IVcIiaj o narodnem vprašanju Prod leti že je pisal Stalin razpravo: >Marksizem in narodno vprašanje«, v kateri piše sledeče: »Samo narod je upravičen določevati si svojo usodo in nihče nima pravice s silo vmešavati se v narodno življenje, zatiravati narodne šole in druge ustanove, kršiti narodne šege in običaje, zabraniti uporabo narodnega jezika ali, kratiti mu pravice. Narod si sme urejevati svoje življenje po lastni razsodbi in po načelih autonomije. Vsak narod pa je upravičen, stopiti v stik z drugimi narodi ali pa se od njih popolnoma ločiti. Narod je suveren, sam svoj oblastnik in vse narodnosti so enakopravne. Vsak narod je tudi upravičen, vrniti se k svojim starim razmeram. Edino pravilna rešitev narodnih sporov je krajevna äutonomija. Najhuje je narodna manjšina prizadeta, ako se ji brani materinski jezik. Dajte ji to pravico in nezadovoljnost bo nehala sama od sebe. Ne jemljite ji narodne šole, ne svobode vesti, ne kratite ji osebne svobode. Pri reševanju narodnih vprašanj je narodna enakopravnost v vseh oblikah nepopustljiva zahteva in zato se pri ureditvi neob-hodno potrebuje splošna državna postava, ki prepoveduje vsako omejitev in kršitev manjšinskih pravic. Takšna postava bi bilo resno in ne samo papirnato jamstvo meui.i-šinskih pravic.« — List »Furche«, ki prinaša ta citat dne 17. oktobra, dostavlja, da v tem smtelu deluje Švica proti Ladin-cem, Koroška proti Slovencem in Rusija proti narodnostim, ki prebivajo v njenih mejah. Stalin piše naprej: »Nobena pokrajina ni v prebivalstvu enostavna, to pa državnemu redu ne škoduje. Država ni rodila svojih državljanov, marveč so si jo ti uredili. Posamezniki nimajo pravice do svojih domov šele po svojem plemenu in jeziku ; temveč, ker so ljudje, ki potrebujejo prostora, ki so zakoniti lastniki in ker se jih radi tega, da govore drug jezik, ne znore izganjati. Ne jezik, marveč naravna Pravica do življenja je temelj pravice do lastnega doma, pravice do domovine.« V vsem Stalinu ne bomo pritrjevali, njegova oseba je v Evropi in na svetu tolikega pomena, da moramo poslušati njegova izvajanja. Stalin ima pred seboj ve-kko Rusijo, neskončno pokrajino, ki je povečini redko obljudena, ima pred seboj seve tudi muslimanske narode, ki znajo svojo narodnost in svoje verske lastnosti ostreje braniti, kakor mi, tako da se jim 116 upa kratiti pravic katerakoli državna oblast. Mi smemo po katoliškem pojmovanju odobravati zgodovinsko dejstvo, da je krščanstvo odpravilo nemoralno bogoslužje v poganskih templjih Rimljanov, Grkov in Feničanov. Krščanstvo je moralo odpraviti pogansko bogoslužje starih Ger-nianov in Slovanov in drugih narodov, ker so bili žrtveniki preveč oskrunjeni z nedolžno človeško krvjo. Angleška je brez ^vojbe upravičena, da v Indiji še danes Prepove sežiganje udov. Stalin nadaljuje: »Kdo se upa trditi da smejo Združene države ali Velika Britani-Ja tirati manjše narode iz države? Obe dr-?avi sta tako močni, da bi mogli kak manj- ši narod zatreti, a tega danes ne store. vencem, moramo v pojasnilo pripomniti, da je to postopanje še zelo novega datuma, in da do sadu še setev ni dozorela. Obljube, in sicer slovesne obljifbe, so dajali tudi po prvi svetovni vojni, a prekmalu so jih zopet pozabili. Zato se. Slovenci upravičeno boje, da bodo tudi novejše obljube ostale neizpolnjene, kadar zapusti britanska armada Avstrijo. Švica združuje v svojih mejah tri narodnosti: nemško, italijansko in francosko, pa vsled tega ne gospodari slabo, marveč se nam zdi kakor nek gospodarski in kulturni raj sredi nemirne Evrope, kjer sledi ena vojna drugi. Dom je vsakomur najdražje, pri nas in povsod na svetu: na Kitajskem in pri Eskimih, naj bo zemlja rodovitna ali pusta. Lastni dom, četudi je skromen nam velja več, kakor tuja palača. Pravica do lastne domovine je človeku dana po temeljih naravnega prava. V drugi svetovni vojni je bilo najbolj grozotno, da so ljudem jemali domovino in je neka blodna politika hotela vse narode Evrope iztrgati iz domačih tal. Slovence je ta politika posebno hudo zadela in rane še niso zaceljene in trpljenje še ni pozabljeno. Državni narod naj se potrudi, da to kar se je zgodilo pod praporjem nacizma popravi, in da se v resnici zadosti upravičenim zahtevam koroških Slovencev. Živež za človeški rod --- ei. lj, a. o.u v- ».> kjvv/*. -ređ sto leti so se takšne stvari dogajale. Ž'anes tega ne storijo, kar vedo, da potre-?uJejo tudi manjše narode iz gospodarskih ln Političnih razlogov. Če se pa hoče dr-Zava, da pomiri državni ustroj, iznebiti Polovice svojih ljudi, se je lahko iznebi, če odpove pokrajinam, kjer dotični ljudje tanujejo. Tako so po prvi svetovni vojni ovaki, Rusini, Romuni in Srbi zahtevali ■'ojo deželo, in Ogrska je morala dati tri etrtine starega ozemlja.« Če »Furche« piše, da kako postopa ica proti Ladinčem, Koroška proti Slo- V listu »Furche« piše profesor During o vprašanju, kako dolgo neki bo zemlja še redila ljudi, ki na njej prebivajo. To vprašanje nas posebno zanima v času, ko je svet poln pomanjkanja. Nas zanima predvsem zaradi tega, ker so učenjaki pred petdesetimi leti trdili, da te skrbi ni več, odkar je človek našel sredstva s pomočjo apna in močnega električnega toka izvajati dušik iz zraka v podobi solitra. Ta soliter je gnojilo za polja in zagotavljali, so, da nam zraka ne bo nikoli zmanjkalo. Anglež. Malthus je spisal leta 1798 knjigo, v kateri trdi ,da se človeški rod ne more in ne sme neomejeno množiti, ker bi sicer prišel dan, ko za vse ljudi ne bo dosti kruha. Že stari Grki so o tem premišljevali in modrijan Platon je priporočal naj država določuje število otrok; da ne bo preveč ljudi na svetu. Tudi krščanstvo omejuje število otrok in sicer s tem, da dovoljuje imeti otroke le v zakonu, nikdar pa ne izven njega. Kulturni napredek je omogočil, da se je na Japonskem število ljudi v 70. letih namnožilo od 27 na 71 milijonov. V Evropi se je število ljudi v letih 1800 do 1945 potrojilo. Na vsem svetu se je število prebivalcev v 100 letih podvojilo. V dobi pred Kristusom je bilo na svetu 250 milijonov ljudi. Če bi se ljudje trajno tako množili, da se število v 100 letih podvoji, bi na svetu že davno ne bilo več za vse prostora. Vse pustinje, vse planine, vsi ledeniki bi bili zasedeni. Razlog, da se v krščanski dobi ljudje niso tako silno množili je v tem, da je bilo v tem času v Evropi 250 lakotnih let. Leta 1125 je v Nemčiji umrla polovica ljudi zaradi lakote, leta 1654 v Franciji tretjina ljudi. Leta 1775.' je v Indiji umrlo 27 milijonov ljudi in leta 1937 na Kitajskem 50 milijonov ljudi zaradi lakote. Odkar nam govori zgodovina, so v raznih vojnah pobili 7 milijard ljudi. Ko se je pridelovanje kruha višalo z uporabo umetnih gnojil, ko je zdravniška pomoč branila raznim boleznim, je začelo število ljudi močno rasti. Kako dolgo pa? Ali se more pričakovati, da bodo rodovitnejši narodi izpodrinili Slabše, nerodovitne, kakor so evropski priseljenci izrinili iz Severne Amerike rdečo kožo. Dandanašnji se hitro množe Kitajci, Japonci in zamorci. Ko kultura prodira v tropične kraje, pojema tam število rojstev. Zdravniška pomoč podaljšuje ljudem življenje, spolne bolezni in alkohol pa krajšata. V Evropi se je leta 1900 človeško življenje podaljšalo povprečno od 36 na 58 let, v Indiji živijo ljudje povprečno samo 27 let. PRIDELOVANJE ŽIVIL Pridelati se more več živil, če se obdeluje več zemlje, ali se umetno dvigne rodovitnost polja, ali pa se morajo živila umetno izdelovati, n. pr. sladkor iz žagovine. Kar se danes na svetu pridela živil, sko-roda zadostuje za prehrano vseh 2.3 milijard ljudi, ki, so na svetu. Gotovo je po svetu še zemljišč, ki še morejo obdelati, in brez dvojbe se more rodovitnost polja še dvigniti. Brez meje pa tudi ta stvar ni. Profesor Penck računa, da se more svetovna produkcija tako dvigniti, da bo živeža za 9 milijard ljudi. Profesor Sapper sodi, da bo meja pri 6 milijardah. Penck precenjuje rodovitnost tropičnih dežel. Ne eden, ne drugi pa nista računala, da se pri napredovanju kulture vzame veliko sveta za ceste in železnice. .Pokrajine na Krasu, v Sahari- v Mezo-potaniji, v Osrednji Aziji, na Kitajskem in v Rusiji, ki so danes puste, so nekdaj cvetele po svoji rodovitnosti. V Ameriki se je v teku let izgubilo poljedeljstvu 14 milijonov hektarjev zemlje po raznih katastrofah. 50 milijonov hektarjev je takšne zemlje, ki se bo še popravila, in samo še 40% ameriškega polja je zdravega. To pomeni, da se je svetovna produkcija skrčila za sedrainko, kar bi zadostovalo za življenje 300 milijonov ljudi. TROPIČNE DEŽELE Nekateri učenjaki so mislili, da je v tropičnih krajih še dosti prostora za ljudi" in za pridelovanje potrebnega kruha. Ali za belega človeka tropični kraji niso, ker beli človek tam težkega dela ne zmore. Bela žena v tropičnih krajih navadno nima otrok. Res, da se v tropičnih krajih žanje v letu trikrat ali to le enkrat potem rodovitnost propade, in se mora polje pustiti v celini kar sedem let. Navadni pridelek ni večji, kakor doma v Evropi, in v višjih legah dostikrat izdatno manjši. V tropičnih krajih tudi živinoreja rte uspeva. In če se je ponekod pridelek višal, se je drugod nižal. K temu pride, da se produktivna večja posestva delijo in se napravljajo manjše kmetije, ki ne pridelavajo več toliko, kakor veleposestvo. VEČ RASTLINSKE, MANJ ŽIVALSKE HRANE Ni pričaliovati, da bi se kdaj pridelovanje rastlinske hrane izdatno pomnožilo, isto velja za produkcijo živalske hrane, mesa, micka in sira. Za živinorejo je treba rastlin. Ko bo ljudem začelo primanjkovati živeža, bodo preorali vsak kotiček sveta. Pridelkov, ki jih lahko zaužije človek neposredno, ne bodo dajali živini, ker živina z mlekom in mesom ne vrača vrednosti žita, ki ga je pojedla. Čim več bo na svetu ljudi, tem manj bo razmeroma živine, tem manj bo na razpolago mesa in masti. Rodovitnost zemlje je odvisna od sončne toplote. Ako bi se ta zmanjšala za 0,01%, bi se vsa rast pokvarila. In če bi morski tok, ki pelje toplo južno vodo proti mrzlemu severu prenehal, bi to imelo neverjetne posledice. Nekateri učenjaki so sicer mislili, da bi se sončna energija morebiti le nadomestila z drugo. Toda sonce žari na zemljo v sekundi 40 bilijonov kalorij, vsa energija pa, ki se v Evropi v letu producira, niti ene minute sončne energije ne nadomesti. ' Ravnatelj IMtRA-e svari pred praznimi sanjami Ravnatelj UNRRA-ine misije za Avstrijo, general Parminter, je svaril pred praznimi sanjami glede zvišanja živilskih obrokov v Avstriji, ki bi lahko nastale zaradi izjave zaveznega ministrstva za prehrano. Prehranjevalno ministrstvo je namreč objavilo, da se bodo držali 1200 kalorijske baze samo še v naslednjih štirinajstih dneh, ker se trenutno še ne more razpolagati z UNRRA-ino pomočjo. Z ozirom na to je general Parminter opozoril pri zasedanju UNRRA-inega odbora za Avstrijo 17. oktobra na to, da je zvezno ministrstvo za prehrano že zdavnaj vedelo, da so skupne pošiljke UNRRA-e strogo omejene na tisto vsoto, katero je avstrijska vlada zahtevala za takovrstne pošiljke. UNRRA je sicer vedno priznavala, da bi bilo zvišanje obrokov v Avstriji zelo zaže-Ijeno, potrudili so se tudi doseči višje dobava živil v okviru fonda, ki je UNRRA-i na razpolago. UNRRA ni nikoli mislila, da bi zadostovale njene pošiljke za zvišanje obrokov. UNRRA-ina misija je vedno upala, da bo mogoče zvišati obroke v Avstriji z avstrijsko proizvodnjo ali z uvozom živil in sodelovanjem avstrijske vlade pri sklenitvah trgovinskih pogodb. Ne sme se pozabiti, da je ravnatelj UNRRAe, La Guardija, povdaril v svoji brzojavki zveznemu kanclerju ing. Figlu, češ, da UNRRA ne dobi nobenih nadaljnih denarnih sredstev, temveč, da so že določili pred meseci vso razdelitev živil. Vendar bodo poizkusili vse, da bodo zvišali izvoz žitaric, stročnic in drugih visokoka-loričnih in sorazmerno cenenih glavnih živil na stroške živil z manjšo kalorično vsebino in sorazmerno visoko ceno. Ženeva — evropski sedež Združenih narodov Visoke osebnosti Združenih narodov so potrdile vest, da so uspešno zaključili pogajanja med tajništvom ‘Združenih narodov in švicarsko delegacijo. Razpravljali so o premestitvi uradov Združenih narodov v palačo bivšega Društva naroda v Ženevi. Ugledni krogi Združenih narodov so demantirali časopisne vesti iz Berna, češ da pogajanja s. švicarsko delegacijo niso uspela; izjavili so, da so te vesti verjetno nastale zaradi zastoja v pogajanjih. Poročajo, da so se v poslednji dobi razpravljanja sporazumeli o »formuli, ki je sprejemljiva za obe stranki.« Načrt sporazuma bo moral odobriti švicarski zvezni svet, nakar ga bo Trygve Lie predložil glavni skupščini ZN. 1 POMANJKANJE FOSFORJA Rastlinska rast je popolnoma odvisna od zračne ogljikove kisline. Te je bilo nekdaj v zraku veliko več, kakor dandanašnji. To nam izpričujejo premogovniki. Vse rastlinstvo na zemlji potrebuje v letu 0.001% te snovi. Kdo ve, kaj bi se zgodilo, če bi se ta količina znatno zmanjšala? V naši dobi se ta količina ogljikove kisline na svetu ne krči, vsaj dokazati se ne da, da bi se krčila. Ali fosforja na svetu primanjkuje. Vse žito in ves krompir potrebuje fosforja. Amerika ga ima še za 200 iet, in na otokihf v južnem morju so našli znatne zaloge. Francija ima fosforja za potrebo. Avstrija ima samo zmlete kosti. Na Dunaju teče dan na dan deset stotov fosforja iz greznic v Donavo. Pomanjkanje fasfor-nih gnojil je vzrok, da so na Kitajskem leto za letom slabe letine in za slabo letino seve lakota. Strokovnjaki pa upajo, da se bo našlo še kaj zalog, ki bodo zagotovila potrebni pridelek žita in krompirja. Po zemeljski obli ZDRUŽENE DRŽAVE Najvažnejši dogodek v politiki Združenih držav Amerike je vsekakor govor zu-nanjega ministra Byrnesa, ki ga je imel po vrnitvi iz Pariza. Večji del svojega govora je posvetil odnosom med Združenimi državami in Sovjetsko zvezo, to pa zaradi tega, ker so se v tisku Združenih držav pojavile kritike njegove zunanje politike. Bvmes je v svojem govoru odločno zavrnil sumnjo Sovjetske zveze, češ, da so Združene države med vojno obogatele in da hočejo v miru gospodarsko zasužnjtii svet. Pri tem je omenil pomoč Združenih držav Sovjetski zvezi med vojno, ki je znašala več kot deset milijard dolarjev, in ki naj bi bila osnova dobrih povojnih od-nošajev med obema državama. Odločnli je zavrnil sumnjo Sovjetske zveze po njeni obkrožitvi s strani Združenih držav. Ob koncu svojega govora je omenil Byrnes tudi mirovno konferenco. Predvsem jo povdaril značilno glasovanje Sovjetske zveze in gotovih drugih držav srednje in jugovzhodne, Evrope na mirovni konferenci, ter je pristavil, da glasovanje v Parizu ni imelo straleške osnove, temveč je lahko vsaka država svobodno glasovala. O Jugoslaviji je Byrnes dejal, da je prepričan, da bo tudi ona spoznala nujnost sprejema gotovih žrtev, ki so nujne za ohranitev miru. Kot je objavile ameriško zunanje ministrstvo, j« poslala vlada Združenih držav Jugoslaviji protestne note, v kateri obsoja postopanje jugeslevanskih oblasti z ameriškimi državljani in protestira proti kazni prisilnega dela za gotove ameriške državljane. Podobna neta je bila poslana tudi Albanji, vendar se ta nanaša na izselitev ameriških državljanov iz Albanije. Jugoslovanski diplomatski zastopnik v Washnigtonu je izjavil, »da ameriški državljani v Jugoslaviji niso obvezani prisilnega dela, in da v Jugoslaviji sistem prisilnega dela sploh ne obstoja.« JUGOSLAVIJA Beograjski radio je objavil odgovore jugoslovanskega ministrskega predsednika maršala Tita na vrsto vprašanj, ki mu jih je stavil dopisnik »New York Timesa«. Na vprašanje, če bo Jugoslavija sprejela odločitve pariške konference glede Trsta, je Tito odgovoril: »Tega vprašanja ne moremo imeti za rešenega. Kot so ga zdaj rešili, ga ne moremo sprejeti. To seveda ne pomeni, da izključujemo nadalj-ne razprave e vprašanju.« Na vprašanje, naj komentira odnošaje med Jugoslavija in Združenimi državami, je Tito izjavil: »Na naši strani je največja želja, da bi vzdrževali dobre odnošaje z vsemi državami, dajnimi in bližnjimi. Prišlo pa je do vrste incidentov in vprašanj, ki dokazujejo, da Združene države ne soglašajo s to željo. Z naše strani smo storili vse, kar je bilo mogoče, da izboljšamo te odnošaje, toda sedanje zadržanje Združenih držav glede tržaškega vprašanja in glede vojne odškodnine, .kakor tudi glede vprašanja našega ladjevja na Donavi dokazuje nasprotno zadržanje Združenih držav.« Beograjski radio poroča, da je dal maršal Tito glede tržaškega vprašanja še na-daljne izjave: »Pripravljeni smo sprejeti vsako pravično rešitev vprašanja, vključno internacionalizacijo. Ne moremo pa sprejeti sedanjega načrta glede Trsta in ne bomo podpisali pogodbe, ki bi ta načrt uveljavila. Za nas je glavno vprašanje, da ohranimo zveze Trsta z njegovim naravnim zaledjem, kateremu služi kot pristanišče.« Avstrijsko vprašanje:' »Glede vprašanja meje z Avstrijo' vztrajamo na svojem stališču: ne more biti nobene spremembe.«^ Vprašanje grške Makedonije: »Naša vlada je to vprašanje načela. Toda preganjanje Slovanov s strani grških oblasti se nadaljuje; če se bo še nadaljevalo, bomo seveda primorani storiti nekatere korake. To je jasno.« Bolgarsko vprašanje: »Uspelo nam je vzpostaviti odnošaje prijateljstva in medsebojnega zaupanja z Bolgarijo; upamo, da jih bomo v bodoče ohranili.« Na vprašanje, če je predvidena kakšna oblika zveze med Jugoslavijo in Bolgarijo, je maršal Tito izjavil: »Nesmiselno je omenjati tak načrt in isto velja za naše odno-žaje z Albanijo. Začasno ne mislimo na balkansko federacijo.« Madžarsko vprašanje: »Odnošaji z Madžarsko so se izboljšali, ni pa nobenega načrta za podonavsko federacijo.« Tito je nadalje izjavil, da so vse * *podo-navske države enako zainteresirane, da vatrajajo proti vsaki rešitvi podonavskega vprašanja, ki bi priznala državam, ki niso podonavske, posebne pravice tako pri reševanju vprašanj Donave, kakor tudi plovbe po tej reki.« Na vprašanje, če ima jugoslovanska vlada načrt ža »nadaljnje uvajanje socializma«, je Tito odgovoril, da predvideva ju- goslovanska ustava tako obširne socialne reforme, da popolnoma zadovoljijo jugoslovanski narod. VELIKA BRITANIJA Poročevalec britanskega zunanjega ministrstva je potrdil vest, po kateri je britansko veleposlaništvo v Varšavi izročilo poljski vladi noto, v kateri zahteva, da iz-vrše preiskavo glede ravnanja, ki sta ga bila deležna britanski konzul v Katovicah John Dickinson in tretji tajnik britanskega veleposlaništva Basile Storrs. Prihodnji mesec bodo britanski znanstveniki delali poizkuse z majhnimi modeli raketnega letala, za katere predvidevajo, da bodo leteli s hitrostjo 1600 km na uro. Upajo,da bodo poizkusi dali važne podatke o poletih, katerih hitrost je enaka ali pa celo večja od hitrosti glasu. Model letala ima razpetino kril približno dva in pol metra. Pretekli teden je britanska zbornica razpravljala tudi ' o Perziji. Zunanji minister Bevin je podal izjavo o teh dogodkih ter o njihovih učinkih na odnošaje med britansko in perzijsko vlado. Izjavil je: »Britanska vlada ne okleva izjaviti, da so vse trditve in podtikanja, da bi bili britanski funkcionarji v Perziji udeleženi v prevratnem delovanju proti perzijski vladi, popolnoma neosnovana. »Britanska'vlada bi hotela doseči znatno in stalno izboljšanje stikov s perzijsko vlado in ponovno izraža željo, da bi videla Perzijo močno, neodvisno in svobodno tujega vtikanja v njene notranje zadeve. »Opazili smo, kako sta sovjetski tisk in radio v svojih oddajah za Perzijo znatno poudarjala te neosnovane obtožbe proti britanskim funkcionarjem v Perziji. Vlada pa podvzema potrebne ukrepe, da bo perzijsko, ljudstvo spoznalo resnična dejstva.« V britanski spodnji zbornici pa je izbruhnil smeh, ko je laburist Thomas Reid vprašal, če je Bevin prepričan, da niso druge vlade poshgale v notranje perzijske zadeve. Bevin na to vprašanje ni odgovoril. FRANCIJA Voditelj degaullistične zveze Rene Ca-pitant je izjavil dopisniku lista »France Soir«, da general de Gaulle odklanja kandidaturo za prvega predsednika francoske republike. Degaulistični list predvideva, da bo De Gaulle vodil kampanjo za revizijo ustave, ki so jo sprejeli preteklo nedeljo, čeprav bo pri prihodnjih volitvah ostal izven zveze strank. KITAJSKA Generalisim čangkajšek je ponovno izrazil upanje kitajske vlade, da bo našla način za mirno prenehanje državljanske vojne. Komunistom je stavil nove predloge. Če jih bodo komunisti sprejeli, bo kitajska vlada takoj izdala povelje za ustavitev sovražnosti. Glavne točke predlogov so naslednje: 1. Takojšnja obnova prometnih zvez; 2. Takoj naj se začne izpolnjevanje sporazuma, ki so ga junija sklenili o umiku čet iz Mandžurije; 3. Vladne in komunistične čete v severni in srednji Kitajski obdrže sedanje postojanke, dokler ne bodo dosegli sporazuma o združenju vseh oboroženih sil; 4. Komunisti morajo izraziti pripravljenost, da bodo sodelovali v narodnem parlamentu; katerega zasedanje je določeno na 12. november. Kitajsko časopisje je prineslo Čangkaj-škovo izjavo, ki pravi, da obstoji resna možnost, da vlada ustavi ofenzivo proti kitajskim komunistom. Glasnik komunističnega glavnega stana v Jenanu je komentiral odlet dveh letal, s katerima so prišli v omenjeno mesto nekateri komunisti, ter izjavil, da to ni nič posebnega. Izjavil je, da pripadajo potniki letala novinarskemu osobju, ki izdaja v Čungkingu komunistični list; to še ne pomeni, da so komunistični zastopniki začeli zapuščati omenjeno mesto. ČEHOSLOVASKA Zaradi zapore premoženja, ameriških državljanov v Čehošlovaški so Združene države začasno ukinile kredit, ki so ga nakazale Čehošlovaški. TURČIJA V zadnjih dneh je Turčija zopet stopila v ospredje diplomatskega delovanja. Kakor poroča »Reuter« so predali sovjetskemu odpravniku poslov turški odgovor na sovjetsko noto z dne 24. septembra. Čeprav podrobnosti še niso objavili, poročajo, da je Turčija privolila v sklicanje mednarodne konference za pregled montreuške konvencije z udeležbo vseh podpisnic konvencije in Združenih držav. Predlog za skupno sov-jetsko-turško obrambo ožin so odločno zavrnili. POLJSKA »Reuter« poroča, da je poljska policija aretirala Sigmunda Augustinskega, glavnega urednika najvažnejšega lista poljske kmečke stranke »Gazeta Ludowa«. Najnovejša poročila pravijo, da je bil aretiran tudi Maksimir Baginsy, eden,izmed voditeljev poljske kmečke stranke v tajni borbi proti nacistom. P. O M U M I J A Britansko zunanje ministrstvo je objavilo besedilo protestne note zaradi načina, kako romunska vlada izvaja priprave za splošne volitve. Protest je predal britanskemu političnemu zastopniku v Bukarešti Adrianu Kolmanu generalni tajnik narodne kmetske stranke Emil Hatieganu. Nota pravi: »Romunska vlada je z ukinitvijo svobode in potvarjanjem volivnih imenikov ustvarila tak položaj, da je nemogoče, da bi država na prihodnjih volitvah svobodno izrazila svojo voljo. »Narodna kmetska stranka je januarja pristala na sodelovanje v romunski vladi v upanju, da bi to sodelovanje na najboljši način lahko služilo interesom države. Na nesrečo pa Grozova vlada ni istega mišljenja .Trenotno ni v državi nikakih svoboščin.« Nota poudarja metode, po katerih so, kot trdijo, izdelali volivne imenike. Po tem sistemu sodnikom ni bilo dovoljeno, da bi preučili volivni imenik. Imena oseb so namesto v imenik vpisali na velike liste. Volivni odbori, ki jih nadzoruje vlada, so označili imena vpisanih oseb, ki jih imajo za reakcionarne; ta imena so z objavljene liste zbrisali. Liste so dali na ojled javnosti sam* za nekaj dni, namesto za predpisane mesece. V primeru, če so ugovarjali glede list, je za to pooblaščeni sodnik zahteval kot dokaz potrdilo župana, ki pa so ga odklonili. Poleg tega je zahteval 16 potrdil ministrstev, za kar je običajno potrebno dolgo časa, če jih sploh odločno ne zavrnejo. »Reuterjev« diplomatski dopisnik dodaja: »Maja sta britanska in ameriška vlada poslali romunski vladi noti, v katerih se pritožujeta, da*niso izpolnili zagotovil, ki jih je romunska vlada dala začetkom leta glede priprav za izvedbo svobodnih in rednih volitev..« JULIJSKA KRAJINA Načelnik glavnega stana ameriške vojske general Dwigt D. Eisenhower, ki je kot vrhovni zavezniški poveljnik privedel zaveznike do zmage na zahodu, je govoril anglo- ameriški častni straži, ki je bila postrojena na letališču v Vidmu; pri tem je omenil anglo-ameriško sodelovanje, ki je omogočalo zmago. General Eisenhower je po hitrem enodnevnem pregledu ameriških čet in vojaških položajev na področju »A« Julijske krajine odpotoval z videmskega letališča. Ko je po zvočniku govoril četam, je general izjavil, da sta bila britanski imperij in njegova država tri leta in pol tova- DROBNE NOVICE__________________________ Po neki statistiki ministrstva za prehrano od maja letošnjega leta živi v Avstriji 5,125.408 ljudi samo od kart. Od lastnega pridelka živi le 1,223.656 ljudi, delno oa se 668.438 oseb samih preživlja. — Od celotnega prebivalstva naj bi bilo po tej statistiki 26% kmetov. * Sovjetska poročevalska agencija je javila včeraj iz Prage, da so dokumenti, ki so jih predložili v Pragi na, razpravi proti bivšemu nemškemu podprotektorju Češke in Moravske generalu Kurtu Daluegeju, odkrili, da je Hitler leta 1942 .odredil usmrtitev 10.000 Čehov. Daluege je bil najprej zaprt v Niirber-gu, nato pa so ga zavezniki predali češkim oblastem. * V vrnitev obiska maršala Tita na Poljskem, bodo kmalu dospeli v Beograd predsednik poljskega narodnega sveta Boleslav Bierut in maršal Poljske Rola Zimjerski, katera bodo spremljali minister za kulturo in umetnost Vladislav Kovaljsky, podtajnik na zunanjem ministrstvu Jožef Olševski ter ostale osebnosti. Gostje bodo obiskali Beograd in razne pokrajine Jugoslavije. * Grški finančni minister je pred kratkim naznanil, da je grški proračun dosegel ravnovesje, ker so bili državni izcjatki skoraj pokriti z dohodki. Donos davkov je bil enak predvidenemu, nekoliko pa je bil prekoračen proračun izrednih izdatkov. * Sovjetska zveza z veliko naglico razvija industrijo sintetičnega bencina, ki bo ob koncu petletke zmogla proizvajati sta tisoče ton tega goriva na leto. Rafinerije gra^ dijo na Estonskem, v Šleziji ih in južnih pokrajinah Sovjetske zveze. Ustanavljajo tudi strokovne šole za voditelje in tehnike v. novi indusriji, riša v največji vojni vseh časov. Eisen« hower je dejal, da je bilo zanj veliko .presenečenje, ko je ponovno videl vojake ameriške in britanske vojske na istem prostoru, ko nadaljujejo tisto veliko edinost ki je omogočila »največjo zmago vseh časov«. Govor je zaključil z besedami: »To je za mene trenotek velikega ponosa in veselja. Zahvaljujem se Vam.« General je ostal na področju »A« Julijske krajine nekaj več kot sedem ur. Obiskal'je ameriške čete in se sestal z ameriškimi in britanskimi poveljniki. Med pregledom je jasno pokazal, da je bil glavni namen njegovega prihoda, da govori z možmi visokih činov ter z navadnimi vojaki in podčastniki. Po vseh edinicah, katere je obiskal, je večino časa porabil za razgovore z vojaki. Spraševal jih je, kako se počutijo, šalil se z njimi in pazljivo poslušal vse, kar so mu pripovedovali. PERZIJA Poveljnik perzijske posadke v širazu (pokrajina Fars v južni Perziji) general Zahedi, ki se je mudil v Teheranu, kjer je imel razgovore s šahom in ministrskim predsednikom Sultanehom o pogajanjih z upornim plemenom Kvaškaj, ki je pod vtisom bombardiranj zbirališč upornikov pristalo na premirje, je sporočil, da je prišlo med zastopniki osrednje vlade in poglavarjih omenjenega plemena do' sporazuma. General Zahedi je pojasnil, da se bodo na podlagi sporazuma plemena razšla in vrnila na svoje pašnike. General: je imel po sklenitvi sporazuma na navzoče upornike nagovor, v teku katerega jim je dejal: »Zdaj, ko je ministrski predsednik Ghavam Sultaneh sprejel vaše zahteve, pričakuje, da boste mirno nadaljevali svoje običajno delo.« AVSTRIJA Uradno poročajo, da je bila na Dunaju osnovana politična misija Federativne Ljudske Republike Jugoslavije. Za vodjo te misije je bil postavljen g. dr. Hočevar. Kakor poroča »Reuter« iz Washingtona, je poveljnik ameriških sil v Avstriji general Mark Clark v nekem poročilu označil položaj na Dunaju za »težek«. Poročilo pravi, da kljub temu dejstvu, da potrebuje mesto na mesec 1,800.000 litrov bencina, dobavljajo Sovjeti le 1,073.000 litrov. Storili so potrebne korake pri zavezniškem svetu, da bi se ta položaj v bodoče popravil. NEMČIJA Rezultate nedeljskih volitev v Berlinu so prav tako, kakor v svetu, tudi v Nemčiji z veliko napetostjo pričakovali. Volilni izidi kažejo nesporno zmago socialdemokratov in prav tako neizpodbiten poraz enotne socialistične stranke, ki je bila ustanovljena pod sovjetskim protektoratom iz komunistov in enega dela socialdemokratov v sovjetskem zasedbenem pasu. Volitve so potekale pod zavezniško kontrolo. Volilo je nad 95^ volilcev. Na najvišjem vrhu pokrajine gričev, ki se dviguje nad reko Tweed v Vel. Britaniji, so izkopali človeški okostnjak, o katerem menijo, da je star okrog . 3500 let. Lega okostnjaka, ki je ležal postrani z upognjenimi koleni ter krsta iz kamenitih plošč odgovarjata pogrebnemu obredu iz leta 1500 pred Kristusom. * V Baltimoru v Združenih državah so aretirali tri osebe, ker so objavile fotografije o atomski bombi. Poročilo ameriškega pravosodnega ministra pravi, da je eden izmed aretiranih dobil posnetke, ko je služil pri skupini bombnikov na Pacifiku, in sicer je s štirimi vojaki na koncu poletja 1945 odstranil pokrivalo neke atomske bombe in jo fotografiral. * V spomin predsednika Roosevelta bodo v Londonu postavili spomenik, za katerega postavitev bodo znašali stroški 40.000 funtov šterlingov. Stroške bodo krili z javnim podpisovanjem. * V nekem taborišču pri Darmstadtu je prišlo do nemirov." Nastopili so oddelki čet in vojaška policija in v kratkem vzpostavili red. * Velika Britanija je siamski vladi odobrila prodajo tako imenovane »železnice smrti«, ki veže^ Burmo s Siamom in so jo zgradili Japonci z zaposlitvijo vojnih ujetnikov. * V skladišču streliva na letališču Marotta Mandolfo v Italiji je nastal silovit požar. Kratke in močne eksplozije je bilo slišati na razdaljo 50 km. Ranjenih je bilo 7 oseb. * Sreča se je nasmehnila nekemu policijskemu agentu v bolnišnici v Varese: izvedel je, da mu je njegov brat, ki je bil ravnatelj hotela »Savoy« v Lopdonu in ki je izgubil življenje pri brodolomu ladje »Andora Star«, katero je torpedirala 2. julija 1940. leta neka nemška podmornica, zapu* Stil 17 milijonov lir. Iz življenja Simona Gregorčiča Simon Gregorčič je bil sin kmečkih staršev. Rodil se je v Vršnem pod Krnom na Goriškem leta 1844. Planine, Soča, naravne lepote, vse se je mladeniču vtisnilo v spomin in dušo. V svojih najlepših pesmih: »Nazaj v planinski raj«, »Veseli pastir« in »Oj zbogom ti planinski svet« opeva lepoto in tiho otožnost domačih krajev. Ljudsko šolo je obiskoval v Libušnem. Anton Gregorčič, duhovnik in njegov sorodnik je prvi spoznal dečkovo nadarjenost in je pregovoril očeta, da je Simona poslal v Gorico v šolo. Jeseni leta 1856 je vstopil Simon v prvi razred gimnazije. Kot dober učenec je bil sprejet v malo deško semenišče. Tam je imel mnogo prijateljev. Najljubši mu je bil Ivan Stres, kateremu je ob njegovi smrti posvetil lepo pesem. Na gimnaziji se je Gregorčič izredno zanimal za slovensko pisateljstvo, ki takrat še zdaleka ni doseglo tiste višine, kakor danes. Poleg tega je s svojimi tovariši prebiral leposlovne velikane tujih narodov, se učil češčine in srbščine. Od slovenskih pisateljev je posebno ljubil Prešerna. — Profesor I. Šolar, duhovnik, je budil v mladeniču ljubezen do takrat zapostavljenega slovenskega naroda. Gregorčič je priznal, da mu je Šolar odkril bogastvo in lepoto slovenskega jezika. Gregorčič se je vživel v duh slovenskega jezika in študiral šege in navade naroda. Ob študiju pesnikov je tudi sam začel pesniti. Tako so nastale njegove prve pesmi, ki jih je poslal v Janežičev »Glasnik« leta 1864. Trinajst prvih njegovih pesmic je tu natisnjenih pod skupnim naslovom »Domorodne iskrice«. Pozneje jih je Gregorčič preuredil in izdal v prvem zvezku svojih poezij. Istega leta je napravil Gregorčič maturo. Radi pomanjkanja sredstev se ni mogel vpisati na univerzo, kjer bi bil rad študiral klasične jezike. Odločil se je, da vstopi v semenišče. Sam za sebe pa je doma študiral latinsko in grško slovstvo, posebno Homerja. V bogoslovju je nadaljeval započeto leposlovno delo. Tako je ponarodelo pesem »Njega ni« zložil v bogoslovju kar med poukom. njen. Za pesnika je nastopila težka doba, ker tudi pri duhovnih sobratih ni našel opore.. Njegove moči so začele pešati. Odšel je v pokoj in prebil čas deloma v Gorici, deloma pri prijatelju notarju Gruntarju v Logatcu. »Slovo od Rifenberga« je pesniku spomin na to dobo. Ko je ozdravel, je prevzel vikarijat na Gradišču pri Prvačini, leta 1882. Istega leta je izšel njegov prvi zvezek poezij. Izdal jih je podpisane s polnim imenom, dasi je slutil, da mu bodo zaradi nekaterih pesmi delali preglavice. Založniške dolžnosti je prevzel omenjeni notar Gruntar. Uspeh je bil izreden, takoj je bila naklada razprodana. Imenovali so poezije Zlato knjigo in pesnika »Goriškega slavčka«. Pisatelj Levec je navdušeno hvalil lepo dikcijo, polne verze, domače stihe. Ne samo izo-braženstvo, tudi široka plast preprostega ljudstva je navdušeno prebirala njegove pesmi. Vsi slovenski listi, tudi »Slovenec«, je v začetku pohvalno govoril o goriškem slavčku. Toda kmalu se je huda slutnja pesnika uresničila. »Slovenec« je očital pesniku radi pesmi »Izgubljeni cvet«, »Človeka nikar«, da brani nečistost, da nastopa v pesmih budistični svetovni nazor. Preko Stritarja se je pesnik gotovo navzel Schoppenhauerjcvega pesimizma, toda to se v pesmih ne izraža drugače kot v soci-jalnem sočustvovanju, s ponižanimi in razžaljenimi. Neupravičeno »Slovenčevo« kritiko je nadaljeval profesor semenišča v Gorici, poznejši škof dr. A Mahnič. Ta kritika je bila dobro mišljena, vendar je bolj iz teološko skolastičnih razlogov izpadla neugodno, kar so drugi zopet izrabili in pripisovali Mahniču zlohotne namene. Te kritike so v literarni zgodovini obširno ob-delanč, ker niso ostale brez upliva na celotno politično delovanje takratnih slovenskih strank, obenem so uplivale tudi na pesnikovo nadaljnje delovanje. Kritika ga je nehote opozorila na večjo opreznost. Kot posledica tega je notranja vrednost bodočih pesniških del na veljavi pridobila. To je primer koristne, dasi ostre kritike, ki je sicer šla predaleč, končno pa rodila nevede in nehote plemenit sad. V Gradišču se je Gregorčiču prvotno slabo godilo, Dobival je zelo nizko plačo. Gregorčič si je hotel zgraditi lastno hišo in je kupil v ta namen neko zadolženo posestvo, ki bi šlo drugače na javno dražbo. Pri tem je pa tudi sam zabredel v dolgove, tako, da mu je začelo primanjkovati denarja za vsakdanjo hrano. Tudi zdravje se mu je poslabšalo. Iz revščine ga je deloma rešila pisateljska ustanova. Da bi si utrdil zdravje, je odšel v Dalmacijo. Ko se je vrnil, so ga zopet tlačili dolgovi. Ljubljanski založbi Kleinmayr & Bamberg- je prodal ponatis prvega zvezka poezij, da je prišel do denarja. Leta 1887. je stopil v pokoj z malo pokojnino, ki je bila pozneje po priporočilu prijateljev zvišana. Istega leta je prevzel uredništvo »Slovana«. Leta 1888 je izdal drugi zvezek poezij. Vendar se je tudi tu bal sličnih preglavic, kakor pri prvem zvezku. Drugi zvezek pa še zdaleka ni dosegel istega uspeha kakor prvi. Sprejem je bil hladen — ljudje se niso dosti zmenili zanj. Dr. Mahnič pa ni miroval. Zopet je kritiziral ljubezenske in domoljubne pesmi, češ, da duhovnik ne sme pisati ljubezenskih stvari. Očital je tudi, da Gregorčič dolži katoliško Cerkev nacionalne nestrpnosti (Rimski katolik 1888 in 1891). Simon je za nekaj časa umolknil. Ne zaradi dr. Mahniča, temveč zaradi zmanjšane pesniške tvornosti. Nezadovoljstvo v poklicu, neuspeh pri kmetovanju, beda, vse to ga je dušilo. Končno je nastalo iz tega življenjskega razdobja tretje veliko delo »Job«. Kakor sam navaja, je prevedel iz nemščine »Das Buch Job«. Izšlo je leta 1904 kot njegovo najboljše delo. Še preje, leta 1901, pa je med boleznijo izdal tretji zvezek poezij. Ko je okreval, je posestvo prodal in se preselil v Gorico, kjer je umrl leta 1906. Pokopan je pri Sv. Lovrencu na Libušnem. Zadnja leta je pisal za »Gorico« podlistke, politične epigrame in slično. Po njegovi smrti je Ksaver Meško izdal četrti zvezek poezij. Zapustil pa je še mnogo neobjavljenih poezij. Gregorčič - pesnik Leta 1867 je bil posvečen v duhovnika pri Sv. Duhu nad Libušnjem. Prvo kaplansko mesto pa je nastopil v Kobaridu. Tu je ustanovil čitalnico po vzorcu, kakor jih je videl drugod v slovenskih krajih, kjer se je celotno kulturno delovanje razvijalo v čitalnicah. Ta doba, od leta 1867. dalje 4se tudi imenuje v slovenski literarni zgodovini »Čitalniška doba«. Gregorčič je kot edini poklicani vodil tudi ljudske igre, kar ga je stalo mnogo časa in truda. Tu mu je precej pomagal kobariški dekan A. Jakše. Gregorčič je bil slabotnega zdravja in je dekan cesto mesto njega opravljal cerkvene in duhovne dolžnosti. Iz hvaležnosti do tega prijatelja je potem nastala pesem »Vrlemu možu«. V tem času je na Dunaju Josip Stritar ustanovil nov slovenski leposlovni list »Zvon«. Gregorčič se je sedaj naslonil na Stritarja, ki mu je postal pravi mentor, ne samo leposlovno, temveč tudi svetovno nazorsko. Leta 1873 je prišel za kaplana v Rifenberg. Novi župnik mu ni bil naklo- Če danes, po skoraj štirideset letih Gregorčičeve smrti skušamo prikazati pesnika kot človeka in ustvarjalca, bomo to pač zmogli v mnogo pravilnejši luči in bolje kot kdaj prej. Daleč za nami so časi mirne dobe, v kateri je Gregorčič pisal, vihar dogodkov je razpršil oblake prahu, ki jih je v veliki meri dvigalo le ozkosrčno dlakocepstvo prav tako kot po večini nekoristne in mnogokrat cela smešne politične borbe. Prav zato nam je sedaj dano, da s skoraj vzvišenim pomilovanjem premotrimo kulturni boj, ki je bil nastal radi Gregorčičevih pesmi, čeprav mu ne smemo pripisovati prevelikega pomena, ker je danes jasno, da njegovi vzroki tiče bolj v dobi, kot pa v slučaju samem, radi katerega so se lomila kopja. Doba, v kateri je pesnik živel, je bila vsa v znaku razklanosti slovenske kulturne javnosti v dva tabora: katoliškega in svobodomiselnega ali takoimenovanega naprednega. Na skrajni desnici prvega je stal »veliki kladivar« škof dr. Anton Mahnič, ki je s svojim glasilom »Rimskim katolikom« postavil vse slovensko kulturno udejstvovanje pod kritiko katoliških načel in je s svojo močno osebnostjo in spretnim peresom ostrega polemika in logika žigosal vse, kar se ni skladalo s katoliško moralko in katoliškim svetovnim nazorom. V tej borbi, ki je dajala pečat celemu desetletju, je potegnil za seboj skoraj vso duhovščino in pomemben del izobraženstva. Nasproti je stala tedaj še prevladujoča skupina zmernih katoliških in pa svobodomiselnih javnih .delavcev, predvsem’pisateljev (Tavčar) in pa krog liberalnih politikov. Borba med obema taboroma se . je razširila na prav vsa področja javnega udejstvovanja in se je kot prej omenjeno v marsičem izrodila. Politična razcepljenost je dobila končno obliko v ustanovitvi »Slovenske katoliške stranke (poznejše »ljudske«), ki je po številčnosti »napredno« kmalu prekosila. Kulturni razvoj pa se je bil končnoveljavno ustalil na dvotirni pro- gi z »Dom in svetom« kot glasilom katoliškega leposlovnega kroga ter »Ljubljanskim zvonom« kot glasilom »naprednjakov«. Naj teh nekaj vrstic o značilnosti takratne dobe služi koroškim čitateljem kot okvir za pripovedavanje o pesniku Gregorčiču. V tistem času velikega vzpona slovenskega pripovedništva in pesništva, pa tudi mnogih nepotrebnih, celo škodljivih sporov in tipično malomeščanskih spletk, je slovenska mati na sončnem in vinorodnem Goriškem rodila dete, ki so mu pri krstu dali ime Simon in kateremu so, kot je na kmetih navada, namenili duhovski poklic. Želja se jim je izpolnila, ker je mladi Gregorčič res vstopil v semenišče in po dovr-šitvi študij 27. oktobra 1867 pel novo mašo. Zanj je to bil usoden korak, kajti s tem dnem je stopil v poklic, s katerim se notranje nikdar ni prav sprijaznil, čeprav^ ga je vršil vestno in neoporečno. Gregorčič ni bil slab duhovnik, ljudje so ga povsod vzljubili in tudi on je ljubil svoje farane in se težko ločil od njih, kar priča pesem »Slovo od Rifenberga«: Tu vse se mi je prikupilo, to ljudstvo mi je drago, milo, in ljub mi je ta krasni' svet. Kdor je bral Gregorčičeve poezije — in to je skoraj vsak slovenski človek — ve, da tako iskrenega, odkritega tolmača preproste ljudske duše- slovenska mati ni rodila ne prej ne kasneje. V njegovih pesmih je zapopadeno življenje in hotenje rodu in vsakega posameznega preprostega človeka, ki ga on spremlja na življenjski poti prav od zibelke do groba. Gregorčičeve poezije mirne duše smemo imenovati življenjsko knjigo slovenskega preprostega človeka, saj pesnik opeva v svojih pesmih prav vse važne mejnike v človekovem življenju. Otroku, ki se je rodil, poje: Počivaj mirno, angel šibki, ki dni le šteješ, ne še let, počivaj srečno v topli zibki. Nevesti, ki odhaja k poroki, pravi: Le srčno z izvoljencem zdaj pred oltar, odtam pa na romanje skupno ... In pri pogrebu, zadnji poti človekovi, je navzoč: Globoko pod zemljo, tu v ozki, hladni hiši, kjer šum sveta se več ne sliši... Kot prej omenjeno, je treba za pravilno poznavanje pesnika imeti pred očmi predvsem, da sta njegova globoko čuteča, lirična pesniška narava in duhovski poklic prišla v navskrižje. Pesnik je bil v svojem poklicu nesrečen, vendar je treba to ugotovitev smatrati kot zgolj relativno, kajti skoraj bi si upal trditi, da bi bil Gregorčič s svojo občutljivo, skoraj bolestno naravo, najbrž v vsakem poklicu naletel na težave in nerazumevanje, ker je pač njegov pravi in edini poklic bilo le pesništvo. Gregorčič bi po Mahničevih naukih ne smel pisati kot duhovnik ljubezenskih pesmi, ker se to ne sklada z njegovim poklicem in ker se s tem seje pohujšanje. Tak kamen spotike, sta bili predvsem pesmi »Njega ni« in pa »Izgubljeni cvet« ali kakor ju ljudstvo bolje pozna »Rože je na vrtu plela« in »Sinoči je pela«. In prav ti dve pesmi sta eni najlepših njegovih in danes ni dekliškega srca, ki ju ne bi prepevalo. (Nadaljevanje in konec na str. 6) V kraljestvu lutk Spisal h BazHij (Ponatis dovol.en samo s pristankom pisca) 2i. „Tudi jaz grem z vama, da bom svetil , se ponudi palček Skok z že pripravljeno svetilko v rokah „Le dobro opravite!" Prebivalci jim žele obilo sreče. Jurček, vitez in palček izginejo v luknji. In že so v kraljestvu mišk.------- Ljudje pobite z delom. Dvorni norček privleče iz omare zmajevo pilotko, krojač Šivanka pa prinese sukanec in nastriže deset enako dolgih nitk. S prvimi konci privedejo pilotko, z drugimi pa pošast. Ko je narejen zadnji vozel, ni zmaj zopet nič dru-gega kakor navadna lesena lutka, priprav-Ijena za nastop pred .mladimi obiskovalci lutkovnih predstav.- „Hi, hi, hi! Zdaj ne boš nič več pometal z jezikom po naših glavah, mrcina grda!" vpije dvorni norček in z otroki razposaje-«o skače po zmajevem luskinastem hrbtu. Jurček tava s spremljevalcema previdno Pod deskami poda. Med trhlimi tramovi 1® popolna tema, le palčkova svetilka brli 'O razsvetljuje skrivnostne prostore pod lutkovnim kraljestvom. Plamenček rahlo Lepeče in riše tri pošastne sence/na vlažno loseno steno. Koraki votlo odmevajo .. . „Fej! Kako je tu vse zanemarjeno. Zares skrbi, kaj je s princesko, ker je zašla v ta umaz.ani razbojniški ferlog." Tako mod-ruje palček in stresa z glavo. Visoko dvig-116 svetilko in posveti v skrite kotičke stro-P®. da se star pajek preplašen umakne v špranjo. Kamor pogledaš, ni nič drugega ko zgolj prah, smeti, pajčevine... Trama je kraj. Trojka zavije na levo- A čudo! Kakor je spredaj vse zanemarjeno, tako se znajdejo nasprotno zdaj iskalci izginule princeske naenkrat na snažnem hodniku. Po stenah in stropu ni pajčevin, tla pa so lepo pometena, da se takoj na prvi pogled vidi, da vlada v hiši snažna gospodinja. Naposled dospejo iskalci do konca dolgega hodnika, ki ga zapirajo velika vrata. Palček, glej! Kaj pa zdaj?" se začudi in vprašuje možiček. „Tu je tablica. Sem posveti!" Kraljevič Orloslav tiplje po levi steni ob vratih. Palček dvigne svetilko in Jurček z zanimanjem prebere napis: MISKUNOVA DUŽINA „Oho! Kdo bi si mislil, da bomo iskali kdaj našo princesko med mišjim rodom , se zasmeje in potegne za hišni zvonec. „Cin, cin, cin. ." Izza vrat se zaslišijo rahli koraki, takoj nato pa se odpre okroglo okence. „Kdo je?" Jurček na hip spozna, da visoki glasek ni moški. Zato se bolj spoštljivo prikloni in pravi: „Oprostite, milostljiva, da vas motimo! Prišli smo po princesko, prepričani, da je našla varno zavetje v vašem prijaznem domku." „Ali sestaja vaša družba morda iz čarovnikovih služabnikov in Zlotvora samega? vpraša boječe gospa Miškunka. „Le nikar se ne bojte!" zatrdi Jurček. „Tale možiček je palček Skok, ta je vitez Orloslav, sedmi sin kralja daljne Devete dežele, ki ima srčno rad našo princesko, jaz pa sem nagajivček Jurček. Kajne, da je na- ša izgubljenka pri vas?" „Počakajte nekoliko, drugače mi skipi mleko na ognjišču. Moram ga odstaviti, takoj se vrnem." In linica se zapre. Naši’ trije znanci se spogledajo in veselo poskočijo, dobro vedoč, da je mleko samo izgovor. „Princeska je tu. Samo gospa Miškunka nam ne zaupa. Boji se, da smo preoblečeni sovražniki. Hi, hi, hi!" Vnovič se pojavijo za vrati koraki. Linica se odpre, nato pa odmevajo po vsem hodniku vzkliki. Oroslav, Jurček in Skok spo-znaju po glasu drago princesko. Ključ zaškrta, velika kljuka se premakne, vrata se na stežaj odpro. Znova se začujejo med stenami klici veselja. A tik za tem že objema princeska vsa solzna rešitelje. „Princeska! Moja ljubljena princeska!", jeclja Orloslav v tihi sreči svojega srca. „Moj dragi Orloslav!. .. Hvala ti, Jurček! . .. Ah, palček!" „Kdo bi si mislil!" se čudi ves rdeč Skok, kajti tudi njega je princeska poljubila Objemanja ni ne konca ne kraja. „Poglej no, kako se imajo radi!" dregne Miškunka svojega možička. Vsa mišja družina se je namreč zbrala okrog srečnih lutk: sedem drobnih miškic radovedno kuka izza maminega krila in očetovega fraka. Gospod Miškun razkaže potem gostom domek. Vodi jih po' shrambah, katerih prenapolnjenosti se morajo vsi čuditi. Marljive miške imajo vsega v izobilju: kupe zlate pšenice in slastnih jedrc, dovolj krompirja, velike kose sira, slanine... Kar je res je res: Miškun je skrben možiček, njegova ženka pa varčna gospodinja. Dasi bi odšla družba najrajši takoj na beli dan, kjer jih že željno pričakuje kralj S podložniki, se vendar ne morejo in ne, marajo odreči prijaznim besedam gospe Mi-škunke, ko jih povabi na skromen prigrizek. Sredi obednice stoji miza, za miške sicer kar velika, princeski, Jurčku in kraljeviču paJsegajoča komaj do kolen. Kar šibi se sira, slanine in raznih drugih dobrot, ki ugajajo lačnim želodčkom. Dva večja izrezljana stola sta za očka in mamico, sedem manjših pa za otročičke. „Jaz sedem kar semkajle!" de princeska ter se spravi z vitezom Orloslavom na lončeno peč, vprav primerno veliko za dve osebi. Jurček si izbere nizko omarico, palčku Skoku pa prinese gospa Miškunka stolček. Zanj je ravno pravšen, saj ni dosti večji nego gospod Miškun. „Tu bi pa kar obsedel", se zasmeje palček in izvleče pipico iz žepa. Gostitelj mu ponudi brž tobak. Kmalu puhata oba pod strop sive oblačke dima, vsi pa spravljajo dobrote, ki jih nudi obložena miza, pridno pod streho. „Zdaj pa povej, kako si prišla prav za prav semkaj!" se spomni Jurček in princeska prične: „Ko sem se prebudila iz nezavesti, je zrl vame strašni čarovnik Zlotvor; kmalu sem vnovič omedlela. Kako je bilo potem z menoj, ne vem. Naenkrat sem tičala pod košaro. Menda mi ni treba praviti, kako grozno me je bilo strah in kako sem jokala in vzdihovala. Nad seboj sem slišala zmajevo hropenje in smeh zlobnih peklenščkov. Ko sem po glasovih spoznala vaš prihod, mi je žarek upanja napolnil srce. Žal sem bila nato priča vašega strašnega poraza. Od tedaj nisem kar nič več pričakovala rešitve. (Dalje prihodnjič.) Pravice Neprestano za menoj se viješ, kamorkoli me popelje cesta, toda kadar sonca ni se skriješ, vsako noč zapuščaš me nezvesta. Ti si kakor tista zvita ptička, ki žgoli le, kadar sonce sveti; če pa vidi, da ni več dobička, se umakne in preneha peti. Limbarski Stari Lužnik je rad in veliko pripovedoval. Saj je tudi mnogo vedel in izkusil. Še mlad se je podal v Ameriko, od tam v Afriko, ter se spet vrnil domov. Že po nekaj letih je moral zapustiti ženo in sinove in se podati v vojsko. V ujetništvu je prebrodil Sibirijo in se šele po končani revoluciji vrnil domov in tudi doma ostal. Vsi so ga spoštovali, ga radi za svet vprašali in ob nedeljskim popoldnevih se je vaška mladina zbirala pod lipo pred njegovo hišo, kjer je pripovedoval. Prišla je druga vojna in njegovi trije sinovi so morali pod orožje. Tisto nedeljo, ko so odhajali, ni Lužnik za nas mlade vedel nobene zgodbe, nobene povesti. Tudi pozneje ne več. Molče je sedel pred hišo in strmel tja v daljo cele ure, kot bi nečesa iskal, zvečer pa se je zlovoljen vračal v hišo, kot bi iskanega, zaželjenega ne našel. Minila je vojska. In takrat je Lužnik spet spregovoril in nam pravil svojo zadnjo zgodbo: »Mlad fant se je podal v svet, da bi ljubezni. pravice poiskal. S trdno vero in močnim zaupanjem je šel, saj je upal, da jo bo našel za prvim vogalom, na prvem križpotju. Ni še dolgo hodil v jutranjem soncu, že se mu zasveti nasproti bela hiša. Zelen rožmarin ga pozdravlja, rdeče mu mežikajo nageljni nasproti. »Zahvaljen Bog, da si mi poslal to znamenje na pot: zeleno vejico in rdeči slap ljubezni. Našel bom kar iščem. Tu je ljubezni zvrhana mera.« Pa ni še prestopil praga, kar začuje otroški jok. Starejši brat mu je vzel igračo, ga udaril... Zgodila se je krivica. Trudno povesi mladi potnijc glavo: »Razobesili so to znamenje upanja in ljubezni, da bi me za vero ogoljufali. Ne bodo me. Širen je svet; dalje pojdem, pa bom našel pravice, našel košček zemlje, ki ga še ni pojila človeška kri.« In gre dalje v sveži dopoldan. Strma je gora, utrudljiva pot, a fant hiti, hiti... Na vrhu zavriska, zakaj spodaj v dolini ga pozdravlja prelep kraj, prečudežna zemlja. Mala vas se je kot pišče stisnila h gori in nad njo stoluje grad in mežika s svetlimi okni v opoldansko sonce. Fant kar pade v dolino s pesmijo na ustih. Pa očitajoče ga pogledajo ljudje, ki nemi hodijo po vasi. Nikjer glasne besede, nikjer prešernega vriska. »Mar ima vsaka hiša mrliča, da so ljudje taki ? Nevoščljivi so mi mladosti in' veselja ter vere v pravico, zato me tako gledajo. V grad pojdem, čašo vina mi dajo, pa še zvedel bom zakaj ta žalost.« Že stoji pred gradom in išče vhoda pri težkih železnih vratih. Takrat pa se nekaj zgodi, kar ga docela osupne. Kod da sanja, se mu zdi; ne more verjeti. —- Še pozneje ni mogel verjeti. Le v težkih nočeh, ko so zunaj rjuli viharji in bliski sekali temo ter se je on omotičen in bolan premetaval po postelji, je vzdihnil: »Da, tako je bil