Kačja slina
130
Marko Kravos
ZAOSTALA    Grem jaz tako s sprehajalnim korakom skozi vse to DESETNICA    pa me prime, in stečem skozi drevored do vodometa, kjer vsakih sto let nimfa oživi, joj, ta slutnja, da se zgodi nocoj, ko se je vse razporedilo v trikot: črta na nebu, zlati rez preko zaliva in nit do mene.
131
Kačja slina
Ah, in se me s svojimi vzdihi loteva nova mladost, žametno črna, z golimi boki, z usti, ki vejo vse, majhna, da zleze v uho, gibka Kolumbova karavela, fandango v nevihti pod Krnom, vaba za vonje in laž, obresti od upa, praznik smeha, fevd na ognjenem otoku.
POSLANICA BOGU     I.
No, vidiš, gospod Bog, pa se ti je posrečilo, skoraj sem že obupal, da bo kdaj kaj s tabo.
Saj ni, da bi te nadlegoval
za zrak, za svobodo in moč
ali za srečno domovino,
še za zdravje ne, ne, za vzorno rimo.
Iz dneva v dan se dajem sam glede vseh teh stvari in bolj kot od tvoje roke se svet pod vražjimi prsti vrti.
Lahko bi se s svojo praznino potikal še tisoč let naokrog, zdaj pa si speljal moje iskanje končno le v sklenjen krog.
Mesec zašel je v mlaj, sonce v mrk ob tem malem in črnem dekletu, zato pa rdeče žari tvoj sijaj od njene miline obstrt.
Čakal sem nanjo kot pes na kost, položil si mi jo v naročje, hvala ti, prijatelj Bog.
(maj 1989)
132
Marko Kravos
II.
Vračam ti, o Bog, to tvojo mizerijo: utelešeni prah, mrč iz glave, pedenj-srce, vračam ti zdaj vse in — hvala. Ti si se poigral, zdaj je na vrsti moja šala. In ne hodi mi blizu, ko bom kamen. Spoštuj vsaj mrtvo ljubezen, mrtvi Bog!
Amen.
(julij 1990)
III.
In ni bilo več kje obstati,
vse ena sama voda,
nad njo pa nebeška črnjava,
prebodena od bliska,
ki vse sprevidi,
ko ugasne.
(oktober 1990)
RODNA ZEMUA
Hudo in tesno je,
rodi me, mati!
Srce mi zastaja,
rodi me, mati!
Skupaj sva zraščena,
drug v drugega zagozdena.
Vdihni do dna,
izleži me iz naročja,
odvali me od srca,
spravi me pod nebo,
temna mati.
Zaradi ljubezni
bo treba na dvoje,
bo treba po svetlobo
na drugi svet.
(junij 1990)
RIBJE OKO
Drevo kot drevo, visoka žalost.
Z neba odpada omet, hiša razpada.
133
Kačja slina
Lepa Vida na barki, zamorec na bregu z nožem v grlu.
Ne pride prek širnega morja
do zlatega dvora,
ne pride več Vida,
ki je lepa bila,
ki je krmarja izdala,
ki se je v sivem morju zgubila.
Drevo, zabodeno v nebo brez milosti.
KAČJA SLINA    In res ne veš,
če ni poraz dobitek in smrtni strah sladkost.
Samo da bi počilo in da se izlijejo kaplje mrzlega potu, solze in sluz iz mene.
Takrat stopi smeh na obraz, odpade obleka in videz. Nag vzamem golo resnico za ženo.
(junij 1990)
27/6/90
ROKA     Hiša v peščeni pokrajini, skamenjena vsa, s stotimi okni.
Hiša brez dimnika, brez enih samih vrat.
Ob šipah se lomi svetloba, za njimi molk in mrak.
134
Z zadnjega okna v pritličju drobcena roka edina miglja.
Marko Kravos
27/6/90
MOJ STALNI    Pišem si na rojstni dom NASLOV    na obrobju sinjega mesta:
priporočeno, z voskom zapečateno. - Tu te ni več, -pripiše usahla roka.
Zavrnjen glas potuje naprej,
votlo odmeva, ko zvoni in trka.
Nihče nič ne ve:
je bilo že kaj narobe,
morda bolezen ali prepir,
sicer nikomur nič zalega,
pa tudi nobenega naročila.
Gotovo bo na občini uradna odjava
in kraj bivanja od navedenega datuma.
Znenada se mi duša nasmehne,
oddahne se moj jambski verz,
ko v grmu ptič zapoje.
Vidim in vem,
z jablane bingljajo moje oči
in muhaste misli so v travnikih.
Žolč in obisti, se spomnim,
sem dal za presaditev bogati dedinji.
Vse drugo kali sredi rosne doline,
kjer ima stalen naslov
moje zveneče ime in pripadajoče telo:
poštno ležeče - Božje polje.
maja 1990