Milan Skrbinšek Dijaško diletantsko društvo (Konec.) S to stevilko «Vrtcac naj zakljuČini s\oje pripovedovauje o rojstvu in delovauju na.šega gori imenovanega druŠtva. Zaključim pa to pripovedovanje lahko najlepše z opisoin petletnice obstoja tega društva, ki je bila nienda v apriiu leta 1904,, ter o istočasni ustanovjtvi društvenega glasila sUiletaut«, ki je izhajal dve leti. Petletnioo smo obhajali zelo lepo in sicer v — nasem sianovanju v Kreuzerjevi hiši v Spodnji Šiški Št. 166. Spet je naŠa mama izprazntla »ve-iiko« sobo. Znosila je iz nje z očetovo in naso pomočjo vse pohištvo; saino klavir — »glasovir* smo mu pravili takrat — je ostal v sobi. Saj soio ga potrebovali za čim Iepši in či™ pestrejši spored proslave. Ob steni, ki ni imela oken, pa smo postavili ozek odrček. Na sporedu jc bilo: 1. Hugenoti, uvertura k operi. 2. Slavnostni govor. 3. Igra. 4. Prosta zabava. H ii g e n o t c sva prav dobro naštudirala inoj prijatelj, gimnazijec J a n ko F., ki je igrasl gosli, iu jaz, ki sem ga spreniljnl s klavirjeni. Na stolih in na liiiro roko satino začasno posiavljenih klopch je sedelo naše »odlično* obcinsivo: siarši nekaierih sodflujočih in bratje in sestre ter vsi oaii člani, ki niso soclelovali pri predstavi. Čeprav sva imela ob slavnoslni tišini pričakujočega obcinstva in v zavesti, da imava čast s svojim iuuziciranjcm otvoriti to pameiiibTio slavnost, precej treine, sva začela prav pogumno igrati ter s\"a tudi v splosno zadovoijstvo srecno preigrala do konca. »Mnogošteviluo občinstvo«, kakor smo se izražali takrai, naju je nagradilo s toplim ploskanjein. Sledil je moj slavnoslni govor. Stopil sem na oder ter sem se po nekaj minutah napetega pričakovanja pojavit izza zastora pred poslu-šalci. Zasaoval pa sem svoj govor v šaljivi obliki. Govoril pa seni približno tako: »Bil jf lep jesenski veČer pred petimi leti. ko se je ustavil pred hišo na vogalu Kolodvorske \n Sloinškove ulice neki Človek, pogledal proii oknoni v prvean nadatropju tcr zmajal z glavo... Zagonetna stvar — dvoje oken, ki sta ob tej uri vedno žarko razsvetljeni, sta bili nocoj zagrujeni s čudno temnimi zasiori!... Kaj naj to pomeni? — Stopil jc s pospešenim korakom skozi vežna vrata, st1 požuril čez dvoiišcv ter se pognal kar Čez dve in dve stopnici v prvo natlstropje... Potrkal je in eakal ... Potrkal je še enkrat — mhČe se ^ni oglasil!... Pritisnil je rahlo na kljuko in pooa«i odpiral vrata ... »Za Boga — kaj je to?< je tesnobuo in pritajeiio vzklikuil... Namcsto znanega poliištva se je v poltcmni sobi dvigala preH njim neka bela stena o<\ tal do stropa. Stopil je bojece bliže, se dotaknil čiulne bele stene, ki pa st> je pod njegovimi prsti voljno vdala ter se zaiuajala. — »Moj Bog, to ni zid — platno je! To so vendar r j u h e !« se je čudoma zacudil... Nenadno za rjuhami zaškripljejo deske — rjulii se nekoliko razgrneta in prcrihodnjega jubileja. Živel naš dijaški diletanlski oder! Priklonil sem se, kakor sera to videl v gledališču, in stopil za zastor. Prestal sera kot govomik svoj krst. In raedtem ko sem si brisal potne sragt* s čela. so mi poslušalci z razigranim smehoin in radostaira Čebljanje-m ploskali. Slettila je dmga toČ'ka — igra! Vse je Šlo po srcči. In ko smo sc odšminkali ter poiisniili stole ob zid, da se pripravinio za prosto zabavo, je naša mama postregla vsem s čajem in — krofL ki jih je napakla celo zvrhano grmado. Sfdel scra h klavirju in zaigral. Končno smo zapt-Ii vrsto lepih naroduili pesmi ier so lotili tudi iinurtiiih, ki jih jv skomponiral inoj oče — »naš ata«, kakor smo ga srečni in s ponosom vetino tmenovali... Na slavnostni seji sino bili sklcnili, da bomo začeli izdajati svoj dru-štveni list »Diletant« v pouk in zabavo našim Članom in staršem ter dobriin prijateljcm. Izhajal je vsak niesec skozi dve leti. Obsegal je štiri straai trgovske oblike in je bil hekiograftran. Pisala sva vanj uajveč Počivalnikov Pcpe in jaz. ki sera bil tudi — »glavni urednik«;. Urejan je bil tako, cia smo priobčevali na prvi in drugi Lsirani >znanstveno članke« in ptxl črio izvirno dramsko delo. ki sem ga spisal jaz; tretja stran je bila posveČena kritiki o naših predstavah in — vajah, a četrta stran je bila humoristična. Posebuo privlacno jc bilo na Četrti sirani vedno >Pisino Štcfcta na Žefo«, kjer se je o delu, o posameziiikih in o dogodkih v društvu spregovorila tudi marsi-katera pikra beseda, ki ji je pa blažilno odbilo ost — ljubljaaisko narcčje. Če smo kje go-stovali, smo kritiki.*, ki so izšlc v naših dnevnikili, po-natisnili v >Diletantu«. Naj iu priobčtm ponatis kritike, ki je izŠla v »Domo-vini« po našoin gostovanju z »Desotim bratom« v počitiiicah ). 1904. v Brežicah. Jaz sem igral takrat »Martina Spaka« in je omenjcna kritika prva v lnojem življenju. Glasi se: »Nikjcr ni bilo opazili. da bi se pretiravalo, kar zlasti di-letantje radi store, i n tako se nam je dozdevalo, kakor bi iraeli pred seboj gojence dobre dramatiške (tako »Domovina«) šole, Zlasti izborno so igrali diletantje, ki so imeli glavne vloge. Deseti brat s svojimi razgaljenimi prsi, širokim opletenim klobu-kom. je krasno in markantno označil ono nesrečno bitjc, ki je dalo povod nastanku roinana in igre. Šaljivost in resnoba, vse se mu je dobro poneslo (tako »Dotnovina«). Izborno in naravnost uraetniško dovršeno je igral ono poslednjo sceno, ki po svoji tragiki tako silno dejstvuje na poslušalea, Če-stitamo inladomu gospodn in ntu želimo še mnogo enakih uspehov.« 347