BILI SO MED NAMI
Jože Kastelic
»Stoj, mož! Kam vede te pot? Kaj iščeš opolnoči tod? Ne čuješ li tamkaj z bojišča, obupnega smrtnega vrišča?«
Te čudovite vrstice so se natanko pred sedemdesetimi leti zapisale našerau legen-darnemu generalu in pesniku Rudolfu Ma-istru, ko je šlo za našo Severno mejo, in ti otožni heroični verzi so bili bržčas tudi v resnici himna za prenekaterega takratne-ga slovenskega prostovoljca. Tudi za Jože-ta Kastelica s Krima, ki je dovoljeval svoj življenjski boj prav letošnjega decembra.
Sojenice so Jožetu Kastelicu, rojenemu 27. februarja 1899, že riavsezgodaj name-nile pomembno vlogo pri preoblikovanju človeške družbe. Tudi slovenske. Bil je v najmlajši, zadnji, generaciji, ki je skusila grozote prve svetovne vojne ob Pijavi, na Tirolskem in na Koroškem, nato pa se je kot vojak-prostovoljec pridružil še genera-lu Maistru v bojih za Slovensko Koroško.
Ob začetku druge svetovne vojne najde-mo Jožeta, po poklicu mizarja, med ljub-ljanskimi ilegalci. Razpečeval je propa-gandni material, zbiral denar, tiskal letake in pomagal družinam, ki so imele svoje ljudi v partizanih. Zaradi tega je bil več-krat aretiran, le malo pred osvoboditvijo, 9. marca 1945, pa so ga celo odpeljali na prisilno delo v Ribnico in od tam (skupaj s še petimi drugimi zaporniki-obrtniki) na-prej na Koroško. Prve dni maja 1945 se je skupaj s tovariši iz Feldkirchna vrnil peš v Kranjsko goro, kjer se je srečal s sloven-skimi partizani. Spet je bil mobiliziran in ponovno ga je pot - tokrat že tretjič v živ-ljenju - vodila ria Koroško. Tokrat kot borca NOV.
Jože Kastelic tudi po končani vojni ni miroval. Bil je več let predsednik takratne OF (danes SZDL), pomagal je pri izbira-nju sredstev za zdravstveni dom dr. Pavla Lunačka, pred natanko 39 leti pa je uspeš-no zakoličil tudi delo društva upokojencev na njegovem širšem domačem območju. B. VRHOVEC