3 k ^
Jezusovo življenje Gumbarji
38
igor prassel
perspektivne
perspektive
Letošnji ljubljanski filmski festival je v glavno mesto Slovenije za 15 dni prinesel na ogled cel kup zanimivih, nekomercialnih, predvsem evropskih avtorskih filmov. Festival je poleg imena delno spremenil tudi koncept, saj smo letos gledali kar dve skoraj popolni retrospektivi kultnih avtorjev, Iranca Abbasa Kiarostamija in Tajvanca Tsai Ming-lianga, ter rekordno število filmov (26 od napovedanih 27, odpadel je ruski film Dežela gluhih) v sekciji Perspektive, v kateri so letos glasovi gledalcev odločali o podelitvi mednarodne nagrade avtorjev. Prav v Perspektivah smo gledali najbolj zanimive filme festivala, z nekaterimi izjemami v sekciji Predpremiere.
Perspektive so letos govorile predvsem francoski jezik. Kar sedem filmov so posneli francoski režiserji in režiserka, dve francoski režiserki pa sta se podpisali pod tri francoske koprodukcije. Skupno torej 10 filmov, posnetih od leta 1996 do 1998 v deželi, kjer seje filmska umetnost rodila. Skoraj vsi filmi najnovejšega francoskega vala prikazujejo sorodno tematiko - vsakdanje življenje malih ljudi {večinoma so to mladostniki) in prikaz socialnih/družbenih (brezposelnost, rasizem, izguba idealov...) in/ali ljubezenskih/osebnih problemov na pragu tretjega tisočletja. Ljubljanska publika je med prve tri izbrala kar dva francoska filma. Marius in Jeanette režiserja Roberta Gudigualana seje na lestvici povzpel do tretjega mesta, Življenje, kot ga sanjajo angeli, prvenec Erica Zoncaja, pa je v domovino odnesel Vodomca.
življenje kot ga sanjajo angeli
La vie revee des anges 1998 Francija režija Erick Zonca
Zonca nam z neverjetno preprostostjo prikazuje vsakdanje življenje dveh mladih odštekanih prijateljic. Zgodba se dogaja v mrzlem in negostoljubnem mestu na severovzhodu Francije (Lllle). Isa (Elodie Bouchez, ki je kot neprofesionalna igralka odlično odigrala vlogo in zanjo, ob drugi glavni igralki, Natachi Regnier, dobila nagrado za najboljšo igralko na letošnjem festivalu v Cannesu) je dvajsetletna vandravka, ki za preživetje na ulici prodaja potvorjene otroške čestitke. Ko poskuša svojo srečo s priseljencem iz bivše Jugoslavije, ji ta razloži, da od nje ne bo nič kupil, vendar pa ji lahko ponudi službo v svojem krojaškem salonu (verjetno na črno). Tam Isa med malico (joint pavzo} spozna Marie, ki jo kasneje povabi k sebi domov (Isa jo nažica), Marie je čisto Isino nasprotje,
9. mednarodni filmski festival Ijubljana
vendar se dekleti zelo dobro razumeta. Med njima se razvije močno prijateljstvo, ki ga ogrozi šele prihod japijevskega lastnika restavracije, v katerega se Marie zaljubi do ušes in ne vidi, da jo on izkorišča samo za goii seks. Isa jo večkrat poskuša prepričati, da je tip totalna zguba, vendar jo Marie ne posluša in njunega prijateljstva je kmalu konec. In kje so v tej zgodbi angeli iz naslova? Kot metaforo bi angela brez dvoma našli v vlogi Ise, vedno pozorne, altruistične in čuteče do vsakogar, četudi na račun svojih čustev. V zadnji sekvenci filma pa nam režiser pripravi tragično presenečenje, ko se občutljiva Marie odloči, da bo sama odločala o koncu svojega mladega življenja in se pridružila angelom. Erick Zonca je z veliko pomočjo glavnih igralk posnel velik film o življenju malih ljudi.
sam proti vsem
Seul contre tous 1998 Francija režija Gaspar Noe
Na začetku gledamo hitro obnovo Nojevega kratkometražca Carne iz leta 1991. Sam proti vsem je nadaljevanje zgodbe o mesarju, ki je v življenju izgubil vse, in nima več časa, da bi še kaj nadoknadil. Ko pride iz zapora, kjer je sedel zaradi nasilja nad moškim, ki seje spogledoval z njegovo mladoletno nemo hčerko, si najde začasni dom in meseno ljubezen pri premožni ženski, ki živi z mamo. Ker mu ženska obljubi, da mu bo kupila mesnico, jo v "zahvalo" oplodi. Kmalu se pokaže, da vse ne bo šlo po načrtih in nezadovoljen nad životarjenjem se mesar (Philippe Nahon) odloči, da bo sam odločal o svoji usodi. Pretepe nosečo ljubico in s pištolo v žepu zbeži v Pariz, kjer brezuspešno poskuša najti delo. Najde pa svojo hčerko in v zanikrni hotelski sobi sledi grozljiv konec. Toliko nasilja, jeze, sovraštva, frustracije (zaradi neizživete seksualne želje), kot ga v liku mesarja - krvnika in obenem žrtve - prikazuje Noe, že dolgo nismo videli na velikem platnu. Sam proti vsem je težka, izrazito vznemirljiva pripoved o propadanju človeka v družbi, ki ji ni mar.
jezusovo življenje
La vie de Jesus 1997 Francija režija Bruno Dumont
Prvenec režiserja in scenarista Bruna Dumonta je skoraj dokumentaristični prikaz življenja skupine nezaposlenih podeželskih mladoletnikov, ki si krajšajo čas z mopedističnimi dirkami po praznih vaških cestah, bobnanjem v lokalni godbi
na pihala, glavni junak Freddy (David Douche), ki občasno doživlja epileptične napade, pa ves čas, ko ni s skupino prijateljev, prebije v postelji s šarmantno ljubimko Marie (Marjorie Cottreel). Vsi igralci so naturščiki, zato je njihova igra pristno sveža in spontana Ritem filma je zelo počasen iri na ta način režiser še bolj približa gledalcu dolgočasno vzdušje, praznino in brezupnost, ki determinira življenje generacije odraščajočih fantov. Dumont je uspel svojo kamero do skrajnosti približati obličju in dušam mladeničev.
marius in jeannette
Marius et Jeannette 1997 Francija režija Robert Gudiguian
Globoko čustvena zgodba o ljubezni in revščini se dogaja v sodobnem urbanem okolju, a bi jo prav lahko postavili v prostor brez definiranega časa. Pristnost igralcev (Ariane Ascaride je za vlogo Jeannette dobila Cesarja za najboljšo žensko vlogo) in preprost pripovedni stil sta elementa, ki filmu dajeta poseben čar. Na lahkoten način Gudiguaian prepleta romantično pravljico z razmišljanjem o aktualnih temah (od Fidela Castra do arabskega integralizma, od levičarskih časopisov prek Gaudija do religije...). Marius in Jeannette je film o človeških čustvih, ki so v komercialnem filmskem svetu nasilja in puhlosti vedno bolj zapostavljena.
Omeniti moramo še dva odlična francoska filma - Irma Vep Oiivierja Assayasa in Bo snežilo za božič? prvenec Sandrine l/eyssef, vendar ju zaradi pomanjkanja prostora, pa tudi zato, ker sta v Ekranu že bila recenzirana, v tem pregledu LIFE Perspektiv izpuščamo, kot tudi ostale prikazane filme.
gumbarji
Knoflikari 1997 Češka režija Petr Zelenka
Drugi film mladega češkega režiserja je poskus vračanja k ekscentričnim in črno humornim filmom češkega novega vala iz šestdesetih let. Šest med seboj nelogično povezanih zgodb (vse zgodbe se na isti dan dogajajo v Pragi, razen prve, ki je postavljena v zgodovinski trenutek ameriškega atomskega napada na Japonsko in vsebuje najbolj humoristični dialog na temo "zakaj Japonci v svojem izražanju ne poznajo psovk") povezuje v komedijo voditelj nočnega radijskega programa, ki z ironičnim tonom komentira dogajanje. Film Gumbarji nosi s seboj energijo, črni humor in ironijo najboljših čeških filmov, Eden najbolj priljubljenih čeških režiserjev, Jiri Menzel, pa je v eni sekvenci celo eksplicitno omenjan.
zgodbe o ljubezni
Historie milosne 1997 Poljska režija Jerzy Stuhr
Jerzy Stuhr, ki je kot igralec nastopal v filmih Kieslovvskega (Zgodbe o ljubezni so posvečene njegovemu spominu), Zanussija in VVajde, je s svojim drugim filmom prekosil samega sebe. Poleg režije in scenarija Stuhr tudi igra glavno vlogo, v bistvu kar štiri glavne vloge. Duhovnik, oficir, univerzitetni profesor in kriminalec morajo sprejeti odločitev, ki jim bo za vedno zaznamovala življenje. Rdeča nit vseh zgodb je zgodba o morali, pa ne o splošni in vseprisotni morali, temveč o bolj ponotranjenih moralnih dilemah vsakega posameznika. Posameznikoma, ki poslušata svoje srce (duhovnik in kriminalec), Stuhr pušča še nekaj priložnosti, ostala dva (oficir in profesor), pa sta zaradi preračunljivosti obosojena na osamljenost in notranjo praznino. V premerjavi z Dekalogom Krzystofa Kieslovvskega je Stuhrov film, kljub podobni tematiki, bolj igriv, grotesken in zabaven.
Zunaj tekmovalnega sporeda smo gledali tudi štiri dokumentarne filme, ki so le delno zapolnili zevajočo praznino, nastalo zaradi lanskoletne odpoved/ sekcije Dokumentarci.
tranceformer: portret larsa von trierja
Tranceformer: A Portrait of Lars von Trier 1997 Švedska/ Danska
režija Stig Björkman, Frederik von Krusenstjerna Le težko bomo videli še kakšen portret najbolj priznanega in ekscentričnega danskega režiserja Larsa von Trierja, če vemo kako nerad ta kultni režiser in pobudnik gibanja Dogma 95 javnosti razkriva svoje zasebne skrivnosti, fobije in anksioznosti. Režiserja slabo uro dolgega dokumentarca sta dihala von Trierju za ovratnik več kot dve leti, večinoma na snemanju Loma valov. Von Trier jima je pustil vstopiti v njegov notranji svet, poln ustvarjalnega nemira in fobij, ki mu služijo kot navdih za razmišljanje o scenarijih. Režiser se spominja svojega otroštva, govori o umetnosti in svojih filmih. V nekem trenutku izjavi, da je vse, kar je bilo o njem napisanega ali izrečenega, ena sama velika laž, kar pomeni, da je njegovo življenje medijski konstrukt. Z nizanjem prizorov iz njegovih filmov (tudi prvega, ki ga je kot otrok posnel na 8mm kamero), pogovorov z njegovimi kolegi in igralci, ki so v njegovih filmih nastopali, in predvsem z njegovimi kontroverznimi izjavami sta avtorja ustvarila odličen dokumentarni portret enega največjih sodobnih filozofov med filmskimi režiserji
srce rokenrola
Lou Reed: Rock and Roll Heart 1997 ZDA režija Timothy Greenfield-Sanders Lou Reed je ikona popularne kulture. Kot tak je tudi idealna oseba za dokumentarni portret. Film v kronološkem redu prikazuje kreativno življenje glasbenika, od njegovih "groznih srednješolskih skupin" (Reedove besede), prek oblikovanja skupine Velvet Underground in revolucionarnega obdobja New Yorka šestdesetih let, z dogajanjem v Warholovi "downtown Factory" v prvem planu, do današnjih dni, ko Reed samostojno še Vedno uspešno nastopa po svetovnih odrih. Intervjuvani glasbeniki David Bowie, David Byrne, John Caie in Bian Eno, s katerimi je Reed sodeloval, pisatelj Paui Auster in pesnik Delmore Schwartz (Reedov učitelj v srednji šoli), ki sta ga navdihovala, in drugi (med njimi se znajde tudi češki predsednik Vaclav Havel) so postavljeni pred kamero po testni metodt Andyja Warhola - enominutne izjave subjektu ne dopuščajo časa za poziranje. Stari koncertni posnetki se križajo z novimi, poseben čar pa predstavljajo fotografije s koncertov Velvet Underground ter filmski posnetki iz delavnice Andyja Warhola. Louja Reeda, glasbenika, skladatelja in predvsem pisca rokenrol poezije, je dokumentarec postavil na mesto, ki si ga zasluži -med velika imena ameriške glasbe dvajsetega stoletja.
hollywoodizem
Hollywoodism: Jews, Movies, and the American Dream
1997 Kanada režija Simcha Jacobovici
Dokumentarec je nastal po uspešni knjigi Neala Gablerja An Empire of Their Own: How the Jews Invented Hollywood, ki je razvil teorijo, da je velika tovarna ameriških sanj in njena vizija demokratičnih Združenih držav Amerike plod osebne izkušnje preganjanja in marginalizacije vzhodnoevropskih židovskih emigrantov, kasnejših hollywoodskih mogulov, ki so ustanovili največje studie. Carl Laemmie (Universal), Louis B Mayer in Sam Goldwyn (MGM), Harry Warner (Warner Brothers), William Fox in Adolph Zukor (Paramount) so vsi po vrsti uresničili svoje idealizirane fantazije in postavili sanje o enakosti in svobodi na velika platna. Arhivski posnetki zlate dobe ter posnetki iz zasebnih zbirk mogulov, skupaj zmonti-rani s kadri iz takratnih filmskih uspešnic, Jacobovicijevi služijo za slikovno potrditev in kronološko pojasnilo Gablerjeve teorije..
39