Sodne razmere na Slovenskem. (Govoril v državnem zboru dr. Lavoslav Gregorec dne 23. m^ja.) (Konec.) Mož se je 25 let branil. Iz začetka je delal z advokati in plačal jednemu 145 gl., drugemu 159 gl, in tretjemu 109 gld. Pomagal mu ni nobeden. Še najboljši je bil g. dr. Kokoschinegg: ta mu je varuški račun res dobro sestavil, ali tega ni bilo moči adjustirati, ker so bile priloge pri okrajnem sodišču marenberškem izginile. Ta mož se je v petindvajsetletnem boju za svojo pravico silno trudil. Zapravljivec ni. Ko mu že ni hotel nihčo več pomoči in ko ni več mogel plačati advokatu, šel je na Dunaj, v Gradec, v Celje. Trikrat je bil pri cesarju, štirikrat pri pravosodnem ministerstvu, triindvajsetkrat pri višjem deželnem sodišču v Gradcu. Gospodu pravosodnemu ministru bodi izrečena topla zahvala, da je, ustrezaje moji prošnji, zaukazal preiskati ta nečuveni slučaj. Žal, da je prišla preiskava prepozno. Erjavcu ni več pomagati, kajti dokumenti ao se večinoma pogubili in mnogo tistih, ki so ga oškodili, je že pomrlo. Mož se bliža grobu kot berač s trpko zavestjo, da je iskal pravice povsod, začenši pri cesarju na Dunaju pa do okrajnega sodišča v Marenbergu in da je ni nikjer dobil. Končno naj še pojasnim, kako se ravna s slovenskimi sodnimi uradniki, če se ne dajo zlorabljati za gotova renegatska dela. Izmed mnogih slučajev naj navedem samo jeden. Gosp. dr. Rruraen je bil pristav pri okrajnem sodišču v Slovenski Ristrici. Ondotna nemškoliberali>;t klika ga ni mogla v svoj tabor zvabiti. Zato ga jc začela sumničiti, da kot Slovenec pristransko opi-avlja^svoje dolžnosti kot sodnik. Začela se je proti njemu disciplinarna preiskava, katero je vodil notoričen sovražnik Slovencev. Ta je hitro našel »dve klasični priči« — tako je sam rekel — za pristranost dra. Brumna. Proti tema pričama je dr. Bruraen protestoval, ker je proti njima vodil preiskavo radi goljufije, krivega pričanja pred sodiščem in napeljavanja h krivemu pričanju. Protest se ni uvaževal, priči sta se kot taki vsprejeli, dr. Brumen se je obsodil in ko so se vsa pravna sredstva izrabila, je imel biti kaznovan. Zapustil je državno službo, v kateri je bil osem let, in se posvetil advokaturi. V tem sta bili obe »klasični priči« od porotnega sodišča v Celju zaradi hudodelsta goljufije, krivega pričanja in napeljavanja h krivemu pričanju obsojeni na več mesecev v ječo. Sedaj je dr. Brumen prosll, naj se disciplinarno postopanje ponovi. C. kr. generalna prokuratura je zmatrala prošnjo za utemeljeno in jo je predložila disciplinarnemu senatu v Gradcu. Ta je prošnjo kratko malo odklonil. Dr. Bruraen je na to prosil pri pravosodnem ministerstvu, naj se mu dovoli, da pregleda pravdne spise »klasičnih prič«. Prošnja se je odstopila okrožnemu sodišču v Celju v uradno rešitev in to je prošnjo odbilo. Tako so bila zopet vsa pravna sredstva izrabljena. Dru. Brumnu se je odreklo pravno varstvo in sicer na podlagi nedopustnega pričanja sumnih hudodelnikov, ki so bili v preiskavi in tudi obsojeni. Tako se ravna s slovenskimi sodnirai uradniki in ni čuda, če se slovenski pravniki nečejo posvetiti justični službi in če je vsled tega nastalo čutno pomanjkanje slovenščine zmožnih justičnih uradnikov. V jako zanimljivi knjigi Rudolfa Iheringa čitamo sledeče lepe in resnične besede: »Nobena krivica, katero ima človek prebiti, pa bodi še tako velika, ni lolika, kakor krivica, katero stori od Boga postavljena gosposka s tem, da sama krši pravico. To je pravi smrtni greh, to je izdajstvo pravice.« Naj bi se v naši domovini nikjer ne zgodilo, zlasti pa ne napram nobenemu narodu. S tem končam.