Prvo in zadnje sv. obhajilo
cf|Mfajhna, devetletna deklica je nevarno zbolela. Njen t/Y*p gospod katehet,  ki je poznal  njeno  dobro   in nedolžno srce, jo je večkrat obiskal v tej hudi bolezni ter  se  z  njo  pogovarjal o ljubem Bogu,   o   njegovi presveti Materi, o lepih nebesih in o angelih. Deklici    i so bile kaj tolažne  katehetove besede.   Ko jo pa ne-    1 kega dne vpraša katehet, bi li rada umrla, otrese od-ločno z glavo, da ne.                                                      ¦
,,Kako to, Pepca?" se začudi duhovnik.  nAli ne    f bi rada  umrla?   Ali nočeš priti k Ijubemu Jezusu,  ali nočeš postati lep in blažen angelček v nebesih?"
Bolnica žalostno odgovori: ,,Saj veste, da bi pri-hodnje  leto o Veliki noči  šla k prvemu sv. obhajilu!    ¦ Zato bi tudi ne umrla rada, preden se to zgodi."          |
To detinsko hrepenenje,   ta gorcča Ijubezen do Boga v tako nežni starosti osupne vcroučitelja. ^SIušaj    _ tne,  Josipina,"   ji pravi,   oče ti pa obljubim, da smeš    I že zdaj prejeti ljubega jezusa,   da  ti ga   hočem  sam printsti, morebiti že v enem tednu?"
S2   154   F3
BO potlej, potlej," vzklikne mala bolnica, sklekne svoje drobne in suhe ročice ter se izkuša s skrajnim naporom vzdigniti na blazinah, — »umrjern rada!"
Čez osem dni, ko je bila bogoljubna boinica dovolj poučena 0 Najsvetejšem in dobro pripravljena za sveto obhajilo, je prišel božji Detoljub rcs v Josi-
S4   155   P3
pinino srce in kmalu potem se je preselila čista duša brez vsake bojazni — radostno v spremstvu angela variha v večno domovino k svojemu ljubemu Jezusu.
Ave Maria