Ofo jubileju. Društvo »Fana« se jc pripFavljalo, da proslavi desetletnico svojega obstoja. Hotelo je proslaviti ta kulturni dogodek čim slavnej« še. Kajti ni mala stvar vztrajati dandanes deset let brez prepira in drugih motenj. Gmotnih uspehov sicer ni moglo društvo iz* kazati ob jubileju, ali dolgov tudi ne. Vsako= letna vrtna veselica je drustvu krila upravnc stroške, , praznovanje Silvestrovo pa jim je neslo toliko, da so placali stroške za dvorano in za pobite kozarce in steklenice. Društvo je tedaj prospevalo boljše kot druga društva, ki so si v teku svojega delovanja nakopala dolgove. Kadar proslavlja društvo kak jubilej, je njegovo delovanje na višku. Vse važnejše dru= štvene -osebe, ki njim tudi činitelji pravijo imajo polne glave skrbi in ne vedo kje in kako bi prijeli, da bi bilo vse prav in dobro. Zaradi tega je tudi predsednik »Fane« sklical mesec dni pred jubilejem nujno in' važno od^ borovo sejo. Seja se je vršila pri njem v go» stilni — tam se odborniki namreč /lažje in te* meljitejše razgovore, kot drugje. Na tej seji je odbor temeljito vsc pre< tehtal in premislil. Najprej se je porazgovoril glede godbe. Godci so dragi. zahtevajo dobro plačilo in večerjo in pijače, da je joj. Pa so odborniki sklenili, da poverijo to delo učitelj* skemu orkcstru, ki je zastonj, ne večerja in čc pije. pije za svoje. Društvcnemu tajniku so naložili dolžnost, da napiše učiteljskemu orkestru poziv za sodelovanje. »Pa še to jim v pismu zabiči, da naj bodo točno na mestu in naj ne delajo predolgih pavz!« je še pripomnil društveni blagajnik. Ko je bila ta zadeva urejena, so odbor* niki načeli vprašanje, kdo in kako naj dvo= rano okrasi. »No, s tem si ne bomo belili glave,« je predlagal odbornik. ki jeibil tudi član krajev« nega šolskega odbora. »Otroci naj nabero bršljan in smrečje, učitelji naj pa dvorano okrase.« »Saj res!« prikima predsednik in še do= da: »Tajnik, še to dostavi v pismu, da pridejo smrečje lahko k meni iskat.« Ko so to slišali -odborniki, so zavpili: »Živio naš predsednik!« In so naročili nov štefan vina. Sedaj so prišli paviljoni na vrsto. Treba je bilo določiti ljudi za prodajo peciva, jest^ vin, pijače, likerjev in kave. Za to delo so ženske. Ali ženske rade plešejo in nobena ne mara sprejeti tega dela. Vsaka pa tudi ni za to. »To bo huda reč!« meni predsednik. »Kaj če bi vprašali učiteljice?« se oglasi najmlajši odbornik, ki ni še podrobno poznal društvenega življenja in društvenih pravic. Predsednik ga pogleda izpod košatih obrvi: »G.lej ga! Kaj bi vpraševali! Saj mo= rajo! Učiteljice me ne skrbe. Ali premalo jih je. Troje jih je, potrebujemopa jih pet. Kje dobimo šc dve?« »Če združimo pecivo z likerji, potrebu= jemo samo še eno, se oglasi blagajnik. »No, to bi žc bilo!« ,sc razveseli predsed' nik. »Le zapiši tako, tajnik. No, dobro. Pe= civo z likerji, kavo in vino — učiteljice. Osta^ nejo še jestvine. Koga damo k jestvinam?« »Kaj, če bi prosili tvorničarjevo gospo?« vpraša tajnik. »Mlada je in brhka, otrok pa tudi nima, da tai se nanje izgovarjala!« »Imenitno!« se navdušuje blagajnik. »Ta bi pa bila ta!« »Bila bi že,« ugovarja predsednik, »ali ne za jestvine. Okrog jestvin se zbira pofel!« »Pa dajmo jestvine k likerjem in naj ona prevzame pecivo!« predlaga blagajnik. »Dobro! Zapiši tako,« pritrdi sedaj pred= sednik. Tajnik zapiše in vpraša: »Ali naj tudi njej pišemo?« »Nak!« odkima predsednik. »Treba de* putacije, da gre k nji in jo prosi. To ni kar tako, kaj pa mislite?« In so odločili, da gredo trije činitelji h gospe tvorničarjevi in jo prosijo za sodelo« vanje. Šli so koj drugi dan in jo prepričali, da je njena navzočnost pri proslavi potrebna za= radi važnosti jubileja in pa zaradi društvenega prestiža. Po vseh teh pripravah ni čudno, da je slovesnost izpadla nad vse pričakovanje si= jajno. Še celo gospa tvorničarjeva je vztrajala do polnoči. Avto jo je čakal ves čas zunaj na dvorišču. Stalo je to črno na belem v vseh dnevnih listih. Ko je odhajala, so se vsi dru* štveni činitelji postavili v špalir in predsed« nik se ji je v lepem govoru zahvalil za trud in požrtvovalnost in pomnč. Tudi to so listi zabeležili. Le tega niso, da je neka starejša gospodična zagodrnjala za njo: »Še osnovne šolc ni mogla z uspehom dovršiti, sedaj pa taka čast in hvala in — sreča.« Ali tcga ni nihče slišal. J. Ribičič.