeku brata ali sestro, četudi sta na oni strani meje. Pri tem mu izdatno pomaga bogata dečja književnost in periodični mladinski tisk. Naša Tnladinska literatura ni samo raznovrstna, nego tudi obilna. Vsako leto izhaja veliko število mladinskih knjig, pesmic in pripovedk, ki zasenčujejo ostalo literaturo. Mnogi naši pisatelji ne izdajo na leto niti ene knjige za odrasle, pač pa po dve, tri ali več mladinskih. Mladinski časopisi so jako razviti; izhaja jih približno 15, med katerimi je samo eden nabožen (»Kristjanček«). V Sofiji sami izhaja okoli 15 mladinskih tednikov, oziroma dvotednikov, prav toliko tudi na deželi kot izdaje sreskih učiteljskih društev. Vsi obravnavajo ljubezen do bližnjega, do dela, seznanjajo mladino s tujimi deželami, tehniko, umetnostjo in širijo zlasti treznost proti pijančevanju in drugim strastem. Kot ustanovitelji mladinske literature se smatrajo Elin Pelin, Čika Stojan, Ran Bosilek, Dora Gabe, kasneje Bagrjana in Angel Karaljičev, ki veljajo tudi kot najboljši mladinski pesniki in pripovedniki. Njihove zbirkc povest imajo veliko vrednost, kcr so prava umctniška dela, ki imajo za osnovo stvarnost v okviru narodnega življenja: dela in trpljenja in neprisiljene radosti, tcr jo prikazujejo s sredstvi umetniškega realizma. Kot plodovite mladinskc pisatelje je treba omeniti še Kalino Malino, Aleksandra Spasova, Georgija Rajčeva, Nikolaja Rajnova. Asena Razcvetnikova, Nikolaja Furnadžijeva, Stubela, G. Konstantinova, S. Andrejeva, Nikolaja Fola, Slavča Krasinskega, Atanasova Duškova in dr. Vzroki za veliko število naših mladinskih pisateljev in za veliko produkcijo mladinske literature niso samo v dobri prodaji in propagandi od strani prosvetnega ministrstva, nego so tudi čisto javnega značaja. Znano je, da je naša država zadnja leta preživljala politične pretrese, ki so motili nje- no normalno življenje in so preusmerili pot mnogim pisateljem. Mnogi so se začcli udej^stvovati kot mladinski pisatelji. Tako so si znižali nivo javne odgovornosti in veljave. Pri veliki poplavi na književnem trgu je naravno, da se gleda ne le na umetniško in idejno vrednost mladinske knjige, nego tudi na njeno vrednost v tehničncm pogledu. Tu se je pojavilo pravo tekmovanje, pri katerem imajo dobiček le otroci. Mladinsko knjigo opremljajo sedaj z dobrimi ilustracijami. Tako smo dobili res umetniško izdelane ilustracije, ki idejno ustrezajo duhu časa in so, kar je najvažneje, dostopne otrokom. Kakor književniki, so tudi slikarji šli v smer, ki se bliža narodnim motivom v vseh oblikah narodnega življenja. Otrok se vzgaja k pravi narodni zavesti, da čuti, kako je bolgarsko ljudstvo enako v besedi in sliki, polni lepote in pestrosti. Kot najboljši ilustratorji so na glasu Ilija Bežkov, P. Georgijev, Lazarkijevič, Zoščenko, M. Nikifikov, Atanasov, Kalačev in drugi, ki veljajo pri nas tudi kot dobri grafiki. To je mala slika naše mladinske književnosti, v kateri hodi mladinski pisatelj roko v roki z ilustratorjem, učiteljem in napredno javnostjo. Vsi skupaj si prizadevajo, da ustvarjajo in usmerjajo dečjo duševnost tako. kakor hoče, zahteva sedanje življenjc, brez metafizike, bliže narodnemu življenju in narodni duši. Bolgarska mladinska književnost zahteva, da se otroci seznanijo s svojim narodom, svojimi običaji, jezikom, književnostjo in umetnostjo, in se končno nauče ljubiti svoj narod tako, kakor ga je treba ljubiti. Vse to vzgojno delo se vrši po načelih najnovejše pedagogike — pedagogike Montessorijeve. Ellen Kevevc, John Duja, Fran Ferrera in drugih. Stefan Atanasov