•jtk ¦ ¦ ¦¦ Pomanjkanje grozi — naJTecfe škodljlvceB • • pa pB.iamo. »Slov. go^odar« že dolga leta beleži upravičene pt-itožbe kmetov o veliki škodi, katero jim povzroda po sadovnjakih, v vinogradih in poljih divjačina. Tozadevne pritožbe kmetovaleev so se tako razmnožile, da moramo o teh kričečih krivicah spregovoriti resno besedo na naslov banske uprave, ki se bo morala postaviti za zaščito kmeta napram gosposkim lovskim zakupnikom. Odkar je lovstvo dobro organizirano, dela z vso močjo na to, da se je tolikanj škodljiva divjačina usodepolno razmnožila. Pred zajcem ni kmet varen celo leto. Srnjad in divja perutnina pa mu unioujeta posevke v zgodnji spomladi, skozi poletje in na jesen. Lovski zakon vsebuje določbo o cenitvi po divjačini povzročene škode in o povrnitvi. Ves postopek pa je združen z ©og znaj kolikerimi poti in še s stroški za oškodovanega. Banski upravi je dobro znano, koliko je trpelo naše sadjarstvo to zimo radi pozebe. Več škode nego mraz je povzročil letošnjo zimo sadnemu drevju zajec. Ta škodljivec je uničil na tisoče po par let starih sadnih dre- ves. Pri cenitvi te škode pa priznavajo cenilci samo one vsote, katere je izdal sadjar za drevesca ob času, ko jih je sadil, ne oziraje se na starost obglodanega drevesca. Naši napredni sadjarji oskrbijo po lovskem zakonu zahtevano zavarovanje sadnih drevesc s slamo, kolci ali z žico. Radi letošnjega visokega snega pa se zajec v tolikerih primerih ni spravil nad debelca, ampak je prišetal po zamrznjeni debeli sneženi odeji in uničil drevju krone! Podčrtamo pa tokrat še primer, ko je zajec proti koncu avgusta pred leti rajnemu župniku Antonu Tkavcu pri Št. Petru pri Mariboru do osahnelosti obglodal 19 več let starih jablan! Še bolj kot sadovnjaki so trpeli od pozebe letošnjo dolgotrajno in neznosno zimo vinogradi. Škoda je vidna sedaj, ko je trta ozelenela in strašijo iz vinogradov črne lise. S pozebo trte nima zajec nobenega opravka, pae pa uničujejo sedaj že precej dolge poganjke. V minulem tednu je opazoval zajca verodostojen vinogradnik v vinogradu mariborske Nabavljalne zadruge na Meljskem hrib^ pri Mariboru. Zajec je skakal skozi vinogradne vrste in si je kot veščak izbiral za svoj nenasitni želodec poganjke najbSlj žlahtnih trt. Z unieevalno pojedino se je mastil dalje časa in prav nič ga ni motilo, da so bili na spodnjem koncu na delu kopači. Kakor na Meljskem hribu je v neštetih primerih tudi drugod. Lani ni bilo ali pa zelo malo fižola in še za seme ga je bilo težko kupiti. Radi spomlad- nega deževja zasajeni fižol se dolgo ni prikazal iz zemlje. Komaj ga je prignalo pičlo sonce k rasti, že je zajcem in srnjadi v pašo. In to se ne dogaja samo po njivah ob gozdovih, ampak tudi po poljih daleč od host. Kmet nam piše, da je opazoval srnjad, ko se je s sprednjimi nogami vzpenjala po kolu in unieevala zgodnji fižol od zgoraj navzdol. Ajda je tolikokrat zadnje upanje poljedelcu, ako mu je toča zabila ali povodenj uničila žitni pridelek. Ajda, in to ne stebla, ampak zrnati vršiči, so posebna slaščica za srnjad. Žitna polja vseh vrst pa so v zadnjih letih po zaslugi lovskih zakupnikov uničevalna torišča za fazane, ki so se po ravninah neverjetno razmnožili. V hudih in resnih časih živimo. Da se obvarujemo nevtralnost in se rešimo največjega gorja — vojne, moramo izvažati. Naš odvišni žitni pridelek bo letos znatno nazadoval radi poplav po naših najbolj žitorodnih južnih pokrajinah. Slovenija je sama pasivna glede prehrane in navezana na uvoz. In pri vsem resnega pomisleka vrednem položaju pa še pitamo naši zabave željni gospodi z itak skrajno pičlimi sadonosnimi, vinogradnimi in poljskimi pridelki zajce, srne in divjo perutnino! Če kdaj, je sedaj res dvanajsta ura, da se od divjadi povzročena škoda s spremembo lovskega zakona vsaj temeljito zajezi, če že ne s pokončanjem teh največjih škodljivcev popolnoma in enkrat za vselej prepreči!