t    * •	11	//r 4
			^T^i
			
			
			:¦- i-i-.i:::i"
:    ,-2	'    ;..>^'		'"¦-"-¦-c ¦
i :-i^\ ,:":-^s:;.:^:.-;			-   --..>"
;-::::':::-%-::::-4:::-:-3:w	¦¦¦¦:¦::¦.:;,¦.: i.:.-;		. .-"¦¦'-'•¦ ¦
			. '.¦¦'• ¦-¦ .¦
tev'',			
		:	
NA HODNIKU PRED  POROTNIM   SODIŠČEM
N. A. KflSflTKIN
Sošolci.
Povest. Spisal dr. Fr. Detela. (Dalje.)
VI.
¦IjZijjJHo je prišel drugega dne Josip Narobe, ImpBP""] izmučen od uradnega dela, domov kosit, My/vl^\ 9a le sprejela A^ilica hladneje ko po-W///vlft\ navacn- Njegovemu pozdravu je samo Kj|//\v|y prikimala; po sobi je hodila hitro, vrata HM|1L-J^Ml zapirala trdo. hišni ukazovala kratko in nenavadno odločno.
„Kaj pa ti je, mila moja?" je vprašal  začuden in skrben soprog.
Ona ga je pisano pogledala. „M te še vprašati ne smem?" je  prosil  Josip in jo prijel za roko.
Ona  mu jo je iztrgala, stopila jezno k mizi in začela zajemati juho.
Josipu je bilo hudo pri srcu. Celo dopoldne se je  mučil v pisarni,  in  glava  mu  je  bila še polna
uradnih misli; zdaj naj si jo pa še beli s premišljevanjem, kaj da je ženi, da je tako čemerna! To je preveč napora; kdo mu pa da kaj nagrade za reševanje domačih pritožb in vlog?
„Zlata moja Milica," je vzdihnil Josip in sedel za mizo boječe kakor dijak, ki ima brezplačno hrano v kakšni boljši rodbini, „ali nimaš nobene prijazne besede, nobenega lepega pogleda za svojega Josipa?"
„Oh!" je zastokala Milica in zbudila Josipu nado, da  ne bo brez uspeha njegov trud.
„Povej vsaj, kaj ti teži srce!"
„Oh!" je odgovorila Milica z višjim glasom.
Josip je stopil k njej, jo prijel zopet za roko, iskal lepih oči, ki so se obračale od njega proč, in ji pogladil rjave lase.
„Pusti me! Vso frizuro mi boš razmrščil," je dejala uboga  ženska  in  si začela  popravljati lase.
27