248
V. Kermavner: V odgovor.
V odgovor.1)
V prvi štev. let. Zvona uči neka razprava, kako pišimo lastna staro-klasiška imena. Pa ne govori samo o lastnih imenih, ampak izpodriva sploh tuje črke v tujih besedah, na pr. tli, x, y in podvojene glasnike, menda tudi ae in oe. V ta spis je vpleteno po nepotrebnem tudi moje ime, zato kratek odgovor.
Grajano pisavo tujih besed smo skupno ustanovili in sprejeli prestav -ljaje latinsko-nemški slovnik Rožekov. Ozirali smo se pri tem v prvi vrsti na latinsko-hrvaški rječnik, katerega so izdelali slovenski (Valjavec, Žepič) in hrvaški učenjaki. Ondu so tuje besede prav tako pisane, kakor smo jih mi pisali.
Enako so sprejeli praktični Rimljani za grške besede črke th in y, ker so ju drugače izgovarjali, kot / in i; in čeprav so imeli za svoje besede črko f , rabili je niso za enak grški glas, nego ph, na pr. Phaedrus. Enako je tudi cirilica sprejela posebne črke za th, ps, x, y v tujih besedah.
Da mi nimamo govoril za take glase ? Tega gospod pisec sam ne verjame, ker v novejših lastnih imenih odobrava tujo pisavo: Biirger, Goethe, Schiller; Boccaccio, Byron, Victor Hugo; Przezdiecki, Przezstrzelski, in sam piše Wiesthaler. Niti podvojenih glasov naš narod ni odslovil; vsakdo loči natanko polletje od poletja.
Kje tiči tedaj napaka? V šoli. Ko bi se mladina naučila pravilno tuje besede izgovarjati, nikomur bi ne presedali th, y, ae, oe in podvojeni glasniki.
Jaz pri tej pisavi nimam niti krivde niti zasluge. Ostalo mi ni dru-zega, nego da sem se držal sprejetega načela, in sicer v prvih Vadbah popolnoma, ker so se tiskale ob enem s slovnikom, v drugih pa in v latinski slovnici s to spremembo, da sem za glas k m f pisal k in f nam. c in ph, na pr.  konjunktiv.    Pisava v slovnici je torej  krenila,   kjer je bilo mogoče,
l) Gorenji odgovor smo prejeli že v drugi polovici meseca prosinca, ko je bila natisnjena šele polovica prof. Bežkove razprave. Akotudi se je naš list že od nekdaj potezal za pisavo staroklasiških imen, kakeršno zagovarja g. prof. B., vender smo odgovorili g. prof. K., da vzprejmemo odgovor, da bi pa bilo vsekakor umestneje, ako bi odgovarjal šele po dovršeni razpravi, ker bi bilo tedaj še časa dov61j. Gospod prof. K. nam nato ni odgovoril ničesar, pač pa nam je v minulem meseci poslal jako rezko dopisnico, na kateri govori o »r e vol v e r press i« i. t. d. in odločno zahteva, da se priobči njega odgovor, zakaj: »Kdor napade sprejema, je dolžan tudi odgovor sprejeti«. Mi seveda ustrezamo g. profesorju in priobčujemo njega odgovor, precej za njim pa pojasnila g. prof.  Bežka, ker nam je do tega, da se razbistri in dožene to vprašanje.
[/red,
V. Bežek: V obrambo.
249
na ono stran, katero g. pisec zagovarja; lastna imena v slovenski obliki se ondu sploh ne jemljejo v poštev; vendar pravi g. Bežek, da sem je ravno v slovnici tiral do skrajne doslednosti. Kdo bi vse premislil, predno govori! To bi moral kak Prometej biti.
I kaj smo tako strašnega storili, da nas dregajo zdaj z nezrelimi dokazi? Postavili smo se javno na didaktično  stališče.
Didaktika, zlasti na nizih stopnjah, zbližuje predmete, katere med seboj primerja. Ako se učencu narekuje: Cvrus, Themistokles, y in th pravilno izgovarjaje, bo v njegovi latinščini menj pomot, kot če rečeš: Cir, Temo-stokel. Takisto je s knjigo. Če vidi tuje besede, ne samo lastna imena, tako pisana, kakor se imajo izgovarjati, nauči se jih tudi pravilno izgovarjati.
Doktrinerji pa in drugi pedanti narede okrog predmeta debelo in visoko ograjo, da jo potem ali prebijajo ali čez njo lezejo, ali pa odganjajo z njo učence. Vsak   po svoje.                                           Kermavner.
V obrambo.
Al prav se piše kanja ali kafha
Se šola ndvo čerkarjov serdita
Z ljudmi prepira stžriga kopita,
Kdo njih pa prdvo terdi, to se praša.
Tako menda poreče mnogokateri naročnik sZvonov«, ko mu pride pred oči g. prof. Kermavnerja odgovor in moja obramba. Nehote" morda vzdihne: »Bog pomagaj! Že zopet azbučna vojna!* No, naj se pomirijo gospoda čitatelji; g. profesorja K. odgovor je, kakor so se uverili, ne samo jedernat, ampak tudi kratek, in tudi jaz se bodem potrudil, da se ognem gostobesednosti.
Zagovor moj pa tudi   smč biti kratek;   uprav   lakoniški bi lahko po-
v •                                                                              •                                               •                        1
zval g. Kermavnerja: »Citajte moj spis v prvih dveh številkah letošnjega ,Zvona', zakaj tamkaj najdete povoljnega odgovora ne samo vsem onim pomislekom, ki ste jih našteli, ampak tudi še drugim, ki bi se utegnili dvigniti proti domači pisavi staroklasiških lastnih in drugih imen.* S tem bi bila pravda od moje strani končana, zakaj to sm6 vsakdo zahtevati od literarnega svojega nasprotnika, da preporni spis prebere; vender je g. prof. K. mojo nezrelost toliko preziral, da je ta odgovor spisal in poslal uredništvu »Zvonovemu«, še predno je izšla 2. številka; a niti tega, kar sem napisal v 1. številki, spoznal ni vrednim paznega čitanja, drugače bi se mu ne bilo pripetilo, da navaja proti domači pisavi takšen razlog, o katerem sem razpravljal že ondu (glej na mestu rečenem str. 45. o rimski pisavi grških tujk).