160
Zgodovinske reči.
Spisal P. Hicinger. 1.
Starinske najdbe.
Pri Trebnem v dolenski strani  so se našle že mnogotere starine,  o kterih je deloma Valvazor pisal,  deloma
161
gosp. Knabel govoril (Mittheil. des hist. Vereins fur Krain 1851 str. 74). Med poslednjimi je bilo pet altarskih kamnov, posvečenih rimskemu Jupiterju in drugim bogovom, tudi duhu, krajnemu varhu. in pa Mitratu, eden pa je bil groben kamen. Sedmi kamen z napisom od ondot je dal vlani v ljubljanski muzej kmet Jožef Zore od sv. Štefana hišna št. 2; imel ga je pred za ognjiše, rad se ga je pa znebil v slavo svoje domovine. Napis tega kamna je takošen:
DIIS DEABVSQV.
OMNIB.. GENI.
..CI SACR.
PRO SALVTE IMP. ALE. AN
RI AVG. IVLIVS TEREN
TIVS BF. COS. LEG. X.
GEM. SEVERIAN.
V. S. L. M. IVLIANO
ET CRISPINO COS. PR. NON.
OCTOBRES
To je:   „Diis Deabusque   omnibus,   Genio   loči sacrum.
Pro salute Imperatoris Alexandri Augusti, Julius Terentius,
beneficiarius Consulis Legionis decimae geminae Severianae,
votum solvit lubens  merito,  Juliano et Crispino Consulibus
pridie Nonas   Oclobres."    Ali   po   slovensko:   ^Bogovom in
Boginjam vsem,   duhu varhu  kraja posvečeno.    Za zdravje
cesarja Aleksandra presvetlega, je Juli Terenci, po dobroti
konsulovi  odbran v deseto dvojno legijo Severjevo, obljubo
spolnil  rad  po  vrednosti,   v  letu,   ko  sta  bila Julijan  in
Krispin konsula,  v dan pred nonami mesca oktobra, ali 6.
oktobra leta 224 po Kristusu/'
Ta kamen je novo spričevanje, da je bilo pri Trebnem ob rimskem času precej veliko mesto, ker so ondi stali vojaki desete legije, in tudi štirnajste, kakor se posneti more iz druzega kamna, in ker so se ondi nahajali templji raznim bogovom posvečeni.
Temu kamnu se je v zadnje vendar boljše zgodilo, kakor tistim 800 bronastim in 50 srebernim denarjem, ki jih je neki kmet pri Rad olje i v jeseni našel, pa večidel nekemu kovaču dal. Dr. Volpi je tistih denarjev dobil kacih petero; bili so od Dioklecijana, Konštancija, Klora in Maksimilijana, rimskih cesarjev. Vendar bi bilo prav, če bi se tudi na Gorenskem bolj skerbelo za starinske najdbe, da bi se kaj več moglo dogotoviti za staro zgodovino ondašnjih krajev. Sej so že vendar tudi v Bohinj i našli denarjev rimskih pod Babjim zobom, zapestnic in družin starih stvari pri Ajdovskem gradu blizo Bitna. Ostanke tega starega gradca šteje dr. Morlot, učen zemljoslovec, za razvaline rimske terdnjave, s ktero so hotli svoje ondašnje rudnike varovati; se namreč v bohinjski strani sem ter tje nahaja sled, da se je ondi že v celo starodavnih časih železna ruda kopala in žgala. Vredno je, da tudi domači na ta-košne reči pazijo; drugač se dostikrat godi, da si mnoge najdbe v naših krajih pred ptujci v čast štejejo.
Tudi druge krajnske strani utegnejo kaj neznanega iz starih časov zakrivati, kar bi bilo vredno na svetlo spraviti. Kakor sem slišal iz ust gosp. Hočevarja, cesarskega urednika, se med Lasi ca mi in G ros u pij a mi znajo ostanki stare ceste; ni morebiti taka pot iz ribniške ali obloške strani ondot šla proti stari Emoni? Posebno tehtno se mi je zdelo naznanilo, da je v imenovani strani grič, na kterem sta dva velika, na štiri vogle obdelana kamna, eden nekaj večji memo druzega; ondašnje ljudstvo pravi, da so to ajdovski al ta rji. Tudi ta reč bi bila vredna bolj na-tanjčnega pregleda; morebiti bi se našlo kaj več pomljivega.
2. Iz sredocasne zgodovine slovenskih krajev.
Dopisi „iz potne bisagea so marsiktero stvar iz stareje slovenske zgodovine v spomin poklicali; naj se po tacih potih med našim ljudstvom nekoliko več želje obudi, zgodovino svojih krajev bolj  natanko znati.   Naj pridenem tudi
jez kako mervico, ki je bila sicer deloma že v druzih listih naznanjena (glej ,,MittheiI. des histor. Vereins fur Krain, Jahrg. 1855, 1856).
Stare akvilejske listine so zgodovino slovenske zemlje veliko bolj obilno odkrile memo tega, kar se je poprej vedilo. Zakaj po daritvi cesarja Henrika IV. so se od leta 1077 akvilejski patrijarhi šteli vojvodi cele Furlanije z Goriškim vred, in mejni grofje ali markezi Istrije in Krajne; po druzih podaritvah so dobili tudi mnoge posebne posesti v Primorji po Krajnskem, Štajarskem in Koroškem v svojo last, in so jih potem v najernšine ali v fevde dajali svojim zvestim služabnikom in drugim plemenitnikom. Po takem se tedaj od mnogoterih slovenskih krajev da kaj več povedati, kakor je bilo pa do slej znano.
Tako sta bila Divinski grad v Primorji, in Premskf grad na Pivki zgodaj lastina akvilejske cerkve; patrijarh Gregor ji je leta 1256 podelil Rudolfu, svojemu zvestemu vdajancu ali vazalu; pa v Divinu je bil že poprej, leta 1238 stoječ Voskalk, služaben patrijarhu Bertoldu. Ugon divinski se je odpovedal podložnosti do patrijarha Markvarda leta 1396, in se je vdal avstrijanskim nadvojvodom. Ko so leta 1399 divinski plemenitniki izmerli, je imenovane grajšine podedoval Rambert blagorodni Walsee, ki je imel ženo Katarino divinsko. V letu 1498 je tudi tega rodovina izmerla, in vse njene posesti je prejel cesar Friderik IV.
Vsa Tominska stran z Bovcom in Idrijo vred je bila tudi davno akvilejsko posestvo; ondi pa so patrijarhi vedno stavili posebne glavarje, da jim je zemlja bolj gotovo ostala v popolni vlasti. Takošnega je patrijarh Rajmund pred letom 1297 postavil Feba turjanskega; leta 1322 je bil Rajmund, leta 1328 Antoniol turjanski ondi glavar. V letu 1379 je tominski grad imel goriški grof Majnard VII. v rokah; pa leta 1382 je bil prisiljen ga patrijarhu Mark-vardu nazaj dati. Ko so pa Benečani leta 1420 patrijarhu Ludoviku vzeli vso Furlanijo, je tominsko glavarstvo ostala goriškemu grofu Henriku IV. Poslednji goriški grof Leonard je leta 1500 vse svoje posestva in tudi tominsko stran zapustil cesarju Maksimilijanu I.
Vipavsko stran so patrijarhi večidel na drobno delili v najem; grad pa, gornji in spodnji so s sodnijo vred dajali posebnim svojim vazalom. Pervikrat se Vipava bere v listini iz leta 1156.
Za patrijarha Rajmunda je leta 1275 vipavski grad imel Ditmar rifenberžki, leta 1291 pa Konrad vogarski; za patrijarha Petra leta 1300 ga je prejel Godefried vipavski, za patrijarha Pagana pa leta 1320 Rajner njegov točaj, in leta 1329 Konrad Voguhad iz Vipave. Tudi goriški grofje so Vipavo večkrat imeli v najemu; krog leta 1299 Albert II., leta 1323 Henrik II., in leta 1342 Albert IV., ki se je zato pogodil s patrijarhom Bertrantom. Vendar leta 1357 je Vipavo imel v rokah avstrijanski vojvoda Albert II.; pozneje pa, ko so patrijarhi po Benečanih zgubili vso deželsko oblast, je Vipava popolnoma ostala avstrijanskim nadvojvodom. Cesar Friderik IV. je leta 1478 za svojega oskerbnika ondi postavil Leonarda Herberstajnerja, cesarskega poslanca na Rusovskem.
Postojna in Lož sta po posebnih darilnih listih prišla v posestvo akvilejske cerkve; iz čigave roke, ni jasno. Pa že leta 1138 se bere Herman arisperžki ali postojnski med patrijarhovimi vazali. Za patrijarha Rajmunda je imel od leta 1262 Herman postojnski ondašni grad, za njim pa leta 1296 njegov sin Askvin; Kunigunda, Hermanova vdova, je potem odjenjala od te najernšine, in jo je prejel Albert II., goriški grof, in za njim leta 1305 Albert III. Pa leta 1336 sta se Postojne polastila avstrijanska nadvojvoda Albert II. in Oton, zastran dote svoje matere Elizabete goriške. Po posebni pogodbi s patrijarhom Bertrandom je bila Postojna dana Anžu Šteberžkemu; od njegovih sinov Anža in Vil— helma pa sta jo leta 1371 rešila avstrijanska nadvojvoda Albert III. in Leopold III. — Lož se pervikrat bere v listini
162
tz leta 1156. Pozneje je imel ta kraj do leta svoje smerti 1228 v najem Henrik II. meranski, markez istrijanski; po tem ga je njegova vdova Sofija zopet zročila akvilejski cerkvi, in prejel ga je do leta 1244 Ulrik šternberžki; postavljen je bil ondi za dalje patrijarhov glavar ali sodnik. Takošen je bil krog leta 1290 Herman, vitez ložki, po tem Tomaž iz Kukaneje; leta 1300 pa je patrijarh Peter iožki grad dal Henriku II. goriškemu. V letu 1335 je patrijarh Bertrand ložko stran dal Henriku ortenburzkemu v najem; po smerti poslednjega ortenburžkega jo je leta 1421 podedoval Herman II. grof celjski; ko so pa leta 1456 Celjski izmerli, je prišla v last cesarju Frideriku IV. — Cerknico s svojo okolico je bil leta 1040 akvilejski cerkvi izročil cesar Henrik HI.; bila je potem z Ložem združena, po samem pa raznim najemnikom dajana, dokler ni prišla avstrijanskim knezom v posest. Akvilejska cerkev je imela Se mnoge druge posestva po Slovenskem, deloma jih je prejela po cesarji, deloma po koroških vojvodih in po me-ranskih. Tako so bile po gorenski strani v oblasti patrijarhov grajšine Gamberg, Limberg, Lebek; po do-lenski strani Pod peč, Merna, Cretež, dalje Poljane, Kos tel, Ortenek, Cobelsberg, ktere poslednje so imeli ortenburški grofje v najemu; Kočevje je že leta 1247 patrijarh Bertold prepustil Frideriku ortenburzkemu. Na Sta-jarskem je patrijarh Bertold, ki je bil iz meranske rodovine, svoj delež, namreč Slovenjigradec leta 1251 prepustil svoji cerkvi; imeli so ga potem avstrijanski vojvodi v najemu. Tudi Gornji grad in Ver bo v ec sta bila avkvilejska, prejemali so ju Celjski grofje v najem; razun teh še razne kmetije in desetine. Celo ljubljanski grad se je štel za lastino patrijarhov, pred ko ne zatega voljo, ker so se imenovali mejni grofje krajnske zemlje; ko se je v letu 1252 koroški vojvoda Ulrik III. obnašal za prostega gospodarja v Ljubljani, ga je patrijarh Gregor s papeževo sodbo prisilil, da je mogel ključe ljubljanskega grada častno izročiti patrijarhovemu poslancu.
Po takem stare akvilejske listine mnogotere reči po-jasnujejo v slovenski zgodovini; nekakošna svetloba po njih prihaja v tisto zmešano naštevanje gospodarjev, ki so zapovedovali v tem in tem kraji, v tem in tem gradu. Kaže se, da ta zmešnjava prihaja od tod, ker so razni ple-menitniki zaporedoma posestva prejemali v najem iz rok deželnega gospoda. Pa tudi razne druge listine, ki se hra-njujejo po dunajskih in drugotnih arkivih, so že veliko pripomogle v pojasnjenje naše zgodovine. Naj navedem še nektere reči, pa bolj od krajnskih krajev.
Za Ljubljano bi kdo vprašal najpopred, se je li kaj več od nje našlo, ko so se že toliko prepirali zastran njenega nemškega imena? Ravno od tega mesta doslej ne vem druzega reči, razun da se mi čudno zdi, kako more kdo toliko oblik nemškega imena ugibati, Liubach, Lau-bach itd., ko vendar stare listine ne kažejo druzega pisanja, razun Lavbach, in še tiste stare listine ne segajo dalje, kakor do leta 1248 in 1250; take namreč so doslej znane iz ljubljanskih in akvilejskih arkivov; samo v nekem unanjem arkivu na Bavarskem se bere Ljubljana v listini iz leta 1144, pa tudi ondi je pisano Laibach (med pričami je namreč brat koroškega vojvoda Henrika, U d a l r i c u s de Laibach). Dr. Richter je menil sicer, da ime Leo-pach, ki se nahaja v Turočevih ogerskih letopisih, bi utegnilo Ljubljano pomenjevati; ondi je namreč povedano, da so se Ogri ali Madžari pri gradu, Leopach imenovanem, bili z istrijanskim grofom Godefridom, koroškim vojvodom Eberardom, in akvilejskim patrijarhom Friderikom v letu 906 in 915. Po takem bi bila najstarja oblika nemškega imena za Ljubljano Leopach; pa tudi ta je negotova. Zakaj po akvilejskih listinah je bil kdaj tudi pri Vidmu na Furlanskem kraj Lavpacum in imenovana bitva je utegnila tudi ondi se goditi; pa tudi na Koroškem pri Pliberku, je neki kraj imenovan Loibach.    Čudno je vendar, da je
od Ljubljane iz srednjega veka tako malo pisanega spri-čevanja, ko je vendar takrat tudi stala, in se od druzih manj vrednih krajev nahaja polno starih listin. Ali so stare listine ljubljanskega mesta zgorele, ali so se v kakem arkivu zakopane? Celo Valvazor ve le malo povedati od Ljubljane, bodi si posvetne ali cerkvene zgodovine do trinajstega stoletja.
Nasprot se bere od Kerškega že v listini iz leta 895, da je kralj Arnulf ta kraj podaril svojemu zvestemu Valtvinu, kteri je bil zmed prednikov sv. Heme; posesti v ti okolici so bile leta 1025 tudi podeljene Vilhelmu, grof« v Savinski dolini in sinu sv. Heme, po cesarji Konradu II. Pozneje leta 1188 je Kerški grad imel v posesti grof Adalbert bogenski, kterega rodovina je bila kdaj tudi s sv. Hemo v zvezi. Kerško je bilo potem leta 1478 v mesto povišano, po cesarji Frideriku IV.
Da je zastran Loke najstarja listina iz leta 974, ko je cesar Oton H. tisto stran podelil frizinskemu škofu, je znano. Mesto pa se je še le pozneje zastavilo; leta 1317 ga je škof Konrad pervič obdal z zidom. — Kranj se sploh šteje za staro mesto, kjer so kdaj stali krajnski mar-kezi, ali pa koroški vojvodi Bernard in Ulrik III.; vendar starje listine od te^a mesta ni znane, razun iz leta 1226; leta 1309 se bere pervi mestni sodnik v Kranji, Pemeusel. *- Kamnik nasprot se imenuje že leta 1156; vojvoda Bertold meranski je takrat ondi stal, pozneje pa drugi vojvodi.
Višnja gora se bere v listini leta 1156 za terg, mesto je postalo leta 1478 po cesarji Frideriku. — Kostanjevica se imenuje najpred leta 1220; koroški vojvoda Bernard se je ondi rad deržal. in leta 1249 tudi vsta-novil cistercijanski samostan. — Metlika in C e r n o m e l j se pervikrat bereta leta 1228, oba kraja sta bila v rokah me-ranskih vojvodov; ko so tisti izmerli z Otonom leta 1248, je goriški Majnard HI. tisto posestvo podedoval; po smerti grofa Alberta IV. pa sta nastopila avstrijanska uadvojvoda Albert III. in Leopold III. leta  1374.
Teržič se v zatiških listinah leta 1261 bere za terg pod Ljubeljem (forum šub Lubelino), koroški vojvoda Ulrik III. je namreč takrat ondi posestva zročil zatiškemu samostanu; drugo ime, Neumarkt ali novi terg, se ondi nahaja pod letom 1320. Po takem bi utegnila poterjena biti pripoved, da je Teržič kdaj višje pod Ljubeljem stal, po velikem posipu pa nižje prestavljen bil. Leta 1305 je teržiški grad imel v posesti goriški Lrof Albert III.; pozneje leta 1399 se bere pa avstrijanski nadvojvoda Vilhelm; terške pravice je kraju dodelil cesar Friderik IV.
Rad olj ca se pervikrat bere v listini iz leta 1323; takrat je že blezo imela mestne pravice; leta 1344 je Ulrik za sodnika ondi imenovan. Ribnica se pervič nahaja v listu od leta 1383, ker sploh pomanjkuje pisnih spričevanj iz tiste strani. Radoljca in Ribnica ste se obe štele za posest ortenburških grofov; po smerti grofa Friderika leta 1421 ji je podedoval celjski grof Herman II., pozneje leta 1456 pa cesar Friderik IV. — Za Novo mesto je znano, da ga je ustavil nadvojvoda Rudolf IV. leta 1365; da je pa ondi pred stal stolp, Gradec imenovan, in pa da je bi[ zraven tudi terg (Markstett), se kaže iz zatiških rokopisov.
Zastran Za tiči ne ne pišem posebnega, ker se pri Valvazorji že bere zadosti; samo basni o zeleni ptici, ki je klicala: Sit hic! Sit hic (tukaj bodi samostan)! ne po-terdim. Ustavni list patrijarha Peregrina leta 1135 pravi naravnost, da se je kraj imenoval S i ty k med ljudstvom, to je po slovensko Zatik ali Zatičina. — Ce bi o Vele-so ve m gosp. Pintar hotel kaj poiskati, kakor je namerjal list „iz potne bisagea, prav bi bilo. Ustavni list tega samostana, ki ga Valvazor ni poznal, je zdaj znan, iz rok patrijarha Bertolda leta 1238 (glej „MittheiI. des bistor. Vereins fur Krain 1854" str. 76  in ^Notizenblatt der kai*.
Akademie 1857" str. 297).   Tehtno je, da so v tisti listini imenovani vinogradi pri Bišati in drugod na Gorenskem.
163
Zgodovinske reči.
Spisal P. Hicinger.
3. Nekdanji potresi in posipi na Slovenskem.
Slovensko zemljo potresi radi nadlegvajo, mnogokrat jih čutimo tudi sedanje čase; vendar v nekdanjih dneh so se godili večkrat posebni siloviti potresi, tako da so se hribje udirali, gradovi posipali in mesta.
Tak posebno strašen potres je bil leta 1348 ravno na dan spreobernjenja sv. Pavla, 25. januarja proti večernični uri, kakor piše Valvazor (15. bukve str. 321) in drugi. Ta potres sicer ni zadel samo slovenske zemlje, segel je tudi čez gornjo [talijo, Dalmacijo in Avstrijo, Ogersko in Moravsko; terpel je celih 40 dni, in je razsul kacih 26 mest, in mnogo gradov, kakor piše sta-jarski zgodovinar A. J. Cezar, 40 gradov samo na Krajn-skem, Koroškem in Stajarskem (Annal. b. III. stran 212). Ljudstvo in živina je konec našlo v razvalinah zidov, pohištev in cerkev; mnogotere kraje so gore zasule in zemlja jih je požerla. Na Krajnskem je posebno terpela notranja stran, tudi ribniška okolica.
Na Koroškem je zlasti Beljak bil zadet in ondašnja okolica. O tem se bere v zgodovinskih odlomkih pri Bernardu de Rubeis (Monumenta ecel. Apuii. appendix. str. 42): Potres je Koroško potresel čez vso mero. Beljak je tako razdjal, da ni ne ena hiša cela ostala, razun nekterih maj-hinih, lesenih. Tudi velika cerkev, v kteri je bilo veliko moštva in ženstva, je s takim vihrom se posula, da ni mogel ne en človek oditi. Ravno tako se je godilo tudi po mi-niških hišah. Ravno tisto uro pa je tudi toliko vode priteklo po ulicah, da je bilo viditi, kakor da bi bila prav velika reka zemljo po verhu pokrila. Ravno tisti čas se je pa tudi ogenj užgal v posutih hišah, in je pokončal vse blago, ki je bilo po hišah. Neko stran na Koroškem, ki je obsegala kacih 20 vasi in gradov, in je ležala poleg viso-cega hriba, je, ko se je gora odvalila, tako posulo, da ni nič znati od vseh krajev. Tudi poglavitni del velike cerkve v A k vil ej i je potres do tal posul, in po mnogih krajih je zemlja pokazala ravno to znamenje. — Od imenovanega posipa cele gore pišejo koroški zgodovinarji, da je prelat Florimund v Podkloštru ravno pri oknu stal v svoji sobi, ko se je nagloma velik del gore D obrača odveznil, in je 17 vasi, 9 cerkev in 3 gradove s stanovavci vred posul. Tisti kraj se še zdaj imenuje Podertje.
Ali je bilo ravno o tem potresu ali o drugem, ko je posulo stari Ter žic, si ne upam naravnost razločiti. To-
168
liko je jasno, da se je to moglo zgoditi pred koucom 14. stoletja, ker je v Zatiskih letnikih leta 1261 kraj imonovan terg pod Ljubeljem (forum sub Lubellino), leta 1399, če ne že leta 1320, pa Novi terg (Neumarktl). Ondi se je odvalil del Korošice, ktera gora stoji pred Ljubeljem na izhodno stran; še današnji čas se hrib vidi v eni strani stermo odsekan, tudi je polno velicega in malega skalovja pod njim, tako da dolino zapira, in potok v se požira, ki mu pravijo Gebjen. Pravijo, da je skalovje posulo ves terg s cerkvijo vred, da so se pa ljudje oteli, in deloma na Koroško v Borovlje se preselili, deloma pa nižje se pomaknili, in novi Teržič sozidali, kjer je že poprej stalo nekaj hiš. Med ljudstvom se za vzrok te zgodbe pripoveduje, da velik drakon ali lintvern je deri čez gorenske hribe, in da bo se pod njegovo silo posipi narejali.
Velik potres je bil na Krajnskem pozneje leta 1511, kakor Valvazor piše (buk. 15, str. 400 in 402). Začel se je 6. ali 26. marca, in je terpel 40 dni, da so so mesta in gradovi podirali, kakor stoji v zatiskih letnikih. Valvazor šteje več gradov po imenu, ki so se takrat posuli, tako da so mogli vnovič zidani ali zapušeni biti; namreč Turjak, ki ga je potem Trojan turjaški v novo zidal; Planinski grad in Polhov gradeč, ki sta bila potem oba v ravno postavljena; Gutenberg pri Teržiču, ki se zdaj v razvalinah Hudi grad imenuje; Blejski grad, kteri se sicer ni popolnoma razsul, se je vendar tako hudo tresel, da so ljudje menili, v jezero se bo prebernil. Tudi v Ljubljani so bile mnoge poslopja hudo razdjane, kot deželna hiša, vicedomova hiša ali sedanje poglavarjevo stanovališe, kri-žansko poslopje, in druge. Vso škodo v celi deželi ceni Valvazor na 200,000 gold.
Ali je bil ravno ta potres, ali je bil drugačen, ki je idersko rudarijo, ki se je bila komaj začela bolj dobro opravljati, skoraj na nič spravil? Pri Valvazorji se ne bere nobena letnica, v iderskih spisih se nahaja leta 1525, ktera pa ni zanesljiva. Takrat tedaj, bilo je neko nedeljo zjutraj, ravno med časom Božje službe, je nagloma postal potres, in odvalil se je del hriba med zgornjo in spodnjo Idrijo na večerni strani, ter je zasul osko dolino, in zaperi Idrico. Ustavljena reka se je narašala bolj in bolj, postajala celo jezero, in segala proti rudarskim jamam. Ni bilo mogoče, vodi se ubraniti, prišla je nekje po Idrii do mesta, kjer zdaj stoji kapela sv. Janeza Nepomučana pod gradom, in vse jame so bile utopljene. Od drugod so mogli priti ljudje na pomoč, na 500, pravijo, jih je delalo, dokler si voda sama ni začela nove struge kopati, in sčasoma odtekati. Se zdaj leži mnogo večjih in manjših skal in pečin v strugi, ali pa ob kraji reke.
J\a Gorenskem je bila pred 300 leti blizo Radoljce pod Jelovico razun Krope in Kamne gorice še tretja sloveča ru-darija in kovačija, namreč Kol niča. Cesar Ferdinand L je 3. jan. 1550, kot lastnik radoljške grajsine, posebno rudarsko postavo dal za Kropo, Kamno gorico in Kolnico skupaj. (Valvazor b. 3, str. 383). Stala je pa Kolnica slabo uro višje od Kamne gorice v zaperti dolini, iz ktere Lipnica izteka; zdaj ondi stoji le še malen, ki se še vedno pravi v Kolnici. Ze o Valvazorjevem času ni bilo več sledu od ondašnih kovačij in rudarij, ves kraj je bil že namreč po^ut. Kakor so pripovedovali ljudje, ko sem bil ondi, je nekega dne bil prišel strašen naliv; grozovita povodenj je s hribov navalila kamnja, sipe, persti, ter je razdjala in zasula ves kraj. Še zdaj se lahko spozna, kako je povodenj hudo razsajala; zakaj čez in čez po dolini se še kažejo jame in nasipi iz kamnja, peska in persti, ki so malo pripravni za rast in obdelovanje, ravno tako, kakor hude povodnji svet navadno pokvarijo. Morebiti je o tem kaj bolj natančnega zapisano v kakem radoljškem arkivu.
Se en popis mi je znan, pa bolj iz novega časa; slavni Haquet piše o njem v svoji oriktografii (b. 4. str. 58). V letu  1786  se  je  namreč  odtergal  velik  del   gore,  ki  na
severni strani zapira Vipavsko dolino. Kamnje, pesek in drugi razsip z ilovico in vodo vred se je uderl proti dolini; še se ob cesti, ki gre od Podveljba na Šturjo, obilno zna tacih razvalin; tudi nižji griči in berda proti ravni se kažejo z enakim nasipom pokriti.
169
Zgodovinske reči.
Spisal P. Hicinger.
4                                         v*
Cevna kuga ali černa smert leta 1348 in 1349.
Kmal.o po velikem potresu, ki je leta 1348 mnoge dežele omajal, je nastopila strašna kuga po Evropi, ki je prišla iz Jutrovega; cele mesta in vasi so izmerle, od družili je ostala komaj polovica ljudi. Stajarski zgodovinar J. C. Akvilin piše (Annal. b. 3. str. 214), da je ta kuga tudi v naših krajih strašno morila; pravijo, da po potopu sveta ni bilo take mertije, kakor leta 1349. Ljudje so bili tako oplašeui, da so začeli očitno pokoro delati za svoje grehe in se kervavo bičati. Čudno se mi zdi, da se pri krajnskih zgodovinarjih ne bere nič sledu od te strašne kuge; nisem našel nič ne pri Valvazorji ne v zatiških letnikih. Je li morebiti ta strašna kuga krajnsko zemljo memo pustila?
Neznan  pisatelj   pri  Bernarda  de  Rubeis   (Mon. eccl. Aquil. Appendix str. 43)  govori   od  te   kage   bolj na tanko tako-le:  „ Ravno tisto leto, namreč 1348, se je začela kuga,  ki  je  šla   in morila  skozi strani Tartarov,   Turkov, Saracenov  in   Grekov,   je  potem   napadla   Italijo,   kjer  je marsiktere sloveče mesta   in   dežele razdjala.    Tista  je vso zemljo   ranila  s tako   hudimi   bulami,   da je   tisuč   in tisuč ljudi konec našlo,   tako da sta od vsacih treh   dva umerla. Nekteri so sicer mislili,   da se je kuga nalezla po sapi,   s ktero  je bolni  dihnil  v zdravega;  drugi pa  so menili,   da se je  to zgodilo   po pogledu  z očmi,  ali sploh  po  zraku; nekteri, dasiravno malokteri, pa so vendar smerti odšli, če so se ravno  s kužnimi pečali.   Nektere pa je kuga zadela, in močno pohabila. Kadar so pa merliča odnesli, so se varovali njegovega oblačila;  in   kteri so tisto na se djali, jih je večidel ravno taka smert napadla; tudi kteri so ležali v tacih posteljah,   kjer je  kdo bil  umeri,  so  se ravno   tako okužili.    Celo  hiše,  kjer  so   kteri pomerli,  se  niso mogle tako očediti, da bi se bolezen ne bila nalezla, če so ravno vse orodje iz njih spravili,   in po  kotih  ognje  zažigali  in kadili. Bila je danes v tem mestu, in se je ondi deržala ea mesec ali dva, v drugem mestu, ki je bilo blizo do 10 aH 20 (italijanskih) milj, pa je ni bilo; ko je pa tukaj nehala, je precej tje prišla;   včasih je šla naravnost  dalje,   včasih se je preskakovala,  vendar ničesar  ni  pustila  nedotaknje-
176
—   1
nega; v nobeni strani ni ob enem potu napadla dveh mest skupaj, ampak poredoma je dalje šla. Kuga pa se je vidila v trojni podobi, namreč v oteklih žlezah, ali v prisadnih bulah, ali v kervavem pljuvanji. Pri oteklih žlezah in prisadnih bulah so še mnogoteri se oteli, pri kervavem pljuvanji pa nobeden ne. Ko je kdo po poti grede vidil, da kri pljuje, je že vedil, da je smertno oznanilo prejel. Ko je prišlo drugo leto, se je vidilo, da je roka Gospodova odnehala v furlanski deželi mesca februarja.
5.
Ceste in tovorne pota na Slovenskem v srednjem
času.
O starih rimskih cestah po naših krajih so „Novice" že mnogokrat kaj pripovedovale; kaj, če enkrat povedo od cest in tovornih potov, ktere so rabili naši predniki v srednjem času? Tisti čas sicer ceste niso bile več v tako lepem stanu, kakor pa za dni rimskega gospostva; več blaga so na tovorih prenesli, kakor na vozeh prepeljali; vendar ter-govstvo se je gibalo sem ter tje po slovenski zemlji, in marsikter kraj je takrat slovel, ki je zdaj pozabljen. Razne stare listine vse to spričujejo.
Iz Ter sta je šla stara cesta čez Basavico in Divačo na Senožeče. Tukaj je bila zgodaj colnija akvilejskega patrijarha, že pred letom 1217, ki je prišla pozneje v roke divinskih gospodov; tudi so se ondi. dobri sejmi imeli, ki so bili tem v peti teržaškemu tergovstvu. Iz Senožeč je šla cesta dalje na Razderto, in od ondot memo Ubelskega na Lan dol. Tukaj so zopet patrijarhi imeli moto ali coi-nijo, o kteri se bere še leta 1313 in 1335. Iz Landola se je tovorilo dalje čez Studeno na Planino, ki je bila v rokah goriških grofov; tisti so ondi imeli colnijo že leta 1217, pa tudi še leta 1409. Iz Planine je šla stara cesta čez Laze na Dolenji Logatec, in od ondot čez Ras-kovec naVerhniko; od tod pa se je deloma z mnogimi ovinki po cesti poleg hribov tovorilo, ali pa po Ljubljanici v čolnih vozilo proti Ljubljani.
Od Reke in iz Istre so šle tudi pota v notranjo deželo; stare mote in colnije kažejo, v ktero mero so se obračale. V L o vran i so imeli že leta 1286 svojo colnijo goriški grofje, v Reki pa leta 1286 divinski gospodje. Pot je šla dalje čez Klano, kjer je bila zopet mota divinskih gospodov. Od Bistrice višje je šla cesta dalje proti Postojni, kjer so že pred letom 1372 colnijo imeli avstri-janski nadvojvodi; v Planini se je ta pot združila s teržaško cesto. Iz Pivke pa se je nad Zagorjem posebna pot ločila na Lož, še zdaj znana stara cesta. V Ložu so akvilejski patrijarhi svojo moto in colnijo imeli leta 1313 in 1335; ondašnje tergovstvo se je potem še bolj povzdignilo, ko je cesar Friderik IV. temu kraju leta 1477 dal mestne pravice. Iz Loža je šla tovorna pot dalje čez Obloke na Soderšico v dolensko stran, druga pot pa čez Cerknico in Rakitno proti Ljubljani.
Iz Horvaškega se je na Krajnsko tovorilo čez Metliko. Ondi so goriški grofje svojo moto imeli že leta 1286. Višje je pot šla na Novo mesto, kjer je že poprej neko teržiše bilo, preden je kraj dobil mestne pravice; ondi so po tem avstrijanski nadvojvodi tudi svojo moto in colnijo imeli, kakor kaže listina iz leta 1432. Iz Novega mesta se je šlo čez Trebno in Višnjo goro na Ljubljano. Druga cesta iz Horvaškega je šla na Kostanjevico, kjer je koroški vojvoda že leta 1256 imel moto in colnijo. Od tod se je tovorilo na horvaški brod, kjer je bil kdaj pred turškimi vojskami dosti sloveč terg (Otok, Cu-tenwert), in se je brodarilo čez Kerko! Od tod je šla pot na Mokronog, in se je nad Trebnim družila z novomeško cesto. Iz Kostanjevice se je pa hodilo tudi na drugo stran na Kerško. Ondi so že pred letom 1456 celjski grofje ednino pobirali, in je bil brod čez Savo na štajarsko stran t Videm  in   vRajhenberg.    Iz Kerškega se je pa tudi
7    ------
dalje ob desnem savskem bregu tovorilo proti Rateče m; od ondot se je čez hribe na Višnjo goro tovorilo proti Ljubljani; ali pa se je čez Savo brodilo na Zidani most, kteri kraj ima od tod ime, ker je avstrijanski vojvoda Leopold VI. leta 1224 ondi most sozidati dal čez Savinjo. Od Zidanega mosta se je zopet za Savinjo čez Laško dalje tovorilo proti Celju; ondi je bila kdaj mota celjskih grofov.
V Ljubljani, kakor se je vidilo, so se shajale razne ceste in poti; od tod so se pa zopet razhajale na razne strani. Tukaj je tedaj tergovstvo imelo posebno središe, šopa tudi koroški vojvodi že leta 1243 imeli svojo moto. Od Ljubljane je šla poglavitna cesta proti štajarski strani čez savski brod pri Cern učah,skozi Demžale, Dob, Krasno, čez Trojane, Vransko in Zavec na Celje. Pa je bila skoraj bolj navadna stranska pot od Ljubljane čez savski brod pri sv. Jakobu, skozi Nadgorice na veliko cesto, po tem pa čez Moravče, Mudijo in Gamberg, in dalje čez goro pri sv. Lenartu, na Reko in zopet na velika cesto proti Celju. Po drugi strani je šla pot skozi Menguš na Kamnik, kjer je koroški vojvoda že leta 1267 imel svojo moto; od tod se je skozi Tuhinj in Motnik tovorilo na Štajarsko. V S pita licu pa je bila bolnišnica za popotne, ktero je še pred letom 1255 bitrinjski samostan od koroških vojvodov prejel v oskerbovanje; od tod je kraj dobil novo ime, ker se je poprej zovel Kozjak (Bocksruck). Od Celja je šla pa dalje cesta skozi Vojnik, Konjice, Slovensko Bistrico na Ptuj, ali pa na Marburg. Od Celja se je višje čez Vitanje na Slovenji Gradec tovorilo; tukaj je koroški vojvoda tudi imel svojo moto leta 1267; dalje pa se je šlo čez Trajberg na Velkovec v Korotanu.
Iz Ljubljane je šla gornja cesta na Kranj, kjer se je tergovstvo že kdaj rado zbiralo; ondi se je pobirala tudi mostnina; zunaj mesta pa je koroški vojvoda moto in colnijo imel leta 1288 na Rupi in pa v Oklem; je namreč pot na Kokro šla od Ljubljane čez Smlednik in Oklo. Višje se je tovorilo po Kokri na Podturen poleg Predvora; ondi so pred letom 1242 meranski vojvodi imeli svojo moto, dalje pa se je hodilo čez Jezerski verh na Kaplo, in po tem višje na Koroško. Druga cesta je šla iz Kranja na Teržič, in po tem čez Ljubelj na Koroško; na Vombergu je bil čez Dravo most, in dalje ee je potovalo na Celovec. Cesta čez Ljubelj je zgodaj imenovana; ko je sv. Hema zvedila smert svojih sinov, krog leta 1030, je iz spodnjih krajev čez Ljubelj hitela na Koroško. Vomberški most je že stal leta 1200; takrat je bil menihom bitrinjskega samostana izročen, da bi ga varovali in popravljali. Cerkev sv. Leo-narda verh Ljubelja je patrijarh Bertold tudi leta 1239 zročil bitrinjskemu samostanu; naj bi menihi pot popravljali, potnike sprejemali in varovali pred roparji; zatoraj je bila v Košentavru tudi bolnišnica napravljena. Se tretja cesta je iz Kranja šla na Radoljco, kjer se leta 1443 nahaja mota celjskega grofa; dalje pa se je tovorilo po dolini čez Krajnsko goro in memo Podkloštra na Beljak, kjer se je zopet obilno tergovstva zbiralo.
Se ostaja furlanska in goriška stran s svojimi poti in cestami. V Akvileji in v Teržiču ali Monfal-konu so imeli patrijarhi svoje mote; od ondot je šlo blago proti Gorici, Senožečam ali Terstu; poti so šle v tisti meri, ko današnji čas. V Cevdatu je bila zopet patrijarhova mota že od kdaj; od tod je bila cesta na Gorico, kjer so goriški grofje gospodovali. Iz Gorice se je na Krajnsko tovorilo čez Senpas, Ajdovsino, po tem pa čez Ilrušico, kjer je zadnji čas stara cesta zopet ponavljena; dalje se je šlo čez Logatec in Verhniko na Ljubljano. Druga pot pa je šla iz Gorice za Sočo čez Kanal na Tomin; ondi se je dacija od žita in vina pobirala za patrijarha. Od te ceste se je pri sv. Luči i na mostu tovorna pot obračala čez Bukovo in Cirkno v Loko na Krajnskem; tukaj se že leta 1261   nahaja  mota  frizinškega  škofa;  od  tod  se je  dalje
177
tovorilo na Kranj. Iz Tomina se je pa dalje tovorilo skozi Bovec čez Preclil na Trebiž v koroški strani; tukaj je bila še leta 1399 mota bamberškega škofa; dalje pa se je šlo na Beljak. Tudi po kanalski dolini je šla cesta iz Far-lanije na Koroško; v Klavži so imeli patrijarhi svojo moto, in od tod se je potovalo na Trebiž in Beljak.
Ce kdo vse to, kar je povedano tukaj od raznih ter-govskih potov, nekoliko pretehta, bo lahko spoznal, da naši predniki niso bili ravno leni in mertvi, temuč da so se zadosti pridno gibali in trudili, naj bi si pomogli za potrebo in polajšanje življenja.                                          (Dal. sl.)
178
Zgodovinske reči.
Spisal P. Hicinger. 5.
Denarji, srednji cas na Slovenskem navadni.
Novi denar nas zdanje dni raznokrat moti v djanji, ali prav za prav več v misli, ker se očem kaže le pre-nerad. Kaj pa kdaj? so imeli zmeraj le stari denar? ni bilo nikdar novega na dan? ali so vselej lahko z njim šteli? ali so ga povsod dosti imeli? Ej! je bila dostikrat tako slaba, ali pa se slabja kakor pri nas; mnogo denarja, razno števenje, in kdor je bil revež, je denar vedno pred njim bežal. — Pa to za salo. — O starih rimskih denarjih, bodi se celo o staroslovenskih, se je že verstila kaka- beseda v „Novicahu; nahajajo in izkopujejo jih sem ter tje, in marsikaj poprej neznanega iz njih posnemajo. Pa se nahajajo mnogokrat tudi denarji iz srednjih časov, večkrat se jih dobi cel zaklad skupaj; in tudi ti denarji imajo svojo vrednost, ne samo zavoljo blaga, ampak tudi zavoljo zgodovine. Naj od tacih denarjev kaj  povem.
Teža in vrednost kacega denarja se ceni po tej razmeri, koliko da se tistega iz enega funta ali iz ene marke srebra naredi. Navadni dunajski funt šteje 32 lotov, de-narski funt pa je kdaj imel le 24 lotov, marka koloniška, po kteri se je konvencijni denar koval, nasprot tehta le 16 lotov; sicer se mora pomniti, da funt in marka nimata povsod enake teže. Na pr. novi čolni funt, po kterem se avstri-janski denar zdaj kuje, ima le 284/7 dunajskih lotov; beneška libra le tehta 26l/2 d. lotov; stara graška marka je bila 17 d. lotov, veroneška marka je znašala 8, pozneje pa več d. lotov; akvilejska marka je imela več, namreč lO2/^ d. lotov; pozneje tudi več. Po taki razmeri se more tudi ceniti vrednost enega funta, ali ene marke srebra.
Pravica denar kovati je prav za prav le cesarska ali kraljeva; vendar so nemški cesarji kdaj tudi mnogim vojvodom in škofom tako pravico podelili. Slovenska zemlja je v srednem času imela več gospodov, ki so smeli denarje kovati, in tisti denarji so bili najbolj razširjeni po deželi. Imeli so pa tako pravico akvilejski patrijarhi, teržaški škofje, goriški grofje, koroški in avstrijanski vojvodi; razun teh pa so tudi Benečani s tergovstvom veliko svojega denarja spravili v deželo.
Med akvilejski m i denarji se nahajajo najpoprej tisti od patrijarha Volkera, kteremu je razun posestva Furlanije, Istre in Krajne cesar Oton IV. leta 1208 poterdil denarsko pravico. Za njim so denar kovali še ti patrijarhi, ki so tako sledili: Bertold leta 1218, Gregor leta 1251, Rajmund leta 1273, Peter II. leta 1299, Otobon leta 1302, Gaston leta 1316, Pagan leta 1319. sv. Bertrand leta 1334, Nikolaj leta 1350, Ludovik I, leta 1358, Markvard leta 1365, Filip leta 1381, Janez V. leta 1387, Anton I. leta 1395, Anton II. leta 1402, Ludovik II. leta 1408. Patrijarh Ludovik III. pa je leta 1420 zgubil poslednjo deželsko oblast po Benečanih, in s tem tudi denarsko pravico.
V Akvileji se je iz ene težje ali akvilejeke marke srebra kovalo po 160 drobnih srebernikov; ta drobiž se je po latinsko imenoval denarius, ali po italijansko denaro; in od tod je med Slovenci ostalo ime denar v splošnem pomenu. Ena marka akvilejskih denarjev je bila leta 1351 vredna 14 novih avstrijanskih goldinarjev, in en denar je bil enak skoraj 9 novim krajcarjem. Pred imenovanim letom pa je bil akvilejski denar manjši, pozneje je bil nasproti večji.    Na  akvilejskem   denarji  se   na  pervi  strani  večidej
184
kaže podoba patrijarhova, ki ima na glavi škofovo kapo, v desni roki palico s križem, v levi bukve, in čez pleča nad-škofovo palijo; bere se okoli podobe ime patrijarhovo. Na drugi strani pa ee vidi podoba orla, lilije, stolpa, tudi podoba Matere Božje, ali še drugačna, v okrogu pa se bere ime akvilejskega mesta, Aquileja ali Civitas A k vi legi a.
Razun imenovanih denarjev pa se je Koval v Akvileji tudi manjši sreberni drobiž; solidus, soldo, sold se je imenoval, Nemci so mu rekli šiling. Tacih soldov je šlo 160 na eno ložjo ali veroneško marko, ki je leta 1351 znašala 12y4 novih avstr. goldinarjev; poprej je bila manjša, pozneja pa večja. Dalje so se pa kovali tudi polovičarji in četertniki. Ti denarji so se pa mnogokrat celo tanki kovali, da so se vidili le kakor iz gole lame ali pleha; in ko je bila podoba va-nje vtisnjena, so bili večkrat skledici ali ponovici podobni. Zatoraj so Nemci takemu drobižu dali ime Pfennig ali Pfanning, ponovčar; iz te besede je ostalo slovensko ime penez v splošnem pomenu. Drugač so Slovenci takemu tankemu denarju rekli skled i ca.
Teržaški škofje so začeli ob enakem času denarje kovati, kakor akvilejski patrijarhi. Pervi denar se nahaja od Geberarda ali Givarda, ki je bil škof leta 1203 do 1212. Za njim so sledili še ti škofje, od kterih se denarji nahajajo: Konrad leta 1213, Ulrik leta 1227, Arlong leta 1262, in Rudolf leta 1303. Teržaški denarji so enake velikosti z akvilejskimi; na pervi strani imajo podobo škofovo z imenom njegovim, na drugi strani pa podobo altarja, orla, sv. Justa in še drugačne, v okrogu pa ime teržaškega mesta, civitas Trieste ali Tergestum.
Goriški grofje so začeli ob ravno tem času denar delati, kakor akvilejski patrijarhi; pervi denarji se nahajajo od Majnarda II. in Engelberta III., pred letom 1220. Za tema so sledili Majnard III. in Albert I. leta 1231, Majnard IV. in Albert II. leta 1258, Albert III. in Henrik II. leta 1304, Albert IV., Majnard VIL in Janez Henrik leta 1327, Henrik IV. leta 1385, Janez in Leonard leta 1454. Kovali so pa le solde; na tistih se je vidil goriški gerb z levom in belimi pasovi, in zraven je bilo napisano grofovo ime; na drugi strani je bilo kako drugo znamenje z imenom goriške grofije, Comes Goricie. Na denarjih grofa Majnarda IV., ki je tudi Tiroljsko podedoval, in se je tudi štel za koroškega vojvoda, se kaže orel, tiroljski gerb, in napis tiroljske grofije comes T i r o 1 i s.
Koroški vojvodi so že pred trinajstim stoletjem začeli denarje kovati; deržali so se marke, ki je tehtala blizo 102/3 d. lotov, in je dajala po 160 denarjev ali pe-nezov; pri 14 novih goldinarjev vrednosti; njihova denarnica je bila v F reža h, od tod so se denarji imenovali freski, Friesacher, iu so bili razširjeni po Koroškem in Stajarskem. Ko je koroški vojvoda Bernard velike posesti na Krajuskem zadobil, je začel tudi v Ljubljani in v Kostanjevici denar kovati; in tedaj so se štele tudi marke ljubljanskih in kostanjevških denarjev. To se je začelo krog leta 1210. Pa tudi Bernardov sin vojvoda Ulrik III. je na Krajnskem dajal denarje kovati, kakor se kaže iz zatiških listin leta 1263. Ljubljanski denarji kažejo na pervi strani vojvodovo podobo z njegovim imenom, na drugi strani pa se vidi podoba sv. Petra, ali vojvodova krona, ali tič grif, in bere se zraven ime ljubljanskega mesta, civitas Laiba., ali Lei-bacenses de. To je tedaj tudi posebna oblika, po kteri se je nemško ime ljubljanskega mesta kdaj pisalo. So bili pa tudi celo majhni in tanki ljubljanski denarčki, na kterih se kaže gerb ljubljanskega mesta, drakon s stolpom, ali sam drakon, in na drugi strani petero lilij, ali pa čerki J§ L, to je, Stalit Laibarh, ljubljansko mesto.
(Dalje sledi.)
185
192
Zgodovinske reči.
Spisal  Peter Hicinger. (Dalje in konec.j
Avstrijanski vojvodi so že dolgo poprej na Dunaji denarje kovali, preden so kaj od slovenske zemlje v roke dobili; to so bili tedaj dunajski denarji ali penezi, Wiener Pfennige; od tod nam je Slovencom ostalo ime venar ali vinar (^Wiener) namesti peneza. Dunajski penezi so se cenili po 204, pozneje tudi več na en funt, se ve da denarski funt s 24 loti teže, tako da je bil en funt dunajskih penezov 31% novih goldinarjev vreden. Ko so avstrijanski vojvodi na slovensko zemljo razširili svojo oblast, so prišli tudi dunajski denarji v deželo. Vojvoda Leopold V. je leta 1186 podedoval Stajarsko po svojem stricu Otokarji VIII.; Leopold VI. je leta 1229 od fužinskega škofa Gerolda kupil pervo posestvo na Krajnskem v okolici terga,ki se je imenoval Otok, Guterrvverd, med Škocjanom in Št. Jernejem na Dolenskem. Na Krajnskem se je avstrijanska oblast še bolj razširila, kar so leta 1282 nastopili novi vojvodi iz cesarja Rudolfa I. rodovine; bili so namreč Albert I. leta 1282, Friderik zali leta 1298, Albert II. in Oton leta 1330, Rudolf IV. leta 1358, Albert III. in Leopold III. leta 1365, Albert IV. in Vilhelm leta 1395, Albert V. leta 1404 in Friderik IV. leta 1440. Albert II. je leta 1335 podedoval Koroško, Albert III. in Leopold III. leta 1374 Metliko in en del Istre, Friderik IV. leta 1492 ves Kras; Terst je prišel leta 1382 Gorica pa leta 1500 k Avstrii.
Avstrijanski denarji so kazali na pervi strani podobo in ime vojvodovo, na drugi strani pa avstrijanski gerb z raznim napisom; ta gerb pa je bil iz začetka enoglav orel, iz časa vojvoda Friderika II. pa bel pas med dvema rudečima. Avstrijanski vojvodi pa niso samo na Dunaji denarjev kovali; tudi v Gradcu je bila v 13. in 14. stoletji lastna denarnica. Zatoraj se v starih štajarskih listinah tudi berejo marke graških penezov; ker je taka marka tehtala 17 dun. lotov, je utegnila veljati 22!/4 novih avstr. goldinarjev.
Beneško gospo d st v o je v srednjem času le majhen kos slovenske zemlje zadevalo, le v Istri okrog Kopra in Pirana; pa dalje je segalo beneško tergovstvo, in a tem se je na široko raznašal tudi beneški denar. Pervi denar je v Benedkah delal vojvoda ali doze Peter III. Polani leta 1130 do 1148; bili so denarčki, denari minuti. Debeleji denar je dal kovati vojvoda Henrik Dandolo leta 1192 do 1205; bili so groši, grossi, ki so veljali kacih 19 novih krajcarjev. Na teh beneških denarjih se nahaja spredaj vojvoda, kleče pred sv. Markom, ki mu daje   bandero,   in napis vojvodov; zadaj  pa  se kaže
193
Kristus sedeč na prestolu, nekterikrat pa lev sv. Marka z evangeljskimi bukvami. Tudi zlat denar so imeli Benečani; perve zlate je izdal vojvoda Janez Dandolo leta 1284. Tudi zlati so imeli na pervi strani podobo sv. Marka in pa vojvoda z napisom; na drugi strani se je vidil zopet Kristus s posebnim napisom: Sit tibi Christe datus, quem tu regis, iste ducatus; to je, naj bo Kriste tebi dano to vojvodstvo, ktero ti vladaš. Od besede ducatus, vojvodstvo, je temu denarju ostalo ime dukat, ducat o. Drugač so se beneški zlati tudi imenovali cekini, zechini; to ime je prišlo od imena denarnice, kjer so se kovali; imenovala se je namreč tista hiša Z e ceh a. Vrednost teh cekinov je bila 64 akvilejskih denarjev, ali 2 petini akvilejske marke; to je bilo skoraj toliko, kolikor velja sedanji cesarki cekin, Mizo 5 novih goldinarjev. Pozneje so Benečani dobili tudi kupren denar; perve kuprene solde je izdal vojvoda Franc Dandolo leta 1329, polsolde pa Andrej Dandolo leta 1343. Debel srebern denar, tolar, seudo, pa se je pokazal še le za vojvoda Nikolaja da Ponte leta 1578; imel je na pervi strani pokončan križ, na drugi pa leva sv. Marka.
Zlate denarje so sicer, kar se tiče srednjih časov, naj poprej začeli kovati na Italijanskem v 11. stoletji; pervi zlati so bili doma v Florencu; od tod so se tudi imenovali flor en i ali flori ni, fiorenčani. Na Nemcih in na Ogrih so se pozneje tudi začeli kovati zlati denarji; tak denar se je imenoval aureus, Gulden, zlat. Kmalo so začeli pa tudi večje sreberne denarje kovati, kterim je ostajalo ime florin, Gulden, zlat, in sicer najpoprej zopet v Florencu, potem na Nemškem in na Ogerskem. Tedaj so mogli ločiti zlate in sreberne florine, Goldgulden in Sil-bergulden, zlate in sreberne zlatnike; v zadnje je sreber-nemu denarju ostalo ime florin, Gulden, zlat, in zlati denar se je zval dukat ali cekin. Na Slovenskem se pervi sreberni florini, goldinarji ali zlatniki nahajajo v listinah starih celjskih grofov, krog leta 1370; tisti so utegnili iz ogerske strani mnogo tacega denarja prejeti, ker so tudi ondi imeli posestva.
Kar je tukaj pisanega od denarjev iz srednjega veka, utegne marsikterim naših bravcov prijetno biti, ker sega v zgodovino in imena denarjev. Pa ta spis naj bi tudi v drugačen prid služil; če namreč kdo najde kak tak star denar, bo vedil ga sam razločiti, ali ga komu pokazati, da se ne bo brez prida zavergel. V Kamniku na pr. so leta 1856 pri zidanji kantonske hiše našli cel lonec starih denarjev; bili so večidel akvilejski, deloma teržaški in goriški. Velik del teh denarjev je vendar prišel v prave roke, in tako tudi do zgodovinskega družtva v Ljubljani. Podobe starih akvilejskih in teržaških denarjev se nahajajo v bukvah: Archiv fiir die Landesgesch. des Herzogthums Krain 2. in 3. zvez.