LOJZEK. ADELA. — Pravim ti, da te ubijem kakor mačko, ako mi še jedenkrat govoriš s tistim capinom capinskim. Sinoči sem te dobro zmlatila, a drugič te kar ubijem, da veš. Tako je pritajeno kričala vdova Mla- karica nad svojo hčerjo Lojze. Bila je še precej rana jutranja ura, iu dekle se je napravljalo v tovarno. Oba brata sta bila že preje odšla na delo. Lojza se je delala, kakor da ne sliši matere, ali pa kakor da bi njene besede ne veljale njej. Brezbrižno si je v malo 276 torbico spravljala kosec kruha in stekle- nico rujavkaste kave — svoje kosilo — ter neko ročno delo. To obnašanje pa je njeno mater — majhno togotno ženico — še bolj razkačilo. Stopila je bliže k njej ter sikala : — Le ne stresaj mi svoje trme, da te ne primcm za kite, ti vlačuga vlačugasta... In če ml še enkrat pride blizu tisti črni Brnač, ne vem, kaj napravim s tabo. Za- pomni si, da raje vidim, da pogineš na mestu, kakor pa da bi se vlačugarila s tistim ciganom. Lojza je v tem spravila svoje stvari v red ter stopila k vratom. Ondi se je obrnila nazaj in rekla trmasto : — Matija ni noben cigan, da veste ! Na to je hitro smuknila skozi vrata ter zbežala. A tudi mati je bila urna ; do- lutela je hčer baš na hišnem pragu ter jo z vso močjo bunknila po hrbtu. A Lojza se je kljubovalno zasmejala in stekla po cesti. ^Nlati pa je še vpila za njo : — Vlačuga ! Le zapomni si, kar sem ti rekla ! A Lojza ni marala ni za tepež, ni za materine opomine in grožnje . . . Niti na misel ji ni prišlo, da bi se opoludne ne sešla s svojim Matijem v drevoredu. Na- sprotno ; sedaj je še le premagala strah, ki jo je mučil preje, ko še mati ne vedela za njeno »znanje.« Ker je bil Matija tisto popoldne službe prost, je sklenila, da si tudi ona vzame dopust za popoludne. Saj itak nikdar nima prilike biti dalje časa v njegovi družbi, kjer jej je tako lepo in prijetno. Moj je in moj je — si je govorila — in če se svet pogrezne, ga ne pustim. Popoldne pa je šla z Matijem . . . Mlakarica je še mnogokrat pretepala in psovala svojo hčer, parkrat celo na cesti sredi ljudi, a vse ni nič pomagalo. Vedno in vedno je zopet doznala, da se njena Lojza shaja z Brnačevim, kadar in kjer le more. — Je pač ravno tako trmasta, kakor sem bila jaz —, pomislila je večkrat Mla- karica, — ali njej ima trmo kdo izbijati ! Ji že pokažem ! Ali, pokazala jej je hči . . . Crez kakih pet mesecev je namreč Mlakarica opazila nekega jutra, da je hči noseča. Kakor bi jo gad pičil, je obstala Potem pa se je divje vrgla nad hčer ter jo grozno obdelavala s pestmi in črevlji . . Lojza si je z rokami ščitila telo in pro sila mater : — Oh, ne bijte me sedaj, sedaj ne Mati usmilite se me, mati moja ! . . . O trmi skoro ni bilo več sledu, a tud ne o kesu. Čutila se je samo mater. Mlakarica pa je kakor furija udrihala dalje, dokler ni omagali. Potem pa je za- čela sikati strašne kletve nad hčer in njeno dete . . . To je Lojzo bolj bolelo, kakor vsi udarci. Padla je materi k nogam ter jo za božjo voljo prosila, naj neha . . . A Mlakarica od tistega dne skoro ni prenehala preklinjati svoje hčeri in nje- nega sadu . . . Pomagala staji tudi sinova. Končno se je zgražala že vsa okolica nad toliko trdosrčnostjo, in ženske so pravile Mlekarici, da se bo še kesala teh kletev. Počasi se je približal zadnji mesec, in ljudje so imeli dovolj vzroka čuditi se Mlakarici. Kakor je bila poprej divja s hčerjo, tako je bila sedaj dobra ž njo. Stregla jej je, kolikor je le mogla, ter či- stila in snažila malo stanovanje . ... Bogve, kaj jo je tako preobrnilo ! Pa tudi brata sta dobila neki strah ali spoštovanje pred sestro. V njeni navzočnosti sta g-ovorila pridušeno ali pa sta molčala. Bilo je, ka- kor da se Mlakarjevi pripravljajo na dohod častitega in milega gosta . . . Tako je prišla osodna ura, in Lojza je povila po triurnih mukah čvrstega dečka. Brata — še mlada fanta — sta bila ne- izrečeno zadovoljna, da je bil baš deček. Ko so jima ga pokazali, nista mogla s prva spraviti nobene besede iz grla. Potem 277V pa sta ga jela poljubovati in se mu la- skati, kakor sta najlepše znala. Allakarica pa ju je odganjala, češ : - Pojta, pojta, nerodneža, saj ga še zadušita ! In vzela je dečka sama v naročje ter se mu srečno smehljala . . . Od tega dne je vladala pri Mlakarje- vih sama ljuba radost. Vdova je le nerada odhajala po opravkih od doma, a brata sta zvečer kar pridirjala od dela domov. In potem so se vsi skupaj vrteli krog malega paglavca ter se kar trgali zanj. Vsak dan se jim je zdel mnogo večji in pametnejši, in bilo jim je tako lepo v njegovi bližini. Lojza se je kmalu čisto opomogla in postala je vesela. Žalostilo jo je le to, da ni smela Matiji pokazati deteta — mati ga namreč še vedno ni hotela videti —, a upala je, da se mati s časom g'otovo omehča ter dovoli, da se poročita. Zato je ni ho- tela jeziti in se ni več shajala ž njim. A mati in brata so bili kakor ljubosumni za dete ter so ga hoteli čim dlje ohraniti za-se. Tako so potekli štirje meseci, ko se pri malem Lojzku nekega dne pojavi epi- demična otroška bolezen. In preden so se Mlakarjevi zavedli nevarnosti, je bil Lojzek — mrtev. Mlakarjevi so bili s prva kakor omam- ljeni po hudem udarcu. Potem pa so žalo- vali, kakor da so izgubili vse, kar jih je vezalo na življenje. Plakali so ob malem mrličku neutešno ter klicali : — Lojzek, Lojzek, naš ljubi mali Loj- zek ! Ali nas nič več ne slišiš in nič več ne maraš, ti ljubi naš Lojzek ! Lojzek pa ni odprl oči in ni se ganil. Njegov mali, ledeno-mrzli obrazček je vedno z nova pretresal dušo Mlakarici. Jokala je krvave solze kesa, in kakor ostri noži, ki so ji prebadali srce, prihajale so ji v spo- min vse one strašne kletve, ki jih je v togoti izrekala nad detetom svoje hčere, ko je bilo še v materinem telesu . . . Bila^ je vsa iz sebe in ohropela je od joka in tarnanja. Lojzek je imel lep pogreb in ličen lesen križ kaže, kje spava . . . Njegov grob je vedno lepo urejen in na njem cveto bele lilije . . . Taki smo ljudje.