423
dva prsta v pozdrav, potem pa je opazovala njeno kmetiško jopico, rožasto ruto in preprosto vedenje.
Sin pa je govoril mrzlo, tako vsakdanje z svojo materjo. Ko bi bila vsaj na samem . . . Vpričo teh ljudi in njegove Alme je pa res malce sitno, da je mati tako domača ž njim — — —
Sramoval se je nje, ki mu je dala življenje, nje, katere bi se ne sramoval globoko propal človek, čigar dom so temne, maloobiskane ulice in smrdeče žganjarske beznice . . .
A drugače je bil mladi doktor tako nežen, kadar je hodil med ženskami, ki so bile oblečene v baržun in govorile v finem tonu . . .
Stopali so med izprehajajočo se množico, on, Alma in njegova osivela mati. Koketna
Alma in doktor sta vedno malce hitreje hodila, tako da se je videlo, kakor da kme-tiška ženica, odvetnikova mati, ne gre ž njima. Capljala je le-ta zadaj in gledala svojega sina, ga popraševala in dobivala mrzle odgovore.
Pravzaprav ona res ne sodi v to družbo. Taka visoka gospoda ... A Ivana je k temu še ujezila kaka stvar — Tako je opravičevala v svojih mislih njegovo odurnost...
In še ga je obiskala. Bil je ,pač vsakokrat hladnejši do nje. Njeno srce, ki je glo-bokeje čutilo, njeno oko, ki je jasneje videlo v sinovo dušo, je spoznalo, da je v njegovem srcu ljubezen do matere umrla. V njenih prsih pa je še gorela ljubezen do sina . . .
(Dalje.)
MIRA
LI ZNATE VI?
O vprašam vas, brezsrčni vi ljudje
Li znate vi,
kako je rožici pri srcu,
kraj pota ki medli,
ko kruta noga stare
in potepta jo v prah —;
kaj čuti pač,
ko pokosi jo smrtni mah? . . .
Ne znate ne! . . .
In ptici, ki ste vzeli ji prostost,
li znate vi,
kako ji bolno je pri srcu,
ko v kletki tam medli,
in v hrepenenja mukah
počasi hira, mre — ;
kaj čuti pač,
očesci preden v smrt zapre? . .
Ne znate ne! . . .
Čuteče bolj kot ptica in kot cvet,
li znate vi —
to bedno je srce človeško !
Ko bolečin medli,
ko dvom ga in obup razjeda
kot smrtonosen strup,
li znate vi,
kdo mu tedaj deli še up? . . .
Ah, Eden le! . . .