100    Dr. Metod Dolenc, kako je gledal na nač. vpraš. v kaz. pravu.
J
OBZORNIK.
Dr. Metod Dolenc, kako je gledal na načelna vprašanja v kazenskem pravu.*
Kazensko pravo se razvija roko v roki s kiilturnim razvojem človeštva. Zato se v skladu z evolucijo človeškega duha izoblikujejo tudi v kazenskopravni vedi in v pozitivaii kazenskopravni zakonodaji načela in smeri, na katerili počiva vsakokratna kazenskopravna veda. Usoda poklanja narodom osebe, ki so nosilci teh smeri.
Skoro da ne vsa važnejša \ prašanja in probleme ^' kazenskem pravu je obdeloval pokojni prof. dr. Dolenc v sivojih števibiih spisih. Gledal je na te probleme ne le kot pravnik, marveč tudi kot človek in kot sin svojega naroda.
Njegovo gledanje na svet, zlasti na religijo, mu ni dovoljevalo, da bi gledal na zločinca kot zavržno bitje, ki ga je treba iztrebiti. Kazni sicer ni načelno odklanjal kot sankcijo, češ v našem narodu je globoko ukoreninjena zavest, da se daj žaljenemu čutu pravičnosti zadoščenja s primernim povračilom.^ Odklanjal pa je teorijo povračila kot tako in se pridružil stališču sociološke šole, ki zahteva, naj se poglobimo v zločinčevo psiho, naj ga razumemo, naj imamo sočutje z njim. saj je postal produkt svojega okolja. Pridružil se je stališču tako zvane ,.pravne kazni", ki poudarja poleg ostalih učinkov kazni tudi moment poboljševanja.^ V skladu s stališčem sociološke šole je zahteval, še preden je bil uzakonjen movi kz., naj se pri kaznovanju upošteva predvsem storilčeva o-sebnost, zločinec se naj kazinu je brez vsake krutosti, ki je nevredna človeškega dostojanstva.''
Glede smrtne kazni je bil mnenja, naj se ne uvede v edinstveni kz.,* češ da „edini pravi raison d'etre smrtne kazni, to je generalna prevencija. pri nas več ne obstaja..., smrtna kazen je etičaio preveč surovo sredstvo, ne dopušča, da se skesani grešnik spokori niti da se krivična obsodba popravi.*a
Kakor rdeča nit se vije v pokojnikovih spisih zahteva, da je treba tudi v kaz. pravu vipoštevati splošna načela etike. Sma-
* Govor na rkomemoraciji dne 26. novembra 1941.
1 Dolenc. Kaj hoče moderno kazensko pravo. Brošura. 1924—10.
2 Dolenc. Nacionalnosocialistično kazensko pravo v Nemčiji iin vprašanje revizije jugosl. kazenskega zakonika. Spomenica Maiiroviču, str. 19: separatni odtisek.
' Ista spomenica — 20.
* Dolenc. Pekič. Rasprava o smrtnoj kazni. SI. Pr. 1929 — 161.
Dolenc. Anketa o smrtnoj kazni. Branič. 1927 — 124.
Dr. Metod Uole.iic, kako je gledal na nač. vpraš. v kaz. pravu.    101
^ Dolenc. Zločinec iz prepričanja. Zb. zn. r. VI. — 1.
" Dolenc. Problem kazensko-pravne zaščite telesnega ploda. Pravni Vestnik. 1924, str. 72, 74.
" Dolenc. Browe Peter. Zur Geschichte der Entmainnung. Edne rehgifons- n. rechtsgeschichtiiche Studie. 1936. SI. Pr. 1938 — 225.
* Dolenc. Dr. Maximilian Kossler: Selibstmord it. Totnng auf Ver-langen. 1925. SI. Pr. 1926 — 502.
Dolenc. Sokrivda pri samomoru. Pravni Vestnik 1921 — U. ^ Dolenc - Šerko. Ali se naj da na prosto, da se .sme uničiti življenje, ki je postalo nevredno življenja. SI. Pr. 1921 — 18.
tral je za umestno, naj pretvarja država kot reprezentant občega reda nravstvene zakone v norme kaiz. prava. In čim komplici-ranejše postajajo družabne razmere, tem tesnejše se skušaj kaz. pravo približevati zakonom nravnosti.'* Zato je smatral, da ni v skladu s človeškim dostojanstvom, da bi posegala država s prisilnimi sredstvi v generacijski proces človeštva; načelno je odklanjal prisilno sterilizacijo take vrsie, ki povzroča trajno neplodnost. Na kongresu za kaz. zavode v Berlinu 1. 1935. je to svoje stališče preciziral v posebni resoluciji. Odločno se je tudi zavzemal za nedotakljivost telesnega plodil; poudarjal je, da naše agrarno ljudstvo, ki so mu otroci blagoslov božji, po svojem versikem prepričanju in iz praktičnih razlogov (pomoč pri gospodinjstvu), ne bo nikdar razumelo načelne dopustitve odprave telesnega plodu; priznaval je potrebo medicinsko indicirane per-foraoije plodu, odklanjal pa je ostale indikacije in to iz etičnih, \ erskih in populacijskih razlogov. Umestno je pripomnil, da nobeno drugo bitje na svetu razen človeka ne odpravlja telesnega plodu." Iz razlogov človečanstva je odklanjal tudi kastracijo kot očuvalno odredbo zoper zločince, nevarne za spolno moralo."
Ko se je pojavilo v strokovni literaturi vprašanje, aJi je dopustno uničiti človeško življenje, ki je postalo nevredno in nespasobno, da životari (Dr. Binding, Dr. Hoche: Die Freigabe der Vemichtung lebensunvverten Lebens. Leipzig. 1920), je skupno s kolegom prof. dr. Šerkom odločno nastopil proti tem nazorom. Po pravici je poudarjal, da človek ni niti gospodar svojega* življenja, tem manj pa sme posegati v življenje svojega bližnjega, naj si bo tudi le iz usmiljenja. Država, ki bi pripuščala, da sme vsakdo razpolagati s svojim življenjem, bi uničila sama sebe; če bi pa dopuščala evtanazijo, bi neznansko trpela ljudska morala; vsak kroničen bolnik bi se smatral za odveč, zaupanje v bolnice bi izginilo, pojemal bi napredek medicinske znanosti, ki ji je namen čim najbolj podaljšati človeško življenje."
Pokojni je zastopal stališče stroge pravičnosti tudi v zakonodaji. O priliki, ko je razpravljal o nameravani ponovni nove-lizaeiji našega kz., je glede na različna mnenja, ki so se pojavila
102    Or. Metod Dolenc, kako je gledal na nač. vpraš. v kaz. pravu.
"a Spomenica kakor pod 2 — istr. 14 ^" Spomenica, kakor pod 2 — 27.
Dolenc. Dr. Sauerlandt. Zur Wandlu,ng des Zumjutbarkeitsbegrif-fes im Strafrecht. SI. Pr. 1938 — 146. ^- Spomenica kakor pod 2 — 16.
1^ Dolenc. Teorija sud. kriv. oost. — 15, 49. Letnica 1924 v označeni knjigi je pomotno navedena.
i-* Dolenc. Socialna sudska poiuoč kao institut kriv. procesa. Policija. 1932.
v tem pogledu, odločno vztrajal na tem, da se načelo prepovedi analogije in malam partem v materialnem pravu neokrnjeno obdrži.^a
Z vidika „večno veljajoče etike", kakor se sam izraža, je bil seveda tudi proti temu, da bi se v zakonodajo kjer koli uvedla vzvratna veljavnost kazenskopravnih določb za dejanja, ki so bila storjena, preden je bila razglašena norma o dotičnem kaz. dejanju. Z etičnega stališča je tudi zahteval, naj se nezvestoba (§ 569 kz.) in utaja (§ 518 kz.) preganjata po službeni dolžnosti, ne pa na oškodovančev predlog.^"
S stališča stroge zakonitosti je pokojni odklanjal pojem tako zvane neprisodljivosti to je nesmiselnosti drugačnega ravnanja kot nad zaikonom stoječ razlog, ki naj izključuje krivdo. 1 ii je mišljen primer, ko se od .storilca ne more pričakovati, da bi bil opustil kaz. dejanje, ker so bile po sredi izvestne okol-nosti,^^ ki so slične skrajni sili.
Že iz navedenega vidimo, da pokojni ni nikdar zastopal ekstremnih mnenj; razrešujoč teoretične probleme je vedno mislil tudi na praktično življenje. Tako je n. pr. zagovarjal institut zmanjšane vračunljivosti ne le iz načelnih razlogov, marveč tudi iz praktičnega razloga, češ da bi izvedenci manj odgovornega storilca, da se obranijo očitkov vesti, proglasili za popolnoma neodgovomega, če te institucije ne bi bilo.^^
Z globokim prepričanjem in z veliko vnemo se je prof. Do-It-nc zavzemal za udeležbo laišikega elementa v kaz. pravosodju. Sam pravi, da porota ni le smotrno sredstvo, da se najde materialna resnica, marveč tudi zelo močna pomoč, da se vzdrži zaupanje ljudstva v kaz. pravosodje. Po njegovem prizadevanju je društvo „Pravnik" doseglo', da se je v Sloveniji 1. 1922. izvršila v tem pogledu anketa. Uspeh te ankete je bil ta, da se je 89"8% vseh slovenskih občin izjavilo za poroto.^^
Tudi sicer je priporočal sodelovanje laikov v kaz. pravo-sodstvu (socialna sodna pomoč)^* in to pri izvrševanju kazni in očuvalnih odredb, vse to v pravcu etizacije prava.
V dobi, ko so se vršile priprave za enotno kazensko zakonodajo, se je živo zavzel za enotni sistem izvrševanja kazni na svobodi. Značilno za energijo pokojnika je, da je 1. 1924. osebno
Dr. ^fetod Dolenc, kako je jjledal na nač. vpraš. v kaz. pravu.     103
i^a Dolenc. Problem izvrševanja kaz,ni na prostosti v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Zb. zn. r. 1924/25 — 40. Spomenica — 18, 26. i^a Dolenc. Po prvih treh letih tiskovnega prava. SI. Pr. 1929— 14.
obiskal vse kazoiilnice v državi razen ene in na licu mesta zbiral podatke za svoje zakonodajne predloge.Zlasti se je boril proti temn. da se kazni in ocuvalne odredbe izvršujejo v istih zavodih.
Zelo živahno se je pokojni zanimal za kriminalistiko. Ugodna prilika za to se mu je nudila, ko je služboval v Gradcu in bil v osebnih stikih s prof. Grossom. Že njegov tretji spis se tiče kriminalistike; njegove prve znanstvene razprave od 1. 1905. do svetovne vojne — so večidel kriminalistične vsebine.
Posebno pozornost pa je pokojni posvečal tiskovnemu praMi. V svojih predavanjih o tiskovnem pravu označuje tisk za svetovno silo, ki regulira javno vest, za činitelja za vodstvo države, za tvorca in kritika prava. V svojih spisih je zahteval revizijo tiskovnega zakona po smernicah ustave in kaz. zakona ob upoštevanju najmodernejših tisikovnih zakonov in osnutkov drugih držav.^°a
Takoj po prevratu se je nudila pokojnemu prilika, da se je udejstvoval tudi v zakonodaji. S svojimi spisi je ugladil pot zenačenju kaz^enskopravnih zakonov, praktično se pa je udejstvoval v zakonodajnih odborih in komisijah. Ko je bilo uzakonjeno novo materialno in formalno kazensko pravo, je z budnim očesom zasledoval, kako se bo uveljavilo v praksi. In ko je zapazil nedostatke, se je takoj v glasilih in na pristojnih mestih zavzel, da se ti nedostatki odpravijo. Pokazalo se je, da so bila okrožna sodišča preobremenjena, ker so se po novem kz. obravnavali prestopki zoper čast veči del pri okrožnih sodiščih. Ti in drugi nedostatki so se odpravili že z novelo iz 1. 1951. Ta novela je delo dr. Dolenca,
Z novim kz. je bila uvedena diholonomija namesto prejšnje trihotomije. Zato je nastala vrzel, ker še ni bilo zakona o prekrških. Tej vrzeli je odpomogel zakon z dne 51. decembra 1929 o podaljšanju veljave predpisov o kazno^'anju prekrškov. Re-daktor tega zakona je tudi prof. Dolenc.
Komaj so bili uveljavljeni novi kazenskopravni zakoni, že se je pokojni lotil dela, da spiše uobene pripomočke za materialno in formalno pravo. V kratkem času je izdal s svojo železno energijo tolmač h kaz. zakonom. Delo ni bilo lahko. Lažje je sestaviti komentar k zakonom, ki mu je že judikatura in literatura ugladila pot. Pok. Dolenc pa ni imel pri rokah nič takšnega. K temu so se pridružile še težkoče glede slovenske terminologije. Ko je s tem ugladil pot sodni praksi, se je takoj lotil učbenika, ki ga je izdal skupno s svojim dolgoletnim sodelavcem
104 Književna poročila.
prof. Maklecovom. Ta učbenik je verna slika harmoničnega znanstvenega delovanja dveh znanstvenikov. In to vsestransko harmonijo je pdk. cesto poudarjal.
S tem je jKcdana le bežna slika o tem, kako je gledal pokojni na važnejše probleme kaz. prava in kako se je udejstvoval v tej panogi našega pra^Tiega življenja. To pa je le en del njegovega delovanja. Že s tem delom si je postavil trajen spomenik v razvoju in oblikovanju našega kazenskega prava.
Dr. Avgust Munda.