PRISPEVEK H GEOLOGIJI CERKNIŠKEGA POLJA
Mario Pleničar
Z 1 geološko skico in s 5 profili
Ko je dala Uprava za vodno gospodarstvo v Ljubljani izvrtati 16 stroj-
nih in 46 ročnih vrtin, se je nudila priložnost, da dobimo natančnejši
pogled v geološko zgradbo Cerkniškega polja. Ročne vrtine segajo le
v naplavine do skalnate podlage, strojne tudi v skalnato podlago; neka-
tere od teh so globoke okoli 30 m, druge do 60 ali 70 m.
Ozemlje, na katerem se je razvilo to zanimivo kraško polje, sestav-
ljajo apnenci in dolomiti triade, jure in krede. Triadi pripada le svetlo-
sivi dolomit s paralelepipedno krojitvijo brez slehernih fosilnih ostankov.
V nižjih horizontih se v njem kažejo pole kompaktnega svetlosivega
pasastega dolomita. Glede na to, da leži ves ta dolomit stratigrafsko
najniže in so ga še vsi prejšnji raziskovalci prištevali v zgornjo triado,
ga bomo tudi mi imenovali glavni dolomit. Stur (1858, 354) je sicer
domneval, da pripada kredi, vendar tega ni mogel dokazati.
Glavni dolomit je viden na Rakovskih gričih, na Menišiji severno
in severozahodno od Cerknice, na vznožju Slivnice in nad Gorenjim
Jezerom. Vrtine pa so pokazale, kje leži glavni dolomit pod nanosom
polja. Skozi glavni dolomit so izvrtali vrtine S-4, S-5, S-ll, S-14, zgornji
del vrtine S-8 (do globine 22,25 m) in S-9. Na geološki karti sem označil
približno mejo glavnega dolomita pod naplavinami, upoštevajoč pri tem
tudi prelome, o katerih bomo še govorili. Debelina glavnega dolomita
ni znana.
Na glavnem dolomitu leži svetlosiv do temnosiv debelokristalast
apnenec z maloštevilnimi vložki temnosivega-apnenca. Nad dolomitizi-
ranim apnencem je siv do temnosiv drobnozrnat apnenec. V tem apnencu
smo našli školjki Lithiotis problematica in Megalodon sp., polža Nerinea
sp. in brahiopoda Terebratula sp.
Že Milovanovič (1937, 74) je prišteval ta apnenec v liado. Med
Gornjim Jezerom in Goričico na severozahodnem obronku Stražišča, na
poti med Grahovim in Bločicami in severozahodno od Cerknice na Meni-
šiji je našel naslednje liadne fosile: Lithiotis problematica Giimbel,
Protodiceras pumilum Giimbel, Terebratula cf. rozzoana, Nerinea sp.,
Chemnitzia sp. Odlomke školjke Lithiotis problematica smo našli tudi
v apnencu na Slivnici.
111
Milovanović apnenca na Slivnici ne omenja, pač pa Ž ur ga,
ki ga prišteva juri. Šerko pravi (1951, 13), da po Ž ur g i sestavljajo
Slivnico jurski apnenci in da se le na vznožju pojavljajo triadni dolomiti-
zirani apnenci.
Z asistentom ljubljanske univerze Dušanom Kuščerjem sva
našla na vznožju Slivnice severozahodno od Grahovega preseke školjke
Lithiotis problematica tudi v dolomitu in dolomitiziranem apnencu, ki
leži pod liadnim apnencem. V istem dolomitiziranem apnencu so na
severnem pobočju Slivnice zelo številni, toda nedoločljivi fosilni ostanki.
Morda bi se med njimi odkrilo tudi kaj določljivega.
V vrtini S-15 sem našel v jedru iz globine 47,5 m številne prereze
fosilov; med temi sem spoznal terebratule in megalodonte. V tej vrtini
sem dobil v jedru iz globin 27,75 m in 42,15 m tudi sledove premoga.
Že nekoč prej sem nad Obrhom pri Rakitnici blizu Dolenje vasi pri
Ribnici našel sledove premoga v dolomitu, o katerem sem domneval, da
spada v liado.
Na Slivnici pri Lipsenju kot tudi na Menišiji so vidne plasti lepih
oolitnih apnencev, zelo podobnih liadnim apnencem na Verdu. Saj segajo
apnenci v nepretrganem pasu od Verda prav do Cerknice, kar na manu-
skriptni geološki karti Višnja gora—Cerknica doslej ni bilo označeno.
Kot je na priloženi geološki karti razvidno, sem prištel v liado
apnenec in debelozrnati dolomit, oziroma dolomitizirani apnenec, kjer
se ti pač pojavijo pod liadnim apnencem na Menišiji, Slivnici, Zerunčku,
jugovzhodno od Grahovega in v Stražišču.
Na Slivnici znaša debelina liadnega dolomita 360 m, apnenca 40 m,
torej vsa liada skupaj okoli 400 m. Vendar moramo računati, da leži
apnenec le na vrhu kot denudacijski ostanek. Zato moramo upoštevati
debelino liadnega apnenca na Zerunčku, to je na hribu, ki leži jugo-
vzhodno od Grahovega. Tam je apnena serija debela 170 m. Skupno
debelino liade na obrobju Cerkniškega polja cenim na kakih 570 m.
Bolj problematična je serija apnencev, ki se menjajo z debelokrista-
lastimi rjavosivimi dolomitiziranimi apnenci in dolomiti na južnem
obrobju Cerkniškega polja med Vel. Obrhom in Zadnjim Krajem. Trditev
starejših avtorjev, da je tam zgornja triada, skoraj gotovo ne drži.
Milovanović sklepa po podobnem petrografskem sestavu, da spada
tudi ta serija v juro (liado). Ta trditev mogoče drži, vendar se mi zdi
čudno, da nismo mogli najti v vsem tem ozemlju niti enega fosilnega
ostanka, medtem ko so na ostalem liadnem ozemlju okoli Cerkniškega
polja razmeroma pogostni. Tudi na jedrih štirih strojnih vrtin, ki so bile
napravljene na tem področju, nisem opazil fosilnih ostankov.
Okolico Karlovic na zahodnem koncu jezera je prištel Kossmat
v spodnjo kredo. Da je tam resnično kreda, smo ugotovili po rudistih
oziroma le manjših odlomkih, ki smo jih našli pri Ušivi Loki (na obrobju
polja jugovzhodno od ponornega sistema Rešeto, južno od Dolenjega
Jezera) in na vznožju Javornikov. Pri Ušivi Loki smo dobili tudi miliolide
in ostanke rodu Dictyopsella sp. Material, ki smo ga dobili iz vrtin S-7
in S-10, je petrografsko enak materialu v vrtinah S-l, S-3 in S-16.
Menjajo se sivi, drobnokristalasti apnenci z debelokristalastimi dolomi-
112
tiziranimi apnenci sivorjave barve, ki imajo vonj po bitumenu. Ta bitu-
minozni vonj se je na vrtini S-l čutil tudi iz vrtine. Na vrtinah S-10 in
S-2 pa smo zadeli celo na plast debelokristalastega kremena, debelo le
nekaj centimetrov. Ker nisem mogel ločiti severozahodnega dela od
jugovzhodnega, sem za sedaj celotno obrobje od Velikega Obrha do
Karlovic pripisal spodnji kredi. Debelino hamidne krede cenim najmanj
na 250—300 m.
Nad to problematično serijo leži zgornjekredni rudistni apnenec,
iz katerega je zgrajen greben Javornikov.
Končno omenjam še majhno krpo rjavega kremenovega peščenjaka
z apnenim vezivom, ki se pojavlja severozahodno nad Cerknico, tik ob
vojaškem utrdbenem jarku vzhodno od stare kapelice. Krpa je velika
komaj kakih 10 m2. Leži na dolomitu in je videti kot denudacijski pre-
ostanek fliša.
Preden razložim mlajše naplavine na dnu polja, si oglejmo še tek-
toniko.
Löhnberg omenja po starejših avtorjih (1934), da prideta na
območje Cerkniškega polja dva preloma od severozahoda, in sicer sever-
nejši idrijski in južnejši predjamski. Idrijski poteka ob severovzhodnem
robu Planinskega polja in Cerkniškega polja, predjamski pa mimo juž-
nega roba Hrušice, čez južno obrobje Planinskega polja, zavije nato proti
jugovzhodu ter zadene pri Zelšah na Cerkniško polje.
Ker nisem raziskoval ozemlja zahodno od Unškega polja, ne vem,
ali imamo na Cerkniškem polju res opravka z idrijskim in predjamskim
prelomom. Dejansko stanje na obrobju Cerkniškega polja je naslednje:
pri Zelšah prihaja od severozahoda res večji prelom, ki ga dokazujejo
številne tektonske drse, breče in miloniti. Ta prelom tvori mejo med
glavnim dolomitom in hamidnim apnencem. V glavnem je ob njem
zdrobljen triadni dolomit, skoraj nič pa hamidni apnenec.
V vojaškem utrdbenem jarku severozahodno nad Cerknico smo našli
tektonske breče in tektonske drse, ki se nagibajo za 80° proti severo-
vzhodu. Znaki preloma niso tako jasni kot pri Zelšah. Nadaljevanja
preloma nismo mogli zaslediti niti na vznožju Slivnice niti na vzhod-
nem robu polja med Grahovim in Goričico. Na vzhodnem robu polja
pa smo našli znake večjega preloma v hudourniški grapi vzhodno od
Gornjega Jezera.
Zdrobljen material in tektonske breče so pokazale vrtine S-4, S-5,
S-6, S-9 in S-13. V vrtinah S-ll in S-14 so zadeli na širšo podzemno
razpoko, v kateri se je slišalo šumenje vode, in sicer v vrtini S-ll
v globini lim, na S-14 pa globlje, toda točna globina mi ni znana.
Vrtina S-8 je prešla v globini 22,25 m iz glavnega dolomita v hamidni
apnenec. Glede na to, da tvori prelom pri Zelšah tudi mejo med kredo
in triado, lahko predpostavljamo, da poteka ta pod nanosom prav preko
vrtine S-8, kjer smo zadeli na mejo med kredo in triado. Ker vidim v
prelomu med kredo in triado pri Gorenjem Jezeru podaljšek preloma
pri Zelšah, sem zvezal oba pod nanosom po približni meji med glavnim
dolomitom in hamidno kredo.
Geologija — Razprave in poročila — 8	113
Zdrobljen material v vrtinah na severovzhodni polovici polja kaže,
da bi se utegnil nadaljevati severni prelom, ki zadene nekje pri Cerknici
na polje, mimo Dolenjega Jezera in Ret j a. Na Menisi j i poteka ta prelom
skozi glavni dolomit. Pri Sinji gorici jugovzhodno od Cerknice morda
predstavlja mejo med jurskim in triadnim dolomitom. Nato poteka zopet
skozi glavni dolomit. Možno je, da se severni prelom združi z južnim
nekje na polju pod naplavinami in se nato skupno nadaljujeta proti
jugovzhodu mimo Gorenjega Jezera. Možno je pa tudi, da se severni
prelom neha na področju Cerkniškega polja.
Južneje, že na obrobju polja, moremo zaslediti še en prelom. Ze mor-
fološka oblika Zadnjega Kraja nam vsiljuje misel, da je ta nastal vzdolž
preloma. Več metrov dolge razpoke ponorov imajo dinarsko smer severo-
zahod-jugovzhod. V vrtini S-12 sem našel na jedrih uglajene drse, ki
kažejo vsaj na presmuke, ki se pojavljajo blizu preloma, če že ne na
prelom sam. V vrtini S-16 je bil zelo zdrobljen apnenec. Pod Klinjim
vrhom na vznožju Javornika in pri Ušivi Loki smo našli tektonske breče.
Pravokotno na te dinarske prelome poteka vzhodno od Grahovega
še en manjši prelom. Na Zerunčku se kaže v obliki nižje skalnate stopnje.
Na njej so vidne tektonske drse, ki kažejo na krajši horizontalni premik
ob prelomu. Drse v ostalih treh prelomih kažejo na vertikalno premikanje.
V	vrtini S-8, kjer leži glavni dolomit nekoliko nad kredo, kažejo
tudi stratigrafske razmere na to, da se je ob glavnem dinarskem prelomu
med Zelšami in Gorenjim Jezerom intenzivneje dvigala jugovzhodna
gruda, zgrajena iz glavnega dolomita, medtem ko je v dviganju zaosta-
jalo jugozahodno kredno področje. Po razmerah pri Cerknici med vrti-
nami S-7, S-13 in S-15 sklepamo, da se je jugozahodno področje glavnega
dolomita zopet intenzivneje dvignilo kot severovzhodno ozemlje, ki je
prekrito z liado. Potemtakem se je najbolj intenzivno dvigal osrednji
predel, ki je bil prav zaradi tega tudi denudiran do triade.
Ozemlje okoli Cerkniškega polja pripada še borovniški antiklinali,
in sicer nekako od črte Martin jak—Zadnji Kraj južnemu delu njenega
zahodnega krila, medtem ko pripada del vzhodno od omenjene črte anti-
klinalnemu temenu. Denudirane so bile torej kredne plasti in se je
pokazala jura, ponekod celo triada.
V	zvezi s tektoniko naj omenim še votline in razpoke, na katere so
zadele vrtine. Razpoke so bile vedno zapolnjene z ilovico ali pa z rumenim
peskom, razen tistih, v katerih še sedaj teče voda. Votline so bile visoke
največ do 1 m, v splošnem pa le nekaj decimetrov. V vrtini S-8 je bila
v globini 25,65 m votlina, visoka 3,05 m, v vrtini S-9 v globini 11,20 m
celo votlina, visoka 3,95 m. Obe sta bili do vrha zadelani z ilovico.
Te votline in razpoke je nedvomno izglodala ali razširila voda, koli-
kor so bile že tektonsko predisponirane. Pozneje jih je zopet zasula voda,
ko se je ozemlje ugrezalo. Lahko bi rekli, da je bil kras v tem času
nekoliko omiljen. Rumeni pesek v nekaterih razpokah pa kaže celo na
nanos s flišnega področja. Verjetno je bil fliš takrat mnogo bolj razšir-
jen kot danes, ker še ni bil denudiran.
Podobne razpoke in votline, zapolnjene s flišnim materialom ali z
glino, sem našel tudi na Primorskem okoli Sp. Ležeč in Škocjana pri
114
Divači. Prav tako je na skici podzemne jame pri Bazovici na Tržaškem
Krasu, ki sem jo našel v arhivu Uprave LRS za geološka raziskovanja
(Vremski Britof, Skizzenbuch, št. 54 a), narisan 62,57 m visok peščen kup
321,37 m globoko pod površjem. Vhod v jamo leži po tej skici 344 m nad
morjem. Će bi mogli spraviti vse to v sklad, bi lahko sklepali na neko
splošno manjše postpliocensko ugrezanje našega Krasa.
Ko smo tako pregledali starejše geološke formacije in tektonske
razmere, si oglejmo še kvartarne naplavine na dnu Cerkniškega polja.
Pri podajanju se bom opiral izključno na rezultate, ki so jih dale vrtine.
Prav na skalnati podlagi je v predelu jugovzhodno od Gorenjega
Jezera pri Vel. Obrhu rečni prod, debel do 1 m (profil I). Enak prod
najdemo na dnu nanosa tudi v profilu II, vrtina št. 13 in S-4, v profilu III,
vrtina št. 25, v profilu IV, vrtina št. 33 in v profilu V, vrtina št. 4.
Ta prod je povečini pomešan z glino, ponekod tudi s peskom. Prodniki
so dolomitni, bolj oglati in imajo premer 1—5 cm. Prevladujejo prodniki
s premerom 1 cm. Na površini niso gladki, ampak prevlečeni s plastjo
razpadlega dolomita, ki je videti kot nekaka peščena plast; na površini
so torej razkrojem. Zavoljo svoje oglate oblike spominjajo včasih bolj
na zaobljen grušč.
Nad prodom je plast peščene gline, ki preide ponekod v droben
rumen ali siv pesek (mivka). Ta peščena naplavina je navzkrižno pla-
stovita. Kjer ni proda, leži peščena plast na skalnati podlagi. Debelina
peščene plasti znaša v profilu I 2 m, v profilu II 0,5—1 m, v profilu III
1,5—2 m, v profilu IV 1,5 m, v profilu V pa okoli 2 m. Peščena plast
povprečne debeline 2 m se kaže tudi v obrobnih vrtinah. Značilno je,
da na severozahodni polovici polja peščena plast ne leži več na skalnati
podlagi, marveč je pod njo bolj ali manj debela plast rdečkaste ali rjav-
kaste plastične ali manj plastične gline. V profilih IV in V je ta glina
celo pomešana z dolomitnim prodom. Pesek je torej siva dolomitna mivka,
ki je na jugovzhodni polovici jezera rumena od primesi gline, na severo-
zahodni polovici pa je iz kremenovih zrnc. Kremenov pesek je pretežno
rumenkast ali rjavkast in se zdi, da je bil nanesen s fliša.
Nad peščeno plastjo leži na jugovzhodni polovici polja glinasta plast,
debela 1—3 m, v Zadnjem Kraju celo do 4,5 m. Debelino je težko natančno
ugotoviti, ker prehaja glina zgoraj nejasnog v humus. Glina je rjava,
trdoplastična, razen okoli Lovišč, Ponikev in izliva Lipsenjščice v Stržen,
kjer je siva in lapornata. Ob potočnih strugah najdemo tudi bolj pla-
stično glino. Taka glina je ob Zirovniščici. Imenovati jo moremo tudi
sivo mastno glino.
Severozahodni del polja (profila IV in V) kaže nad peščeno plastjo
popolnoma drugo sliko. Tam imamo opravka z vršajem Cerkniščice, zato
prevladujeta zgoraj le prod in pesek, ki ju je nanesla Cerkniščica. Med-
tem ko so prodniki na dnu naplavin pretežno dolomitni, najdemo v
vršaju Cerkniščice poleg dolomitnih prodnikov še rogovčeve in prodnike
iz oolitne železne rude. Vršaj Cerkniščice je različno debel. Najdebelejši
se kaže v profilu IV do 6 m, v profilu V okoli 2 m, pri vrtinah št. 36 in 41
pa celo 4—4,5 m.
115
Glino oziroma vršaj Cerkniščice prekriva ponekod humus, drugod ne.
Glina delno prehaja na površini v humus, delno pa prekrijejo vsakoletne
povodnji humus z novo glino. Tako najdemo na nekih delih polja v vrhnji
plasti precej apnene komponente, posebno pri Karlovicah. Črn glinast
barski humus prekriva ozemlje med Otokom, Lazami, Belim bregom in
Strženom pri Gornjem Jezeru, Goričico, Zirovniščico in ponornim siste-
mom Ponikve. Profil III ne kaže več te črne prsti.
Manj pomemben je vršaj hudournika pri Gorenjem Jezeru, ki ga
pretežno sestavlja dolomitni pesek, nanesen iz prelomniškega jarka.
Prod na dnu in še peščena plast kažeta na rečno naplavino, glina,
posebno siva lapornata glina pa na jezerski sediment. Rjava glina, ki sega
visoko na obrobje Cerkniškega polja, daleč više, kot segajo današnje
povodnji, pa govori vsaj za mnogo večje nekdanje povodnji, če ne že za
stalno jezero.
Iz zbranih podatkov moremo napraviti še nekaj zaključkov. Prod
kot najnižji del naplavine kaže na star rečni tok. Ker moremo celoten
nanos na Cerkniškem polju prištevati v pleistocen in je bil Stržen takrat
že kraška reka, ni verjetno, da je ta prod produkt njegove erozije.
Poleg tega so prodniki oglate oblike in ponekod že podobni zaobljenemu
grušču. Menim, da je prod ali grušč nastajal v kaki hudourniški grapi,
morebiti celo v prelomniški grapi nad Gorenjim Jezerom. Pod to grapo
je pri Gorenjem Jezeru še sedaj viden majhen vršaj. Hudournik je nana-
šal material v Stržen, ta pa ga je raznesel vzdolž svoje struge.
Ni izključeno, da je potekala podobna hudourniška grapa tudi z gre-
bena, ki je vezal nekoč Slivnico z Menišijo nad današnjo Cerknico.
Ta greben je pozneje prerezala Cerkniščica, ki je tekla prej mimo Begunj
in Bezuljaka proti Logatcu (M e 1 i k 1928, 70—71). Oglati dolomitni
prodniki med glino na dnu profilov IV in V bi bili torej prineseni iz
omenjene grape. Obenem nam ta domnevni hudournik razloži, zakaj je
Cerkniščica pri Begunjah spremenila svojo smer. Prišlo je do pretoka.
V peščeni plasti ločimo plasti sivega dolomitnega peska, z glino
pomešanega dolomitnega peska in rumenega kremenovega peska. Zadnji
se najbolj jasno kaže okoli Dolenjega Jezera v profilu IV in V. O pesku
pri Dolenjem Jezeru skoraj ne moremo dvomiti, da je nanesen s fliša.
Ko je Cerkniščica preusmerila svoj tek na Cerkniško polje, je bil verjetno
na grebenu med Slivnico in Menišijo še kak večji preostanek fliša.
Cerkniščica, deloma pa že prej hudournik, ki je erodiral grapo, tik preden
je dosegel strugo Cerkniščice, sta nanesla flišni material na Cerkniško
polje. Ze omenjeni neznatni ostanek fliša severozahodno nad Cerknico
bi to domnevo podprl.
Povedali smo že, da kaže glinasti nanos nad peščenim, posebno še
plast sive lapornate gline, na stalno jezero. To bi se ujemalo z mnenjem
M e 1 i k a (1951, 36—37), ki sklepa iz naplavljene ilovice, gline in proda,
da je bilo zakraševanje v času ohladitve v pleistocenu bistveno oslab-
ljeno in da so bila kraška polja za daljšo dobo spremenjena v jezera.
Na istem mestu domneva v skladu s podatki Brodarja, da je bila
tudi Postojnska kotlina takrat jezero, ker so se zajezili vodni odtoki.
Vrtine na Cerkniškem polju so tudi odkrile votline, zapolnjene s peskom
116
ali ilovico. Prav verjetno se torej zdi, da je nastalo na Cerkniškem
polju stalno jezero ob istem času in zaradi istih vzrokov kot v Postojnski
kotlini. Vendar M e 1 i k bolj poudarja klimatske faktorje kot vzrok
nanašanja materiala v vodne pretoke in ne toliko tektonske.
Če še enkrat pogledamo profile skozi polje, vidimo, kako izredno
ravna je skalnata podlaga pod naplavinami, razen v profilu V, ki pa
verjetno ni točen zaradi nepravilnih rezultatov ročnih vrtin. Skalnata
podlaga, ki je videti kot zelo široka in plitva dolina, nas spominja na
nekatere stare, sedaj suhe in zapuščene rečne doline na našem Krasu.
Taka je približno nekdanja dolina Cerkniščice, ki poteka od Begunj
proti Bezuljaku in dalje proti Logatcu, ali dolina pri Senožečah ali dolina
med Divačo in Brestovico. Potemtakem moremo trditi tudi o Cerkniškem
polju, da je nastalo po razširitvi rečne doline, kar je trdil že Kossmat
(1916, 655).
CONTRIBUTION TO THE GEOLOGY OF CERKNIŠKO POLJE
Informations obtained by 16 machine- and 46 handdrilled bor-
holes, have considerably contributed to a better understanding of the
geological pattern of the Cerkniško Karst-polje.
Both the borderland and the substratum of this polje, are built up
of Triassic, Jurassic, and Cretaceous Limestones and Dolomites. The
light-gray dolomite with a parallelepiped cleavage containing no fossil
remains belongs to the Trias System according to Kossmat and others
to the Upper Trias. Along the northern and eastern border of the polje,
the main dolomite layer is covered by Liassic Limestone and Dolomite.
The coarse grained Liassic Dolomite or dolomitized limestone varying
in color from gray to dark-gray, lies under a gray Liassic Limestone
which is rich in fossil remains, especially fragments of Lithiotis proble-
matica. Sections of specimens of Lithiotis, Terebratula and Megalodon
are also often found in the underlying dolomite. In the light of nume-
rous fossile found at Stražišče, Grahovo, and Menišija, B. Milovanović
expressed the view as early as 1937, that this limestone must belong
to the Liassic System, to which, however, he did not include the dolomites
and dolomitized coarse grained limestones underlying the gray limestone.
Along the southern border of Cerkniško polje a formation occurs in
which dark gray limestone alternates with dolomites with a bituminous
odor. North of D. Jezero near Ušiva Loka remains of Rudistae occur
in the limestone whereas the south eastern part of this formation, consi-
dered by Milano vie as Liassic, is not fossiliferous.
Borings having yielded here the same material as in the north-
western sector, the whole explored territory is regarded as belonging to
the Chama Cretaceous System.
Cerkniško polje in crossed by three faults running in the Dinaric
direction. The northernmost regarded by older authors as an extension of
the Idrija-fault, enters the polje at Cerknica. At the north eastern border
of the polje, however, no continuation of this fault could be traced.
117
The extremely crushed material found in some boreholes would seam to
indicate that the fault continues beneath the Diluvial deposits of the
polje. Farther to the south another fault — called Pred jama-fault — en-
ters the polje. This fault represents in the region between Planina and
Zelše the demarcation line between the upper dolomite and the Cre-
taceous Rocks. The great fault occurring at Gorenje Jezero at the south
eastern border of the polje and likewise representing the demarcation
line between the upper dolomite and Cretaceous Rocks, seems to indicate
that it is nothing but an extension of the fault at Zelše. It is possible
that the northern fault coincides with the southern beneath the alluvion
of the polje and that they either continue together towards the South
East or the northern one wedges out earlier.
Still farther to the south, at Zadnji Kraj, a Dinaric fault can be
proved in the light of the morphological features of the terrain, tectonic
striae in the borehole S 12., tectonic breccias near Klinji vrh and at the
spring at Ušiva Loka, as well as the Dinaric trend of swallow-holes at
Zadnji Kraj.
At right angles to these faults, along which vertical movement had
taken place, a fault east of Grahovo showing signs of horizontal move-
ment, can be traced.
The view is expressed that along the Dinaric faults the most consi-
derable uplift must have occured in the central portion covered by
Upper Triassic dolomite.
The alluvial deposits have been explored by boring. At the bottom
of the south eastern half an approximately one meter thick layer of
coarse dolomite gravel resembling rounded rubble locally, has been found.
The dolomite gravel again is covered by a two meter thick layer of
dolomite sand mixed with clay.
An outstanding feature of the single sand series is crossbedding.
Superposed upon the sand-bed is a from one to three meters thick layer
of brown tough clay. In the region of Lovišče, Ponikva and the con-
fluence of Lipsenjščica and Stržen, this brown clay is replaced by gray
marly clay.
In the area between Laze, Beli Breg on Stržen, G. Jezero, Goričica,
Žirovniščica and Ponikve, these strata are covered by black marshy
humus, whereas in other places they are covered by brown coloured
humus or clay. In the region of Zadnji Kraj and in some swallow — hole
systems the topmost bed is built of clay only.
In the north western portion of the field, too, angular dolomite
gravel is found, here and there mixed with clay.
The gravel is covered by yellow quartz-sand most probably allu-
viated from the flysch-region. The sand-bed is from 1,5 to 2 ms thick
The sand is covered by sand and gravel consisting of dolomite and
oolithic iron-ore pebbles, deposited by Cerkniščica River.
The gravel forming the lowest bed of the alluvial deposits and
occasionally resembling rounded rubble, seems to have been washed
down from the gully near G. Jezero or perhaps from the quondam gully
above Cerknica to which Cerkniščica, flowing originally from Begunje
118
toward Bezuljak and farther to Logatec, had very likely shifted its course
(Melik 1928, 70—71).
The quartz sand from the flysch-region seems to have been brought
by the Cerkniščica River from the area between Slivnica and Menišija.
A small rest of this flysch is still to be found north west of Cerknica
along the former fortification trench.
Clay, however, is a lake deposit, especially the gray marly one and
it would be safe to assume that in the Pleistocene the now periodic lake
of Cerknica had been filled with water over a longer period of time,
which again corresponds with M e 1 i k' s view that, firstly, in the light
of data obtained from loams, clays, and gravels found in the poljes it
must be assumed that the Karst development had been retarded during
the cooler periods of the Pleistocene ov/ing to which poljes had been
transformed to lakes, and, in the second place- that according to Bro-
da r' s data the Postojna-Basin must have been a lake also, for it has
been found that its drains had been dammed.
Boring the polje of Cerknica disclosed the existence of caves which
formerly had drained off the waters, but are now filled with sand and
clay. Hence it is admissible to conclude that the lake in the region of
Cerkniško polje and that in the Basin of Postojna had been formed at
the same time and are of the same orign. Melik, however, claims that
climatic conditions must have played a prominent role in the accumula-
tion of material in the drains, rather than tectonic processes.
The sections across the polje show the levelness of the bedrock
beneath the alluvium; an exception is section V. the irregularity in which,
however, might be accounted for the fact that the borehole which
supplied the data for the diagram, has been drilled by hand. The bedrock
forms a wide, flat valley which displays the same essential features as
the old, dry river valleys scattered all over the Karst region, e. g. the
former valley of Cerkniščica running from Begunje towards Bezuljak
and farther to Logatec, or the valley at Senožeče near Postojna, or the
Valley between Divača and Brestovica. All these now dry valleys are
quondam river valleys. Hence the polje of Cerknica might be regarded as
a widened river valley, a view held already by Kossmat (1916, 655).
LITERATURA k
Kossmat, F., 1916, Die morphologische Entwicklung der Gebirge im
Isonzo- und oberen Savegebiet. Zeitschr. Ges. f. Erdkunde zu Berlin.
Löhnberg, A., 1934, Zur Hydrographie des Zirknitzer Beckens.
Melik, A., 1928, Pliocensko porečje Ljubljanice. Geogr. vestnik, 69.
Melik, A., 1951, Pliocenska Pivka. Geogr. vestnik, 17.
Milovanović, B., 1937, O litiotskim krečnjacima na jugoistočnom
obodu Cerkničkog polja u Sloveniji. Geol. anali, Beograd, 74.
Stur, D., 1858, Das Isonzo-Thal von Flitsch abwärts bis Görz, die Um-
gebungen von Wippach, Adelsberg, Planina und Wochein. Jahrb. geol. R. A.,
Wien, 324.
Serko, A., 1951, Ljubljanica. Geogr. vestnik, 3.
Kossmat, F., Geologische Karte 1 : 75.000 Adelsberg und Haidenschaft.
Lipoid, M. V., Geologische Manuskriptkarte 1 : 75.000 Weichselburg—
Zirknitz.
119