Glasilo jugoslovanske socialne demokracije. Izhaja v Ljubljani vsaki petek. N.iiočnina znaša: Za avstro-: ogrske kraje za celo leto 5 44 K, za p ,1 letsi 2 72 K, za četrt leta 1 '3i> K. —^5a Nemčijo zh rclo Itto 5 !)G K, za pol leta 2 98 K, za četrt leti 1 49 K. — 7fn Ameriko za celo leio'7'28 K. Posamezne številke stanejo 10 vin. Reklamacije so poštnine proste.' Nefranlrirana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo. Stev. 46. V Ljubljani, dne 18. novembra 1905. Leto VIII. NASLOVI: Za vsčfciopise, rokopise, pisma, ticoča se lista: Uredništvo ,,Rdečega Prapora", Ljubljana. Za denarne pošiljatve, naročila, reklamacije, in-serate i. t. d.: Upravništvo „Rdečega Prapora1', Ljubljana. Zidovske ulice Stev. 5/1. Slovenski delavci! Gautscheva vlada popušča. V soboto je ministrski predsednik povedal deputaciji vele-industrialccv, ki je bila pri njem pritoževat se radi škode, ki jim io dela železničarska obstrukcija, da vlada izdeluje z dovoljenjem krone zakonski načrt o volilni preosnovi, ki bode odgovarjal modernim zahtevam, da ga predloži državnemu zboru in da hoče skrbeti, da ga parlament reši v prihodnjem zasedanju. Važna izjava je to, ali jasna še vedno ni. Ministerski predsednik ni povedal, kakšna oode podlaga njegovi volilni preosnovi in to bi bil prav lahko storil, ko je že toliko povedal. Z besedami »volilna preosnova bode odgovarjala modernim zahtevam“, se lahko prikrije vse mogoče. Delavstvo se pa ne bojuje za enostavno »razširjenje"volilne pravice, temveč za splošno in enako volilno pravico in preveč je že žrtvovalo v tem boju, da bi moglo popustiti pa se zadovoljiti s kakšnim surogatom. Izjavo ministerskega predsednika, da se je vlada polotila dela, jemlje delavstvo na znanje. Ali dokler mu načrt gospoda Gautscha ni natančno znan, ne more in ne sme odnehati v svojem boju. Ako bi prišlo sedaj kako pomnoženje mandatov v peti kuriji, ako bi se sploh v kakršnisibodi obliki ohranilo Listek. Počena srca. Spisal Etbin Kristan. Dalje. ~ Pojdimo, gospodična, pojdimo. Pri čaši šampanca nam bode gotovo bolj prijetno, kakor tukaj. Amalija ni vedela, kaj bi počela. A njena volja je bila popolnoma oslabljena, temne želje pa so se zopet močneje pojavljale. V njenih očeh je bilo vse rdečkasto. Vstala je in uljudna družabnika sta jo odpeljala v posebno sobo. Natakar je prinesel šampanjca in prigrizkov. Starejši je natočil in zaklenil vrata. Amalija ni niti pazila na to. Videla je, a bilo ji je vseeno. Pili so, potem sta moža zapela poulično la-scivno pesem. Smejala sta se in v taktu sta tolkla po mizi. Dekletu se je nekaj zgabilo, a takoj ji je bilo, kakor da mora peti ž njima. Ali poznala ni niti besed, niti melodije in začela se je mučiti, da bi uganila. Naenkrat ji je bilo to bedasto. Brez vzroka se je zasmejala, misliti pa ni megla ničesar več. Sestavila je pol stavka v glavi, pa se ji je pretrgal. Nekaj časa se je hotela siliti, da bi mislila kaj. A to jo je izmučilo, pa je pustila, naj se godi, kar se hoče. Soba je bila jasno razsvetljena. Amaliji pa se je zdela temna in povsod je videla senco. Moža sta še vedno pela, njena ušesa pa niso privilegirane kurije, bi bila posledica ravno taka, kakršna je bila po vpeljavi Badenijeve zloglasne pete kurije. In preden bi dosegli politično ravnopravnost, bi utegnila preteči desetletja, treba bi bilo novih bojev, še hujših kakor je sedanji, delavci pa imajo izvršiti preveč drugih nalog, kakor da bi mogli vsakih deset let voditi nov boj za koščke volilne pravice, iz katerih nikoli ne postane celota. Boj, ki je sedaj pričel, mora trajati do popolne zmage. In ker še ni znamenja, da bi bila vlada pripravljena, stopiti pred državni zbor z načrtom splošne in enake volilne pravice, se morajo delavci z vso resnostjo pripraviti, da porabijo eventualno tudi svoje najostrejše orožje, da vstopijo v politično stavko. Doslej smo agitirali in demonstrirali. To ni bila igrača, temveč delavci so hoteli pokazati, da jim je splošna in enaka volilna pravica v sedanjem času najvažnejša zahteva. Z agitacijo in z demostracijami še nismo dosegli popolnega uspeha. Kakšno sredstvo ima delavstvo še, da pokaže svojo moč? Vse produktivno delo je odvisno od Vaše volje. Ako hočete, se ustavijo vsa kolesa; vsa produkcija in ves promet obtiči. Stavka je moderno revolucijsko orožje, proti kateremu so vladajoči brezmočni. Po stavki ne morejo sekati policijske sablje, v stavko ne morejo streljati infanterijske puške. Res je, da nalaga politična stavka tudi delavcem težka bremena, ali brez žrtev ni zmage v boju. Kolikokrat ste že morali stradati brez lastne krivice in brez upa! A sedaj je na kocki splošna in enaka volilna pravica, zrel plod, ki Vam mora pasti v naročje, ako ste vstrajni in odločni kakor doslej. Priznamo: Upali smo, da odpro velikanske manifestacije železne delavske volje oči vlada- razločevala ničesar več. Slišala je pač glasove, med katere se je pomešal nekak tuj, nerazločen šum, a vse skupaj se je oddaljevalo, kakor da hoče odplavati. Njenima družabnikoma je postala pesem končno dolgočasna. Natočila sta šampanjca, ne da bi bila Amalija opazila. Gledala je v daljavo kakor zamaknjena. Šele, ko je dobila kozarec skoro posili v roke, je zaslišala napol hripav smeh ter se je nekoliko zavedla. Izpila je, a takoj je imela zopet polno čašo. To se je ponavljalo - nemelodično petje in popivanje. Kadar je bila steklenica prazna, se je pozvonilo natakarju in pilo se je dalje. Polagoma je začela Amalijo boleti glava. Hipno je bila bolečina tako huda, da bi bila kar zakričala. Ali vsakikrat ji je zopet malo odleglo. Pesmi so bile vedno bolj in bolj predrzne, eleganca je pojemala, moža sta začela blebetati vsakovrstne dvoumne in opolzle neumnosti, ki jih dekle večinoma ni razumelo. A smejala se je, ne da bi sama vedela, zakaj in čemu. Kratek trenutek se ji je zazdelo, da jo je vino premagalo. To pa jo je navdalo z nekim čudnim pogumom. Hotela bi bila plesati, skakati, vriskati, narediti kaj silno bedastega — a velikega — na primer — na primer — kaj ? Prav neumno se je zasmejala; ničesar se ni mogla domisliti. A kar naenkrat jo je pograbila prodirajoča resnost. Kakšna okolica je to, kako grdo je jočim in da pridemo do nujne, v časovnih razmerah vtemeljene preosnove brez večjih žrtev. Ali to upanje izginjava in zato je treba izreči besedo: Delavci! Pripravite se na politično stavko! Pripravite vse, kar je potrebno, da lahko nemudoma zapustite tovarne in delavnice, čim se Vam da znameuje. Prigovarjanja je bilo dosti, sedaj je treba dejanj! Živela splošna in enaka volilna pravica! Proporcionalni zistem. Ustavni odsek kranjskega deželnega zbora je sprejel resolucijo, ki zahteva, naj 1. vlada predloži državnemu zboru načrt zakona, ki obsega splošno in enako volilno pravico; 2. naj vlada predloži deželnemu zboru načrt zakona v istem zmislu in naj skliče deželni zbor tekom januarja 1906, da reši ta zakon; 3. ako se v parlamentu ne bi dobilo večine za splošno in enako volilno pravico, naj jo krona oktroira, ker je tudi sedanji volilni zakon oktroiran. Poleg tega se je deželnozborski odsek izrekel za proporcionalni zistem volitev in je zahteval zakon, ki zagotavlja popolno svobodo volitve. Proporcionalni volilni zistem je poseben način volilne tehnike, ki je zelo simpatičen, ker zagotavlja tudi manjšinam primerno zastopstvo. Ali tudi ta zistem bi bil nespremenljiv, ako ne bi imel splošne in enake volilne pravice za podlago. Uvedlo bi se ga lahko tudi v danes obstoječih kurijah, kar bi sicer tudi „moderno“ izgledalo, kar pa ne bi prav nič izpremenilo v bistvu dosedanje volilne pravice. Proporcionalni zistem je jako dober, ali utemeljen mora biti na splošnosti in na enakosti. Socialno demokratično delavstvo je vstopilo v sedanji boj z enostavno porabo »splošna in vse, kako gnjusno! Tako močan stud jo je prevladal, da je kakor pod uplivom povrnivše se nepremagljive volje vse izginilo izpred njenih oči. Stene s tistimi čudnimi frivolnimi slikami, vrata, ki je slutnja izza njih ustvarjala nekaj tajinstvenega, miza s posodo in z neštetimi steklenicami — vse se je pogreznilo kakor v brezno in z vsem sta izginila tudi moža. Iz daljave je tiho in skrivnostno prodirala blaga glazba, rožasta svetloba se je širfla po neob-mejnem prostoru, cvetice finih, blagih barv so vzklile iz tal in nekaj božanstvenega je objelo njeno dušo. Tako milo ji je bilo . . . In prišla je misel: Kdaj je že bilo tako — kdaj že . . . Pj-ed njo pa je stal Franjo. Sreča mu je odsevala iz oči in ljubezen se mu je smehljala na ustnih. Gledal jo je tako, kakor bi ji ho-t teli njegovi pogledi povedati tisoč krasnih in ljubih reči. Niti sama ni čutila, kako se ji je obraz izpremenil; lepota se ji je izlila po licu in blaženost ji je vstala v srcu. On se ji je približal — a sedaj mu mora iti sama nasproti. Polagoma je dvignila roki, počasi je vstala, vsaki gibljaj je bil slovesen, kakor da je v svetišču in da hoče žrtvovati božanstvu neumrjoče ljubezni . . . Njen Franjo je tukaj . . . Naenkrat je zaslišala raskav gtas: — Ali res norite — ? enaka volilna pravica", ne da bi se bilo spustilo v kakšno detajliranje, kajti če je enkrat načelo uveljavljeno, so tehnične posameznosti prave igračke. Pred vsem je treba odpraviti sedanje privilegije, Jri jih predstavljajo kurije in treba je zabraniti, da bi prišlo na mesto ene sleparije druga, kakor n. pr. kak'pluralni zistem, ki bi dal enim volilcem po en glas, drugim pa po dva, tri in še več. Če je enkrat načelo splošne in enake volilne pravice sprejeto, bode naloga naših poslancev v parlamentu, da se tudi glede tehnične izvedbe zavzamejo za najboljše. Če dobi potem proporcionalni zistem veljavo, nam bode gotovo všeč. Seveda se mora uvesti naravno, ne pa kakšno umetno proporcijo, ki bi le splošnost in enakost falzificirala. Socialni demokraciji na Slovenskem bi bil tak način volitve le v prid. Kajti, ako se ga izvede, ima naša stranka najprej pričakovati, da dobi tudi ona primerno zastopstvo v zakonodajnih zborih. Pristašev ima socialno-demokratična stranka na Slovenskem lepo število. Ali ker se zbirajo večinoma v industrialnih krajih, bi kakšna umetna volilna geometrija že lahko sestavila take volilne okraje, da bi bila naša večina povsod potlačena v manjšino. Ako se pa sprejme proporcionalni zistem, je to nemogoče, kajti tako se naših volilcev ne more razkropiti, da ne bi prišli do razmerne veljave. Mi torej proporcionalnemu zistemu čisto nič ne ugovarjamo, temveč smo se že večkrat izrekli zanj in ga pozdravljamo. Opaziti pa moramo vendar, da delavstvo radi bodočnosti ne pusti ubiti sedanjosti. Ako bi se hotelo porabiti proporcijo za manever, da se zavleče splošno in enako volilno pravico, tedaj bi delavstvo glasno in jasno reklo: Roke proč! Da z volilno preosnovo, ki jo delavno ljudstvo sedaj zahteva, ne bode stvar rešena za vse večne čase, nam je dobro znano. Socialno demokratična stranka ni nikoli mislila, da je mogoča na svetu kakšna uredba, ki ostane potlej neizpremenljiva kaKor petrefakti. Vse se razvija in tudi, če doseže človeštvo enkrat novo socialno družbo, ne bode razvoj obtičal. Gre se pa za to, da se ustvari razmere, ki nosijo v sebi kal bodočega napredka, ne pa reakcije. Ako se uvede splošno in enako volilno pravico, se izpremene z njeno pomočjo razmere v državi tako temeljito, da bodo nove napredne reforme neizogibne. Narodna avtonomija ne pride, dokler ne bode politične enakopravnosti. Kadar pa pride, bode treba zopet novih tehničnih uredb za volitve. Kajti volitve po teritorialnih okrajih bi bile tedaj nezmislene; uvesti bode treba volitve po narodnostih. Tudi žene v Avstriji še čakajo na volilno pravico. In tako bi lahko še o marsičem govorili. Ako se o takih vprašanjih akademično razpravlja, nimamo ni- In tisti hip je izginilo vse. Padla je na stol, ozrla se je — kaj je bilo to? Kam je izginila tista, krasna, neprispo-dobna slika? Kje je njen Franjo? Saj ni sanjala, niti oči ni imela zatisnjenih in vendar je bilo videti vse in z rokami bi bila lahko prijemala vse. Tu vendar je pred njo okrogla, pogrnjena in polita miza, tam v kotu stoji umetno narejena, zaprašena palma, ob steni je neokusno izdelani divan in poleg nje sedita dva tujca z zalitimi kalnimi očmi, kjer sta sedela že prej. Halucinacija? Ali so take reči resnične? Dalje prih Karel Linhart: Rudarska. Noč temna je. Oblaki črni prikrili svitli firmament z debelim plaščem so povsod. V dolini sem. Ko v grobu tihem obdarja nočni me pokoj; ko da je vse razpadlo davno, kar vstvaril solnčnati je dan . . . Ko v grobu temnem . . . Tiho je in duša bojazljiva čuti: Strahovi hodijo po svetu . . . A noč popolna noče biti; glej tam na griču, tam na levo: li vidiš zvezdo modro, jasno? česar proti temu. Ali kdor bi hotel s takimi detalji obstruirati glavno stvar, nad njim bi se ta greh kruto maščeval. Pred vsem je nujna enakopravnost. Politični odsevi. E pur si inuove! Staročeška „Politika" javlja, da predloži vlada državnemu zboru volilno preosnovo na podlagi splošne, enake, tajne in direktne volilne pravice in da so se veleposestniki že odpovedali svojim predpravicam. To je seveda nekaj, kar bi „Politik" lahko vedla, saj je ona glasilo čeških fevdalcev. Bilo bi seveda bolj umestno, ako bi Gautsch sam nedvomno povedal, da je splošna in enaka volilna pravica podlaga njegovi preosnovi. „Po-litik" je končno vendar samo „Politik“. In dokler ne slišimo Gautscheve besede, ne more delavstvo odložiti orožja Skupna ministrska konferenca je bila v nedeljo na Dunaju pod predsedništvom Golu-chovvskega. Udeležili so se je ministri Pit-reich, Burian, Gautsch, grof Bylandt, Fejervary in Lanyi. Razpravljali so o vprašanju grbov. Vzpričo sedanjih strastnih bojev, ki razburjajo prebivalstvo cele države, bi se človek kar smehljal, če sliši, da so tudi taka vprašanja na svetu. „Narodna avtonomija" je ime novemu društvu, ki se je ustanovilo na Dunaju. Pravila, ki so jih vložili predlagatelji dr. Ferdinand Kronawetter, profesor dr. Masaryk, Lucian Brunner in Roman Semeratovič, naznačujejo kot namen društvu: „Uvedbo narodne avtonomije na podlagi narodne enakopravnosti vseh narodnih plemen in pasem, splošnih človečanskih pravic in medsebojnega spoštovanja ter tolerance. Kdor hoče pristopiti društvu, ga morata dva uda priporočiti in društveni zbor mora soglasno skleniti, da se ga sprejme. Goriški deželni zbor je odkazal predlog poslanca Štrekelja, ki zahteva splošno in enako volilno_ pravico za državni zbor, pravnemu odseku. Štrekelj je zahteval nujnost, za katero pa so glasovali samo trije liberalni poslanci. Klerikalcem se torej na Goriškem ne zdi nujno, kar smatrajo njih tovariši na Kranjskem za najnujnejše. Sploh se opaža, da ravna goriški deželni zbor z volilno reformo zelo bagatalno. To si bode treba zapomniti Agrarna stranka na Moravskem se je izrekla za splošno, enako, tajno in direktno volilno pravico s primernim zastopstvom manjšin — torej za proporcionalni zistem. Stvar torej napreduje. V moravskem deželnem zboru so podali poslanci dr. P ere k in tovariši predlog z izdelanim zakonskim načrtom, po katerem se sme vpisati otroke samo v take šole, katerih učni jezik razumejo. In dimnik, — dim se vije bled fantastično navzgor počasi, — in ropotanje, molkov, tajno . . . Glej tam na desno: ista slika, dim, zvezde, ropotanje daljno, — kot bi pulziralo življenje in dihalo trpljenje tam . . . V naročju zemlje spal je premog pač tisočletno trdo spanje; brez nade odrešenja spal je, brez misli, da bi videl zopet v krasoti zore jutranje svobodno zlato solnce, — solnce! — to solnce večno, ki sijalo na drevju še zelenem je, poljubovalo cvetje je . . . Noč temna je, — popolna noče biti, čuj pišč in vrisk, pošasti nočni, podobna pridrdra mašina, in voz za vozom premoga, s trpljenjem pridobljenega, in voz za vozom tja hiti . . . Oj, kam hitiš? ... Tja doli v svet, v tujino neizmerno tja . . . V tujino svitlo, jamo, krasno, v dežele solnčnate, v palače, Občinske zdravnike nameravajo upeljati na Tirolskem. Občinski odsek deželnega zbora razpravlja o tozadevnem zakonskem načrtu, ki zahteva, da nastavi vsaka občina zdravnika. V smislu načrta bi imeli občinski zdravniki v nemškem delu Tirola 1200 kron začetne plače, v italijanskem delu pa bi plača iznašala 1200 do 3000 kron. Občinski zdravniki in njih udove imajo pravico na penzijo, njih sirote pa na vzgo-jevalni donesek. Za vsakega aktivnega zdravnika doplača dežela po 110 kron na leto. Madjarski šovinistični dijaki so se pretečeni teden odpeljali v Galicijo, da bi tam prav po komedijantovsko sejali simpatije za koalicijo. Ko so se povrnili, so jih pričakovali socialistični dijaki na budimpeštanskem kolodvoru, hoteč jih malo pozdraviti. Ali viteški junaki so zapustili vlak že pred Budimpešto. Zato so se spravili v petek nad rektorja, profesorja Langa, od katerega so v surovem tonu zahtevali, naj nastopi proti socialističnim dijakom. Rektor jim je rekel, da se čudi takim zahtevam in njih grožnjam. Vodja famozne deputacije je tedaj zakričal nad njim, rektor pa mu je pokazal vrata. Ker je bila deputacija tako arogantna, da tudi tedaj še ni odšla, je rektor vzel klobuk, pa je sam odšel. Tedaj se je pokazala vsa surovost te šovinistične inteligence. Dijaki so pohiteli za njim, pa so ga napadli s palicami ter ga opljuvali, suvali in zmerjali, tako da se je moral rešiti v voz pred njih surovostjo. — Zmerni dijaki so sklenili, da se mora dati razžaljenemu rektorju na vsak način zadoščenje. Vseučilišče je zaprto. Košutovski junaki so v nedeljo streljali na delavce. V Pečuhu so priredili paraden shod, kjer sta igrala Apponyi in Wlassics policijsko komedijo. Korajža jim je bila pa tako velika, da so naprosili za vojaštvo in zborovali so pod varstvom štirih infanterijskih stotnij in eskadrone huzarjev. Socialisti so se ga udeležili v velikem številu. Bil je velik nemir. Naenkrat so začeli izmed jahajočega banderija streljati na socialiste. Seveda je prišlo do hudih spopadov. Poroča se, da je policija zaprla 38 socialistov. Kaj pa je s košutovskmi junaki? Črnogorski knez Nikola je proglasil za svojo deželico ustavo. Svet se za to ne zmeni veliko; ali nas je vendar sram. Po celi Evropi napredek v smislu svobode, izvzemši samo Turčijo pa — Avstrijo! Na Ruskem razsajajo novi boji. Po južnih mestih je organizirala policija prave roparske protirevolucijske čete, ki napadajo Žide, inteligenco, dijake in delavce, ter ropajo in more, kjer le morejo. Prvi čas po razglašenju carjevega menifesta so se vršili grozni prizori; toda sedaj so se napadani organizirali za boj proti tem „črnim tolpam", pa jim že počasi korajža Strahovi, da, s krvjo po žilah, čeprav vodena je postala! Kot krti so prerili zemljo: kjer grič je bil, je že dolina, in kjer dolina bila je, se dviga gora, priča dela! Strahovi, da ... s svetilko bledo v črevesju zemlje rijejo, tam v večni noči neprozorni, da svet živi, — da ti se greješ, ponosni bogatin, ki sit si in proletarca le preziraš. S svetilko bledo, drug za drugim, v neskončni vrsti jih požira odprta, črna jama, — doli, kjer delo večno je . . . kjer nagi v vročini grozni delajo . . . In gledam, gledam . . . In vsi, ki so umrli v jami junaško smrt, še bolj junaško kot smrt je na bojišču tužna, --vsi so strahovi maščevalni . . . Premagali so, zemljica, v življenju pač te tisočkrat, zdaj zmagala si ti nad njimi! Postlala, zemljica, si jim, usmiljenejša kot ljudje . . . v bogata mesta, razsvetljena, električno, brez teme, sence, in brez gorja in brez strahov Tu pa je temno, strašno je: Strahovi hodijo po zemlji . . A mrtvi niso . . . Solnce pride, zasije nad svobodnim rodom . . Rudarska kri se oživi. Zastava rdeča bo zaplapolala . . Priloga »Rdečemu praporu" St. 46. uhaja. Vlada sama priznava, da ima policija v teh rečeh umazane prste ter je odstavila kijevskega policijskega mojstra Čihotskega ter namestnika policijskega glavarja Bezsonova. V vseh ruskih mestih so vseučilišča in druge visoke ter srednje šole zaprte. — S carskim ukazom so imenovani za finančnega ministra Š i p o v, za trgovinskega T i m i r j a s e v, za prometnega Nem j eša je v, za kontrolnega Filozofov, za poljedelskega Ktit le r. Tre po v je odstavljen. Poljska deputacija, sestoječa iz 22 zastopnikov plemstva in meščanstva, je odšla v Peterburg, da razpravlja z vlado o avtonomiji Poljske. Ruska socialna demokracija je začela sedaj, ko je odpravljena cenzura, izdajati javen dnevnik z imenom »Novoja žiznj» (Novo življenje.) V uredništvo je vstopil tudi Maksim Gorkij. Proti poljski avtonomiji je nastopil Witte. Mož je menda vendar precej kratkoviden. Deputaciji varšavskih advokatov je dejal: „Vojno stanje ne bode odpravljeno, dokler se dežela ne umiri, dotlej tudi ne bodo uvedene reforme. Zagovarjam pač lokalno samoupravo, ne pa politične avtonomije. Naklonjen sem Poljski, ali pod pr tiskom, vlada ne bode popustila.“ Witte je pač menda že pozabil, da je tudi sam le plod „pritiska" in popuščanja vlade in — carja. Generalni guverner Finlandije je postal knez S v j a t o po 1 k-Mirs ky. Kakor znano, je knez Obolenskij demisioniral, ker ga je revolucija prisilila na to. Francoski vojni minister Berteaux je odstopil, ker se je v vprašanju organizacije državnih uslužbencev vlada uprla na večino desnice in nacionalistov. V zbornici je prišlo do burnih prizorov. Berteaux je pisal ministrskemu predsedniku Rouvieru pismo, da se mu je zdelo nujno demisionirati, ker ne more prezreti glasovanja, pri katerem je stalo 226 republikancev levice proti vladi. Vsled njegove demisije so nastale v ministrstvu sledeče izpre-membe: Minister za notranje zadeve Etieme je prevzel vojni portfelj, mornarski minister admiral Thomson je postal minister za notranje stvari, trgovinski minister DUbiei je dobil mornarico, poslanec T r o n n i 11 o t, ki je že prej bil minister, je prišel na Dtibiefovo mesto. Norvežani dobe torej vender kralja. Poroča se, da je kraljevski dvor že popolnoma urejen. Oskarje daroval vso srebrnino in kronske slike deželi. Novi kralj pride najbrže 26. t. m. v Kristijanijo. Doslej je šlo brez kralja. Ustaja na Kreti je končana. Zastopniki zunajnih držav so naznanili ustašem, da se jim dovoli „popolno“ amnestijo. Izvzeti so samo tisti orožniki, ki so dezertirali in pa tiste osebe, ki so jih vojaška sodišča obsodila. Za „popolno“ amnestijo manjka torej vendar še mnogo. V Braziliji je izbruhnila vojaška ustaja. Prišlo je do krvavih spopadov V trdnjavi so bili trije častniki ubiti in 60 vojakov. Obstrukcija železničarjev. Lep uspeh organizacije. Torej je tudi Avstrija doživela resen železniški boj. Toliko časa so se železniške uprave z ministrom na čelu norčevale iz'uslužbencev, da se je pretrgala nit potrpežljivosti. Več kakor leto dni so železničarji prosili in prosili, naj se jim da vsaj 20 odstotkov draginjske doklade, dokler ne bodo njih dohodki definitivno urejeni. Leto dni je železniško ministerstvo obljubovalo. A besede so ostale besede. K°*ično pa so se železnižarji naveličali. Na Češkem so začeli na državni železnici — ne morda štrajkati — temveč samo delati po predpisih. To pa pomeni, da prihaja ves promet v nered. Kajti tako krasen je delavni zistem na železnicah, da se ne more zmagovati dela drugače, kakor če prestopajo uslužbenci veljavne podpise, pa delajo v večni nevarnosti kakor živina. Vlaki imajo velike zamude, mnogo vlakov sploh ne spravijo iz postaj. Ta obstrukcija se je začela razširjati po državnih železnicah cele države, In kakor se v sedanjem času skoraj nobene reči ne more ločiti od volilne pravice, zahtevajo železničarji vrhu draginjske doklade tudi splošno in enako volilno pravico. Menda bodo mogotci počasi vendar izpoznali, da stvar ni šala. In z vojaki tukaj ničesar ne opravijo. Delavstvo ima orožje, o katerem se ne znajo vladajoči še nobenega pojma narediti. * * * V Trstu je bil v petek večer železničarski shod, ki je sklenil, da se začne takoj ob polnoči delati po piopisih. Po shodu so železničarji demonstrirali na velikem trgu, kjer sta govorila sodruga Kopač in Pinguentini in potem pred „Narodnim domom", kjer je govoril sodr. Kopač. V pondeljek je bil drugi shod, kjer se je ostro kritiziralo preganjanja radi „obstrukcije“ in se je sklenilo, da se ostane pri delu po propisih. Po shodu je bila velika demonstracija pred železniškim ravnateljstvom. V Nabrežini je bil v nedeljo večer shod železničarjev, ki so sklenili, da začno v ponedeljek s pasivno rezistenco. * * * V soboto se je začelo železničarsko ministrstvo pogajati z organizacijo železničarjev in s poslancema dr. Ellenbognom in Ma-š t a 1 k o. Zastopnik nemškega društva uradnikov ni bil pripuščen, ker se to imenitno društvo ni izjavilo solidarnim z železničarji. Krščanski socialisti se niso udeležili. Komedijant Lueger pa je hotel posredovati na lastno pest, da bi se delal važnega. Zastopniki organizacij so na skupni seji ostro obsodili to fnvolno ravnanje. Sklenilo se je sledeče minimalne zahteve: Draginjsko doklado po 20 odstotkov za vse delavce z dnino, za uslužbence v VI., V., IV. in 111., za poduradnike v V. in IV. ter za uradnike v XI. razredu; po 10 odstotkov za uslužbence v II. in L, za poduradnike v 111., II in 1. in za uradnike v X., IX. in VIII. razredu. Uradnikom se mora odpreti avanzma do VII. razreda, za poduradnike in uslužbence je vpeljati avtomatično avanzirdnje. V nedeljo sta imela poslanec Ellenbogen in Maš talka posvetovanje s finančnim ministrom dr. Koselom, z ministerialnim svetnikom Banhausom in z ministrskim predsednikom Gauschem. Potem so se sešli zaupniki in v pondeljek se je dosegel sporazum. * S S Železniško ministrstvo je naznanilo zaupnikom, da je pripravljeno na sledeče koncesije: 1) Vsemu osobju, ki dobiva dnino, se zviša dohodke na kolikor mogoče individualizirani podlagi s 1. decembrom 1905. ali pa vsaj veljavno od tega dne; 2) Zviša se dohodke čuvajem od 1. janu-arija 1906; 3) Uvede se avtomatično avanziranje za uslužbence in poduradnike; 4) V III. plačilnem razredu uradnikov se odpre več mest kakor je v proračunu za 1906. preliminirano, zlasti za uradnike, ki so absol-virali kakšno šolo; 5) Porabilo se bode izdaten znesek za zboljšanje doklad tistih uradniških kategorij, ki najbolj potrebujejo zboljšanja. 6) Aspirantom se bode dalo pavšal za uniforme. Sodrug Tomschik je vprašal, ali hoče železniško ministrstvo uplivati tudi na privatne železnice, da posnamejo primer ministrstva. Dr. Vrba, vodja ministrstva, je obljubil, da bode ministrstvo porabilo v ta namen ves svoj zakoniti upliv. Razven tega obljubljuje ministrstvo, da izvrši tekom treh let še razne druge reforme v svrho materialnega zboljšanja; radi zadnjega gibanja ne bode noben železničar kaznovan ali preganjan. Z ozirom na te koncesije so zaupniki organizacij s cirkularno depešo priporočili vsem postajam, da se začne zopet delati kakor po navadi. Pripomogla je temu izidu tudi zadnja izjava vlade glede volilne pravice. Železničarji pa lahko vidijo, da je organizacija njih najboljša opora. Čim tesneje se bodo združili, tem več bodo za bodočnost dosegli. Domače stvari. Upravništvo „Rdečega Prapora" ima svojo pisarno začasno v Židovskih ulicah št. 5, prvo nadstropje. Tam se sprejemajo vsa naročila, reklamacije, oglasi i. t. d. Naša „evoluclja“. Tržaška «Edinost» opaža na našem listu evolucijo, s katero — pravi — da je zadovoljna. Zdi se ji, da se je naš način razpravljanja o narodnem vprašanju »šči-stil“. Ta sodba nas pušča pač precej hladnokrvne, vendar pa se nam zdi umestno, omeniti, da je stvar menda nekako nasprotna. Pojmi o narodnosti, o »narodni avtonomiji* zlasti so se jeli na Slovenskem pač nekako čistiti, toda ne v socialni demokraciji, kjer so bili že davno jasni, temveč vsled social no-demokra-tičnega delovanja. To, kar smo pisali v predzadnji številki v članku o narodnem vprašanju, ni za nas prav nič novega. Na tistem stališču smo stali od začetka; a pred leti je bila splošna taktika slovenskih strank, ignorirati in bagatelizirati vse, kar je prišlo od socialnih demokratov. Dosegli niso s to taktiko prav nič, kajti stranka se je tudi na Slovenskem razvila, kakor se je morala razviti in razvijala se bode še dalje, ker se pogoji za njen obstanek od dne do dne poboljšujejo. S tem narašča njen vpliv — implicite - in nam je pač vseeno, kako utemeljujejo druge stranke izpremenjeno taktiko napram nam. Zadovoljni smo lahko mi, da se množi število tistih, ki se strinjajo z našim načelom v narodnem vprašanju, z načelom, ki smo ga zastopali in pojašnjevali v «Delavcu» in v »Rdečem Praporu", v češki «Akademiji», v nemških listih, v hrvatski «Slobodi», na naših shodih, na brnskem strankinem zboru i. t. d. Ideja narodne avtonomije, ki je disemetralno nasprotna vsakemu teritorializmu, napreduje in to je glavno. Žurnalistična noblesa. »Prešernov spomenik", ki so ga izdali „Naši zapiski", je bil razposlan raznim slovenskim časopisom v objavo in oceno. Med drugimi ga je prejel tudi «Slov. Narod», glasilo slovenske »inteligence", objavil pa ni tega. Navadna žurnalistična poštenost veleva, da vsak list objavi in naznani vse publikacije, ki so mu bile poslane na ogled in oceno. «Slovenski Narod- pa ni toli ko pošten! Iz kakšnih ozirov je zamolčal poslani in sprejeti »Prešernov spomenik" — ne raziskujemo. Le konstatujemo njegovo žurnalistično nepoštenost! Omenjamo hkratu, da je objavil in ocenil — četudi po svoje — »Prešernov spomenik" celo »Slovenec", kateri je pa naročen na »Naše zapiske", da torej ni prejel redakcijskega. Sicer se je pa »Našim zapiskom" že v 1. letniku primerilo, da je »Slovenski Narod" zamolčeval poslane mu številke. Poučno je vse to za našo javnost — zato ji pripovedujemo o žur-nalistični poštenosti »Slov. Naroda". Da pa »Slov. Narod" ne bo mislil, da je s svojim zatajevanjem »Preš. spomenika'' oviral razpečavanje te publikacije, mu povemo, da je le prav malo izvodov še na razpolago, dasi se je tiskalo še enkrat toliko številk kakor običajno. Veljava in vpliv „Slov. Naroda11 sta pač že toliko uničena po slovenskem svetu, da s svojim zamolčevanjem ta list ne ubije nobene nove akcije več. In to je zdravo za pametni razvoj slovenskega ljudstva! Za domačo živinorejo skrbe v kranjskem deželnem zboru. Ruska, italijanska in rurnun-ska meja bodi zaprta za živino, pravijo. Kajti povsod je živinska kuga, in veterinarske postaje ob meji baje nič ne pomagajo. Menda bi pa le pomagalo, če bi se le v vsakem smislu skrbelo za to, da so veterinarci zmožni in da morajo izpolnjevati svojo dolžnost. To bi bilo pa vendar čudno, da izučen živinozdravnik ne bi poznal goveje kuge. Ničesar nimamo proti temu, da se domačim kmetom pomaga; ali monopolizirati meso, pa izročiti prebivalstvo na milost in nemilostv posestnikom in mesarjem, to le ne gre. Živinoreja, ki ne more konkurirati z uvozom iz Rusije, nima zdrave podlage in tako slabotno stvar umetno podpirati na račun konzumentov, je nezmisel. Seveda se nam zdi, da bi živinorejci že lahko konkurirali, ne da bi morali propasti; ali monopol jim je kajpada ljubši, kakor konkurenca. Radi pa tudi verujemo, da ni vse odvisno od živinorejcev, temveč ljubljanski mesarji imajo že tudi svoj delež. Tu bi konkurenca, ki se ne bi dala strahovati ali~podkupiti, kaj koristno uplivala. In ljubljanska občina je vsekakor grešila, da ni storila v tem oziru ničesar resnega. Ljubljansko gledališče ima na galeriji dvoja vrata. Na enih je že nekaj tednov razbita velika šipa in skoraj bi morali misliti, da se jo namerava pustiti tako do konca sezone. To pa vendar ne gre; obiskovalci gledališča na balkonu jn na galeriji se bodo lepo zahvalili za to. Če je že v parterju včasi precej vroče, je temperatura zgoraj pogostoma na- ravnost neznosna in tedaj res ni nič prijetnega, če se čuti kar po dve uri mrzlo sapo na hrbtu. Tudi p. n. občinstvu je treba povedati nekoliko besed. V gledališče prepozno prihajati, je neuljudno. Ljudje, ki pridejo pravočasno, hočejo uživati predstavo od začetka. Ali v Ljubljani se navadno izgubi polovico prvega dejanja, kajti četrt ure, včasi pol ure je večen nemir vsled prihajanja, vstajanja, dviganja sedežev i. t. d. Tudi tisto govorjenje in šepetanje med uvertiro je grozno. Saj se ne igra uvertira samo zato, da preteče čas; kdor ljubi opero, hoče dobro slišati uvertiro. V velikih operah je navada, da se enostavno zapre vrata, kadar sede dirigent na svoj sedež in tedaj ostanejo zaprta vrata do prve pavze. Semtertje pozabi kakšna dama tudi klobuk na glavi in tisti, ki sede za njo, imajo čast, da gledajo mesto dogodkov na odru, nakit na njenem klobuku. In to res ni interesantno. Velika razprava zaradi zadnjega štrajka na „seperaciji“ v Trbovljah se je vršila dne 9. t. m. pred celjskim okrožnim sodiščem. Toženih je bilo skupno 16 oseb (4 sodrugi in 12 sodruginj) i. s. po § 283 (rabuka), § 3 k. z. $3 81, 25, 284 in 267, — sami paragrafi, ki predpisujejo večmesečno kazen. Tožence je zastopal jako spretno g. dr. Karlovšek. Stvar pa je bila enostavno tako-le: 10. avgusta je izbruhnil ženski štrajk. Ker je bilo nekaj stavkokazov, se je zbralo zvečer na lici mesta 400 oseb. Prevrnilo se je nekaj „huntov“. Posredovala je žandarmerija in policija, vse pa bi se bilo pomirilo, ko bi orožniki ne bili are-tovali neke delavke. Zdaj je ljudstvo postalo razburjeno in delavko so morali orožniki izpustiti. Iz tega so skovali gromovito obtožbo, Obtožili pa so le nekaj „Siindenbockov“. Vendar pa se je končala razprava vkljub obsodbi z veliko blamažo. Delavke so bile obsojene vsaka na par dni kazni (5, 10, 7 dni) in to za take paragrafe! Bilo je pa to tudi umevno in čudimo se le, da nekatere niso bile tudi oproščene. Priče so govorile vse v splošnem, dejstev pa skoraj nobeden ni navedel. Priče so bile: orožnika Dreo in Praznik, pazniki Zupan, Persoglio, Kangler, Goršek in policaj-Franchetti. Kako so pričali, dokazuje že sledeči slučaj: pisar Persoglio je trdil, da je sodrug D rol e trgal aretovano ženo iz orožnikovih rok. Orožnik Praznik^ pa je sam dejal, da se ga ni nikdo dotaknil. Čudno, da je drž. pravdnik to krivo pričanje pod prisego — prezrl. Praznik je priznal sam hudo razburjenost in je dejal: «ko bi bil jaz v taki aufregungi, bi vse postrelil*. Franchetti pa je rekel: „Mogoče je, da smo izpregovorili kakšno napačno besedo, ker se na vse ne vemo spominjati11. Torej — pod prisego so priče govorile stvari, katerih resničnost je po njih lastnem mnenju dvomljiva. Franchetti je tudi dejal, da ljudstvo od I. 1903 sem „noče več ubogati". Reveži, ti trboveljski orožniki in policaji, — nekdaj so bili v očetovskem razmerju z ljudstvom in zdaj jih nočejo več „ubogati" - . . Omeniti moramo tudi čudna spričevala občine. Vse navprek je slabo popisala. Delavke so nekaznovane, a za občino — srednjega vedenja. Tako je končala razprava smešno za tiste, ki so mislili, da bodo delavci kar leta v ječi sedeli. Mi pa gremo naprej! Liberalci in klerikalci se prepirajo, kdo je dosleden, kdo ni, kdo je prej nastopil za splošno iti enako volilno pravico i. t. d. Zdi se nam, da je sedanji čas najmanj pripraven za tak ravs. Socialni demokratje, ki bi imeli morda največ razloga, da bi pokazovali gospodi zrcala, molče sedaj o preteklosti, pa bi tudi liberalci in klerikalci lahko molčali, ako jim je resno na tem ležeče, da zmaga enaka pravica. Re-kriminacije so navadno neplodne, sedaj pa je treba rodovitnega dela in časnikar, ki hoče služiti volilni pravici, bi našel sedaj toliko pozitivnega dela, da ne bi imel niti časa za take v današnji dobi malenkostne prepire. V času, ko žrtvujejo delavci na Dunaju, v Pragi, v Šum-burku i. t. d. svojo kri za politično enakopravnost, bi morali vendar tudi naši dnevniki razumeti, da imajo resnejšo nalogo. Volilna reforma je na dnevnem redu in važno je vprašanje, kako jo priboriti, vse drugo pa je postransko. Socialisti ne postanejo niti liberalci, niti klerikalci, temveč bodo z vso odločnostjo varovali svoja načela in svoje nazore. Ali svojim načelom tudi toliko zaupajo, da se ne boje zanje, ako se jim v boju za volilno pravico pridružijo pristaši drugih strank. Mar imajo liberalci in klerikalci manj zaupanja v moč svojih naukov? Špekulacija na ljudsko neumnost se še vedno dobro obnaša in kdor jo razume, se mu dobro godi. Tako se klati sedaj po Spodnjem Štajerskem človek, ki prodaja razne vence. Pripoveduje, da je odposlan od jeruzalemskih frančiškanov in izdaja reklamne listke z napisom: Von jenen Tiirken, die zur romisčhen Kirche • iibergetreten sind. in Jerusalem verfertigt, soleher Rosenkranz 30 Kreuzer. Sleparija je popolnoma očitna. Tak rožni venec je narejen iz navadne špage in iz rdeče pobarvanih, prav prostih lesenih krogljic, ter nima niti križi. Vreden ni niti groša. Naših sodrugov menda ni treba svariti pred tako očitno goljufijo pod plaščem vere; dobro pa je, če posvare druge ljudi, da pazijo na svoj žep. Celjski funkcijonar držav, pravdništva se odlikuje po finih manirah. To je pokazal pri zadnji razpravi proti trboveljskim delavkam. Ves njegov nastop je bil naravnost žaljiv. Neki delavki je dejal, naj „ne brusi jezika". Drugo je skušal zopet »ironizirati», češ, „kein Engel ist so rein" i. t. d. V obtožnem govoru pa je poštene delavce redno imenoval „tolpa“, ki •ep>5k« regija. ClredrjištDo ir> tipraL)r>i$ti>)o \J bjtibljarji. Naročnina: Za celo leto K 280, za pol leta K 1'40, za četrt leta 70 vin. Ravnokar je izšla ^rc$cri?OL>a številk« Uredil dr. Ivan Prijatelj. Ta številka obsega tri pole v ličnih platnicah, ima 3 slike j n sledečo vsebino: Ivan Cankar: Se en simbol. — Oton Zupančič: Visavis. — Dr. Ivan Prijatelj: Prešernov spomenik v Ljubljani. — Josip Regali: Zajčev Prešeren kot spomenik. — Dr. Ivan Prijatelj: Drama Prešernovega duševnega življenja. (Predavanje v „ Akademiji.) — Etbin Kristan: Krst pri Savici. — Albin Prepeluh: Prešeren je ljudski pesnik. — Dr. L.: Aforizmi. — Dr. Ivan Prijatelj: Od uredništva. Prešernova številka »Naših zapiskov" stane za naročnike 48 vin., za nenaročnike 80 vin. »Drama Prešernovega duševnega življenja", predavanje g. dr. Ivana Prijatelja ob odkritju Prešernovega spomenika v Ljubljani, je tudi izšlo v posebnih od-tiskih iz „Naših zapiskov" in se dobivajo po 40 vin. pri upravništvu „Naših zapiskov" v Ljubljani. Kavarna „CJoior)e" preje „Tedesco“ se priporoča cenjenim so-drugom najtopleje. Na razpolago so vsi važni in slovenski, italijanski in nemški listi. Vse pijače poceni. Napitnina je izključena. Prva kooperativistično urejena mr gostilna v ulici S. Giovanni v Trstu. Izvrstna vina. Dalmatinska vina, direktno od organiziranih* sodrugov v Dalmaciji. Vedno dobra kuhinja. Na razpolago »Rdeči Prapor«, «Arbeiter-Zeitung» in «La-voratore*. & fr fr fr * fr fr fr fr fr i| i I g M f§ m I I haloga in tovarna pohištva vsake vrste Alessandra Levi Minzi-ja Trst — Piazza Rosario 2 — Trst (šolsko poslopje). Bogat izbor v tapeterijah, zrcalih in slikah. Ilustriran cenik gratis in franko vsakemu na zahtevo. — Cene brez konkurence. — Predmeti se postavijo na brod ali železnico, ne da bi se za to kaj računalo. koledar ja sloLterjske ddaDce izide vsled nepričakovanih zaprek prihodnji mesec. Okrašen bode s tremi Slikami. Vsebina bode jako bogata in poučna. Cena: V usnje vezan 1 K, v platno vezan 80 vin., v polplatno vezan 72 vin. Naročila se pošilja na naslov: Ivan Mlinar, Ljubljana, Krakovski nasip 16, ali pa na upravništvo „NaŠih zapi-skov“, Ljubljana. V založili Jaših zapiskov" se še dobi: 8. številka lil. letnika: Nekaj kulturnih zavodov slovenskih, po 24 vin. 10. in 11. številka III. letnika: Prešernov spomenik, ob- sezajoča 48 strani, z lepim ovitkom, za naročnike po 48 vin., sicer franko po 80 vin. I. S. Mac h ar: Magdalena, povest v verzih, poslovenil A. Dermota, po 2 K. Abditus: Občina in socijalizem, 70 vin. P. Mihalek: Iz nižin življenja, 1 K. Za agitacijo pripravne so brošurice: Vun z volilno pravico (po 4 vin.) Program socialne demokracije (po 4 vin.) Zvišanje duhovskih plač (po 10 vin.) Ako se jih naroči več, se dovoljuje rabat po dogovoru. Vseučiliška predavanja po 10 vin. (brez poštnine). Izdajatelj in odgovorni urednik Kari Kordelič, Tiska Iv. Fr. Lampret v Kranju.