Slovenski GLASNIK
Lepoznansko - podučen list.
Stev. 10.     V Celovcu 1. oktobra 1866.    IX. tecaj.
Svetopolk in njegovi sinovi.
(Zložil Fr. Leveč.)

Čuti Svetopolk, da šteti že trenutki so njegovi, K sebi torej še pokliče sine, da je blagoslovi, Da jim v preslovesni uri, tako blizo smrti blede, Položi na srce zadnje še očetovske besede.
Kajti njemu, ki slovanstvu krepko dal je spet veljavo, Ki je tako daleč širil moč njegovo, čast in slavo, Njemu pred vsem drugim bilo zmerom je na tem ležeče, Da Slovan na vek ohranil bi si bil ime sloveče.
Zbranim sinom oče palic drobnih butarico dade, Da čez sredo prelomile bi jo roke čvrste, mlade. In najmlajši sin poskusi oču voljo izpolniti, Toda njemu ni mogoče butarice prelomiti.
Kar tedaj ni prvi storil, sin poskusil zdaj je srednji, Vendar ni mu sreča mila in na vrsti je poslednji ; Hrabri Mojmir pa smehljaje butarico v roke vzame, Razvezavši jo posamez šibice lomiti jame.
„Kaj, sinovi, pravi oče, kaj iz tega se učite ? O, ves čas v živenji svojem zložni bratje ostanite ! Dokler bodete jedini, moč nobena vas ne zmaga, Ali nejedini kmalu tujcu bodete podlaga."
Še jim govori besede, skušnje i pomembe polne. Ter uči je sloge svete, a neslogo črno kolne. Zdaj, ko jim zapušča zemljo tako drago mu slovansko, Blagoslovi je poslednjič še z besedo veličansko. —
Pa kako, sinovi, oču zadnjo voljo ste spolnili?
Nejedini sami tujca ste v deželo povabili,
Ki nesrečni domovini vzel je svobodo in slavo,
In Slovan po lastni krivdi moral je vkloniti glavo f
Glasnik IX. tečaj.
21
354
Hči mestnega sodnika.
(Izvirna zgodovinska povest iz 15. stoletja, spisal J. JurŽič.)
IV.
„Nó, kako srečo ste imeli sinoči? Ali ste jo videli, svojo golobico in kako ste jej na srce govorili?"
Tako je prašal Averspergovec drugo jutro, pri zajutrku sede, svojega priiatelja in gosta, ki je ravno v sobo stopil. ,
„Slabo srečo sem imel, — odgovori oni, ter se vsede njemu nasproti. — Za Boga in svetega Marka, to je prva ženska, pri kteri mi vedno spodletuje. Če mi kakov starec navskriž ne pride, že me čaka druga nesreča. Ali da naravnost povem, ravno to, da se mi vse upira, spodbuja me, da ne odjenjam, dokler ne dosežem svojega namena".
„Kaj pa je bilo sinoči? Ali niste govorili ž nio?"
„Da, komaj sem jo bil do okna sklical, zaslišim hrup konci vrta, kjer sem bil svoje spremljevavce pustil. Nekaj teh mestnih . mačkov nas je bilo zasledilo, in povem vam, da je bila reč bolj resna, kakor sem si mislil, da bi utegnila biti. Zares, jaz nisem verjel, da bi imeli ti ljudje toliko srca, da bi se nas lotili. Pet pravih mož sem imel, pa sem se moral vendar odtegniti".
„Kdo je bil z vami?"
„Da, tukaj pa ne vem, kako bi vam odgovoril. Bojim se vas. Pet vaših mož sem bil vzel s seboj. Vprašati vas sinoči že nisem mogel in mislil sem si, da bi mi gotovo tega ne odrekli, so-sebno ker vas poznam, da po svoji navadni dobroti vsacemu poštenjaku radi pomorete".
„To ni nič, saj ste menda vse prignali nazaj".
„Želei bi, da bi vam mogel pritrditi, ali škoda, da ni tako. Meščanov se je bilo toliko steplo, da smo bili v zadregi in eden izmed vaših, ne vem kako mu že pravite, ostal je na mestu, bojim se da mrtev!"
Od jeze je po tem Juri s Turjaka zarudel, svojo visoko postavo se stola sklonil in molče koračil dvakrat po sobi gori in doli.
„Mrtev! — Eden mojih ljudi? Jaz, deželni glavar bi dal meščanom, tem cunjarjem, svoje hlapce pobijati? — Povedite mi, zakaj so vas prijeli; ali ste vi začeli?"
„Za tatove so nas imeli, kakor se mi zdi. Tudi menim, da ne ve, razun deklice, živa duša v mestu, po kakem poti sem prav za prav hodil".
„Že dobro ! Da-si ravno nisem hotel prezgodaj v osir drezati, jride mi vendar dobro, kakor je prišlo. Lep izgovor imam zdaj in ehko mi bode, mestu malo na rep stopiti."
Strežaj pride v sobo in naznani, da se je mestni sodnik Su-merek oglasil prose, da bi smel s poglavarjem govoriti.
„Pripelji ga gori!"
355
Ko služabnik odide, pravi Turjačan svojemu tovarsu : „Grlejte, kakor nalašč in ravno v pravem trenotku mi pride."
„Veste kaj, midva imava oba opravek s tem sodnikom, vendar moj je jako različen od vašega. Zato mislim, da bode bolje, ce jaz odstopim in se vidva v tej reci sama pomenita," reče Cirijani.
„Kakor vas je volja. Leliko se tu v stransko sobo odmaknete in slišali boste, kaj in kako mi bo človek tožil vaše in moje grehe." '
Ko je bil potem deželni poglavar sam, vsedel se je zopet na stol, popil polno kupo vina in jezno čelo nagrbančil. Nekaj hipov in sodnik je stopil v sobo. Bil je v svoji dolgi sodniški obleki, ktera je jako pristovala resnobnemu obnašanju, ki je pričalo, da si je mož dobro v svesti svojega častitljivega poklica in poštenega značaja. Bodi-si, da je Aversperg zdajci domislil se, kako nevarnega in modrega nasprotnika svoje in svoje hiše prevzetnosti ima pred seboj, ali pa ga je vodilo neko naravno čutilo, ktero nehote spoštovanje do mogočnejšega duha zbuja, naj bo to ali ono, — vstal je veliko bolj prijazno, kakor si je morda domišljal, in šel do srede sobe sodniku naproti.   Na vprašanje, kaj bi tu želel, pravi sodnik:
„Najnaprvo, milostljivi gospod, naj povem, da sem tukaj kakor pooblastenec, ki ne prosi in ne govori za-se, ampak za naše staro in čestito mesto."
„To si lehko mislim ; na dalje! Povedite, kaj prosi mesto od mene? Sicer je imelo navado od Averspergov tir jat i in tožiti je okoli vladarja."
Sumerek je pač čutil, kam to pika. Ker je v prejšnji pravdi z Averspergi sosebno on delal za mesto, bodlo ga je nekoliko, da bi: tudi tako naravnost dal, kakor je dobil, pa premislil si je in djal samo: „Gospod poglavar! mi meščanje za pravico vselej najprej prosimo, zato tudi danes. Mislimo pa po svoji naravni pameti, da pravico tudi tirjati ima vsak dovoljenje od Boga, ki je enako pravičen za vse." eifom i JDeželni poglavar se na to glasno zasmeja,
„Kakor še le zdaj vidim, je ljubljansko mestno ljudstvo iz vas enega meniha skazilo, zakaj če se zelo ne motim, ste mi prišli pridigo delat. Pa da boste videli, da je bil moj učenik sv. vere ravno tako moder, če ne bolj, ko vaš, naj vam povem, da nimamo vsi ljudje enacih misli o pravici. Zdi se mi, da je Bog sam ene ljudi više postavil kot ene, da je v četrti zapovedi pokorščino zapovedal (ktere bomo Ljubljančane še le naučili), da ni nikjer dovolil, da bi se nizko ljudstvo povzdigovalo in še marsikaj, kar vam bom potlej povedal, kedar boste to dobro premislili. Zdaj pa povedite, kaj bi vendar radi?"
Sumerek je težko zakrival nevoljo. Moško je uprl oči v glavarjev obraz, kakor bi se mu nevredno zdelo na zasmehovavne besede odgovarjati, in djal mirno: „Gospod, vas je naš milostni viši gospodar in vojvoda postavil za varha in svojega namestnika v deželi in sosebno v njenem poglavnem mestu. Včerajšnjo noč pa je nekaj vaših ljudi nepokoj delalo po mestu, eden izmed njih je celo čez zid v zaprto mirno meščansko hišo plezal. Tudi so se naši straži z orožjem v roci ustavljali in tako bi bilo kmalu prišlo do pobojev.   Mi meščanje se
356
nadjamo, da se vse to ni z vaso voljo in vednostjo zgodilo; in da ne bo kaka druga vera med ljudmi navstala, prosimo vas, da tiste ljudi kaznujete in zanaprej skrbeti blagovolite, da se ponočni mir več ne kali".
„Hern, to je vse? pravi Aversperg. — Le idite pa potolažite uboge strahopetce po mestu. Jaz sem bolj skrben za-nje in za vas, kakor si domišljate. Vso to reč sem že preiskal, pa moram vam povedati, da je vsa drugačna, nego ste jo vi razložili. Vsa krivda pade na vas in vaše meščane. Kajti jaz ne vem, zakaj bi vaši stražniki mojih stražnikov pri miru ne pustili?" '
„Ne zamerite mi, da se predrznem ugovarjati : prvič ima mesto pravico stražo postavljati in nihče drugi. To je ena naših privilegij, ktere nam je vojvoda slovesno potrditi blagovolil, drugič pa si drznem pristaviti, da, če ljudje čez plotove lezejo, morajo prej veljati za tatove kakor za stražnike".
„Tudi tukaj vas niso prav podučili, ljubi moj gospod sodnik! Kaj morem jaz zato, če eden mladih in živih mladenčev leze k svoji ljubici?"
Sodnik je prebledel. • Vedel je, kam to meri, a odgovoriti ni mogel. Ali je imela njegova hči kaj pri tem? Kako ve Aversperg to? „K svoji ljubici," saj tako je djal. Ko bi bila za mesto in za njegovo življenje nevarnost, Janez Sumerek bi bil stal mož, meščan krepak in neustrašen. Ko mu je pa le misel o majhini verjetnosti prišla, da njegovo dete, njegova edina ljubezen ne bi bila take čednosti, kakor si je mislil, — tu se je tresel in pozabil.
To je menda zapazil tudi AA'^ersperg, kajti posmehljivo je djal: „Ne zamerite sodnik! Ni mi v glavo palo, da se nenim o vaši hčeri.   Lepa deklica zares in skoraj vredna, da se plemenitaš ozre po njej".
„Gospod poglavar, — pravi sodnik jezno — to so besede, na. ktere vam jaz ne odgovarjam.   Nisem prišel, da bi se mi moje poštenje — — ".
„Že vem, že vem, kaj imate na jeziku, pa pustiva to reč in zmeniva se dalje. Vi mi niste vsega povedali. Eden mojih ljudi je ubit sinoči. To boste pač lehko sprevideli, da jaz svojo veljavo in svojo čast izgubim, če dovolim, da meščanje moje hlapce brez kazni pobijajo. Zato jaz tirjam od vas, da mi v štiri in dvajsetih urah izveste in daste tistega meščana, ki je mojega hlapca ubil".
„Hlapec vaš — odgovori sodnik — ni ubit, da-si ravno je ranjen tako, da ne vem, ali bo živel. Pri meni je in kar mu more ljubezen bližnjega storiti, uživa v moji hiši. Kedar vas je volja, pošljite po-nj. Sicer pa vam moram naravnost reči, da ne vem, kdo ga je ranil, in tudi, ko bi ga vedel, ne bode ga mesto izdalo, ker on je bil med nepokojniki in se na lepo besedo ni hotel udati."
„Ce ga v štiri in dvajsetih urah ne izdaste, kdor ga je ranil, potem bom jaz sam kaznoval."
„Jaz prevzamem vso pregreho tistega na svojo vest, ki se mu je ustavljal in ga je ranil."
357
     „Dobro. Tedaj bom kaznoval vas. Pomislite!" ob ??
Rekši mu migne, naj odide. Sodnik se malo pokloni in odhajanje: reče: „Ne bojim se. Kedar boste prst položili na ljubljanskega sodnika, sprevideli boste, kaj je pravica. Število meščanov ni ravno majhino in vsi ti bodo vedeli, da imajo še enega višega gospodarja, kakor je deželni poglavar, tudi ko Janez Sumerek nebo že več živel in vi ne."
Zdaj je bilo na Averspergu, da je barvo sprevrgel. Razkačen se je z eno roko doteknil zlatega ročnika na bodalu, z drugo kazaje na vrata vpil: „Pes, tam so duri!"
Ko je sodnik zapustil stan poglavarjev, šel je naravnost domu, tam dal poklicati nekoliko starih pa mlajih meščanov, na ktere seje najbolj zanašal. Med poslednjimi je bil tudi 'naš pošteni Simon, ki se je pred vsemi drugimi rotil in klel, da, dokler bode on živel, ne bodo vsi plemenitaši ne lasu izpulili iz glave najboljšemu sodniku, kar jih je Ljubljana imela in jih bo. Konec vsega posvetovanja je bil ta, da so si možje sveto zavezeli, svoje stare privilegije proti vsa-cemu do krvi braniti, tistega, ki je vojaka ranil, ne izdati in ko bi^ se reči na dalje motale, milostnega vladarja na razsodbo in pomoč' poklicati.
Juri Aversperg pak je precej, ko je sodnik odšel, s kupico vina jezo splahnil, malo sklel se, in smijaje se klical svojega tovarša iz stranske sobe.
„Kaj pravite, Cirijani, ali ni bila spoved med menoj in tem* sodnikom prav zanimljiva? Saj ste vendar vse slišali?"
„Nekoliko, pa iz tega sem presodil, da ste od kraja prav po poglavarjevo govorili, proti koncu pa ne po vaši navadni modrosti. Saj veste, da na svetu moramo biti vsi kolikor toliko hinavci. Svojih pravih misli ne smemo vsacemu praviti. Poslednjič naslov, ki ste mu ga nateknili, vem da je moža hudo razkačil in to mi boste potrdili, da je eden najnevarniših vaših sovražnikov."
„Kaj ! ko bi bil še trikrat nevarniši, hočem ga ponižati, da bodo on in vsi ljudje enake vrste vedeli, kaj se pravi pravdati z možmi, ki imajo nekaj imena."
„Ne zamerite mi — pravi na to Lah — če sem prav slišal, žugal vam je, da se pri vojvodi pritoži in gotovo veste bolje od mene, da ta Ernest meščanstvo in beraštvo bolj podpira, kakor pa može tistega rodu, iz kterega je sam."
„Vem in ko bi jaz to babo, Ernesta, dosegel, hotel bi ga z nožem podučiti, česar ne ve. Pa tudi vem, da imam zdaj ravno po njem toliko oblast, da tega sodnika v kraj spravim, predno bo utegnil drugam poročati, kaj delam."
„Kaj, zapreti?" vpraša Cirijani in oči se mu zasveté, kajti nekaj mu je na misel prišlo, ki je ravno njegovim nameram bilo več ko prikladno.
„Kaj je, če ga zaprem! Vzrok se bo dobil prav dober." „In potlej je njegova hči---"
„To vam mar, meni nič!" i
358
In še dobro dolgo sta se potem ta dva plemenita moža posvetovala, kaj in kako. Kakovi so bili ti crteži in kako so se jima stekli, naj čast. bralec iz naslednjega povzame.
V.
Drugi dan so se zbrali vsi svetovavci v mestni hiši, ki je tačas stala na starem trgu in so ukrenili, kedar se še kaj enacega zgodi, da se nevtegoma pošlje nekaj meščanov do vojvode. Za zdaj pa so zopet bili vsi te misli, ni za dlako udati se krivičnim tirjatvam poglavarjevim, stare mestne privilegije tudi z orožjem braniti in zvesto varovati čast mestnega sodnika.
Nekaj dni je potem preteklo. Poglavar svojega žuganja ni bil" izpolnil, da-si ravno mu mesto ni hotelo izdati moža, ki je bil v boji na ulicah njegovega hlapca potolkel; vse bi se bilo celo pozabilo, ko se ne bi bila tretji dan novica po mestu razširila, da se je po noči število poglavarjevih vojnih hlapcev precej narastlo. Govorili so, da je vse, kar jih je imel na svojem gradu, k sebi poklical v mesto in da so mu jih nekaj tudi prijatelji plemenitaši, med njimi' zlasti Apfal-¦ tremi, posodili. Ni čuda tedaj, da so meščanje malo utihnili, natihoma-shajali se, in glave stikajo šepetali in ugibali, kaj se bo iz tega napravilo. Kakor da bi hotel meščanom nagajati, pošiljal je glavar majhina krdela svojih vojakov po ulicah, kakor za stražo. Mestni čuvaji so se po Sumerekovem povelji le-tem ogibali in tako je bil več časa pokoj. ^
Vendar je Sumerek vedel, da vse to nekaj pomeni in da glavar nekaj namerava.   Ni mu bilo neznano, da sosebno njega črti in da| bo on morda prvi občutil njegovo nevoljo.   Zatorej je večkrat po- < mišljal, ali ne bi bilo morda za mesto in za-nj bolje, ko bi se svoji] časti in službi odpovedal. Ni se bal tolikanj za-se, da, ko bi bil sam \ na svetu, mu ni bilo tudi za življenje veliko, ali imel je skrbeti za> blagor vsega mesta in mislil je, da bi v teh okoliščih morda bolji * bil mož, kteremu bi bil Aversperg prijazneji, imel je—hčer, in kedar f je staremu možu na misel prišlo, v kaki nevarnosti bode otrok njegov, želel si je, da ne bi imel sodniške butare, ampak da bi bil nepoznan rokodelec.
Helena je sedela v svoji sobi sama. Deklica ni vedela, v kaki skrbi je oče njen in meščanje. Imela je druge misli. Pač je nekaj slišala o nočnem ravsu, in da je ona prvotni vzrok tega, to se jej še senjalo ni. Da je bil tudi on zraven, mladi tujec, kterega je z očmi nedolžne prve ljubezni imela za vzor moštva in kreposti, to jo je od kraja nekaj skrbelo. Ko pa je za gotovo izvedela, da se mu ni nič zalega primerilo, obhajali so jo sladkeji čuti upanja bodočega življenja. Saj je bil mlad in lep, govoril je, kakor more po njenih mislih samo mož blago-čutečega srca govoriti, bil je celo — pleme-il nitaš in vendar je ljubil njo, skromno mestno deklico! Kako nizko si stal ti, vrli Simon Grniščak, ko je devica v svojih sanjarijah primerjala njegove prednosti s tvojimi napakami, njegovo prijetno gib-
359
čnost s tvojo nerodnostjo, njegovo lepoto in lepo govorjenje s tvojo vsakdanjostjo. Da, Bogu bi bil ti potožil, zakaj človek človeka le po zunanjem sodi, zakaj mu ni mogoče s površja do notranjosti doseči.
Bilo je že dobro pozno po poldne. Večkrat se je Helena skozi okno ozerla, da bi videla, kedaj bode šel oče iz hiše. Vselej se je z neko nestrpljivostjo zopet vsedla, kako delo v roko vzela in zopet odložila. Naposled je vzela iz nedrija list, na kterem je bilo nekaj malo besedi zapisanih s podpisom: Cirijani. Brala je in zopet brala, poljubovala mrtve črke in oči so jej veselja sijale.
„Grem ! — šepetala je — grem, če tudi oče izvedo.   Videti ga moram in hočem.   Ena beseda od njega, zagotovilo, da me ima-rad, in zopet bom hitela domu. In če oče izvedo? Naj.   Na kolenih jih bom za zamero prosila in če jim povem, kako ga ljubim, ne morejo me zametati, morajo mi odpustiti".
V tem hipu zasliši, da se od spodaj vrata odpirajo, naglo skoči na okno. Sodnik, Grniščak in še trije meščanje so šli ven. Veselja je[ deklica poskočila.
Brž pokliče svojo strežajko in jej veli, naj jej pomaga obleči se, ker bode šla za trenotek ven na sprehod. ^
Mrak se je bil ravno storil, ko ste šli dve ženski skozi vrtna vrata. Obe ste bili tako oblečeni in s tako gostimi naličji zagrnjeni, da ni mogel nihče poznati hčere mestnega sodnika in njene služabnice.s
Na poldanski strani ljubljanskega mesta je tačas nekaj drevja stalo, ne daleč od ceste, ki pelje na dolensko stran. Tam je oborožen možak v zasenčji za uzde držal dva konja. Prvi je imel široko sedlo in podgrinjalo, na kterem je bil vvezen grb Averspergov. Ne daleč od konj je na deblu slonel mlad mož v žamet oblečen, z velicim črnim' plaščem ogrnjen. Levico je naslanjal na dolg meč, z desnico pa je' glavo podpiral in premišljal. Kakor da bi se hotel vseh dvomov in pomislekov iznebiti, otrese z glavo in pogleda po poti. Tamkaj vidi visocega moža bližati se.
„Pozno si prišel, pravi mož pri deblu, ki ni bil nihče drugi'^ ko Italijan. — Pa ko ne bi bil, bilo bi tudi dobro, zakaj danes je ne bo mačice.   Boječe dete to, ne bom nič opravil."
„Zdaj-le v mraku pride. Če res tako nori in gori za vas, dal bi si trideset palic nametati, če je ne bo. Pa če se nisem motil, bili ste prav v premislekih, predno ste me videli?"
„Kaj meniš, da je vsak brez vesti, kakor ti? Zares sem premišljal, ali bi zvršil namen ali ga ne bi. Kako bom dekle potem zagovoril? In če njen oče reč izve, morda bi še tvoj gospodar Aversperg sitnosti imel."
„I, dvajset let že imam njegove hlapce pod seboj , tedaj ga poznam, da ve, kaj privoli in kaj dela. Zato pravim prvič in tudi po krivem prisežem na to, da vi bab j e natore nič ne poznate, če pravite, da se deklice pogovoriti in potolažiti bojite. Jaz vas bom podučil. V drugič pa rečem, da Aversperg od njenega očeta ne bo nobene sitnosti imel, zakaj — na uho in skrivaj vam povem — nocoi ga bo v kraj djal, pod ključ. Ha, ha! kaj ni to kakor nalašč za vas r-
360
Tako je govoriti, da moj gospod ni neumen.   On je bil do voi vode pisal, da so Ljubljanci razkačeni nanj in so mu ubili enega hlapca. In koj, danes zjutraj, je odpis dobil, da sme tistega meščana kazno-', vati, ki je to storil.   Mestni sodnik je pa to reč na-se vzel in zato -bo zaprt in bo kruha stradal in svojo hudobno kri hladil.   Ko bi vi^ ne bili tak gospodek, ki, da-si tuje matere sin, vendar še rad poštenim ljudem prav po kranjsko pijače privošči, — jaz bi bil danes navečer^ za vse križe in težave zraven in bi bil videl, kako bodo mestnega < sodnika v mavho deli. Pa si zopet tako domišljam v s voi i stari glavi, morda bo tudi pogleda in pripovedovanja vredno, kako boste vi njegovo hčer v mavho vteknili." vi   .?-
„Molči! gre!" pravi Cirijani in zgovornegatovaršaustavi. „Od-, pravi mi služabnico, toliko, da io na konja denem".   Rekši gre de-, klici naproti.  Veselja se je deklica tresla, ko jo je prijel za roko.   -
„Kam me pelješ? Jaz ne grem dalje, mudi se mi domu, dragi! Moj oče se ne mudé dolgo in za Boga ne bi hotela — —"
„Samo tj e do drevja idi z menoj, rožica moja, srce moje! Očeta se pa ne boj, nič ti ne bo storil. Saj te vendar jaz ljubim neizrečeno bolj ko te more tvoj oče, ki je celo preoster." ,.
„Ne, nikar ne govori tega ! — djala je deklica— ti mojega očeta r ne poznaš, on je dober, najbolji oče." t
*>      „Ali ga imaš raji ko mene?"
„Tebe in njega! pravi Helena in se zarudi — tebe raji." ^ ^      Med tem pogovorom sta bila prišla do drevja. Deset korakov proöj sta stala konja.   Helenino strežajko je bil Cirijanijev tovarš zadržal^^ dopovedovaje jej nekaj, kar jej je bilo po godi. ^
r: „Tudi jaz te imam raji ko deset očetov, srček moj! In če je-^ to res, kar praviš, ali ne bi bila zavedno raji pri meni, ko pri očetu."|
Deklica obledi, hoče roko izpuliti iz mladenčeve in pravi : „Ne,7 brez očetovega dovoljenja."
„Tega ne bo potreba. Z menoj, lepota moja ! pojahajva kam^ kjer bova sama." * a
Res je zdaj Helena zagledala, da je strežaj konia bliže pripeljal. Strmenja in straha ni mogla spregovoriti. Pogledala je njega, na kterega je toliko zaupala, kakor da bi ga hotela prašati, ali ni vse šala. Toda pri tem pogledu se jej je videl mladenič ves drugi in ko je roko stegnil, da bi jo prijel, sunila ga je proč in zavpilazi „Proč malopridnež! Na pomaganje!"
Služabnica je ne daleč stala s tovaršem Lahovim. Na krik svoje gospice je hotela na pomoč teči, a njen novi prijatelj io je tako trdo za roko držal, da je videla, kako je oni mož v črnem plašču gospodičino odnesel in na konja posadil in jej ni mogla pomagati, da celo vpiti ne, ker jej je veHkan usta tiščal. ?
Se-le ko je konj z jezdecem in njegovim lepim bremenom od-dirjal, izpusti stari vojak služabnico, gre k drugemu konju, zajaha in izgine v mraku. .rt «-a
361:
Jokaje si je služabnica lase pulila, ob celo s pestmi bila in vpila: „0 Jes-Marija, kaj bo, kaj bo, kaj bo!" Pa vse to ni nič pomagalo, gospice ni bilo, hudobni ljudje so jo odpeljali.
Naposled se domisli, da je to treba naglo sodniku naznaniti. On je moder, imeniten mož, otél jo bo, mislila si je in dirjala kar je mogla v mesto nazaj.
Revica ni vedela, da je sodnika, modrega in imenitnega moža med tem enaka nesreča zadela, ko hčer. (Dalje prih.)
GOMILA
(Zložil J, Krsnik.)
Mimo valovi šume^j^ Hitro v daljavo, jjj^ Gori pa lipe stoje,^-^j Zrejo v nižavo.
Tiho pa pesem pojó -Glasno odmeva, Zemlja, valovi, nebo, Vse jo prepeva.
V slavo junaku doni, Ki tu počiva, Ki ga že stokrat sto dni Zemlja pokriva.    ^^^^j.^^ j
In pod gomilo hladno 19^ Junak jo čuje, , >a II Srce veselo živo foG iü Dol' se raduje.
Črtice iz življenja na kmetih.
(Spisal Andrejčekov Jože.)
III.  Črni graben.
Pustimo za zdaj Pekca, in poglejmo nekoliko drugo osebo, ki se sme tudi šteti med originale naše pohlevne doline, ki zna še bolj živo pripovedovati in opisovati čudne prigodbe, ki so se godile za njegovih mladih let.
Bilo je binkoštno soboto večer. Ves prašnat in truden jo pri-maham iz Ljubljane domu, da bi se zopet nekoliko razveseljeval med domačimi drugovi ter obiskal znamenito božjo pot pri sv. Valentinu. Da bi si lakoto in žejo nekoliko utolažil, stopim v gostilnico k Jurju ter zaprosim večerje, da bi umiril nekoliko svojega sitnega tirjavca, ki ne pozna nobene prizanašbe, ter mu dal njegov delež. Kmalu mi pritrese Marička lep košček svinjske gnjati in polič vina, kar mi je tako dobro dišalo, da so me oče Juri kar čudno gledali, da povživam tako slastno te božje dari. Ker je bilo v sobi veHko pivcev, ki so bili že vsi dobro „matevžasti" (da po krašnjiški povem) in ni bilo moč spregovoriti ž njimi kake pametne, zato se nisem hotel dolgo časa muditi ©ed to druhaljo, t^      poberem svoja kopita in odrinem
362
počasi proti domu.   Ker naša hiša stoji na majhinem hribcu, ki se     I zove „Konj" in je ta konj še veliko bolj neroden, nego kteri si bodi     j kacega ogerskega Huzarja, zato mi ne bo nihče zameril, da sem le-      j zel na njegov hrbet prav po polževo. Voda je bila izprala ozko pot, — ki še prav za prav tako lepega imena ne zasluži in jej ga tudi dal ne bom, kedar izdam kak zemljovid krašnjiške okolice, — torej sem vedno štorkljal po kolesnicah in jamah ter večkrat celo nepri- .^^ j etno poljubil farovško mejo.   Jeziti se nisem hotel preveč, ker sem   ^^-^ vedel,   da niso tega krivi niti gospod fajmošter niti učitelj niti     ^ „mežnar", ampak gorijanski hudournik, ki pridrvi včasih v pohlevno našo vasico.   Bilo je ravno polnoči, ko pridem do Lukovega kozolca ter se vležem na trato.   „Sedaj - le", pravim sam pri sebi, „bodo fantje dan zvonili, bom pa poslušal".   Res ni bilo treba dolgo čakati.^ Kmalu se prikaže v zvoniku luč, potem pa se oglasi prijetno z vonj eni e. To noč začno že o polnoči dan zvoniti, da bi čarovnice ne imele toliko moči.   Zdelo se mi je, da še niso nikdar domači zvonovi tako milo peli, kakor necój ; polastilo se me je neko čutje, ki ga ne morem izreči. Vse pripovedke ranjce matere o tem večeru so mi prišle v spomin: kako čarovnice to noč po polji lazijo z belo rjuho ter pobirajo roso, kako mrliči plešejo po pokopališču; da teče v vsakem studencu o polnoči eno minuto zlato eno pa srebro itd. — Gledal sem na pokopališče, pa prikazati se ni hotel nikakoršen mrtvec. — Dolgo sem poslušal milo zvonjenje ter zrl proti cerkvi, kar me zbudé iz zamiš^enosti trdi koraki bližajočega se človeka.   Povzdignem glavo, da bi videl, kdo Še tava o tej uri po tem kraji, in pri tej priči prikaže se iz-za velikanske Lukove črešnje majhena, široka oseba.
„Dober večer", ogovori me, in koj spoznam starega Dobrovoljca.   „Lej, lej", nadaljuje, „pa še tako pozno zunaj, ali se pa   * ne bojiš, da bi te požrl strahomev, necoj jih je mnogo tod okoli; ha, ha; — greš iz Ljubljane je-liV"
„Kaj pa vi lazite tako pozno okrog?" pravim mu, „saj bo tudi vas pohrustal". ^
„E, prekelj sem bil nasekal tam-le v meji, pa nisem imel prej časa po-nje iti. Sicer sem že stara Šleva, pa še vendar rad sleparimj po noči okrog, ker po vasi več ne smem, grem pa v hosto, kakor volk". To rekši vrže butaro prekelj na tla ter     vsede na-njo.       t
„Lej si no!" pravi dalje, „pri Jurji imajo še luč zgorej ; šeP bi si še po frakelj brinjevca, pa vem, da mi ga Marička ne bo ho-^ tela dati, ker je že pozno. E naj pa bo, napravim si pipico tobač-^ ka, potlej pa grem v listje spat".
„Veste, oče", pravim mu, „posediva še nekoliko, pa mi hostet kaj povedali o „črnem grabnu", ker mi je ravno na misel prišel. Vi^ ste že zelo stari, tcrej boste to najbolje vedeli. Včasih; sem slišal,^ da so gori Francoze pobijali, ali je bilo res?" ^
„0 res je bilo res, še veliko so jih. Zato pa bode tudi Fran-1' coz, kedar pride sem, vse požgal dve uri na dolgo in široko. Slišal*
363
sem, da imajo zapisan ta kraj na Francoskem z rudečimi črkami po imenu „črni graben".
„Kdo pa so vendar bili tisti ljudje", vprašam ga dalje, „ki so bili tako neusmiljeni? domači, mislim, vsaj ne".
„E je, vse skup je bilo, največ je bilo tacih potepuhov, ki niso hoteli delati, jedli bi bili pa radi dobro. Pa še nek drugi mož je bil, — Bog mu grehe odpusti — , kterega nerad omenim; tisti je tudi marsikteremu Francozu pomagal na uni svet, ne z djanjem, ampak z besedo. In ravno pred petdesetimi leti na binkoštno soboto večer bi bili tudi mene kmalu poslali z drugimi Francozi vred v „večno Liko purana ručat", pa Bog me je še vendar obvaroval. — To se je tako-le godilo: Jaz sem služil pri Korošcu tisto leto za hlapca, ko so bili Francozje v naših krajih. Ne vem že, kaj nama e bilo prišlo s Korošcem navskriž, da sem popustil službo ter stopil jrez pomislika v francosko armado, ki je šla na Rusko. Oh, saj pravim, kako nespametna in trmasta je mladost! Mati so se jokali, oče pa so rekli: „Le pusti ga, kar si je izvolil, to bode pa imeh Sedaj je kruha pijan, pa se bode že iztreznil." Kako prav so imeli ranjki oče !" —
„Komaj sem znal puško nositi, že so nas poslali proti Avstriji in od tod dalje na Rusko. V začetku se mi je kaj prijetno zdelo; kajti dali so mi bele hlače in lepo višnjevo suknjo, in to vse se mi le tako dobro podajalo, da sem ?1 sam sebi prav zelo všeč, in Ba-antova Jerica, ki je takrat, ko smo mimo marširali, ravno koze pasla pri Žuževem kozolcu, rekla je pozneje, da sem bil najgorši med vsemi Francozi kozjebradci". •—
Nevajen pa dolzega pota in večkrat lakote in žeje oslabel sem tako, da obložim na poti proti Orodnemu in ne morem več dalje. Prinesó me v Orodno v bolnišnico, kjer se me polasti huda vročinska bolezen. Dva meseca se nisem ganil iz sobe. Okreval sem počasi sicer, ali bil sem grozno slab. Jedel bi bil rad, pa mi niso dali, le toliko sem dobil, da sem dušo nekoliko privezal. Kolikokrat sem zdihoval : „0 ko bi imel sedaj-le tisto vino in kruh, ki sta mi ostajala pri Korošcu, kako bi bil srečen!"
Nekega dne nastane grozen krik spodej na ulici, vse je vpilo: „Bežimo, bežimo, Rusi gredo!" Sam nisem vedel kaj je. Stopim na uliee, da bipozvedel, kaj se je zgodilo, pa tu se je mešalo vse, kakor na sodnji dan. Konji suhi, kakor gredeljni in komaj na pol živi, vojaki vsi razcapani in smrtnobledih obrazov so drli skozi mesto. Nihče ni imel niti sablje niti puške; videti je bilo, kakor bi bili vsi berači celega sveta od smrti vstali in se tu nakupičili. Po-prašam nekega starca, ki je stal zraven mene, kaj to pomeni, in ta mi razodene vso nesrečo francoske armade. Kaj mi je bilo začeti? ,,Tukaj pa vendar ne ostanem," pravim sam pri sebi, „in če me imajo že Francozje tako pri pičlem, da komaj živim, kaj bodejo še le Kusi z menoj počeli. Jermene mi bodo drli živemu po hrbtu, pa le prodajali za čižme." Brž stopim nazaj med svoje bolne tovarše, d 80 pa bili zapustili posteljo večidel že vsi, ki so se le količkaj mogli
364
ganiti, ter sli — Bog te ob vari — kamor je kdo mogel. Urno na-tvezem svoje cape krog sebe, vrh čevljev obujem še velike opanke iz klobučevine, ktere sem nosil prej po sobi, in mesto svojega plašča zagrabim veliko husarsko haljo, v ktero sem se ves zavil. Kakor sem bil že slab, vendar sem jo prvi dan še precei dobro mahal dalje; razun nekaj denarjev in malo kruha nisem imel nič s seboj. Drugi dan sem jel vedno bolj pešati, mraz meje bil prevzel in čem bolj sem se zavijal v svojo haljo, tem bolj me je zeblo. ¦— Proti večeru pridem do neke bajte, pred ktero je ležal crknjen konj, kteremu pa je manjkalo na zadnji bedri celo kepo mesa. „I tu-le noter bodem nekoliko stopil", pravim sam pri sebi, „da si zakurim ogenj in ogrejem nekoliko zmrzle ude." Pa kako se razveselim, ko najdem v hiši že ogenj zakurjen, zraven njega pa človeka, ki je meso pekel. Zaprosim ga, da bi še meni dovolil prostorček pri ognji, kar je prav rad storil: potem pa si jameva pripovedovati svoje dogodbe.
„Bil sem stotnik pri generalu Ney-u", jame mi praviti. „Ko smo zapustili nesrečno Moskvo, pošlje Ney en oddelek naše armade prek Dnjepra, da bi se potem na drugi strani pridružili glavni armadi. Pa kdo popiše naš strah, ko najdemo most podrt, za nami pa se prižene Rusov ko listja in trave. Ni bilo dolgo premišljevati. Dnjeper je bil premrznjen, torej zapové Ney armadi nastopiti nevarno pot po ledu. Komaj ste bili dve stotniji vojakov sredi Dnjepra, ko se jame led gugati, in ko bi trenil pogreznejo se vojaki v vodo. Videvši, da tu ni moč na drugo stran priti, zdirjam dalje ob vodi, da bi si poiskal varnejši kraj, pa led je bil že povsod nalom-Ijen. Kazalo mi ni druzega, kot vdati se grozoviti osodi. Varno stopam po ledu peljaje za seboj konja in z veliko težavo pririnem jo vendar srečno na drugo stran. Lakota in mraz sta me hudo trla, pa premagoval sem se, kolikor je bilo moč, namenil sem se bil proti Galiciji, da bi ondi obiskal nekega znanca, ki bi mi potem pomagal priti v mojo domovino. Danes pa mi je poginil konj in sedaj ne vem, ali bom še kedaj videl svoj domači kraj." —
Videti, da še precej razumljivo slovenski govori, se mije koj dozdevalo, da ne more biti rojen Francoz. „Gospod", pravim mu, „ne zamerite, če vas vprašam, od kod ste doma, ker se midva še precej dobro razumeva po besedi, jelite, da niste Francoz?"
„Jaz sem Dalmatinec," odgovori mi, „moji starši žive v Šibeniku in imajo ondi lepo premoženje, ali kaj, ker ga ne bom ni-< kdar vžival; tudi mene bode krila ledena skorija v tej sovražnikovi-: deželi, kakor že marsikoga". i
Revež se mi je zelo smilil, videti ga tako pobitega.   „I no",^ jravim mu, „je že hudič, kjer ni Boga. Jaz sem tudi daleč doma, i 3IIZ0 Krašnje, kjer se gre proti Ljubljani, če veste, kje je. Meni se i<' je dobro godilo pri Korošcu, vsako nedeljo sva ga pila s starim . Bučem pri Semku kaka dva bokala ali pa še več; tukaj moram pa gruditi suhe skorjice, pa še teh mi manjka; glejte, tako-le je.   Pri vsem tem pa vendar še ne obupam;  Martinčev gospod so djah, da Bog nikoli ne pošlje nesreče brez sreče, oni pa že vedo to, ker imajo -
365
sv. pismo. Nič se ne bojte, gospod, v strahu božjem bova že podr-, gnila to nesrečo.   Ker vam je konjiček poginil, bova se pa njegovega mesa poslužila ter si ga napekla za več dni, med tem časom bova pa že prišla do kakih usmiljenih ljudi!
Siromak se je nekoliko potolažil. Napolnila sva mavhe s konj-^ skim mesom, potem pa jo odrinila dalje. Hodila sva, da se Bogu usmili. Štirnajst dni nisva imela nič gorčega v ustih in večkrat sva že mislila, da naju mora biti konec, pa Bog naju je bil vendar ohranil. Slednjič prideva na avstrijansko zemljo v Dembico, neko vas blizo Tarnovega, kjer je imel stotnik znance. Jokaje je obžaloval sivo glavi Poljak, ki je bil stotnikov boter, — kakor mije pravil
— najin revni stan; kajti bila sva suha ko smrt, vsa razcapana, noge ozeble in vse žuljave. Mojega tovarša je dobrotljiva gorkota v sobi tako prevzela, da je zbolel in več tednov ni mogel s postelje.
— Blagi mož nama je rekel, naj ostaneva pri njem do spomladi, kar sva prav rada obljubila.
Stotnik se je celo zimo doma držal, ker je bil silno slab, jaz pa sem hodil po vasi, kolikor se mi je poljubilo. Kmalu sem se bil privadil poljskega jezika, in ker nisem imel pri svojih dobrotnikih nobenega opravka, hodeval sem v krčme, kedar sem imel kak bor, in tu v veseli druščini med samimi Poljaki popevali smo poljske pesme in pili „vodko". —
Med tako družčino mi je zima kmalu minula in bil sem zelo vesel, da pridem zopet domu. Kolač sva jedla še v Dembici, potem pa sva se odpravila na pot. Stotnikov boter je napravil zadiiji dan še gostijo, da nisem še nikoli pri taki bil. Ves dan in vso noč smo ga pili, godci so igrali in jaz sem vrtel urne Poljakinje, da je vse prek letelo. Slednjič me še prosijo, naj jim zapojem kako slovensko narodno pesem. Brž jim zakrožim znano fantovsko, in da bi se svojim plesavkam bolj prikupil, začnem:
rg^'žl                              Na Poljskem imam eno, ,.r ^ ^;^,                  ^
ofciea'                         Na Kranjskem pa^dve, h ,utrm^ M si
iuIQii Pa poljska je gorsa .....        ,7
Ko kranjske obe. ^        J
Tisti večer nisem nič drugače mislil, kakor da sem v Semkovi krčmi doma, kjer smo se včasih tako dobro imeli. Da bi bil ves „kranjski fant od fare", vtaknem velik „pušeljec" za klobuk, kteri so mi naredila dekleta.
Drugo jutro se posloviva s preljubljeno hišo, in kakor rad sem šel domu, vendar se mi je inako storilo, ko sem zadnjič segel v roke čvi-stim Poljakom in I^oljakinjam. Še enkrat krepko zavris-kam na poljski zemlji, potem pa se odpeljeva proti ljubemu domu.
Ravno binkoštno soboto večer okoli devetih prideva v št. Ož-bolt na pošto. — Ljudi je bilo povsod vse polno, torej sva komaj dobila prostora v stranski sobi pri majheni mizici. Po večerji pijeva še polič vina ter si napraviva tobak, zunaj pa je bil voz že pripravljen, ker sva sklenila še tisti večer peljati se do Krašnje. — Nam^
366
nasproti pri drugi mizi je sedelo kakih osem prav čvrstih korenjakov; imeli so na mizi bokal vina in veliko skledo mesa, ktero so brez vilic in nožev tako srdito trgali s svojimi velikanskimi prsti, kakor bi bili že devet dni tlako delali. Jaz je pregledujem in pregledujem, pa vendar nisem mogel nobenega spoznati, čeravno mi je bila znana vsa št. ožbolska fara in še velik del Moravske. „Kdo bi bili ti ljudje", mislim si, „nič kaj prida jih ni videti". Delal sem se, kakor bi se nič ne menil za-nje, skrivaj pa sem je vedno opazoval: Videl sem, kako so ogledovali stotnika, in kedar je ta pogledal na svojo zlato uro in se je verižica zalesketala, vselej so se spogledali in velik hrust črnih las, ki je sedel na oglu mize, je večkrat sunil svojega tovarša s komolcem v rebra ter mu pomežknil z očmi. „Naj bolje bo", pravim sam pri sebi, „če se prej ko mogoče odpraviva izmed te druščine," zatorej tudi stotnika opomnim, da bi skoraj šla."
-„E kaj", pravi mi, „saj se nama ne mudi. Danes sem tako vesel in dobre volje, veš kaj, dajva ga še en poliček."
„I če ste pa vi pri volji," pravim mu, „sem pa jaz tudi. — Hej, ti mlada, prinesi ga še en polič, pa le hitro, če hočeš, da se pridem jutri k tebi ženit!" pravim natakarici, ki ni bila nobena druga, kot Balanto va Jerica ; ona me ni poznala več, jaz sem jo pa. — Med tem, ko midva pij e va še tisti polič vina, zmuzajo se uni potepuhi počasi ven, da sam nisem vedel kedaj, in ko se ozrem po njih, sta sedela še samo dva pri mizi. Jaz sem ga imel že nekoliko v glavi, ker sva se ga bila že prej na Vranskem nalezla, torej se nisem dosti menil za nje.
Bližala se je že polnoč, ko zapustiva krčmo ter skobacava na voz. „Gospod", pravim stotniku, ko smo drdrali ravno mimo Rozi-novega hleva, „pištole pa le imejte pripravljene, po tej-le dolini ni nič kaj prida ljudi." — „Nič se ne boj", pravi mi, „je že vse pripravljeno."
Pridemo ta kraj znamenja, kjer se pravi: „za Bajarji". Noč je bila temna, da še ceste nismo razločili pred seboj. Sedaj nekdo prav čvrsto zažvižga. „0 Jezus, Marija, kaj bo pa sedaj !" zavpije voznik in lopne po konji, da je šel, kakor bi ga bil veter nesel. Zdajci zašumi grmovje kraj ceste in šest možakov skoči k vozu. Se sedaj mi je pred očmi tista strašna noč. — Jaz planem z voza, skočim k bližnjemu plotu, odlomim kol in bijem kakor besen krog sebe. Videl sem, kako so mahali s koli po stotniku, kterega so bili izvlekli z voza. Dvakrat se zablisne in — pok, pok! zagrmi po dolini. "Strašno kletje se začuje. „Ubijte ga, ubijte hudiča, mene je vstrelil !" drl se je gromovit glas. —
„Prokleti morivci! — Ali ni več rešitve za-me! — o Bog!" Te besede so bile zadnje, ki sem jih čul iz stotnikovih ust. Zalotim se med ubijavce, da bi rešil svojega dobrotnika, pa zdajci me lo-putne nekdo prek glave, da se zgrudim nezaveden na tla.
Dan se je že jel delati, ko se zdramim. Pogledam krog sebe, zdela se mi je vsa sinočna dogodba, kakor bi se mi bilo senjalo.
367
Spravim se po konci, pa noge so se mi tresle, kot šibe. Po laseh in za vratom po srajci se je držala sesedena kri kar v žmukljih. Počasno grem kraj ceste in kaj zagledam? Pod mejo je ležal moj stotnik mrtev. Bil ie ves slečen, samo krvava srajca in spodnje hlače so mu krile telo. Grlavo je imel vso razbito, trebuh razparan, roke in prsi strašno razmesarjene. Groza me je spreletela, ko zagledam to nečloveško delo; zgrudim se zraven njega na tla in jokam se milo, kot otrok. — jilyo tv.
Po cesti od Blagovice gori pride star berač. „Mož", pravim mu, „lepo vas prosim, dohodite kacega človeka, da to - le mertvo truplo kam spravimo". Berač me nekaj časa gleda, potem pa praša : „Kdo pa je bil ta človek?"
„Moj prijatelj", rečem mu, „prišla sva skupaj z Ruskega".
„Francoz tedaj," zamrmra in zmaje z glavo. — „Veste kaj", pravi potem, „ jaz vas ne poznam, vi pa mene ne, torej ostane med nama, kar vam bom povedal.   Tu-le v našem kraji je že sploh navada, Francoze pobijati, zatorej si ne upam vaše želje spolniti, potlej bi še meni slaba pela.   Meni to tudi ni kaj všeč, da s temi reveži tako živinsko ravnajo, saj so ljudje, kakor mi, pa povedal vam bom^ nekaj, kar sem čul sam iz verjetnih ust, pa veste, da med nama* ostane. — Pravijo, da so nek gospod — Bog jim bodi milostiv — obljubili vsakemu sto dni odpustka, kdor kacega Francoza ubije. Pa molčite o tem, ne zinite nikjer besedice; — kajti jaz sem že , star, bom kmalu umrl, nečem tedaj, da bi zavoljo tega raj tengo dajal pri Bogu, ker take reči okoli trosim.   Verjemite pa le, je res, kar sem vam povedal.   Ne mislite, da je ta prvi Francoz, ki je tukaj poginil, one, je že dosti njegovih tovaršev šlo tje, kjer ni muh. Če ste zadovoljni, prinesem vam rovnico, pa ga bova kar tukaj pokopala."
Kaj sem hotel druzega storiti ! — Berač mi prinese kmalu rovnico in predno je priplavalo solnce iz za gor, ležal je že moj prijatelj v hiadnji zemlji.
Doma so bili zelo veseli, ko me zopet vidijo; mati so se samega veselja jokali; kajti mislili so me že zdavnej mrtvega. Pi-ipo-vedovali so mi, kako so po št. ožbolski dolini Francoze pobijali, jaz pa sem molčal o vsem, kar sem vedel in tudi rano na glavi sem skrbno skrival, dokler se mi ni zacelila. Še le, ko so bile vse francoske homatije v teh krajih končane, povedal sem celo prigodbo."
Tako mi je pravil Dobrovoljce „v črnem grabnu", kteio ime je po Slovenskem sploh znano.
368
Narodne pesme.
(Priobčuje M. Valjavec.) (Dalje.)
17. 
(Iz Zamladinca.)
Letuj mi letuj, siva celica
Poslušal je angel Mariju *) Ščem više leti, stem lepše brenči. Né nam ga ono siva celica. Neg nam je ono mati Marija. Mati Marija sence iskala, Našla je bila hrastovu sencu Gde se né mogel Ježuš roditi   ''•^^ Ježuš roditi, z majkom restati. J ^ Nesrečna bila hrastova senca !      ¦' Gde se né mogel Ježuš roditi ,1" Ježuš roditi, z majkom restati,
Letuj mi letuj, siva celica, Sčem više leti, stem lepše brenči. Ne nam ga ono siva celica, Neg nam je ono mati Marija. Mati Marija sence iskala. Našla je bila grabrovu sencu Gde se né mogel Jezus roditi, , , Ježuš roditi, z majkom restati. Nesrečna bila grabrova senca, , ^ Gde se né mogel Ježuš roditi,   ^ Ježuš roditi, z majkom restati.
Letuj mi letuj, siva celica, Ščem više leti, stem lepše brenči. Né nam ga ono siva celica Neg nam je ona mati Marija. Mati Marija sence iskala. Našla je bila bukovu sencu Gde se né mogel Ježuš roditi,
Ježuš roditi, z majkom restati, {g.. Nesrečna bila bukova senca, Gde se né mogel Ježuš roditi, Ježuš roditi, z majkom restati.
Letuj mi letuj, siva celica, Ščem više leti, stem lepše brenči, Né nam ga ono siva celica. Neg nam je ono mati Marija.     -Mati Marija sence iskala. Našla je bila trsovu sencu,   • Gde se je mogel Ježuš roditi, Ježuš roditi, z majkom restati,;^. Srečna ti bila trsova senca, Gde se je mogel Ježuš roditi, Ježuš roditi, z majkom restati.
18.
(Iz Zamladinca.)
Janica mi suknu rubila, Šikam poculičku šivala,**) Na nju svilni pantlek vezala, Na se ju je draga metala, Jeli joj se bo kaj šikalo? Kupil joj je dragi zrcalce, Vu kaj bi se draga gledala Jeli joj se bo kaj šikalo? (ly. Šika ti se, draga od želje; Jeli koga ljubiš od mene? Ja ne ljubim nigde nikoga^j^-Samo jednu malu tičicu,     p., Ka nam bude glase nosila,
19.
(Iz Vukovca, zapisal Niemčid.) Jena stara majka tri čerke ranila, ***) Lepa bela golubica tri čerke ranila.
*)   Ta stih se za vsako vrstico ponavlja.
**) šik — zlata pena, rauschgold; poculica      avba (ženska).
***) ranila — hranila;   saja — shaja,  vzhaja;  nje HZ njoj;  đromen ~ droben;
döbrö itd. izgovarjaj debre itd., najsrenješa ~ najerednjeSa, počalat je platno
is domačega lakna napravljeno.
369
Tri Čerke ranila, 'se tri zamuž dala,
Lepa bela golubica 'se tri zamuž dala. Najstarešu dala, odkud sunce saja.
Lepa bela golubica, od kud sunce saja. Nje mi majka piše, dromen listek piše ,
Lepa bela golubica dromen listek piše: Jel ti dobro, cerka ? dobro dobro, majka,
Lepa bela golubica, döbrö döbrö, majka : Sako jutro rano vu mleku se mivam,
Lepa bela golubica vu mleku se mivam. Vu mleku se mivam, v pavuline brišem, Lepa bela golubica, v pavuline brišem. Najsrenješu dala, kam sunce zahaja.
Lepa bela golubica, kam sunce zahaja. Nje mi majka piše, dromen listek piše.
Lepa bela golubica, dromen listek piše : Jel ti döbrö, čerka? Döbrö döbrö, majka:
Lepa bela golubica, döbrö döbrö, majka, Sako jutro rano v bistre vode mivam, ^
Lepa bela golubica, v bistre vode mivam, V bistre vode mivam, v počalat se brišem, Lepa bela golubica, v počalat se brišem. Najmlajšu mi dala v malo Medjimorje,
Lepa bela golubica v malo Medjimorje. Nje mi majka piše, dromen listek piše,
Lepa bela golubica dromen listek piše: Jel ti döbrö čerka? Döbrö döbrö, majka.
Lepa bela golubica, döbrö döbrö, majka : Sako jutro rano vu suza' se mivam,
Lepa bela golubica, vu suza se mivam, Vu suza' se mivam, s koprivami brišem.
Lepa bela golubica, s koprivami brišem Oj nesrečna bila moja stara majka.
Lepa bela golubica, moja stara majka. Ka si mene dala v malo Medjimorje. Lepa bela golubica, v malo Medjimorje.
20.
(Iz Zamladinca.)
Zapevala tica pisanica Vu toj gori na foji borovi, *) Nju začula kraljeva sestrica : Hodi k meni, tica pisanica. Budeš kralju na obed spevala.
Budeš jela kraljevu jestvinu. Budeš pila vince i rakiju. Berme, nejdem, kraljeva sestrica, Bom zobala zizer i mramurku, Budem pila Dunaj vodu ladnu.
*) foja :z:hvoja; zizer je rastlina, ki raste med žitom in ima strokce; mramurka? raste po mejah, ima črne jagode.
Glasnik DC. tečaj. . ^       , 28
370
Značaji iz življenja našega naroda.
(Spisuje F. K o že var.)
I.  Butelj - Matevž.
.....i .... (Dalje.)
Županstvo je dostojanstvo ; se ve da ne takošno, kakorsno je bilo nekdaj, ko je še „jupanus" stal na čelu upravi cele svoje županije; ali zato je vendar-le današnji župan še zmerom dosta čislan dostojanstvenik, in to je župan Butelj v kratkem očutil. Solarčki so se mu jeli odkrivati, fantje so ga v strahu pozdravljali, zakaj on je imel „jus" leskve, in Bog ne zadeni, da bi bil on koga na ponočnem fantovanji kje „pod oknom" zasačil. Srenjčani so ga častili in spoštovali, pristojno ž njim občevali, ter ga pri raznih prilikah odlikovali, zakaj v njegovih rokah je bila moč in oblast in sicer, kakor v evangeliji stoii, po božji previdnosti njemu podeljena. Župan Butelj pa tudi skrbi po očetovski za svojo občino. Pomirjuje v prepiru živeče, postavlja table s slovenskimi napisi na razpotjih, nasipava ceste, na-pravlja drevesnice itd., še celo slovenski občinski knjižnici je temelj položil. Pod njegovim županovanjem se množi občinsko premoženje, računi so zmerom v najboljem redu, in blagoslov se razodeva vidno, kamor doseže njegov upliv! Na vse to pa tudi s ponosom gleda; celo njegova vnanja prikazen je nekako čisto drugačna, odkar je župan. Blaga je in resna in stroga, vse skupaj in vse vzmes. Obrit je kakor so gospod fajmošter, očesan pa kakor gospod „forštear", da se nobenemu ne zameri ! Bog obvari, da bi si pustil žimo pod nosom rasti, fajmošter bi ga še obhajali ne bili, čeravno delajo podo-barji svetnikom večidel zarasle obraze. '
O potniku se pravi, da „hodi svoja pota" ; mož „gré za delom" ; otroci „brezskrbno po trati skakljajo"; deklica „teče pa nič ne reče"; stari ljudje lezejo, lenuh postopa itd., župan Butelj pa „koraka z merjenimi koraki" v občinsko sejo. Na obrazu se mu pozna, da je še vse huje zamišljen kakor tačas, kedar k spovedi gre, boje se, da ne bi česa pozabil. On ima škorne na voščilo, odborniki pa le na staro mast. On sedi v seji na prestolu naslonjaču, odborniki okoli njega pa le na navadnih stolcih. Med sejo vleče obraz v zelo modre ;;ube in čudno smešne grbe; igra rad s svinčnikom in je le redkih jesedi, kakor bojda Napoljón; pa kedar zine, tehtno pove, ki obvelja in drži, kakor bi z žrebljem pribil, vsa protivna mnenja mahom podere.
Pa sam bog si ga vedi, kaj je nekoč županu Buteljnu v glavo-zlezlo: začel je c. kr. okrajnemu uradu slovenske dopise pošiljati. Te-te, to se je pa „forštearju" zameril! Koj, drugi danje prišel"" berič k njemu, ter mu naznanil, da ima še tisti dan k gospodu forštearju priti. To je bila pridiga, ki jo je zavoli slovenskega dopisa slišal! Kar šumelo mu je po glavi, tako so forštear nad njim grmeli! Tako so ga olupili in obrisali, da ga še pes ni povohal, ko je
871
domu šel. Že slovenski kažipoti so forštearju v oöi bodli, pa molčali so in rajši obe dve očesi zatisnili, kedar so mimo kakega slovenskega kažipota šli, ker so mislili, da bo zgolj pri tem ostalo. Na slovenske dopise pa niso mogli več molčati, to jim je bilo že preveč. Za puntar]a so ga imeli, za cesarjevega sovražnika, za panslavista, za rovarja ! Vse tisto blato so na-nj zmetali, s kterim nas že od nekdaj „Tagesposta", „Telegraf" „et consortes" grdijo. Župan Butelj je hotel pohlevno ugovarjati, sklicovaje se na same cesarjeve besede : enaka bremena, enake pravice; ali becirkforštear ugovorov, posebno pa takih, ki so ga utegnili pobijati, ni trpel. Zarentačil in zakriknil je nad njim, da je župan Butelj skor ogluhnil, in s krikom mu je jezik tako zabelil, da mu je kar marenj vzelo; na zadnje že celo nič . slišal ni, le videl je še enmalo pred očmi mrgoleti. Lice mu je gorelo od jeze še bolj, kakor od sramote. Domu grede se je kar penil. „Pa nalašč ne, pa baš ne!" take^besede je gredoč med zobmigrizel. „Bodemo videli, kdo bo huji. Še jutri bomo v seji sklenili, da bo naša slavna občina za naprej le slovenske dopise okrajnemu uradu pošiljala. Naj se potem forštear na glavo postavi, če se hoče, kaj je meni mar zato ! Sklep je sklep in ostane sklep ! Saj so unkrat „No-vice" povedale, da imamo pravico, slovenske vloge cesarskim oblastim pošiljati, cesarske oblasti pa dolžnost, slovenskih vlog ne samo prijemati, ampak še celo slovenski na-nje odgovarjati!" Take in enake misli so župana Buteljna na dom spremljale. Pa tako malo je bil sam sebi kos, da je vihar, ki je po njegovem notranjem divjal, domu prišedši celo nad svojo staro spustil, tako da je celi božji dan po hiši treskalo kakor še nikoli.
Drugi dan skliče župan Butelj odbornike v „izredno skrivno" sejo , ter jim ta celi ples s becirkforštearjem na tanko pove in na občinsko mizo v posvetovanje položi. Večina odbornikov se je for-štearja bala, češ, on more če hoče, veliko škodovati. Po dolgem* živem pogovoru se je glasovalo o vpraševanji: ali se imajo c. kr. okrajnemu uradu slovenski ali nemški dopisi pošiljati? — Za nemške dopise je bil en glas več! Županu Buteynu je bilo, kakor bi ga bil slap zadel — še senjalo se mu ni, da se bo glasovanje tako obrnilo. Noben udarec, dokler je živ, ga ni tako potrl, kakor to glasovanje. Pa tolažil se je s tem, da pridejo v kratkem nove volitve, in da bo potem z novim odborom večino na svojo stran dobil, in ž njo to vstanovil, kar mu je zdaj tako grdo spodletelo.
Tako je župan Butelj obračal, becirkforštear je pa čisto drugače obrnil. Dan pred novo volitve najme je dal veljavniše može )red sé poklicati. Kaj jim je rekel, tega ni nobeden izbleknil, cer jim je ukazal, naj ostane to skrivnost za drugi svet. Nasledek je pa bil ta, da Butelj-Matevž ni bil več za župana izvoljen, ampak samo za odbornika, in še to le s prav pičlo merico glasov. Možje, ki so mu poprej za gotovo svoj glas obečali, ti so ga v odločenem času zapustili. Da je bilo to forštearjevo maslo, to je Butelj-Matevž kcg sprevidel. Je pač res tako na svetu kakor pravi star pregovori. „Komur Bog pomaga, temu pomagajo tudi vsi svetniki."
28 *
372
- Novi župan je bil kosmat nemškutar. Odbornik Butelj od tega casa ni mogel nobenega uradnika za živega več trpeti. Edino nje je imel za tiste, ki so zavora' napredovanju slovenskega naroda, ki so največi sovražniki cesarstva, ker proti obstoječim naredbam ravnajo. Odsih mal je bilo Butelj-Matevževo življenje neprestan boj v občinskih sejah. Vse svoje občnokoristne naprave in vredbe: knjižnico, drevesnico itd. vse je videl s časom zanemarjeno in eno za drugim pod nič djano. Zraven tega je bil s svojimi predlogi zmerom in zmerom v manjščini ; in da-si je bila stvar še tako pravična in koristna, nemškutarski župan jo je s svojo verno večino podrl. Kar je bilo drugim sveto, to je moralo biti za-nj prokleto!.
Nekaj dobrega je pa vendar-le iz vsega tega izviralo; najme to, da je popolnoma stopil v zmerom večo vrsto narodnih brambovcev. „Novice" so bile tista zastava, na ktero je na smrt in življenje prisegel, za ktero bi bil šel v ogenj in v vodo. Da pa „Novice" niso nikdar kaj napčnega za naš narod povedale, to Bog ve pa mi Bu-teljni, ki je beremo. Vesel je podpisal prošnjo zastran vpeljave našega jezika v pisarnice, postal je ud družbe sv. Mohora in slovenske Matice, čitalničar, delal j e v narodnem smislu pri volitvah za srenj ske in deželne zastopnike, pa le malokdaj je bil tako srečen, da se je iz manjščine izkobacal. Pa čeravno ni zmagal, omagal tudi ni, še manj pa zdvojil nad tem, da naša skozi in skozi pravična stvar vendar-le s časom zmore.
Za blagor svoje domovine se je trudil noč in dan, in trpel vse preganjanje pohlevno kakor grešna duša. Prešern bi pa bil spet o njem rekel: Sreče dar bila mu je klofuta.
Pa poglejmo malo v Butelj-Matevžev rodovnik, v njegovo zgodovino. Sam o sebi malo ve. Naj starša njegova ustmena sporočila so od tistih časov, ko sta še Bog in sv. Peter po svetu hodila. On ve pripovedati, kako sta nekoč na Krasu pršut kuhala, Kraševci so ga jima pa iz lonca vkradli in na mesto nJega kamen noter djali; in v kazen je bojda od tistega časa toliko kamenja po Krasu. Od kod je pa on, tega ne ve; kdo so bili njegovi predniki, tega ne ve; kaka dela so doprinašali, tega ne ve; kje je kaj njegova žlahta po svetu razkropljena, tega ne ve; koliko je kaj njegove zemlje, tudi tega ne ve na tanko ; samo toliko se še spominja, da je nekda veliko več sveta imel, pa sosed mu je tačas, ko je spal — in spa je dolgo časa — v njegovo škodo mejnike od vseh strani prestavil. Še le v novejih časih je začel grabežljivemu sosedu bolj pazno na prste gledati. Enmalo bolj jasna sporočila ima o kralj - Matjažu in njegovi speči vojski. O francoski vojski in o hudih letih ve še precej, o turški pa in o Lavdonu in cesarici Mariji Tereziji pa že malo. Kako si je pa enkrat sam svojega cesarja izbral, to bom na drugem mestu povedal. Stari zgodovinopisci nam pa pripovedajo, da je v starih časih Butelj bil „breitschultrig und rothhaarig", da je rad kašo jedel in pa medico pil, ne pa žir kakor svinja, in da je 30 lesenih bajtah, hramih in varih stanoval, ali si ]e pa na koléh colibe v močvirja stavil, po votlih drevesih pa nikdar ni domarli,
373
kakor divja zverinjad. Da je širokoplecnež, tega ne more skriti ; v Ljubljani so mu bojda enkrat hrbet fotografovali, ter po njem kalup za Herkulovo podobo vstrojili. To pa tudi vsi vemo, da se je neki gorenski ButeQ še v prejšnjem stoletji v beneškem okroglišču z medvedom tepel. Dlan iina žulavo in zdelano kakor podplat; žareč ogel bi mogel na njej zdržati, pa mu še do živega ne bi prišlo. Njegova pest, bolj kiju podobna, je tehtna, kakor bi bil sam svinec v njej ; meče so mu žilave kakor drenova korenina; na prsih mu ni treba oklopa, ona so mu kakor iz železa. Kedar on koga prime, drži ga, kakor bi okovan bil, in „kjer zadene, iskra šine — šest jih pade, kjer porine". Njegov nahod ali pa konjska smolika, to mu je vse ena, s trpentinom si ga preganja.
„Hoffähig" naš Butelj nikdar ni bil, ker še treh dedov našteti ne more; zahteva se jih pa, ne vem, dvajset ali koliko. Če je res, kar je kedaj neki Francoz rekel, da je svet gledališče, ljudje pa igralci, onda je naš Butelj Matevž na tem gledišču samo za statista in je kaj zadovoljen s to nalogo. 9iq i&q   (Dalje prihodnjič.)
Smrt.
(Po M. Lermontovu J. Vesel.)
Dan vgasnil je! In nočna tema nebni
Obok v mrtvaško ruho je zavila.
Po njem so švigale in se vrtele
BlišČeče svetle pike,
Sred njih je naša zemlja se vrtela;
Na nji, ker je objel jo tihi pokoj.
Že vse je spalo — spal le jaz še nisem.    »t*
Edini nisem spal ... V polsvitu strašnem,
Med žalostjo in radostjo je srčno
Tesnélo mi srce — želje so moje bile.
Veselje ali žalost pomnožiti
S spominom na življenje že končano.
Poslednje vendar le je bilo laže! ...
Ogrodi iz zapada neizmerne
So dvigati se jele po obocih mračnih,
Zakrivale s seboj so zvezde ...
Pred njimi zginili so vél'ki sveti,
Vse treslo se je njemu pod nogami,
Ostalo nič neskončno je za njimi !
In glej ! približal se je zemski krogli
Mogočni velikan. — Vse je zaspalo,
Nihče se ni vznemiril '¦— jaz edini,
Kar smrtnih je, sem videl, kar ne daj Bog,
Da živa stvar to zopet vidi . . .
374;
In glej, kar dvignil je kostene roke —
In v vsaki držal roci je človeka
Tresočega se — bila sta mi znana ¦— >!:
In sem pogledal na nja — in zajokal!
Pa čuden glas na enkrat poči : „Malodusni !
Prahu ino pozabe sin, al nisi
Ves obnemogel v mokah nestrpljivih
Že k meni klical — vedi: smrt sem! . . .
Država moja je brezkončna ! . . .
Glej svoje.   Saj poznaš jih — ke rodil si . . .
Teh dveh umre ti eden.   Al dovolim
Odločiti osodo nesprosljivo . . .
Tud ti umreš, in v večnosti utoneš —
Znaj, kakor zgine čas, tako ljudje
In rojstvo ljudsko — le sam Bog je veČen . . .
Povej nesrečnik! ..."
Takrat trepet prečuden je po meni se razlil, )YOiW Zobje zaklepetavši so branili
Iz prs poskakati besedam trdim. -?   .
In naposled premogši to zavzetje
Zakričal sem : „oba ! oba !" kostnjaku ...
„Jaz vem, da ni veČ shoda   - ni ločitve! . . .
Živela dosti sta dozdaj , da veČno
Se njima kazen nadaljuje. tu.'ü
Oj! tudi mene vzemi, zemlje črva —   • ÄodO
Razdrobi zemljo, gnjezdo razprtij,  re rasyi ??
Brezumstva ino tuge! ... '?
Vse, vse s prevaro hudo nam ovije.
Pa ničesar ne podeli nam, razun rojstva ...
Proklet naj bode ta podarek ... i
Brez njega ne poznavali bi tebe.
Ne revnega in praznega življenja.
Kjer nič ni nad — in le povsod nevarnost.
Umro prijatli moji naj, umro naj !.. .
Težko za kterega bom plakal:
Zakaj otroci niso ! . . . "
In videl sem, kako roke kostene Davile so prijatle — in prešli so — Ni senc, niti prikazen več ni bilo . . . Z meglo obraz se smrti pooblači, In taka gre na sever.   Dolgo, dolgo Boke sem lomil, in solze požiral, Stvarnika tožil, in ee bal molitve ! . . .
375;
Narodne stvari: priče, navade, stare vere. [
(Nabral in razglasil M. Valjavec.) j
XIII.  Mura, Mora, Mula, Truta. i
«? (Dalje.)
'Ali v Starem Pogorelcu bil je jeden fajn dečko pak je na? jem put došla ta ženska na njega i riftek cecala ga i kda je na njega' legla, ne mogel nikam se ni Krenuti ni genuti.   Gda je ž njega od-* išla, onda se je prebudil, ali su ga tak prsi bolele, da ne mogel niti^ sopsti.   Gda se je v jutro stal, bil je ves težek, da ga je 'se telo'' bolelo. On je mam počel povedati, kak mu je nekaj seneči došlo, da'^ komaj denes hodi i da su mu ciceki veliki, kak da bi ga i kaj cicilo.' Mati mu je rekla: daj si mira za denes, bumo vidli zutra, kaj ti bo' ovu noč pak pazi, more biti kaj k tebi dojde pak ti jako spiš.  Naj' spati jako, nego pazi pak mi poveš zutra, kaj boš videl ovu noč i kaj k tebi dojde. On je posluhnal mater pak je čkomel vre od toga. ' Gda je došel večer, bil je truden, ar je cel den kosil, bila je baš^ kositva. On si je legel na ono mesto, gde je prvu noč spal, ali kak-je malo zadremal, došlo je mam nekaj na njega pak ga je cicilo, a-on je tak strašno ječal, da su ga i nekoji čuli i oni su išli gled, ali' su išli bedasto, ar su ružili i vušlo ie to čudo ž njega.   On se je prebudil pak su ga pitali: kaj ti je, ??? si tak teško ječal?   On im je rekel: am nekakov bes hodi na me pak me cici.   Ja više ne verujem nikomu, da ne bi hodil; hodi, i tak je žmehek, da se ne mo-• rem krenuti niti genuti, a i ciceki me boliju.   Spominali su se jen^ čas, onda su se rezišli saki na svoje mesto. Kak seje jutro zbudil, mam* je počel pripovedati, .da nekakov bes hodi na njega i da ga za istinu" cici.   On je z norije pripovedal babam sakakaj i one su mu rekle, da im naj pokaže ciceke, da mu predi nikaj ne veruju.   On im je pokazal ciceke.   One su mu se smejale pak su išle gled cicekov i^ počele su zdajati i riftek je išlo mleko ž njih.   Onda su mu rekle:' je borme istina prava živa to, da te hodi nekaj cicit; ne boj se, mi zvračimo. Nu baš je bila na to došla jedna suseda pak su mu rekle:, ova te bo zvračila, pa su se tak 'si skupa smejali i povedli su su-sedi, kaj mu fali.   Ona mu je povedla, s kem se naj zvrači, da to ne nikaj drugo, nego mura, da ga hodi cicit.   Neg znaš ti kaj? ti si deni poleg sebe staro vreče pak da bude išla na te, ti onda primi-vreče pak ga hiti na nju, onda ju 'loviš i delaš ž nje, kaj goder boš štel; em je i na me hodila, ali su i meni tak rekli moja mama
f)ak sem napravila tak ; ali na me ne došla, samo kaj sem imela po^ eg sebe vreče, i nigdar poklem ne više došla, fala budi bogu ; samo ti tak napravi, boš videl, da vujde od tebe. On je rekel, da bo-probal i odišel je na delo. Gda je večer došel i gda su se navečer-' jali, pitah je mater svoju, je li mu vreče pripravila. Ona je rekla, da mu je pripravila, samo si je naj zeme, da mu je na drogu. On si ga je zel pak je odiŠel spat i žene su mu se išče smejale. On se je malo bogu pomolil i legel si je i kak je legel, mam je zaspal a
376
vreče nekak vu snu hitil daleko od sebe. To je morala mura videti, dojde na njega pak ga je opet cicila. On siromak čul je vu snu, da je nekaj na njem, ali se ne mogel krenuti ni genuti.   Oda je ona ž njega odišla, on se je prebudil, nazaj si je legel, ali je komaj ' bogšte zaspal. V jutro dojdeiu opet 'si skupa.   On je 'sem opet povedal, da je i ovu noč hodila na njega i da ga je tak zmučila, da ga je mam zima stria.   Žene su se smejale pak su mu rekle: bar te je mlada sneha vračila pak te ne zvračila, bumo te mi same vračilo; daj si mir, samo naj kleti; bumo vidle, gdo bo jakši vračitel,; mi ali nasa suseda.   Grda su se naručkali, onda su išle žene sena sušit a on malo kesneše vozit.   Nu cel den su se žene spominale, kak bi ga zvračile, da je kvar za njega, da bi ga hodila mura cicit., Gda je došel večer i gda su pri večerji bili, delale su norije s tem., dečkom i dečko bil je baš gospodarov sin pak su z norije rekle: stric, vi nam dajte denes piti, kuliko mi hočemo, ar vam bumo sina. vračile, ako nam ne daste piti, ne bumo ga mogle zvračiti.   Na to im je gospodar rekel: pite, kuliko goder morete, neg ga morate i zvračiti.   One su rekle: nu, mi ga bumo sigurno.   Gda su se najeli) i napili i gda su vre išli spat, rekle su žene tomu mladencu: zemij si dvoje vilice pak vu saku ruku zemi jedne pak je tak drži, da j budu jedne k drugim gledale, pak si legni na pleča pak se tak pustih da spiš, ali se moraš dobro potajiti; ti nju vezda četrti večer moraš, dobiti, pak boš čul, gda ti bo išla od nog gore i gda ti vre dojde^ do glave, onda samo skupa stisni vilice i gda ju 'loviš, naj ju pu-| stiti, nego nas zovi.   Vezda idi pak dobro pazi, kaj smo ti povedlei i baš tak delaj, kak smo ti rekle. Gda su ga 'se navčile, kaj morat delati i kak se mora potajiti, onda je odišel spat. On sije zel dvoj©) vilice vu saku ruku jedne pak je obrne kak da bi koga štel klati.. Legne si na pleča pak se je potajil, da spi pak je čakal to muru.j Mura je mislila, da on zbila spi pak si je mam sela na noge njegv©) i počela se je prgeliti na njega i gda je vre došla mu svojom glavom| do cicekov, samo je stisnal vilice i mam ju je prebol z jene i druge^ strane i tak ju je lovil.   Ona ga je mam počela prositi, da bi juf pustil, da više nigdar ne bo došla na njega.   On ju ne pustil, nego je zval svoje žene, da naj idu gledet, da je 'lovil.   Ona mu se je išče bole prosila i gori ruke digla, da ju naj pusti.   On ju ne šteL pustiti.   Dodrčale su žene i moži tam i mam su poznali, da je suseda.   Onda joj' on reče: vezda mi po več, zakaj ti hodiš na me i zakaj me ciciš i mučiš, prvo te ne pustim.  Onda mu je počela ona pripovedati: moj dragi prijatelj i sused, ja sem si činila, kaj su min( druge beštije krive, da nisem mogla deteta zanositi, a sudjeno mL je bilo decu roditi, pak vezda me je dobri bog odsudil, da moram> tuliko let na ov svet hodit se tret i mučit i druge ciciti moram, ku-^j liko bi bila dece imela na ovem svetu, i nigdar nisem na miru, na-j vek moram i tam delati; oprosti mi, ne bom više došla na te, a^j sakem mestu me bijeju i loviju.   Na to su se ove žene presupile/,' kak je to veliko zlo.   Onda su mu rekle: daj, pusti ju, i mi ti ???, moremo, ako znaš, da bi ti vu čem mogle, ti si naša suseda.   Ona^
377
im je na to rekla, znam ja, moje strine, da sem ja vaša suseda, ali'; vi mi ne morete nikaj pomoči, nego vam ja velim, da povečte, da si nijedna boža duša naj nigdar ne čini na ovem svetu, da ne bi ¦ mogla deteta zanositi, ar jako veliku muku trpi na drugem svetu;; kak i ja trpim, i vi si naj te nigdar za nigdar nijena to napraviti, ^ ar vam je to veliki i težki greh, i to povedajte, kudgoder budete hodili. On ju je pustil in ona je odišla. In on mladenec je povedal baš njejnomu možu, da ju je bil 'lovil i da je njemu in njegvim ' ženam povedla, za kaj hodi i po kaj.   (To mi je povjedao starac Imbro plemeniti Satvar, koj je bio u prvoj vojni s Napoleonom pr-^: vim, feldbeblin' kod sekcije plemičke.   On je to čuo od svoga deda i da je „dedek rekel, da je to prava živa istina".) — Z ami a d in e c;
15.   Bila si je jena sneha 'činila, kaj je samo jedno dete imela i nijednoga više, a bi bila morala imeti šestero.   Baš ta žena se je delala norca z oneh žen, koje su imele puno dece, pak 'da suše tak žene spominale, rekle su njoj: fali bogu, da ti ne več sud-jeno, nego samo jedno dete, da ti imaš kuliko ja, ne bi se ti tak delala norca.   To je jedna govorila, koja je imela osmero dece. —{ Pri ovej hiži nisu se žene skorem nigdar posvadile, neg su si bile? dobre med sobom jedna z drugom, samo se je gdagda koja s koje zj norije norca delala, z istine nigdar ne žalne reči rekla jedna drugi. Ali je ova sneha najprvo mrla i ostavila je moža z detetom.   Mrla i je z naglom smrtjom i ne nikaj povedla, da bi si bila 'činila da ne, više dece imela, samo je na zadnji vuri kričala: deca moja, deca moja, dečica draga, gde ste? Nju su imeli si radi pak im je bilo-jako za nju, i 'si su baš on večer bili v hiži pak su 'se čuli, da ??^ kričala za svoju decu, a imela je samo jedno, pak je zvala, kak daj bi je puno imela, i s temi rečmi je duŠu spustila. Gda su ju pokopali i držali karmine, čuli su na jemput vani njejn glas, nu nisu nikaj zato dali, ar su mislili, da im se tak čini, da su se 'si za nju^ plakali.   Jeno dva mesece za tim nisu nikdar nikaj čuli pri hiži, ali^ 3oklem se je čul saki mlad (gda se mesec pomladi) njejn glas prij liži, ali ne nikomu nikaj zla napravila.   Gda je leto dan zminalo,] na jemput je pukel glas, da ??^? žena hodi dimov i da je postala mura i da hodi cicit mužke i ženske i jeden ju je bil 'lovil pak ju j je jako zbil i pustil ju je, ali gda ju je štel pustiti, na jem put juj je prepoznal, da je to njegva teca.   Kak ju je pustil, mam je po-• stala visoka žena, da je komaj na nju mogel gledeti.   Vezda se jej bil jako poplašil.   Bog ju je poslal tam, gde je bila njejna hiža,j mož i cela rodbina.  Dojde dimo: 'si su se je poplašili, kak je došla i z drugoga sveta sim, a vre su dve leta.   Ona im je mam rekla :j najte se bojati nikaj, ja vam nikaj neču, neg vam povem kaj moram ; povedati.   Vi znate, da sem ja samo jedno jedino dete imela ovde,, a bi jih morala više imeti, išče petero, pak sem si 'činila, da nisem, mogla zanositi, a bog me je kaštiguval i je me postavil za muru i tuliko let bom morala iti po svetu i treti se i mučiti i druge ci citi, ^ kuliko bi bila morala dece na ovem svetu poroditi ; joj joj, pomagaj ! j ja moram tam na drugem svetu sako i sledne svoje dete pojesti;
378
imela sem jedno i morala sem je pojesti. Nikaj me ne staralo jesti i nikaj mi ne bilo tak težko, kak mi je bilo lasi jesti. Naj bo prokleta ona žena, koja si napravi, da nemre zanositi deteta a z mož-kom glavom živi i greši. Kuliku ja muku trpim ! povečte 'sem i 'sa-komu, da je to smrtni greh i ja bom celoj našoj rodbini povedla a vi povečte sakoj ženi; vi mi nemrete nikaj pomoči nijedna; z bogom, ja vezda idem, ar je došla vura moja. 'Si su 'se razplakali i ona je odišla svojim putem i riftek je 'se sakoj rodbini povedla i skorem saka je mam išla povedat njejnoj hiži, ali su i tam rekli: bila je i pri nas. — Zamladinec.
Ptiči Z govornim petjem.
(Zapisal L. Stepianik, mlinar v gorni Lužnici.) S'^aa
Slovencem najbolj znani ptiči z govornim petjem so: '^'     1. Škerjanec prepeva kmetom, kedar na polji delajo in je k delu priganja: delaj, delaj itd. orji, orji, orji, sej, sej, sej, vrzi, vrzi itd. Tako prepevajo se škerjanec mirno vzdiguje proti nebu, in nas opominja marljivim biti in moliti, da bomo časno in večno srečni.
2. Prepelica rada delavcem na polji za kratek čas popeva rekoč: Pet pedi, vele, vele, pet pedi, pet pedi itd., in lene delavce opominja,^da bi še-le „vele pet pedi" delali urno naprej.
3. Šprahovec zgodaj zjutraj v spomladi popeva rekoč : Vstani, vstani, vstani paver! hitro, hitro, hitro, delat, delat, delat, pojdi orat, pojdi orat, pojdi orat, deni, deni, deni, pojdi v planino, pojdi v planino, sekaj, sekaj, črstvo, črstvo, skrij sekiro, skrij sekiro, vrž jo, vrž jo, beži, beži, beži.
4. Foga (ptič), se najbolj s pastirji šali, če otroci na pašnikih živino zgubijo in je jokaje iščejo. Foga je šaljivo nagovarja in praša: A aj — Juri? kaj si zgubil — kobil? Nisi vidil, ki je bil; a aj, na ' uni njivi je bil; in ga nisi vidil; a aj, cik crknil ti je kobil, ga ne boš več dobil itd.
5. V deb zgodaj spomladi v naših krajih popeva: Ven, ven!' — ko ga otroci zaslišijo, reko: Pojdimo le ven, od za peči iz hiše; vdeb nas že kliče se iti na veško ledino kratkočasit in razveseljevat. .
6. S trna d, ko ječmen zori, si popeva: „Cuj, čuj, čuj ti kej -ječmen diši", in ko mu otroci mladiče vzamejo, žalosten popeva : Pod hrib^em, nad hribcem itd.
7. Sonica spomladi uči ljudi zmernosti rekoč: Cepli mal, cepli mal, da te zlodej ne bo jemal itd.
8. Vrabec čvrči, kedar ima zrna dosti: žito imam pa žaklja^ nimam itd., in ko mu zrnja zmanjka, pa žvrli: žakelj imam pa žita t nimam, siten, siten, zieht, zieht, črn, črn itd.
9. Ko slišijo otroci maverico v bližnjem gozdu s kljunom po suhih vejah tolči, reko: Spomlad je tu, pojdimo le ven na veško ledino se kratkočasit, maverica nas že kliče.
Take in enake glase imajo nektere ptice na Slovenskem. ^ *i
379
Književni obzor.
Valenštajn. Dramatično delo. Spisal Miroslav Siler. Poslovenil France Cegnar.   V Terstu. Zaloga tržaška Čitalnica.   Tisk avstrij. Lloyda 1866. — Komur je znana dovršenost Cegnarjevih prevodov Šilerjevih tragedij „Marija Stuart" in „Viljem Teil", ta^je gotovo z nami vred željno pričakoval njegove prestave sloveče Siler] e ve trilogije „Valenštajn", kterega prvi del „Valenštajnov ostrog" je že pred   ^ dvema letoma zagledal beli dan. Od vseh prijateljev Cegnarjeve muze živo zaželeno delo je prišlo pred kratkim časom na svitlo s pripomočjo znanega slovenskega rodoljuba J. Kalistra — kteremu bodi za to čast in hvala — ker bi bilo morda brez njegove pomoči Slovencem še   • delj časa skrito ostalo.   Kar se tiče prevoda, reči se mora o njem, da je na vse strani popolnoma dovršen. Ako prebiraš krepko, blagoglasno besedo slovenskega prevoda, zares čudil se boš, s koliko vernostjo je naš pesnik visoki duh nemškega klasika posnel; pri vsem tem je vendar prestava tako naravna, tako lehko umevna in svojstvu našega jezika tako primerna, da misliš najizvrstniše izvirno delo pred seboj imeti. Radi bi natisnili tu kak prizor, da bi se bralci sami pre-    ^. pričali krasote Cegnarjeve besede, pičli prostor nam vendar tega ne    t pripušča; upamo vendar, da-si priskrbi večina Glasnikovih bralcev . sama celi prevod.
Kar se pa tiče novih oblik, ki so rabile pesniku v pričujočem delu, teh mu sosebno v lepoznanskem delu nikakor ne moremo potrditi, saj ]im je celo g. Levstik v svoji slovnici samo pod črto ali v opazkah mesto dal. Nektere izmed njih se s časom brez dvombe obležejo slovenski pisavi; njih večina pa ]e s staro slovenščino zamrla, čemu tedaj z mrtvimi med žive, ker zbujajo samo nejevoljo med bralci in begajo toliko potrebno edinost !
Oblika pričujočemu delu je prekrasna in cena z ozirom na pre-lično opravo 1 gld. 50 nkr. prav nizka. Naj nas razveseli visoko cenjeni pesnik v kratkem spet s kakim novim izvirnim delom ali klasiškim prevodom — pa brez nenaravnih, neblagoglasnih, novi , slovenščini mrtvih oblik, kakor so: dejani je, čelovek, notra-njest in šenekaj drugih. Delajmo z združenimi močmi za sedanjost; naši zanamci bodo že sami za-se skrbeli.
JllgOSlovensko slovstvo. Podučnih listov za slovenski narod, „Citavnica" imenovanih, ki so se po jedernatih sestavkih že vsem Slovencem prikupili, je prišel v Gradcu IV. zvezek z mnogimi pod-učnimi spisi na svitlo. Obsega na petih ^polah sledeče reči: „Ravnopravnost in robstvo" od J. Sumana, Subičev spis „Pota človeške omike" IV., Sturovo znamenito razpravo „0 narodnih pesmih in pravljicah plemen slovanskih" II., „0 ljudskih šolah" od dra. J. Geršaka ; „0 kopelih in toplicah" od Fr. Gabrona, „Solni davek" od Geršaka, „Kratek popis zemlje" IV. od V. Ogrinca, „Socijalne razmere na Avstrijskem" od Geršaka, „Obrazi iz starodavnega življenja" III. od J. Borovskega, „Zupanovanje" od Geršaka in kopico raznih zanimivih
380
črtic. Ni treba „Öitavnice" na novo priporočati Slovencem, saj se že sama dosti priporoča po svojem zapopadku. Cena je temu zvezku 50 nkr. -- V Zagrebu je zagledal beli dan IL zvezek letašnjega hrvaškega znanstvenaga časopisa „Književnika", ki obsega sledeče razprave: „0 važnosti sakupljanja narodnijeh pravnijeh običaja ko Slovena" II., sosebno zanimiv spis od dra. V. Bogišica ; dalje „Prilozi k tumačenju naših narodnih pjesama" od J. Radetića, „Statistika mo- ~ ralnosti u Hrvatskoj in Slavoniji" od P. Matkovića in konec Vuka-sovičevoga spisa „Dosadanji napredak u prirodopisu" z raznimi književnimi vestmi. — Narodna čitalnica v Dobrovniku izda zabavnik „Dubrovnik", ki izide v krasni obliki in bo obsegal okoli 500 strani. Obseg mu bode jako zanimiv; med mnogimi drugimi spisi bode za-popadal zgodovinsko povest „Azi-beg", Banovo tragedijo „Car Lazar", razne hercegovinske pripovedke iz Vrčevićeve zbirke, pesem „Car Mehmed in Skenderbegova sablja" od J. Sundečića, Meda Pucica pesem „Poma", „Božič u Crnoj gori od Dučića, staro komedijo Mara Držića in še mnogo drugih lepoznanskih in podučnih sestavkov od raznih pisateljev. Sklepamo to naznanilo z željo, da kmalo izide in si najde pot tudi k nam Slovencem. — V Pragi je prišla hrvaška slovnica češkega jezika na svitlo; spisal j o je prof. Bratelj. — Srbska Matica je razpisala ceno 50 cekinov za najboljšo zgodovinsko igro ; poslale ste se jej v ta namen dve igri: „Kraljica Jakvinta" žaligra v petih djanjih in „Kosmajka", drama v štirih djanjih. Za razsojevavce sta bila izvoljena dr. J. Subotić in J. Djordjevic.
Poljsko slovstvo. Poljska lepoznanska književnost jako lepo napreduje; s posebno skrbjo pa se obdeluje poljski roman.   Sloveči romanopisec Kraszewski pripravlja za natis roman „Tulaczi" v 4 zvezkih, zgodovinski obraz poljske emigracije. — Med novo izdanimi romani se hvali „Na gruzah" v dveh zvezkih od Szumskega, kije nadaljevanje romana „Niewolnicy serca" od istega pisatelja. — Bogato obdarovani Jan Zacharyasiewicz biva zdaj v Varšavi, kjer izdaja nova svoja dela; posebno hvalijo njegov roman „Intryga", ki se je natisnil v časopisu „Bluszcz". — V Lvovu je prišel na svitlo najlepši zgodovinski roman znanega pisatelja J. Dzierzkowskega pod naslovom „Uni-wersal hetmanski." — Med mlajšimi poljskimi pisatelji zbuja občno pozornost, kakor piše „Včela" Pavlin Stahurski. Prvo vece delo \ mladega pisatelja je prekrasna novela „Przed laty", ki je, najpred v t „literackem dzienniku" tiskana,  zdaj v posebni izdavi v Lvovu na svitlo prišla.  To njegovo delo ga vrsti med najboljše poljske roma- ^ nopisce; zdaj se tiska v imenovanem časniku nova povest tega ??-? gato obdarovanega pisatelja. — V Parizu je jela v majhinih knjižicah r izhajati „Narodna poljska biblioteka" za prosto ljudstvo.   Doslej so | zagledale beli dan „Ksiegi pielgrzymstwa polskiego" in „Artikuly ? pielgrzyma" od A. Mickiewicza; dalje J. Kockanovskega prevod Da- f vidovih psalmov. V tisku se nahaja prekrasna povest „Marie" J. Zaloškega. — Poljski zgodovinar J. Szujski je ravno kar dovršil obširno delo „Dzieje Polski"; četrti in poslednji del je izšel v Lvovu in^a pripoveda zgodbe iz leta 1796 do leta 1864. ü .1
381
^!*' Rusko slovstvo. Zbrana dela slovecega ruskega pisatelja A. V. Družinina, ki je pred kratkim umrl, so prišla v 8 velicih zvezkih v Petrogradu na svitlo. Kot najizvrstniše njegovih del se hvali vrsta obrazov po imenu „Prošloje leto v dérevné", ki je prišlo pr-vokrat 1. 1862 v „Ruskem véstniku" na svitlo, in pa novela „Polinka Saksova". ~ Grrof M. V. Tolstoj je izdal dve novi deli, namreč zgodovinski roman „Vladimir Synkov" iz zanimive dobe cara Ivana IV. in pa „Razkazy iz istorii russkoj cerkvi". — Plodovita pisateljica, ki piše pod imenom Eugen Tur, je izdala novi roman „Katakomby" iz prve kerščanske dobe. — Med večimi deli poslednjih dni se odlikujejo „Kartinnyja galerie Evropy" prekrasna zbirka znamenitih malarskih izdelkov, dalje „Zgodovina ruske literature od Vodo vozova in „Zgodovina ruske poezije" od Miljukova. — Verni slikar narodnega življenja ruskega, N. V. Uspenskij je spisal nov roman z naslovom „Pedor Petrovič" in ga natisnil v Otečestv. zapiskih. — Ma-loruska mladež v Lvovu oskrbi v kratkem^ popolno zbirko spisov najslavnišega maloruskega pesnika Tarasa Ševčenka s pesnikovim životopisom.
* Bronislav Zaleski je izdal v Parizu — kakor piše Včela — prekrasno delo s 24 mojstrovskimi podobami lastnega dela pod naslovom „Življenje v stepi kirgiski". Obseg tega spisa, pa tudi podobe so vredne občne pozornosti. Zaleski je Poljak, ki je bil v kirgisko stepo prognan. Devet let je tam preživel in peš in jež stepo prehodih V izbornih obrazih se nam slikajo ljudje in narava; vidimo brezkončno stepo, oživljeno samo z velblodi, j urtami in kočo vniki; vidimo močali, gole skalnate stene, rusko terdnjav Novo-Petrovsk in aktanske gore. V tem delu so zapopadene tudi nektere narodne pesmi kirgiske, pravljice in pripovedke, kterih obseg je popolnoma nov.
Besednik.
Iz Celovca 20. kimovca. — S srčnim veseljem pozdravljamo novi plod Matične delavnosti, s kterim je ravno kar naše slovstveno polje obogatila, namreč: „Narodni koledar z letopisom za leto 1867" in pa „Vojvodstvo Kranjsko" in „Vojvodstvo Koroško" v zemljepisnem, statističnem in zgodovinskem oziru. Ker nam danes še ni mogoče obširniše pregovoriti o zapopadku imenovanih treh bukev, zato hočemo tu samo na kratko pregledati, kako se je v najnovejšem času Matica razrasla. V občnem zboru 11. maja 1865 je štela 712 udov, sedaj jih ima 941, torej jih je prirastlo v enem letu 229. Med njimi jih je 530 iz ljubljanske, 222 iz lavantinske, 25 iz krške, 40 iz goriške, 33 iz tržaške in 91 iz drugih škofij. Veselo se je že razmnožilo število udov v ljubljanski in lavantinski škofiji, da-si ravno se med njimi še marsiktero znano ime pogreša; žalost ti vendar prevzame srce, ako pogledaš v goriško, tržaško ali celo v krško škofijo. Slovenska Matica
382
je letos lepo pričela svojo delavnost in pokazala, da jej je resna volja se iz vseh moči poganjati za povzdigo naše znanstvene in lepoznanske literature. Skrajni čas je, da se zbudé domorodci tudi po Koroškem, Goriškem in Tržaškem in se v prav obilnem številu združijo okoli slovenske Matice, da bode od leta do leta bolj razraščala in vsako leto prav lepega sadu obrodila. Ne dvomimo, da bodo privabile letošnje prelepe bukve iz vseh strani obilo novih udov; sosebno pa želimo to od nas Korošcev, da ne ostanemo v našo največo sramoto tudi v prihodnje poslednji v imeniku matičnih podpornikov. — Da si pridobi družba sv. Mohora tudi za prihodnje leto kaj prav zanimivih krajših spisov za Večernice in Koledarček, zato razpiše pet daril po deset goldinarjev za najboljše pripovedne ali podučne sestavke. Ti sestavki naj bodo za priprosto ljudstvo zanimivi, po obsegu in po pisavi prav jedernati in blizo pol tiskane pole obširni; pošljejo pa naj se vsaj do konca tekočega leta. Obenem se opominja, da poteče obrok prej razpisanima dariloma po 100 in 120 gld. s koncem meseca listopada t. 1. Naj dojde o pravem času obilo primernega dela! — Uk na celovških srednjih šolah se prične okoli srede t. m. Upati je, da se odmeri po našem nasvetu slovenščini s prihodnjim letom tudi na naši gimnaziji vece število ur, kakor jej gredo po šolski osnovi, ker se je število slovenskih učencev tudi v zgornjih razredih nekaj pomnožilo. Ker si. benediktinski samostan doslej še nima v svoji sredi za slovenski nauk popolnoma sposobnega učitelja, pride ta čas na našo gimnazijo za nam. učitelja naš visoko cenjeni pisatelj, g. A. Umek Okiški. Da se družbine bukve tudi za prihodnje leto o pravem času izgotovijo, dalo se je že v Blaznikovo tiskarnico Jančarjev rokopis „Umni vinorejec" in nadaljevanje „Življenja svetnikov in svetnic božjih" od dra. J. Rogača. Kmalo se poš^e v natis sloveča Wiesemanova povest „Fabiola" v A. Zupančičevem prevodu.   Knjige se bodo tiskale v 6000—7000 iztisih.
Iz Ljubljane. (Vesela prikazen v narodnem življenji meseca septembra 1866.) — c — Ta mesec je prvi v letu, da ti nimam, „ljubi Glasnik" iz središča slovenskega naroda nič grenkega naznaniti o narodnem našem življenji. Čudno se bode to zdelo komu, a vendar je taka. Kdor pogleda naše časnike meseca septembra lanskega leta, ta bode skoro v vsacem listu po 20. njegovem dnevu bral veselje, ktero je bilo vsem avstrijskim Slovanom prešinilo srca in kaka nada o bodočnosti se jim je vzbudila o cesarjevem manifestu 20. septembra. Bogu ^bodi potoženo, da nam leto dni ni obrodilo pričakovanega sadu. Čemu neki tega omenjam v dopisu za list, ki ni namenjen politiki? Zato, ker tudi letošnji september nam Slovencem budi veselje in rodi nado, da se prelepo razcvita tisto društvo, ki je dosedaj edino, pri kterem se shajajo vsi Slovenci in posvetujejo o stvari, kteri je glavni namen, slovenskemu narodu pripravljati in gladiti pot do prave omike. Pač ni težko uganiti, da menim „Matico slovensko", ktere odbor je 26. t. m. imel 4. svojo sejo in ktera je danes 27. sept. obhajala drugi občni zbor ali god. Da nam veselje klije iz teh dveh sej, tega se bode čast. bralci „Glasnikovi"
383
prepričali iz njenih važnih sklepov. Da mi dopis ne zraste predolg, zato v poročim o odborovi seji izpuščam one sklepe, ki zadevajo lazo in hitrejšo upravo našega društva. Omeniti pa vendar moram sklepa, da se bodo Matičine knjige, ki ostanejo po razpošiljatvi udom, izročile enemu ljubljanskih bukvarjev, ki je bode sam prodajal in drugim bukvarjem po navadnih odstotkih oddajal na razprodajo tako, da bode Matica le ž njim imela račun, on pa z vsemi druzimi knji-garji. Ravno s temi odstotki bode ta bukvar knjige dajal tistim Matičinim udom, ki ob enem pri njem kupijo najmanj 5 iztiskov. Za ta posel se mu bodo se ve da nekoliko veci odstotki dovolili, kakor samim prodajalcem. Matica pak vsake izdane knjige obdrži le 150 iztiskov zato, da semtertje po odborovem sklepu more kakova darila dajati izvrstnim učencem in šolskim ali župnim knjižnicam. Pretehtni odborovi sklepje 4. seje pak so bili naslednji : 1) da je predsedništvo s tajništvom prav storilo, da je vse štiri knjige razposlalo vsem udom, toraj tudi letnikom, in da vsi, ki za 1866. 1. t. j. do 1. jan. 1867. 1. pristopijo k Matici, dobe, ako knjige pred njihovim pristopom niso razprodane, vse tri poslednjič izdane knjige, namreč vojvodstvo kranjsko, vojvodstvo koroško in koledar z letopisom; — 2) da Matica naprosi g. profesorja Erbena, da nam statistični spregled vseh ostalih slovenskih dežel izgotovi in pošlje, kakor je Matici obljubil z lastnoročnim listom 25. jan. 1865. L; — 3) da Matica Mohorjevi družbi brez kacega povračila prepusti Ravnikarjev rokopis „utopljenci ali potovanje v Spicbergen"; — 4) da Matica prevzame g. Tušekov rokopis „štirje letni časi", izdelan po slavnem Rossmasslerji; — 5) da Matica da tiskati g. Erjavčevo „mineralogijo", izdelano po Fellöckerji; — 6) za g. Žepičevo „latinsko čitanko", ki jo je v rokopisu izročil Matici, in za P. Ladislavovo „latinsko slovnico", ki se nam obeta, so se volili preglede vaici. Dalje moram povedati, da so gg. štajerski odborniki prevzeli nalogo in skrb, da se Erbenov spis, ki ga pošlje o slovenski štajerski deželi, njihova dežela v zemljepisnem, statističnem in zgodovinskem spregledu obširnejše in natančnejše obdela tako, da bode dala knjiga 15 — 20 pol. Hvala in slava lim! Iz teh sklepov lahko razvi dimo, da se smemo za 3. leto toliko knjig nadjati, kolikor jih bodo mogle dati tiskati denarne Matičine moči.
Iz 2. občnega zbora naše Matice pa na čelo stavim naše presrčno veselje, da se ga je 80 do 90 udov, vnetih rodoljubov, in to skoro iz vseh slovenskih dežel udeležilo. Iz tajnikovega sporočila pa smo zvedeli veselo novico, da se je število Matičinih udov meseca septembra pomnožilo za 74, tako da Matica, ako se odštejejo oni, ki so odmrli, in oni, ki so odstopili od nje, danes šteje 1015 družnikov. Le tako naprej! In tako tudi poj de, ako — kakor je tajnik sklenil svoje sporočilo — složno in vsestransko delajo vsi zvesti in navdušeni rodoljubi, eni, da Matici pridobivajo udov, eni m, da skrbe za pripravne rokopise, kajti tako delovanje bode sprem-jal tudi blagoslov božji, brez kterega naša dela nikdar nimajo vspe-ha.   Po tem poti Matica naša kmalu dospe do tega, da Bode po
884
svojem nameiiü koristila našemu narodu s tem, da mu poskrbi zdrave duševne hrane ter mu pomaga do hitrejšega napredka in do prave omike, v kteri smo brez svoje krivde zaostali za narodi, kterim so bile in so še milejše okoliščine. Mirno je teklo vse posvetovanje pri tem zboru, le pri točki o tajnikovi plači, ki jo je odbor mogel postaviti v proračun, ker mu ni znano, ali se bode dal tudi za prihodnje leto dobiti tajnik brez plače, se je vzdignil nekak vinar. Stavili so se nasprotni predlogi, kterih pa g. predsednik ni dal na glasovanje, češ, da Matičina pravila dajejo to pravico odboru, pa ne velikemu zboru. Volilnih listov za nove odbornike namesto izvad-Ijanih se je oddalo 60 in izvoljeni so bili a) za ljubljanske gg. dr. Jan. Bleiweis, Luka Svetec, Iv. Vavru, Fidel. Trpinec in Anton . bar. Cojz; b) za vnanje pa: gg. And. Janežič, Jož. grof Barbo, And. Winkler, dr. Jož. Ulaga in Pet. Hicinger. — Da je bila „be-seda", ki jo je naša čitalnica ta dan na večer napravila matičarjem na čast, izvrstna, tega mi pa skoro ni treba praviti. Da se nam povrne vsako leto tak vesel dan, to so bile srčne želje vseh zbranih rodoljubov.
* Po nasvetu si. učiteljskih zborov goriške in ljubljanske gimnazije in više realke ljubljanske je vis. c. k. ministerstvo „C vetnika" L del za berilo v nižih razredih naših gimnazij in realek potrdilo. Ker je prvi natis tega dela razun 10 — 15 iztisov' že ves razprodan, izide za šolsko rabo do srede t. m. drugi nekoliko popravljeni natis. Posamezni sestavki so se sem ter tje v besedi še nekoliko bolj olikah, 10—12 se jih je pa z drugimi, za šolo bolj prikladnimi spisi zamenilo. Izide pa drugi natis v založbi Lieg lo v e knjigarnice v Celovcu do srede t. m.; če bi pa trebalo, utegne se prvi razdelek (1—6 pol), že zdaj razposlati. II. del Cvetnikov pride v teku prihodnjega leta na svitlo; v njem se bode napredovalo, kar se je v prvem pričelo.
* Dne 12. m. m. je bila 4. glavna seja slovaške „Matice", h kteri je prišlo iz vseh strani okoli 300 slovaških domorodcev. Njeno premoženje od leta do leta bolj narašča, tako da šteje sedaj že 57.682 gld. 84 kr., kar daje na leto 3273 gld. 94 kr. obresti. Med knjigami, ki v kratkem zagledajo beli dan, so: II. in III. tečaj matičinoga „Letopisa", 2. natis 1. dela „Čitanke", „Ovocinar", Culenova „Počto-' veda", „Narodni kalendar za 1. 1867" in „Spomenica" tristoletnice N. Šubič-Zrinskega. Bodi vsem slovenskim domorodcem skrb, da se tudi naša „Matica" tako veselo razmnoži.
Imenik čast. gg. naročnikov. Za celo leto so dalje plačali: 285—87. J. Martelanec, Fr. Logar in Slav. Cerne, bogoslovci v Trstu; 288. gospica Jerica Dolinar na Primskovem; 289. Fr. Cep^nar. c. k. visi telegrafist v Trstu; 290. Ferd. Krsnik, kupč. poslovodja v Trstu; 29?—92. Fr. Rus in Fr. Mekinec, gimnazijalca v Ljubljani; 293. J. Torca, žand. stražovodec v Kistanji; 294—95. bi. gospa Adela Radosek in Fr. Rataj, c. k. biležnik v si. Bistrici; 296. V. Pfeifer na Raki; 297._ Fr. Celestin, modroslovec na Dunaji: 298. si. Čitavnica na Reci; 299. A. Umek, do v. modroslovec na Dunaji; 300. J. Razpotnik v Litiji. (Dalje prih.)
Listnica.   G. M. V. v V. Doalo, pa nekaj prepozno ; zatorej se v dodatku natisne; g. J. P. v G. V kratkem.
Vredil in založil A. Janežič v Celovcu. Natisnil Jož. Blaznik v Ljubljani,