XVI.
Številka 11. in 12.
SLOVENSKI PRAVNIK.
Izdaja društvo „Pravnik" v Ljubljani.
Odgovorni urednik:
DL DANILO MAJ ARO N.
9M '
V LJUBLJANI.
Natisnila »Narodna Tiskarna" 1900.
VSEBINA.
1. K. W.: Pravni značaj zahtev,  pristoječih zakonskemu drugu
po smislu §-a 757. obč. drž. zak.......   .   305
2. Dr. 1. Robida: Degeneracija in alkoholska psihoza .   .   310
3. W.: Kako je tolmačiti  določila  zakona  z dne   16. januarja
1896, št. 89 drž. zak. de 1897?......325
4. Dr. Dane Marinič: Mala fides stečnika, napose dostalca    .   333
5. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
a) Če je posojilo med zakonskima neveljavno, ker se ni bil napravil notarski akt, ili se valuta po §-u 1431. obč. drž. zak. kondicirati. — Priznanje pravno obstoječe terjatve ne spada med pravna dejanja, ki se dajo izven konkurza izpodbijati. — K uporabi §-a 489. c. pr. r.    339
b) Vožnja po služečem zemljišči, ki ni neobhodno potrebna ,   more   ustanoviti   razžirjenje   vozne   služnosti
(§ 484- o. d. z.)   .   .   .   .   .        ......349
c) Kako je pri razdelbi največjega ponudka vpoštevati denarno terjetev. kateri je odstopljena prednost pred vknjiženim prevžitkom ?..........356
d) Zvršilo s prisilno osnovo zastavne pravice po vknjižbi zastavne pravice za zapale obresti kake hipoteke je vknjižiti  brez  pripombe »v vrstnem redu s terjatvijo
na glavnici«...........   .   .   .   357
Kazensko pravo.
a) Obnova postopanja po §u 362. kaz. pr. reda, če se
izgubi kazenski akt     .   .   .v........359
-b) Tudi v civilnosodnem postopanju more priča neresnične navedbe nekaznivo preklicati le do formalnega zaključka svojega zaslišanja (prim. § 343. civ. pr. r.); poznejšnji preklic je ne oprošča jamstva, utemeljenega v §-u i99a. kaz. z.     ..............360
c) Subjekt pregreška po §-u 45. vojn. zak od 11. aprila 1889, drž. zak. št. 41, je lahko tudi vojni zavezanec, ki je radi telesnih hib nesposoben za vsako vojaško službo   362
6. Izpred upravnega sodišča.
Davčnemu zavezancu je naznaniti razloge, t. j. konkretne okolnosti, ki povzročujejo pomisleke proti pravilnosti in popolnosti njegove napovedi.....363
7. Književna poročila..............365
8. Razne vesti..........366
9. Vabilo na naročbo in sodelovanje.........368
Slovenski Pravnik.
Leto XVI.   V Ljubljani, 15. novembra 1900.   Štev. 11. in 12.
Pravni značaj zahtev, pristoječih zakonskemu drugu po smislu §-a 757. obč. drž. zak.
Čuditi se moramo, da niti učeni pravniki, niti praktični juristi niso jednakega mnenja o tako važnem in za vsakdanje življenje pomenljivem vprašanji, katero smo postavili na čelo nastopnega članka.
Ako gledamo na sistem našega, že blizo 90 let veljavnega obč. drž. zakonika, takoj zapazimo, da je § 757. uvrščen v 13. poglavje tega zakonika in da stoji nad njim marginalna rubrika »zakonita dedna pravica zakonskih«, in to nas bi utegnilo v prvem hipu dovesti do mnenja, da gre v §-u 757. obč. drž. zak. za dedne pravice, koje podeljuje zakon preži-večemu zakonskemu drugu. Potrebno je pa, da zasledujemo pravni pomen teh pravic po zgodovinskih virih.
Dedna pravica preživečega zakonskega druga se je po starem Justinijanu (nov. 53. cap. 6, in nov. 117. cap. 5) tako ustanovila, da je oni vdovi, ki še nič ni dobila in je uboga, pristojala glede premoženja njenega imovitega moža navadno le pravica do četrtega dela zapuščine in to bodisi v konkurenci z otroci, bodisi z drugimi moževimi sorodniki. Dobila je vdova, če je v konkurenco stopila z otroci v večjem številu od dveh, (s tremi ali več), jednak delež, takozvano »virilno porcijo«, tako da je od tega deleža sprejela, ako so postali bili njeni lastni otroci, d o s m rt n i v ž i t e k (»Fruchtgenuss«), drugače pa popolno lastnino.
Cisto drugače se je dedna pravica zakonskih določila po nemškem običajnem pravu in po mnogovrstnih statutarnih naredbah, katere so na to merile, da se navedeno nemško pravo utrdi. Osobito v Avstriji je obveljalo načelo, da je dobil preživeči zakonski samo to, kar mu je bilo vsled ženitvenega pisma že namenjeno za slučaj smrti, sicer pa mu ni šla ni-
20
306  Pravni značaj zahtev, pristoječih zak. drugu po smislu §-a 757. o d. z.
kaka dedna pravica do premoženja umrlega zakonskega druga. Že drugače se je stvar uredila izven testamenta po dedno-pravnem redu z dne 28. maja 1729 (Codex austr. Supp. I. st. 952). Glasom §-a 4., naslov 14 nav. reda (Erbrechtsordnung) zadobi) je preživeči zakonski, če je do smrti vstrajal v zakonski ljubezni in zvestobi in če ni bilo krvnih sorodnikov, celo zapuščino zamrlega zakonskega druga; ako so pa ostali k dedovanju sposobni sorodniki, razlikovalo se je, ali so bili to otroci zapustnikovi ali drugi sorodniki; v zadnjem slučaju dobil je zakonski, ako ni imel toliko, da bi se pošteno preživil in ako je bil zamrli zakonski drug imovit, četrtino zapuščine v popolno last: v prvem slučaju pa je dobil, ako je ostalo troje otrok ali manj, četrti del, ako pa je ostalo več otrok, jednak delež z otroci, vendar ne v popolno last, ki je ostala otrokom, nego le v dosmrtni vžitek.
Le-te določbe so se večinoma vsprejele tudi pozneje v najvišji patent z dne 11. maja 1786 zb. pr. zak. št. 548 in se uveljavile v splošni prid državljanov v vseh nemških dednih pokrajinah in neomejeno na stanove. Glasom §-'a 24. nav. patenta je pristojal preživečemu zakonskemu, ne da bi se razlikovalo, ima H kaj premoženja ali ne, dokler ni drugič v zakon stopil, za slučaj, kedar je ostala trojica otrok ali več, od zapuščine za potrebno preživilo jednak delež za vžitek z otroci (»mit jedem Kinde gleicher Genusstheil«); ako pa ni bilo otrok ali jih je bilo manj, kakor troje, pripadal mu je vžitek četrtine zapuščinskega premoženja.
Zapadni galicijski zakonik (»westgaliz. Gesetzbuch«) je zopet pri navedenih določbah marsikaj spremenil. Izločilo se je namreč določilo, da izgubi zakonski dedne pravice, ako z nova v zakon stopi; dalje se je zakonskemu, ako je tekmoval z drugimi sorodniki in ne z otroci zamrlega, pripoznala neomejena lastnina do četrtine zapuščine (kakor v patentu iz leta 1720.), in ako so zaostali otroci ne glede na njih število), dobil je z vsakim otrokom jednak dedni delež v dosmrtni užitek. — Iz vsega tega se je konečno izcimil § 757. našega obč. drž. zakonika in obveljalo je staro načelo, da preživečemu z a k o n s k e m u, ako tekmuje z otroci zapustnikovimi, ne  pristoja lastninska  pravica,
Pravni značaj zahtev, pristoječih zak. druga po smislu §-a 757. o. d. z.  307
ampak le dosmrtni vžitek njegovega dednega deleža. Sicer pa je naš zakon zopet sprejel določbe starih zakonitih predpisov iz let 1720 in 1786, namreč, da dobi zakonski k večjemu četrtino zapuščine; ako pa preostaje trojica otrok ali več, dobi takozvano »portio virilis«, jednak delež z otroci, jednak delež za vžitek (»einen mit jedem Kinde gleichen Genusstheil«).
Najvišje sodišče je opetovano razsodilo, da pravica zakonskega druga po §-u 757. obč. drž. zak. ni dedna pravica (glej Glaser-Unger št. 7388, 5703, 3575 in 2445). Z razsodbo z dne 13. novembra 1894 št. 6395 (»Jur. BI.« št. 3 ex 1895) je isti sodni dvor izrekel pravno mnenje, da je užitek alikvot-nega dela zapuščine, ki je preživečemu zakonskemu v §-u 757. obč. drž. zak. odkazan, naturalni vžitek (»Natural-fruchtgenuss«), nikakor pa ne pravica, dobivati obresti od vrednosti dotičnih zapuščinskih deležev.
Tako pridemo do prepirnega vprašanja, je li omenjeni delež ostalega zakonskega druga, kakoršnega ima v mislih § 757., smatrati za v o 1 i 1 o ali za dedni delež? V podporo prvega mnenja se nekateri pravniki sklicujejo na zakonite pojme v §§-ih 532. in 535. obč. drž. zak., kajti dedno pravo (»Erbrecht«) vsebuje izključljivo pravico, da dedič zamore v posest vzeti vso zapuščino ali nje delež, ki je glede na celoto določen, dočim je golo volilo ustanovljeno, če se prepusti komu kaka posamezna stvar, svota ali pravica, torej tudi »pravica za užitek« bodisi na določeni stvari, bodisi na ali-kvotnem delu zapuščine. Za volilo smatrajo to pravico po §-u 757. obč. drž. zak. tudi Unger (»Erbrecht« št. 146, opom. 11), dalje Kirchstetter (str. 393 in opom. 4) in Larch er v (»Ger. Halle« str. 39—43. ex 1883). Druzega mnenja je Stuben-rauch (v 7. izdaji I. str. 976. opom. 1), ki se upira na besedilo gori navedenega patenta iz 1. 1720. in 1786. ter še posebno na to, da je § 757. uvrščen v poglavje z napisom »o zakonitem dednem nasledstvu« in pod marg. rubriko »zakonita dedna pravica zakonskega druga« in da tudi §-a 1258. in 1266. obč. drž. zak. govorita o »zakonitem dednem nasledstvu zakonskega druga«; dalje še navaja Stubenrauch, da je o volilih le moči govoriti,  ako   se   nanaša  na  kako  veljavno   poslednjo  voljo
20*
308  Pravni značaj zahtev, pristoječih zak. drugu po smislu §-a 757. o. d. z
(§ 647. 1. a), dočim za zakonske njih delež izvira iz zakona samega.
Pf a ff- H o ff m a n (v komentaru II. str. 742. in naprej) smatrata v tej stvari nekakšno analogijo s fideikomisarno substitucijo in po tem mnenju je zakonskega smatrati nekakim »fiducijarnim dedičem« ; fideikomisari glede tega deleža so potomci zapustnikovi, ki preživijo podedujočega zakonskega druga.
Kakor že omenjeno, je najvišje sodišče različno sodilo in vprašavno razmerje večkrat smatralo za »dedno pravo«, večkrat pa tudi in sicer v novejšem času za »z a k o n i t o volilo« (»gesetzliches Legat«). Večina sodišč prve instance do sedaj ni sprejela načela, da bi izvirale pravice po §-u 757. obč. drž. zak. iz »dednega prava«; ni običajno, da bi se preživeči zakonski drug pri sodišču proglasil dedičem, a to je vendar poglavitni znak in predpogoj dedne pravice; tudi prisojilne listine se ne izdajajo zakonskim z določitvami, katere so uporabne le za dediče; navadno se v zapuščinskih zapisnikih le čita, da preživeča vdova (ali vdovec) zahteva zgol pravice po določilih §-a 757. obč. drž. zak.
Winiwarter (obč. pravo, zvezek 3, str. 314.) trdi, da se je zakonskemu drugu večinoma s tem zadovoljiti, da se ii i njegov delež odmeri v primeri s cenilno vrednostjo zapu- i ščine v gotovi svoti, in sklicuje se na § 784. 1. c; vendar ta paragraf razpravlja o nujnem deležu ter ima pred očmi, da se nujni dedič zoperstavlja poslednji volji zapustnikovi, dočim pri upoštevanju §-a 757. 1. c. o poslednji volji sploh ne more biti govora. Tudi komentator Nippel (»Erlaut.«, zvezek 5. str. 37.) meni, da zakonski nikakor ne more zahtevati posameznih določenih stvari za vžitek, marveč, da mora biti zadovoljen z obrestmi v to svrho zavarovanega kapitala; vsekakor pa pritrjuje mnenju, da ima pravico zahtevati 'prodajo vseh v zapuščino spadajočih predmetov, da se pokrije pristoječi mu delež. Da pa je to mnenje napačno, izhaja že iz besedila zakona, kajti zakonskemu pristoja vžitek četrtine zapuščine (des Nachlasses) in ne »čiste zapuščine«, torej ne samo vžitek četrtine cenilne vrednosti zapuščinskega premoženja, ampak četrtine vseh v zapuščino spadajočih stvari
Pravni značaj zahtev, pristoječih zak. drugu po smislu §-a 757. o. d. z.   309
in pravic, s kratka; zakonski drug stopi v družbinsko razmerje z drugimi dediči po smislu 16. poglavja obč. drž. zak. (razsodba z dne 30. januarja 1889, Links št. 735).
Kako torej strinjati različne nazore? Po našem mnenju je naš vrli rojak profesor Kranjec pravo zadel, ko tolmači § 757. obč. drž. zak. prilično tako-le:
Preživeči zakonski ne dobi, ako konkurira s potomci zapustnikovimi, prav za prav dednega deleža (»Erbtheil«), nego le vžitni delež (»Genusstheil«) zapuščine in sicer do smrti. Ta užitni delež znese l/4, ako ostaneta samo eden ali dva otroka, drugače pa delež (»Quote«) skupnega vžitka, ki se najde ako se premoženje razdeli po glavah otrok, kojim je še prišteti osebo ostalega zakonskega druga. Vendar te pravice zakonskega druga prav za prav niso dedne pravice, ker manjka univerzalne sukcesije; tudi niso volilo, ker se to zamore le ustanoviti po poslednji volji (§-a 535. in 647. obč. drž. zak.). Nego omenjene pravice so le plačilne obveze («Zahlungsverbindlichkeiten«), katere se že po zakonu samem kot breme držijo zapuščine. Jednaki slučaji se najdejo tudi na drugih mestih, tako v §-ih 171., 795., 796. in 1243. obč. drž. zak. tNi torej, da bi se zakonski drug priglašal kot dedič; njemu se zapuščina ne prisojuje, od njega ni moči zahtevati plačila zapuščinskih dolgov; on tudi nima pravice, dolgov za zapuščino iztirjati ali vložiti dedinske tožbe. Dedič pa mora, kakor mu zakon nalaga, pokriti razne alimentacijske tirjatve in sicer v slučaju, če nastopi dedno nasledstvo brez oporoke, mora dajati vžitek zakonskemu drugu zamrlega, ako z njegovimi otroci konkurira (§ 757. 1. c). Potemtakem tukaj ne gre za dedni delež, tudi ne za volilo, ampak za alimen-tacijsko zahtevo (»Alimentationsanspruch«); da se pa tej zahtevi ugodi, ni deliti dedščine, ampak le dohodke iz nje in ta delitev se vrši po §-u 840. 1. c. ter sme ostali zakonski v ta namen tudi iztožiti polaganje računa (K r a i n z - P f a ff: 3. natis, II., str. 654).
Kranjčevemu jasnemu komentaru ni nič dodati in nič ugovarjati; vsled njegove konstrukcije odpadejo vsi dolgotrajni pomisleki, ki se nam usiljujejo pri razmotrivanju nasprotnih pravnih nazorov.
310
Degeneracija in alkoholska psihoza.
Pfaff-Hoffmanova teorija nima zakonite podlage, ker obč. drž. zakonik ne pozna še posebne, dejali bi, »ex-offo« mu namišljene fideikomisarne substitucije; k takemu pravnemu razmerju je treba poslednje volje, uprav tako, kakor tudi volilo ne nastane »ex lege«, brez volje zapustnikove. S tem je tudi pobita teorija, da bi se smele določbe §-a 757. 1. c. smatrati za »legat«. Konečno pa v §-u 757. omenjene pravice tudi niso izvir dednega prava, ker manjka univerzalno nasledstvo (Krainz-Pfaff, II., str. 539.—540.), nego je za dediča moči smatrati le onega, ki ima izključno pravico, bodi si celo zapuščino ali gotovi del te cejote v posest vzeti (§ 532. 1. c), dočim uprav § 757. 1. c. povdarja, da ostane (ne, da se prihrani) lastnina deležev otrokom.
Veseli nas, da je menda uprav učeni naš rojak Kranjec prvi v tem imenitnem vprašanju pravo pogodil, ko je učil, da vsebujejo pravice v smislu §-a 757. 1. c. nekake al imen ta-cijske obveznosti, koje naj izpolnjuje dedič, in da zakon na tem mestu le »per nefas« govori o nekaki »dedni pravici zakonskih«. K. W.
Degeneracija in alkoholska psihoza.
(Mnenje, v konkretnem slučaju oddal dr. I. Robida, vodja dež. blaznice na
Studencu.)
Dne 21. junija l. 1898. je vložil sin posestnikov Gregor J., spremljan od svojega strijca Mateja J., pri c. kr. državnem pravd-ništvu v Ljubljani ovadbo, da njegov oče A. J., 54 let star na K. pri Ljubljani, oženjen, povzročuje zadnje dni vsakoršne izgrede na svoji domačiji, tako da se je bati za življenje njegove soproge, Polone J., kateri preti, da jo ubije.
Toda započeto kazensko postopanje zoper A. J., katerega so dali v zavarovalni zapor, se je moralo ustaviti, ker so se sodni zdravniki izrazili, da trpi jetnik na bolezni, katero na-zivljejo: »hvperaesthesia sexualis«. Tako je prišel A. J. neobsojen iz zapora, vendar pa je bila posledica zdravniškega izreka na drugi strani ta, da je bilo treba obtoženca preklicati, vzlasti
Degeneracija in alkoholska psihoza.
311
ker so njegovi domači ljudje to prosili in naznanili sodišču, da A. J. zapravlja svoje premoženje, kar je tudi županstvo potrdilo.
Proti temu preklicu pa je A. J. takoj nastopil svojo pot. Najprvo je ovadil svoje otroke, dolžečjih poskušanega javnega nasilstva; potem pa se je odpeljal na Dunaj, vzel si ondi odvetnika ter z njegovim posredovanjem poiskal znanega sodnega psihijatra in profesorja na velikih šolah, češ, da dobi pri njem spričevalo o svojem duševnem zdravji.
Akopram je trdilo narejeno spričevalo vse drugo, kakor to, da je A. J. duševno zdrav, nastopil je na podlagi omenjenega mnenja njegov ljubljanski pravni zastopnik pot ugovora na najvišje sodišče, katero je potem odredilo, da naj blaz-niški zdravniki preiščejo A. J a iznova.
Podatki po sorodnikih, zapriseženih pričah in iz aktov.
Rodbina A. J-a je v obče zdrava, in blaznost se baje doslej ni pojavljala v njej. Vendar je njegov oče slovel za čudaka, katerega so imeli v domači vasi nekateri za proroka in vedeža; no, drugi trdijo istotako odločno o njem, da je bil malce »prismojen«. Vsi pa izjavljajo, da je bil oče »zmeren« pijanec; jedna priča je celo izpovedala, da je imel posebne čase (vsako leto na pomlad in meseca vinotoka), ko je posebno hudo popival, rad se prepiral in pretepal ter se kazal čez mero silovitega.
Preiskovanec A. J. ni bil v svojem življenju nikdar nevarno bolan. Pred leti oprostil ga je kroničen ekcem na glavi vojaščine. V 22. letu svoje starosti dobil je pri pretepu poškodbo na glavi, katera se je, kakor je iz kostne utisnine raz-videti, zarasla s kožno brazgotino. V šolo ni A. J. nikdar hodil, vendar se je naučil za silo brati in pisati. S svojo soseščino ni Bog ve kaj dobro izhajal; ob vsaki priliki iskal je razporov ter se pogosto tožaril.
S 23. leti se je oženil. Žena mu je rodila tekom let desetero otrok, od katerih jih danes čvetero živi. Ta zakon je bil nesrečen, kakor si ga le morete misliti. A. J., spolsko od nekdaj zelo potreben človek, nadlegoval je svojo soprogo v toliki meri,
312
Degeneracija in alkoholska psihoza.
da ta nikdar ni mogla biti kos njegovim zahtevam. Celo danes, ko šteje A. J. 54, njegova žena pa 57 let, še vedno po večkrat v jedni noči zahteva zakonskih dolžnostij. Kedar se pa napije, ni ga sploh mogoče zadovoljiti. Tako se tudi ni čuditi, če ni bil A. J. posebno zvest svoji ženi. Splošno ga slikajo za babjaka, ki leta za vsakim krilom in si povsod ugodne prilike išče. Poskušal je svojo srečo pri najrazličnejših ženskah, pač navadno brez uspeha; kajti povsodi so vedeli ljudje, kak je, in bali so se ga, ali pa se jim je studil. Kadar pa je pal pod pezo svojega silnega nagona, tedaj je tudi prišel v situacije, katere pač najbolje osvetljujejo njegovo stanje. Ko je pred 15. leti njegova sedaj 20letna hči ležala v posteljici, pristopil je k njej, božal jo po celem životu, igral se z njenimi spolovili ter konečno vzel svoj penis v roko. Prihajajoči ljudje so preprečili kako hujšo perverziteto. In ni še dolgo tega, kar je isto svojo hčer vabil k sebi v posteljo. —
Kako težak mu je bil boj s svojim nagonom, kako cinično se je ta časih pojavljal, razvidno je na pr. iz tega, da je A. J. čestokrat nagovarjal svoje prijatelje in znance, naj mu pre-puste svoje žene »pro noče«.
Izvestno, taki odnošaji težko utegnejo pospeševati zakonsko srečo. Pri vsem tem pa še A. J. slovi za pijanca. Akopram le malo prenese opojnih pijač, prepil je dolga leta mnogo in pogosto; pil je vse, kar mu je prišlo v roko: pivo, vino in posebno žganje; tega včasih 1 do 2 litra na dan.
Uže sicer razdražljiv, nagle jeze in prepirljiv, postal je v dnovih težjih alkoholskih ekscesov naravnost surov, silovit in brutalen. Pričenjal je z najgršim zmerjanjem in povspel se do nasilstev jako nevarnega kolorita. Priklativši se ponoči pijan domov, cesto ni našel svoje žene, ki se je bila od strahu skrila pred njim. Tedaj pa se je napotil v hlev in znašal svojo besnost nad ubogo živino, katero je mučil in pretepal neusmiljeno.
Vsa ta dejstva napravila so rodbinsko življenje naravnost neznosno. A. J. prihajal je takorekoč k svoji družini samo, da si ohladi jezo na njej. Kadar je bil hujše pijan, izostajal je po cele dneve od hiše, klatil se vse noči z vinskimi bratci po beznicah, zanemarjal je delo in domačijo, prepuščal slednjo
Degeneracija*in alkoholska psihoza.
313
skrb svoji rodbini, ni se brigal za bedo svojcev, pri vsem tem pa ni nikdar pozabil pri vsaki priliki hvaliti se: on da vzdržuje posestvo, in njega zasluga je, če domačija ne pride v nič.
V jako čudnem nasprotji pa stoji ta lastna hvala s tem, kar so izpovedale priče, kar pravijo oblastva. Vse hvaliženo in otroke, da so delavni, pridni, pobožni in pošteni, o A. J. pa gre glas, da je pač delaven in priden, kadar ne popiva, vedno pa da je prepirljiv in silovit. Pri tem povdarjajo, da razprodaja A. J. svoje posestvo za bagatele, da zapravlja preko svojih dohodkov in napaja omizje hvalečih ga žganjarjev. Če pojde tako naprej, se je bati, da kmetija popolnem propade, in da pride obubožana družina na občino.
Dočim je rodbina trpela do skrajnosti in skušala količkaj mogoče prilagoditi se tem žalostnim razmeram, postali so od-nošaji v rodbini zadnji čas taki, da jih ni bilo moči več prenašati.
To, s čemur je A. J. svojo rodbino obkladal, segalo je preko vsake meje; popolnoma neutemeljene, naravnost izmišljene inzulte je privlekel na dan in z njimi blatil svojo rodbino. Da, celo tožbo na razločitev zakona je vložil. Dolžil je namreč svojo ženo, da se druži spolno z lastnim sinom, sina poleg tega še, da se peča s sestro ; za dokaz je navel opazovanja jako dvomljive prepričevalnosti; izlitke na tleh, češ, da so semenski madeži (Spermaflecke); iz tega, da je bila postelj njegove hčere utisnjena na obeh straneh, je sklepal, da je moralo ležati dvoje oseb v nji, in da druga oseba ni mogel nikdo drug biti, kakor njen lastni brat. Preiskaval je hišo, preobrnil vse po njej in našel konečno nekaj cunj; ker so bile mokre, mu je bilo jasno, da od moškega semena. Ženi, na-pravljajoči ob 1. uri popoldne salato, je očital, da radi tega tako pozno pripravlja jed, ker se je od 9. do 12. ure, t. j. ves čas, kar je A. J. od hiše odšel, pečala s svojim sinom. Za na-daljni dokaz svojih trditev navaja A. J. tudi to dejstvo, da ščiti sin mater pred očetom, da se mati s sinom na tihem raz-govarja, da »držita skupaj«, enkrat da sta celo skupno s polja šla, da se mati pred očetom (A. J.) skriva, da ima torej vse-kako slabo vest. Nadalje se A. J spominja, da je nekoč zalotil hčer, sedečo na stolu, sin pa je bil sklonjen čez naslanjalo;
314
Degeneracija in alkoholska psihoza.
ko pa je A. J. vstopil, se je sin takoj vzravnal po konci, hči pa je ostala še sedeča. Sicer je pa prešestvo jasno tudi inače: hči je že dvakrat spovila (abortiert).
A. J. pa ni teh podlostij lučal samo svoji rodbini v obraz, ampak razpravljal je celo na dolgo in široko po beznicah o vsej stvari, in to cesto nasproti povsem tujim ljudem. Nobena beseda, noben ugovor, niti prošnje, niti solze niso ga mogle prepričati o krivičnosti tega počenjanja. V skrajnem obupu je poseglo dekle po zadnjem sredstvu, zatajilo je svojo sramežljivost in poiskalo zdravnika, da ji preišče spolovilo in ji potrdi nedolžnost. Prinesla je domov zdravniško spričevalo o potrjeni virginiteti — vse zaman! — »on (A. J.) prokleto dobro ve, kako stoje stvari; vže davno jih je vse pregledal.«
Za časa teh očitanj in afektov, ki so jih spremljali, afektov pomisleka vredne višine in trpežnosti, mučil je A. J. najkru-tejše svojo družino. In res, delal je toliko časa, da je ostavila hči domačijo in šla služit v svet; da je njegova soproga iz strahu pred njim skrivala se po noči po hišah svojih sosedov; da sta se mu izogibala, pred njim zapirala še celo njegova odrasla sinova. Ko pa je nekoč pograbil gnojne vile in sekiro ter zapretil ženi, da jo umori, nista si mogla sina drugače pomagati, in izvila sta očetu orodje iz rok, privezala ga na posteljo in ovadila sodišču.
Iz trme in sovraštva do svoje rodbine skušal jo je A. J. oškodovati, kjerkoli je mogel. Razmišljeval je, kako bi jo zadel na najbolj občutljiv način ter si zaprisegel, da ji omeji ded-ščino čim največ mogoče. Tedaj je začel razprodajati svoje posestvo.
Sovražen in preganjan od vseh, kakor si je domišljeval, sumiti je jel, da mu strežejo po življenji. Nekoč sedel je skupno z rodbino pri obedu. Kakor je navada, zajemati bi imeli vsi iz skupne sklede. Nakrat skoči A. J. po konci, za-brne skledo, češ, da je njemu najbližji del jedi otrovan, prične se znašati nad ženo, rekši, da se ji njena nakana ni posrečila, ter psuje na nečuven način njo in otroke. Konečno pa je, kakor že večkrat, razbil vso namizno posodo. —
Od tedaj pa, kar se je jel bati preklica, se je močno spremenil.  Najprvo je prodal svoje na 10.000 gld. cenjeno
Degeneracija in alkoholska psihoza.
315
posestvo svojemu bratu ter se preselil k njemu. Odsihdob obnašal se je mirno in pošteno, ni razgrajal, ne pijančeval, kratko malo: vedel se je kot pravičen, nedolžen, preganjan in težko žaljen oče in soprog.
Tri dni pred zdravniško preiskavo, kakoršno je odredilo najvišje sodišče, prišel je A. J. v stanovanje zvedenčevo, (isti manever je poskusil že pred meseci pri drugem zdravniku) proseč, naj ga zvedenec proglasi polnoumnim. In kakšno je bilo tedaj njegovo vedenje! Vse drugače, nego li se obnaša kmet; z mnogimi priklanjaji, ponižno in pohlevno, mirno in dostojno pričel je svoj razgovor, v katerem je razložil svojo prošnjo. Popolnem nedolžen je, njegov um neoslabljen, malo ali celo nič ne pije! Potem pa je pričel sam govoriti o svojih seksuvalnih domnevanjih, češ, da se mu je pač dozdevalo tako, da pa sedaj ne veruje več na svoje dolžitve: moral se je pač motiti, ko so vsi ostali drugega mnenja.
Kako se je vedel nekaj dnij pozneje pri preiskavi, povem naj v izvidu.
Izvid.
Status somaticus.
A. J. kaže svoji starosti primerno zunanjost. Visoko je vzrastel, srednje dobro je rejen, ima močno mišičevje in krepko ogrodnico.
Na lobanji ni najti prirojenih izvanrednostij. Na desni temenski kosti je kostna utisnina z nepremično brazgotino. Pri perkusiji glave in hrbtenice ni spoznati preobčutljivosti, takisto ne pri poskušenem pristiskanji.
Čutni živec na glavi videti je zdrav. Živec -gibalec na obrazu premika mišice obojestranski jednako, bodisi v miru ali pri hotečih prigibljejih. Senzibiliteta brez napake.
Jezik se močno trese, preiskovanec izteza ga naravnost. Na razleknenih prstih lehko, valovito, nefino tresenje.
Refleks kolenske kite obojestransko jednak, ojačen; izzoveš ga iz lahka. Brach-Rombergov simptom naznanjen.
Zenice so jednake in reagujejo dobro na svetlobo in pri pogledu v daljino.
316
Degeneracija in alkoholska psihoza.
Na žilah odvodnicah znamenja bližajočega se ovapnenja. Vegetativni organi brez posebnostij. Izgovarjanje je brez napake, pri pisanju opaziti je na črkah tresenje roke. Telesno brez znamenj degeneracije.
Status psvchicus.
A. J. pride mirno in moško k preiskavi. Kakor se nosi, je videti, da mož ve, kako velike važnosti bo zanj ta preiskava, in da ni tujec v sodni dvorani. Na obrazu je brati resignacijo — ni pa mimika apatična, preje izraža temne skrbi, kaj se zgodi ž njim, pa tudi lokavost, kako bo treba preprečiti vse te nakane.
A. J. ima pogled obrnjen večkrat v tla, vendar je vedno na pažnji. Kretanje je počasno, premišljeno, sicer pa neprisiljeno. Govor teče mu gladko, a precej enolično. Preiskovanec ostane tudi tedaj po vsem miren, ko pride ob priliki konfrontacije njegova rodbina v mogočen afekt.
A. J. se v prostoru in v času popolnem orientuje. Na vprašanja odgovarja radovoljno; njegovo mišljenje je formalno brez napake.
Zapomnivost in spomin sta, kolikor je moči prepričati se, dobra. Seveda ni mogoče tega z gotovostjo trditi, ker ni moči dokazati, da se A. J. ondi, kjer njegove trditve ne soglašajo s trditvami prič, hotoma zagovarja, »da se ne more spomniti« — ali »da o tem ničesar ne ve«. Morda so deloma istinite praznine v spominu.
Razvoj, tok mislij (Vorstellungsablauf) je glede načina, hitrosti in vsebine navaden.
A. J. izraža se dobro, povest njegova teče mu gladko; ne oddaljuje se brezpotrebno od predmeta, niti ne govori nenaravno; tudi ne pretirava v dikciji, in ostaja trdno pri tem, kar je enkrat povedal. Računi brez napake.
Izpraševanec čuti se popolnem zdravega, telesno in duševno čilega, nima tožiti o nikakih senzoričnih ali senzorielnih nadlogah: on spi dobro, pač pa sanja časih prav živo.
Božjasti in krčev ni imel nikdar; malokedaj da bi moral bil na tešče bljuvati; tudi ne more tožiti, da bi ga pogosto
Degeneracija in alkoholska psihoza.
317
glava bolela, da bi mu šumelo v njej, ali se mu vrtelo. O kakih halucinacijah ni moči ničesar poizvedeti.
Na vprašanje, kako je prišlo na njegovem domu do takih izgredov, da ga je bilo treba aretovati, meni A. J.: Prepiri so pač od nekdaj v vsaki družini. Na lastnih prepirih pa ni on kriv, ampak žena in otroci njegovi, ki ne marajo niti de- ' lati, niti ubogati. On je pač mislil, da velja glavo družine spoštovati; toda mestu tega ga dražijo in jeze neprenehoma, zabavljajo čezenj in ga hote oškodovati, kjerkoli le mogo. Prejšnje, kakor tudi današnja sodna razprava najboljše svedo-čijo resnico njegovih besed.
Svoji ženi pač ni nikdar pretil — braniti se je moral k večjemu sam. Kako so ravnali ž njim, razvideti je iz tega dejstva, da so ga nekoč lastni otroci privezali na posteljo.
Kar se tiče njegovih spolskih odnošajev, meni A. J., da so njegove potrebe povsem normalne. Nikoli ni zahteval od svoje žene več, nego zahtevajo drugi možje od svojih žena, inače pa da mora žena itak vedeti, kaj je njena dolžnost. Da je pohajal za ženstvom, naravnost taji, ter imenuje napomi-nane izpovedi lažnjive, izmišljene, oziroma obrekovalne. On da je bil vedno zvest svoji ženi; če ona njemu, to je drugo vprašanje. Za hudobno izmišljotino naziva tudi vest, da bi kedaj bil naprosil kakega soseda za ženo. Poprašan radi omenjenega prizora s petletno hčerko, meni, da se ničesar ne spominja; mogoče, da se je zgodilo, a ne veruje. Izpoved hčere, da jo je oče vabil k sebi na ležišče, imenuje nesramno podlost. Takisto taji, da bi kedaj bil mučil živali; vsa taka pričevanja da so izmišljena, zlobna ali pa saj hudobno zavita.
Nič manj se A. J. ne zavaruje zoper očitanje, daje pijanec: vino je pač časih pil, pivo le malokedaj, žganja skoro nikoli. Seveda je bil že semtertja pijan, a le po redko, in to nikakor ni bilo tako hudo, kakor se slika. Saj pa vpijejo in razgrajajo in uganjajo vsekakoršne nerodnosti tudi drugi, »kedar ga imajo malo preveč v glavi« — to ni vendar nič čudnega. Silovit, besen ali celo agresiven pa ni bil nikoli.
Tudi se mu očita, da je zapravljivec, to pač ni; preko svojih razmer ni nikdar živel; tega prepričanja pa je, da ima vsakdo, kdor si je v znoju svojega obraza tako lepo posestvo
318
Degeneracija in alkoholska psihoza.
pridobil, pravico delati s svojim blagom, kakor se mu hoče. Da je hotel otroke, ki mu provzročujejo samo skrbi in jad, prikrajšati pri dedščini, se mu gotovo ne more zameriti; drugi bi jih uže davno razdedili.
Kako zapravlja, razvidno je tudi iz tega, da je njegovo posestvo večje, kakor je je prevzel, in da nima dolgov, dasi je njegova rodbina kaj nedolžna na tem dejstvu. Če se pa vendar najdejo ljudje in oblastva, katera pričajo v korist njegove žene in njegovih otrok, tedaj je jasno, da niso dovolj poučena o istinitih razmerah.
Kar se tiče poskušene ločitve zakona, meni A. J., da ga je nenravstveno življenje njegove žene pritiralo do tega koraka. Vendar se je dal še jednič pregovoriti, da poskusi ž njo, ter se je pobotal.
Očitanja, s kakoršnimi je obkladal doma svojce, vzdržuje A. J. sedaj še, sklicujoč se na iste dokaze. Sicer se kaže mo-mentanno, kot bi ga bilo moči pregovoriti — pozneje pa zopet pravi, da mu v obstoječih razmerah ne da drugače misliti, indicij da je bilo od dne do dne več. Zakaj so tudi bili takoj vsi v zadregi, kadar jim je očital njihovo nesramno življenje? Čemu se jim je bilo treba bati pred njim, če ne bi bila njegova opazovanja prava? V najboljšem slučaji vodili so ga na in-famen način za nos ter se norčevali ž njim — drugače si ne more stvari tolmačiti. Ko se je opozorilo A. J. na zdravniško spričevalo, tičoče se nedolžnosti njegove hčere, je pripomnil zvito: »O takih pisanjih ni dobro dvomov izrekati«.
Poprašan, ali meni, da so mu domači ljudje res po življenji stregli, pravi neodločno: — »človeku treba previdnemu biti ter se paziti, kajti ne ve se, kaj pride.« Takisto previdno in diplomatsko izraža se A. J. tudi, kar se tiče zastrupljenih jedij. Ne taji sicer celega dogodljaja, na drugi strani pa ga tudi ni moči pripraviti do jasne precizne sodbe.
A. J. zna odvaliti slednjo krivdo od sebe, dolži vedno druge, in se kaže težko žaljenega očeta, nesrečnega soproga, usmiljenja vrednega trpina. Tako toži tudi, da nima vesele ure.
Navzlic vsemu zatajevanju in vzglednemu miru prodre v istini na dan nastajajoče razburjenje, če tudi prikrito in udu-šeno, a A. J. je umeje vsikdar pravočasno zatreti.  Le iz od-
Degeneracija in alkoholska psihoza.
319
sevov v bežeči, komaj izraženi mimiki se da sklepati na prave notranje boje. Nikjer nikakega sledu prizanesljivosti in po-zabljenja, nikjer nikake iskre kesanja!
Mnenje.
V aktih, poizvedbah in popisu je ponajveč vrstic o spol-skem življenji A. J-a. Ti različno nastali pojavi dade se tudi razdeliti, in tako naj govorim radi lažjega pregleda o dejstvih, sodečih v posamezno kategorijo, posebno.
K prvi skupini dodelimo naslednje:
I. Vsestransko slikajo A. J-a za eminentno spolsko potrebnega človeka. Njegova žena ne more zadostiti temu, danes 54 let staremu možu, ki vedno išče novih ženščin, ki vsled svojega ojačenega nagona prelomi zakonsko zvestobo in ko-nečno propada do takih, normalnemu človeku popolnem ne-umljivih ostudnostij, kakor so one se svojo hčerjo.
Z ozirom na te točke se lahko reče, da je spolski nagon njegov odločno bolestno ojačen, da je razvit preko normalnih mej. Spolni občutki imajo značaj in obliko nevzdržne sile, slepega nagona, kar svedoči vzlasti prizor z nedoraslo hčerko, dejstvo, katero bi se zdravo čutečemu don Juan-u najhujše vrste gotovo studilo.
Značilno in za prehod na perverzna tla njegove seksu-valne preobčutljivosti (Hvperaesthesie) dokaj sumljivo je tudi dejstvo (to priče posebno povdarjajo), da vzlasti tedaj muči A. J. svojo živino (to je posebno važno), kedar ne more zadostiti svojim potrebam (Sadismus).
Spolske anomalije pa so, kakor uči izkušnja, izraz funkcionalne degeneracije v nasprotji z anatomično, t. j. javljajo se pri oni vrsti ljudij, v k o j i h ascendenci in descendenci se nahajajo blazniki, čudaki, samomorilci, zločinci itd.
Znanost znači to vrsto ljudi tudi za »manjvredne«, za »degenerovance«. Ni jih smeti staviti na isto črto, kot popolnoma zdrave ljudi. Pri teh ljudeh pride cesto do dejanj, katera imajo pod posebnimi pogoji značaj dejanj, zvršenih pod uplivom »nepremagljive sile«.
320
Degeneracija in alkoholska psihoza.
Ako torej pomislimo, da je A. J. sin očeta, katerije bil vsaj »čudak«, da on izvestno trpi za spolsko preobčutljivostjo, da je kaj razdražljiv, intoleranten alkoholu nasproti (morda tudi radi nekdanje poškodbe na glavi!), in včasih silovit, ne moremo se znebiti vtisa, katerega dela A. J. na nas, da je degenerovanec. Na vsak način pa lahko trdimo, da je degeneracija dovolj jasno na-značena. Jasno je, da je uprav pri tem jako mnogo prehodov od najtežjih do najlažjih slučajev.
Predno pridemo k drugi skupini seksuvalnih točk, pa preglejmo ostalo življenje A. J-a.
II. A. J. — to je dokazano — pije pogostem in mnogo, prenese malo in postane, kedar se napije, siten, prepirljiv, razdražljiv in silovit. Tedaj zmerja in zabavlja nečuveno, postaja v svojih trditvah in dejanjih nesramen, surov in brutalen.
Slika, kakoršna se razvija pred nami, ni nova: tipična je za hronični alkoholizem. Izkušnje ob bolniški postelji nas namreč uče, da alkohol oškoduje človeka, ki ga pogosto povživa, če tudi v takih množinah, da se o pijanosti (ne: pijančevanju) niti govoriti ne da, a lahko se govori o »moralni propalosti«, »etični depravaciji« alkoholika. Alkoholik zvrača vedno lastno zakrivljeno bedo na druge, je jako labilne volje, čuti se bednega, vzlasti v jutru, ko so glavobol, bljuvanje in bolestna slabovoljnost s pogosto prihajajočimi mislimi, kako spraviti se s sveta, vsakdanji pojavi hroničnega ostrupljenja. Pijancu ni nikjer doJgo ostati; lazi iz kraja v kraj, nepotrebno, brez opravka, da se konečno zopet izgubi ob pivski mizi sojednakih duš. Pogostem so »pi-jančki« na glasu kot izvrstni »dobrovoljčki«; družba jih ljubi in ceni, slika jih za dobre ljudi in se čudi, da žive nesrečno v rodbini. Jako značilen je namreč za alkoholike njih nastop zunaj hiše in doma: tukaj se pokaže vedno smehljajoči se, uslužni družabnik za jezorit, neukrotljiv, surov individuum, ki žali in psuje svojo rodbino, razbija po hiši šipe in pohištvo, ki svojce brez vzroka pretepa ali jim žuga, da jih pomori in pobije.
Vse to nahajamo pri A. J-u. Poizvedbe so pokazale, da je preiskanec naravnost uzoren slučaj alkoholične propalice.
Degeneracija in alkoholska psihoza.
321
Njegova pogostem slaba volja, njegove surovosti in podlosti, s katerimi trapi dan na dan svojo rodbino, njegova eminentna razdražljivost, s pečatom patoloških efektov na čelu, z nad-normalno višino, prostrtostjo (Latenz) in trpežnostjo, pa tja do nevarne pretnje, — vse to na jedni strani; na drugi pa: njegovo potikanje po krčmah, zapravljivost v krogu prijateljev-žganjarjev, konečno njegova ponižnost nasproti preiskujočim ga zdravnikom — vse to kaže A. J-a v dovolj jasni luči. In kako značilno razvita je pri njem staro-znana pijanska lastnost: neizmerna bojazljivost in podvrženost, kjer se čuti pijanec v rokah in pod oblastjo drugega, in njegova brezmerna brutalnost, kjer on vlada!
Kadar alkoholik pride v ta stadij, tedaj ga je smatrati uže več ali menj za bolnika, ki je izgubil možnost, da sam o sebi odločuje, izgubil svoje moralne pomisleke in ozire. Ohlap-nejši nazori o poštenosti in časti, ravnodušnost v nravnostnih bojih, nečastna brezbrižnost, življenje v sramoti in nizkoti, cinizem, zanemarjanje stanovskih dolžnostij, oslabela volja (ta oslabelost se najjasnejše kaže v tem, da ne more več odreči se svojemu demonu), vse to izvestno razširi to sliko propa-losti in bede.
Kako daleč je uže A. J. v tem zmislu zašel, osvetljujejo najbolj izpovedi, v katerih se izreka, da je A. J. raznašal naj-nesramnejše in najpodlejše pripovedke o svojcih po žganjarnah in beznicah, in to uprav on, ki je vabil svojo hčer k sebi v postelj in se drznil nadlegovati svoje sosede, naj mu prepuste svoje žene za noč!
Ta dva spolska delikta sta, kritično premotrena, izvestno vzrastla iz njegove propalosti vsled pijančevanja, kakor je razvidno iz tega njegovega skrajnega cinizma. Tukaj ni bila samo degeneracija, ampak tudi alkohol, ki je govoril.
In tako prihajamo na tretjo skupino spolnih vprašanj, namreč na ono, v kateri se govori, da je A. J. pogostem očital svoji rodbini krvno sramoto.
III. Sodno se je dokazalo, da so ta očitanja popolnoma izmišljena in neresnična, in da nimajo niti vrednosti opravičenih sumov, kaj še dokaznih trditev.
21
322
Degeneracija in alkoholska psihoza.
Pri A. J-u pa dobivajo ta domnevanja in ti sumi popolno prepričevalno moč, stoje na realnih tleh, zanj so resnična. Preiskovanec veruje na skrivnem vanje trdno in ne-ovržno — tudi če se kaže semtertja, kakor bi hotel uvideti, da dela krivico rodbini. Zanj so vsa ta domnevanja gola istina, on ne dvomi niti trenotka o njih in je ogorčen radi življenja svojih otrok in svoje žene, od katere se želi ločiti.
Iz teh razlogov pa dobivajo ta domnevanja, te kombinacije in ti nazori A. J-a značaj bolezni, in smatrati jih je za bolestne blodnje (VVahnvorstellung).
In zopet uči psihijatrija, da so uprav misli take in podobne vsebine del posledic kroničnega alkoholizma, časih tvarjajo tudi poseben način blaznosti, posebno psihozo, katera nastopa pod podobo alkoholske paranoe (»alkoholischer Beeintriichtigungswahn«). Navadno nima ta psihoza tako absurdnih in gorostasnih blodenj; navadno nastopa samo kot »ljubosumnostna blodnja«, ne da bi ji dala poseben ton po perverzitetah. Na vsak način je smatrati blodnje A. J-ove za osebno transformacijo navadne »ljubo-sumnostne blodnje pijancev«, vsaj pa za njen ekvivalent.
Kako zavita je bolnikova logika, kako preskakujejo sklepi, v katerih vedno od bližje ležečih tolmačenj po daljših poseza, kako napačno in krivo razumeva celo ono, kar je brezdvomno v istini doživel, do kakšnih, notranje neutemeljenih sodeb prihaja — vse to dokazujejo najbolje posledice, kakoršne proizvaja A. J. »Na tleh so madeži — ergo semenski; postelj ni na sredi udrta, ampak ob obeh stranicah — ergo se je zgodilo nekaj nenravstvenega, in seveda se ni tega kdo drugi udeležiti mogel, kakor sin in hči.« Taki so njegovi argumenti; nikjer niso v notranji, stvarni zvezi, povsodi so le malenkostne zunanjosti, katere pa ima A. J. za neovržne dokaze svojih trditev.
Jedno premiso jemlje vedno iz opazovanja, ta premisa je sama na sebi (kar se tiče dejstva samega) tudi realna; druga premisa pa je napačna in blazna, prerojena v glavi bolnikovi, brez realne podlage, bolnega izvora; — seveda je potem tudi sklep, zaključek sam ob sebi napačen in bolen. Iz tega uzroka
Degeneracija in alkoholska psihoza.
323
je tudi mišljenje A. J-a po obliki pravilno, po vsebini pa bolno, blazno. Seveda so vsi sklepi za bolnika čista istina, ker ne uvidi in ne more uvideti vrinivše se druge blazne premise.
a) Omeniti je pa še tudi, da so pri alkoholikih pogostem uže tudi opazovanja nejasna in skaljena, tako da se uže per-cepcije pogostom kažejo več ali manj iluzorno. Nekaj takega je bilo morda s prizorom med hčerjo in sinom, pri katerem uže opazovanje samo A. J-u zadostuje in zanj postane prepričevalno.
b) Iz uprav povedanega pa izhaja, da zmožnost sodbe pri takih bolnikih močno trpi, kar je kaj jasno videti na tem slučaji, in se klinično reprezentuje kot slaboumnost.
c) Taki bolniki imajo tudi navado, da disimilujejo, t. j. da se delajo zdrave, potem ko so bili zapazili, kaj se jim v bolezen šteje. Cesto prekličejo navidezno svoje izjave, delajo se, kakor bi res uvideli, da so bili bolni, seveda le, da bi dosegli svoj namen (navadno pač slobodo); če se jim to posreči, jasno, da tudi nadalje še sanjarijo v istem toku, kakor preje. V tem zmislu bilo bi treba opozoriti na A. J-ove izjave glede vprašanj zvedencev in na njegovo prikritost in zadržane sodbe pri obravnavi.
d) Semtertja javljajo se v bolezenski sliki tudi velikostne ideje, kakoršne je rudimentarno pogostem najti pri pijancih, ki v obče prav radi renomujejo. Visoko vspet veleva A. J. vsakemu ugovoru nasproti: »on uže ve, kako je s stvarmi« — Da A. J. tudi ni brez napadov bojazni (Angstanfall), da se boji za svoje življenje, svedoči prizor pri kosilu.
e) Pravijo pa tudi, da je A. J. zapravljivec. Znano je, da pijanci zanemarjajo svoje dolžnosti in gospodarstvo svoje, da pa imajo tim raje, čim se drugi zanje trudijo, ne da bi jim bilo treba kedaj li trohico zasluge priznati. Da, vse delo, ves napor družine, da domačija popolnem ne propade, štejejo sebi v zasluženje, ne pomislivši, koliko velja denarja njih nesrečna strast.
Prav nič drugačen ni A. J. Da se trudi rodbina noč in dan, mu je povsem neznano, uprav tako, kakor to, da je pogostem ves  denar, kar  ga je za  pridelke  skupil, v vinski
21*
324
Degeneracija in alkoholska psihoza.
družbi zapil in zapravil. Vendar ga navzlic temu ni imenovati zapravljivca v polnem pomenu besede; saj ga slikajo delavnega^ da celo pridnega človeka, če je trezen. Da je hotel prodati svoje posestvo in skušal oškodovati rodbino, kolikor mogoče, je dejanje, katero je rabil A. J. za orožje, za branilo napram svojcem, seveda na podlagi svoje blaznosti, kot reakcijo za vse namišljene neprilike, s katerimi ga baje muči družina. Da pa njegovo sovraštvo, njegova maščevalnost ne pozna nikakih mej, je takisto patologično, kakor vse ostale prikazni na bolniku.
/) Konečno vgotovi dijagnozo tudi telesna preiskava J-a. Jezik se mu trese, uprav tako roke, in tudi na pisavi se to lahko spozna. Konečno dopolnjujejo znake telesne bolezni še ojačeni refleksi kolenske kite.
Ako v kratkem še enkrat ponovimo, kar je pomembnega, tedaj velja izreči, da je A. J. degenerovanec, recimo anormalen od rojstva, človek, pri katerem se je na tej nesrečni podlagi razvila blaznost vsled preobi-lega zavživanja opojnih pijač; ta blaznost pojavlja se v prvi vrsti klinično kot etična depravacija bolnikovega značaja in v drugi pa kot ljubosumnostna blaznost. Podrediti je obe formi pod imenom alko-holske psihoze.
Pri alkoholski blaznosti ni se bolniku posebno nadejati, da popolnem okreva, ker se duševna oslabelost le malokedaj do dobrega poizgubi, vzlasti, kedar je bolezen zastarela ali pa se je uže pretežko razvila.
Vse stopinje, od slaboumnosti, katero je komaj opaziti, pa do najglobočje bebavosti, pojavljajo se med boleznijo samo, ali pa so njene posledice.
V tem pomenu je tudi A. J. v zmislu zakona »slaboumen«.
Iz te točke izhaja: 1. A. J. ne more biti zase odgovoren (zurechnungsunfahig). —
2. A. J. ne more niti svojih, niti stvari svojcev oskrbovati ali njih koristi zastopati.
Kako je tolmačiti dol. zak. z dne 16. jan. 1896, št. 98. drž. z. de 1897.   325
Kako je tolmačiti določila zakona z dne 16. januvarija 1896, št. 89  drž. zak. de 1897 ?
Z razsodbo najvišjega sodišča z dne 11. julija 1900, št. 9201, se je po smislu §-a 33. k. pr. r. v obrambo zakona za pravo spoznalo, da je mnogo, v razsodbi natančneje navedenih sodišč prve stopinje, oziroma prizivnih sodišč zakon o prometu z živili kršilo, in nadalje se je konštatovalo, da so nekatera sodišča ob enem tudi kardinalna načela kaz. pravdnega reda napačno uporabila ali napačno tolmačila.
Radostno naglašamo, da med raznimi sodišči, katera je vrhovno sodišče, dejali bi, tako moralo poučiti, ni niti jed-nega iz Kranjske, a samo dve iz Štajerske najti, akoravno smo na Kranjskem, osobito v Ljubljani že imeli večkrat priliko opazovati, da se zakon o prometu z živili z dne 6. januvarija 1896, št. 89 drž. zak. de 1897, strogo vresničuje in da imajo sodišča dokaj posla pri uporabi tega zakona; v zadnjem času je posebno mestni magistrat ljubljanski jako strogo postopal proti domačim trgovcem in vse hvale vredno je, da se dobrodelni nasledki tega novega zakona na tak način zagotavljajo.— Toda k stvari sami!
I. V mnogih trgovinah s papirjem v Pragi so zaplenili razglednice, ki so bile na več mestih okrašene z nalepljenimi, blestečimi kamenčki (Brillantin-Splitter), da so predstavljale snežene pokrajine. Preiskovanje teh razglednic po c. kr. javnih preskuševališčih za živila je pokazalo, da so blesteči odlomki stekleni (Glassplitter), koji se lahko z razglednic spravijo in tako po mnenji preskuševališča lahko pou-zročijo motenje zdravja, ker se stekleni koščeki zalete v oči, v usta ali celo v pluča. Analvtik, ki se je s preiskavo bavil, si je pri tej manipulaciji sam prste na roki poškodoval. Pre-skuševalni zavod je označene razglednice smatral za slike, katere so vsled min. naredbe z dne 13. oktobra 1897, št. 238. drž. zak. prepovedane (tako zvane: »mit Glasstaub bestreute Einklebebilder«). Vsled tega se je uvedlo kaz. postopanje zoper
326  Kako je tolmačiti dol. zak. z dne 16. jan. 1896, št 89. drž. z. de 1897 ?
dotične trgovce in tudi zoper izdelovatelje razglednic radi prestopkov po §-ih 6, 8, 10 in 16 zakona o prometu z živili in potrošnimi rečmi.
Z razsodbo c. kr. okrajnega sodišča v Pragi so bili pa vsi obtoženci po §-u 259, št. 3 k. pr. r. o p r o š č e n i; to razsodbo je potrdilo tudi prizivno sodišče v Pragi. Sodišči sta bili mnenja, da v le-tem slučaju ne gre za igrače v smislu §§-ov 6 in 16 naved. zakona, ker razglednice nakupujejo in rabijo samo odrasle osebe. Dokazanim se je sicer smatralo, da je brilantin (»Brillantinbelag«) zdravju škodljiv, vendar okr. sodišče tega ni upoštevalo, češ da nestrokovnjak škodljive tvarine s prostim očesom nikakor ne more zapaziti. S prašanjem pa, ali ni morebiti uporabiti določbe §-a 431. k. z., se prvi sodnik ni bavil, akopram § 262. k. pr. r. na to meri. Tudi prizivno sodišče ni našlo znakov §-a 431. k. z. češ, da je proizvodnik razglednic pridobil za svoje delo varstvo znamke pri praški trgovinski in obrtni zbornici in da je vsled tega razglednice imel za nesumne ter si tudi ni bil svest, da je brilantin steklen prah, po katerem bi prišla kaka nevarnost za človeško zdravje; glede prodajalcev razglednic pa je to sodišče menilo, da lajiki kakovosti bliščečega se prahu niso utegnili spoznati in da so vsekakor bili v zmoto pripravljeni glede sumljivosti razglednic, ker je na njih bilo zabeleženo: »zakonito varovano«.
Ta dejanski položaj — pravi najvišje sodišče — se je pa napačno in nezakonito razmotrival, kajti že to je napačno, da se razglednice ne prištevajo igračam po smislu zakona o živilih. Ako se tudi priznava, da navadno le odrasle osebe segajo po tacih razglednicah, vendar vsakdo ve, da že rabljene razglednice zbirajo otroci in da se z njimi igrajo. A ne glede na to je prizivno sodišče vprašanje, ali se ne najdejo znaki §-a 431. k. z., nepravilno rešilo. Gotovo proizvodnika tacih razglednic ne more braniti odgovornosti dejstvo, da je pridobil »varstvo znamke«, kajti trgovinskim in obrtnim zbornicam pri registraciji znamk ni gledati na to in preskušati, ali je blago zdravju škodljivo ali ne; ces. patent z dne 7. dec. 1858, št. 237 drž. zak. in tudi min. naredba z dne 21. dec. 1858, št. 3970, njim nalaga čisto kaj druzega, tako da podeljeno varstvo znamke še nikakor ne zajamči, da blago v zdrav-
Kako je tolmačiti dol. zak. z dne 16. jan. 1896, št. 89 drž. z. de 1897?   327
stvenem oziru ni škodljivo. To pa, da proizvodnik ni poznal kakovosti porabljenega brilantina in njega škodljivosti, ga tudi ne more razbremeniti; preiskati je bilo le, ali je zamogel oboje spoznati, ako se je posluževal dolžne pazljivosti. Že okolnost, da se na razglednicah blišči tvarina, lahko pozornega človeka spravi do tega, da jo natančno preiskuje ali pri zvedencih poizveduje. Isto velja tudi glede drugih obtožencev in govori zoper oprostitev že obče veljavno načelo, da mora vsak, kdor izvršuje kak obrt, imeti takšne strokovne vednosti da je sposoben spoznavati, ali je znabiti blago, katero razpe-čava, zdravju škodljivo.
II. Trgovec z delikatesami v Pragi ponujal je v svoji prodajalnici na prodaj ruski čaj od firme iz Moskve; ta čaj je bil zavit v kovinast list (»Metallfolie«), ki je glasom mnenja praškega preskuševališča za živila imel v sebi čez 97 % svinca. Okrajno sodišče v P. obsodilo je trgovca radi prestopka po §-u 10. zak. o živilih v majhno denarno kazen Prizivu zoper to razsodbo se je ugodilo in je bil obtoženec oproščen, češ, da je po lastnih navedbah čaj razprodajal v originalnih zavojih, tedaj ničesar ni vedel o kovinastem listu, zavitem še v poseben papir, in ker nadalje list sam ni bil neposredno v dotiki s čajem samim, ampak je še vmes bil drug papirnat zavitek.
Prizivno sodišče je pa prezrlo, da prepoveduje min. na-redba z dne 13. oktobra 1897, št. 235 drž. zak. v §-u 2. sploh rabo tacih kovinastih listov, ki sodržujejo v 100 utežnih delih več svinca, nego samo en utežni del. Navedena naredba ne razločuje dalje, ali je še razun kovinastega lista kak drug zavoj, akoravno je obče znano, da v stanijol zavita živila, kakor čaj, sir, čokolada itd., imajo pod stanijolom navadno še tenko papirnato kožo; misliti je namreč na slučaj, da se prav lahko papirnati zavitek odrgne in tako živilo pride neposredno v dotiko s svinčasto kovinsko tvarino; iz tega je posneti, da se sploh takšen zavitek pri živilih ne sme rabiti. Ako pa obtoženec o označenem zavitku čaja ničesar ni vedel, dokazuje to, da je bil nepazljiv. Izgovarja se s tem, da že delj časa čaj dobiva od iste firme v Moskvi vedno v enakih zavojih. Vendar to ne velja, ker je imel dovolj prilike prepričati
328  Kako je tolmačiti dol. zak. z dne 16. jan. 1896, št. 89 drž. z. de 1897 ?
se o tem, da je v njih »kovinast list«; vsekakor moral bi bil kot redni trgovec preiskovati došlo blago glede kakovosti in v očigled min. naredbe z dne 13. oktobra 1897, št. 235 drž. zak. tudi zavitek; zadostovalo bi, da bi se bil za preskušnjo samo jeden zavitek odprl in lahko bi bil takoj spoznal, da ima list v sebi svinca, ker že zbode v oči temna barva. Zanemar-jenjem te navadne obrtne pazljivosti pa je po vsej pravici zapadel kazni po §-u 10. naved. zak., kakor je prav razsodil prvi sodnik.
III. Ravnatelj kemične tovarne dal je v svrho barvanja kisovih esenc (»Essigessenzen«) v svoji tovarni narediti iz-vestne rudeče barve z anilinom in sladkorne barve z arze-nikom; pri le-teh je »arzen« glasom mnenja preskuševališča v P. bil primešan s l"75°/0 in vživanje imenovanih sladkornih barv je utegnilo zdravju škoditi. Ker sestava rudečih barv nasprotuje določbam min. naredbe z dne 1. marca 1886, št. 34 drž. zak. in z dne 19. septembra 1895, št. 147 drž. zak., sestava sladkornih barv pa predpisom min. naredbe dne 1. maja 1866, št. 54 drž. zak, in ker je leta še zdravju škodljiva, bilo se je tovarnarju zagovarjati radi prestopka po §-u 10. zak. o živilih. Pri glavni razpravi produciral je obtoženec certifikat kemičnega preskuševališča na Dunaju o tvarini, katero je bil obtoženec sam doposlal; po tem certiiikatu so bili sladkorni preparati prosti vseh metaličnih zvez i. t. d. ter sposobni za barvanje kisovih esenc. Okrajno sodišče v Ausigu je obtoženca oprostilo in to razsodbo je prizivno sodišče potrdilo. Glede rudečih barv se je oprostitev utemeljila s tem, daje kaznivost dejanja zastarela, in v tem oziru razsodbi nista napačni. Drugačna pa je stvar pri drugih sladkornih preparatih z arzenskim primeskom; jobe instanci sta rekli, da škodljivost za zdravje ni dokazana, češ, da izvidu in mnenju praškega preskuševališča za živila nasprotuje mnenje dunajskega sličnega zavoda.
Toda že z ozirom na min. naredbo z dne 5. maja 1866, št. 54 drž. zak., ki prepoveduje porabo barv z metalnim, torej tudi z arzenskim primeskom pri vsakovrstnih živilih (jedilih in pijači) ne pride več v poštev, v kolikor je presoditi kaznivost po §-u 10. zak. o živilih, ali so sladkorne barve sploh zdravju škodljive, in bi bilo to preiskovati le s stališča §-a 14. št. 1,
Kako je tolmačiti dol. zak z dne 16. jan. 1896, št. 89 drž. z. de 1897 ?  329
naved. zak. Nahaja se pa vendar v tem kršenje predpisov §-a 2 5 2. k. pr. r., ker se je prečitalo mnenje, katero si je obtoženec privatnim potom sam priskrbel z Dunaja, ne da bi se izkazalo, da je tudi javni obtožitelj s tem bil zadovoljen. Samo ob sebi je takšno, privatnim potom preskrbljeno mnenje že sumljivo, ker ni garancije, da bi bila preiskovana tvarina ista kot grajana. Sodiščem je bilo, ako se je sploh temu mnenju kaj važnosti pripisovalo, uvaževati, da so si mnenja nasprotna in tedaj se je bilo ravnati po predpisih §§-ov 125. in 126. k. pr. r. le-tem slučaju so se kršila načela kaz. pr. reda, ki segajo v vsebino kazenskopravdnega zasledovanja (prim. § 281, št. 4 k. pr. r.); povsem pa je tudi še oprostitev od prestopka po §-u 10 zak. o živilih nezakonita.
IV. Trgovec s pivom v steklenicah S. v Gradcu porabil je za pretakanje piva cev od kavčuka (»Kautschukschlauch«), ki je imela v sebi glasom mnenja graškega preskuševališča železo in veliko cinka. S. se je zagovarjal s tem, da je cev za pivo kupil od domače firme F. in ni vedel, da cev ne zadostuje min. naredbam z dne 13. oktobra 1897, št. 235 in 237 drž. zak. Glede na ta zagovor in izrek zvedenca ter priče dra. P., ki je potrdil, »da ni moči brez kemične preiskave delov cevi preiskati«, je okrajno sodišče obtoženca S. obtožbe radi prestopka po §-u 10 zak. o živilih oprostilo. Ta sodba je pa pravno-napačna. Raba kavčuka s cinkovim primeskom, da se toči pivo, je v §-u 5 min. nar. z dne 13. oktobra 1897, drž. zak. št. 235 brez izjeme prepovedana; tudi minist. nar. z dne 13. oktobra 1897, št. 237 drž. z. o porabi stiskalnih aparatov (»Druckapparate«) pri obrtu za točenje piva v §-u 3. lit. d) določuje, da se pač smejo rabiti za zvezo kavčukove cevi, toda te morajo biti narejene od čistega kavčuka, ki ni obdan s kovinastimi solmi. Ta določba velja tudi za obrt s pivom v steklenicah, ker tozadevna minist. naredba z dne 30. marca 1899, št. 64, drž. zak. se sklicuje izrecno na min. naredbo z dne 13. oktobra 1897, št. 237 drž. zak. In te na-redbe moral je S. že po svojem poklicu poznati, ker z nevednostjo se že po načelih §§-ov 233 in 238 kaz. zak. nikakor ne sme zagovarjati. A tudi to ga ne oprošča, da kemične sestave kavč. cevi brez tehnične preiskave ni mogel spoznati.  Da je
330  Kako je tolmačiti dol. zale. z dne 16. jan 1896, št. 89 drž. z. de 1897?
nadalje obtoženec cev, kakor pravi, kupil od opravičenega trgovca — kar se sicer ni dognalo, akoravno bi bilo imetelja tirme F. vsled nar. z. min. z dne 19. maja 1899 št. 29 just. min. uk. tudi preganjati — to še ne dokazuje samo na sebi, da je cev bila normalne kakovosti; on bi se bil lahko prepričal, predno je začel rabiti cev, po tehnični preiskavi o vrednosti, ali pa bi vsaj drugod iskal natančnejega pojasnila; vsekakor bi bil moral zahtevati od lirme F. popolna dokazila o redni kvaliteti cevi, ako ni hotel zapasti kazni. Takšne pazljivosti rednega obrtnika pa se obtoženec S. ni posluževal, on se sploh za sposobnost cevi ni brigal, in v tem ravno tiči njegova krivda, ki jo je kaznovati po § u 10 naved. zak.
V. Trgovec in gostilničar D. je prodal vozniku G-u iz svoje prodajalne za 4 gold. nekaj čez 200 zabojev kavnega surogata, ki je bil v zavitkih z napisom »k. k. osterr.-ung Patent-Austria-Bohnen-Kaffee« i. t. d. Voznik G. je to kavo takoj zamenjal s tudi navzočim E., kateri mu je dal za kavo nekaj lišpa. Glasom mnenja preskuševališča za živila v Pragi obstojalo je blago, »Austria-Bohnen-Kaffee« označeno, iz semenskih klic (»aus Keimlappen der Samen der Erdnuss — arachis hvpogaea«); posamezne klice bile so več ali manj plesnive, torej blago pokvarjeno in po mnenju zvedenca radi močnega splesnenja neužitno. Radi ponudbe za prodaj, oziroma radi prodaje imenovanega ponarejenega blaga sta se morala zagovarjati trgovec D. in voznik G. Oba je okraj, sodišče oprostilo od obtožbe radi prestopkov po §§-ih 11, al. 2 in 12 zak. o živilih. Pri tem se je uvaževalo, da sta oba obtoženca dobro vedela, da ne gre za pristno kavo, marveč za nek surogat, ker je določena cena le primerna za surogat; dalje pa G. ni zabojev niti odprl, nego jih položil v vrečo in oddal tretji osebi. Razsodba prvega sodnika se niti s tem pečala ni, da je bilo blago zelo splesneno in radi tega tako pokvarjeno, da se ni dalo zavžiti; glede na § 12 (z ozirom na § 11, št. 2 in 4) zak. o živilih ta razsodba tudi nobenih razlogov ne podaje (§ 285, št. 5 k. pr. r.). Kar se tiče obtoženca G., se oprostitev lahko s tem utemelji, da on zabojev ni odprl in torej gotovo ni poznal kakovosti blaga, v njih shranjenega. A oprostitev obtoženca D. ni opravičena, ampak pravopomotna. To, da seje kavni
Kako je tolmačiti dol. zak. z dne 16. jan. 1896, št. 89 drž. z. de 1897 ?   331
surogat označil za »Bohnen-KalTee« (in celo s pristavkom »Austria«. kojega pomen gotovo ni vsem slojem ljudstva znan), je vsekakor lahko občinstvo prevarilo. Ako tudi pri obtožencu D. ni bil namen prevariti, je s tem le bil izključen čin §-a 11. al. 2. nav. zak., nikakor pa ni bil kazni prost radi malomarnega prodajanja ponarejene kave z zaznamovanjem, ki je sposobno za prevaro po smislu §-a 12 nav. zak. Ce je nadalje G. tudi sam priznal, da je glede na nizko ceno smatral kavo le za surogat, to ni pomenljivo, ker kaznivost po §-u 11 al. 2 zak. o živilih ne nastopi vsled dovršene prevare, ampak že iz tega, da je zaznamovanje blaga utegnilo koga prevariti, in ker konečno določilo §-a 11, št. 4 naved. zak. velja le za prodajo manj vrednega blaga v posameznih slučajih, nikakor pa ne za prodajo v trgovini z mešanim blagom Vsaj radi malomarne prodaje pokvarjenega blaga v smislu §-a 12 (z ozirom na § 11, št. 4) zak. o živilih je bilo D-a krivim spoznati, ko bi se zakon pravilno tolmačil, kajti on, imetelj trgovine z mešanim blagom, bil je zavezan, da se pred prodajo prepriča o dobrem stanji blaga v njegovi zalogi. Okrajno sodišče ni v tem oziru važnih okolščin dognalo, kajti ni do-gnano, kedaj je D. surogat sprejel, kje in kako ga je spravil, da celo ne to, ali je vedel, da je blago pokvarjeno (v zadnjem slučaju bilo ga je radi prestopka, ravno v §-u 11, št. 4 nav. zak. označenega, obsoditi, ker na zaprtih zabojih gotovo ni bilo hitro in lahko spoznati, da je blago plesnivo bilo.) — V formalnem oziru razsodba tudi ni po predpisih §-a 270, št. 2, k. pr. r.; iz razpravnega zapisnika namreč ni posneti, ali se je prečital izvid in mnenje preskuševališča in tudi se ni v smislu §-a 84 k. pr. r. odredilo kaz. pravdno preganjanje lirme »Austria-Kaffee-Compagnie v D.«, kar bi bilo umestno.
VI. Pri trgovcu K. se je našel črn poper, že semlet in premešan s koruzno moko. Kazenske poizvedbe so pokazale, da je dobavljal K. poper v celih zrnih od tržaške lirme T., da je potem poper sam dal v svojem obrtu po svojih ljudeh mleti in da je očividno ponarejal sam to blago. Okrajno sodišče v B. je po stvarnem položaju pravilno obtoženca K. obsodilo radi prestopka po §-u 12. zak. o živilih. Prizivno sodišče pa je to razsodbo razveljavilo in K-a oprostilo, uva-
232   Kako je tolmačiti dol. zak. z dne 16. jan. 1896, št. 89 drž. z. de 1897 ?
žuje, da je koruza bila le neznatno pomešana, tako, da se je to le dalo spoznati po mikroskopski preiskavi, da pa k temu nihče ni bil primoran in da sploh nobena malomarnost ni dokazana, ker obtoženec nima niti koruze, niti koruzne moke v svojem obrtu, in da se po zaslišanih pričah grajana manipulacija pri njem bržkone tudi ni vršila.
Razsodba čisto nič ne govori o tem, kako je prišel prime se k k popru; prezrlo pa. se je, da zadene obtoženca K. vsekakor odgovornost, ker je zanemaril dolžnost, nad zoro-r o vat i svoje osobje, katero je poper semlelo. Že radi tega bilo ga je odgovornega storiti za ponarejenje popra, katero seje očividno v njegovem obrtu zakrivilo; ako pa na to ni pazil, zapadel je radi prodaje ponarejenega popra kazni v smislu §-a 11, št. 2 zak. o živilih.
VII. Konečno še jeden slučaj zanimivejše vsebine, ker nočemo omenjati daljnih, ki več ali manj slično dokazujejo napačno uporabo zakona.
V prodajalnici Mice S. so našli hlebe kruha, kateri so znotraj bili plesnivi. Preskuševališče je izreklo, da je kruh bil pokvarjen in vživanje istega zdravju škodljivo. Mica S. je trdila, da je dobivala kruh od Mice T.; le-ta pa je trdila, da je pošiljala Mici S. vedno le sveži kruh, da je bilo preveč hlebov naročenih, da je potem blago na kolodvoru delj časa ležalo in tako prav lahko postalo pokvarjeno. Okr. sodišče v L. je obe obtoženki oprostilo. Razsodba povdarja in konstatuje, da sicer iz dobre moke spečeni kruh ni bil pokvarjen pri odpošiljateljici Mici T., ker se je bilo blago Mici S. še sveže doposlalo. S tem se je zares utemeljila oprostitev Mice T. Napačna in pravno-pomotna je pa oprostitev Mice S. Prva instanca razlaga, da ni dognano, koliko časa je obtoženka S. pustila kruh ležati, da je tudi Mica S. večkrat sama blago grajala nasproti Mici T. in celo telegra-lično naročala, ter da se je plesen šele videl po tem, ko se je hleb načel. Toda ako sodišče domneva, da se je kruh še le pokvaril pri Mariji S., tedaj je le ta očividno pustila blago, bodisi predolgo ležati ali pa ga ni dobro shranila. Ako pa zares nič ni vedela o pokvarjenem kruhu, bi se vendar, upotrebljajoč samo dolžno pazljivost, bila lahko prepričala o kakovosti kruha;
Mala fides stečnika, napose dostalca.
333
gotovo kruh tedaj, ko ga je prodajala, ni bil podoben čisto svežemu kruhu, in že to bi jo moralo spraviti do tega, da načne vsaj en hleb in se tako prepriča, je li blago dobro ali ne. S tem pa, da je to previdnost zanemarjala, zakrivila je gotovo prestopek §-a 14, št. 2 event. po §-u 12 zak. o živilih, nikakor pa ne po §-u 11, št. 1 nav. zak.
Te razsodbe izdalo je c. kr. najvišje sodišče, kakor že rečeno, v smislu §-a 33 in §-a 292 k. pr. r., — vidi se, kako važnost pripisuje to sodišče pravilni uporabi zakona, v praksi še neudomačenega, in koliko odgovornosti imajo obrtniki pri razprodaji raznih rečij, katere spadajo pod določila zakona o prometu živil. W.
Mala fides stečnika, napose dostalca.
Napisao dr. Dane Marinič.
(ZvrSetak.)
Ovršna sudbena dražba još više potiskuje malam fidem dostalca u zadak.
Kod obične privatne prodaje hoče onaj gruntovni samo figurant, da realisira neko pravo, koje mu po materijalnom pravu niti nepripada (§§ 824., 1500. o. g. z.). Pošto je taj ma-njak kod prednika stečniku poznat, zato se uskračuje zaštita njegovu sticanju; sticanje mu se sodilo u iztočnom griehu, a on taj poznati mu grieh izcrpljuje u svoju korist, stoga sam grieši.
Kod ovršne dražbe je sasma inače. Tuj nerealisira vlast-nik (ovršenik) svojeg prava vlastnosti. Cin odsvojenja — draž-bovanje — dogadja se bez njegove privole; dapače proti nje-govoj volji. Vlastnik neradi u tom odsvojenju niti za njo, dapače on radi sve moguče proti tomu. On nije aktivan u positivnom smjeru odsvojenja, več u negativnom, ili je u naj-boljem slučaju miran, pasivan. Njega se nista nepita. S njim se nista neugovara. Njega kod samog odsvojenja niti netreba, a redovito ga niti neima. Njega dostalac netreba niti poznovati, a mnogo puta ga niti nepoznade. Odnošaj ovršenika prema
334
Mala fides stečnika, napose dostalca.
ovršnom objektu nikoga nezanima niti treba zanimati; nitko nepita, kako je ovršenik došao do ovršnog objekta; dostalcu je to ravnodušno, jerbo on sa ovršenikom neutanačuje nika-kog pravnog posla.
Ovdje kod dražbe radi se s nečem sasma drugom i sa o sobam i sasma drugimi.
Ovdje založni vjerovnik pomoču suda a po stanovitih pravilih realisira svoje založno pravo. Pravo zaloga se realisira odsvojenjem zaloga. Bio ovdje kod dražbenog odsvojenja odsvojitelj tko mu drago, bud: svrhovoditelj, bud: sud, bud: obojica zajedno, to je svekako stalno, da ovršenik — makar je vlastnik — nije odsvojitelj. Odnošaj ovršenika prema ovršnom objektu stupa u zadak.
Kod dražbe mjesto ovršenikovog prava vlastnosti stupa na poprište pravnih prornjena svrhovoditeljevo založno pravo kano uzrok i temelj tih prornjena. Cin, kojim se na zahtjev vjerovnika realisira njegovo založno pravo, taj isti čin pri svojem koncu, pri koncu realisiranja i iz njega samoga porodi dostalčevo pravo vlastnosti. I ovdje — kano gore kod izvansudne prodaje — realisiranje u rukah vjerovnika (ovrhovoditelja) i sticanje u rukah dostalca stoje si medjusobno u uzročnom savezu kano pater et iilius. Ovdje kod dražbenog odsvojenja vidimo, da je — prispodobiv ga sa privatnim odsvojenjem — o d s v o j i t e 1 j e v o pravo vlastnosti svoju ulogu prenielo na ovrhoviteljevo založno pravo. Stoga u gornjem generalnom pravilu o pri-vatnom odsvojenju na mjesto glumca »prednikovo pravo« možemo i moramo staviti novos glumca »ovrhovoditeljevo založno pravo«. I uz promjenu glumca ostaje ista pravna uloga, ostaje isti pravni princip. Gornje pravilo za privatna odsvojenja glasi — mutatis mutandis — za dražbu: substrat m a 1 a e fidei dostalca jeste posvemašnjema-t e r i j a 1 n o - p r a v n o pomanjkanje ovrhovodite-ljevog založnog prava, realisiranjem kojega hoče dostalac svoje  pravo da stekne.
Kontrolirajmo ovo pravilo ustanovom §-a 824. o. g. z. Ako vjerovnik radi nasljednikova duga bona fide obtereti njegovu pogrešno nasliedjenu nekretninu, on ju uz §-a 824. o. g. z. —
Mala fides stečnika, napose dostalca.
33B
argumentum a majori ad minus — -može dati za taj dug dražbovati, makar nasljednikova uručbenica i njegova na nje-zinom temelju upisana vlastnost bile po materijalnom pravu bez krieposti. Vjerovnik to može činiti zato, pošto u njegovom založnom pravu, koje se dražbom realisira, neima ma-terijalno-pravne mane. Dok založno pravo, oboružano podpunom svojom pravnom snagom, hoče da se realisira, kako se onda može dozvoliti, da znanje treče izvan zalogopravnog od-nošaja stoječe osobe (dražbovatelja), i to znanje opet o nečem treče m, izvan zalogopravnog odnošoja stoječem, nerealisira-jučem se (o pogreški uručbenice i upisa) — kako, pitamo, te okolnosti mogu zapriečiti realisiranje tog založnog prava? Dok kriepost založnog prava po materijalnom pravu nezavisi u ničem od ovih okolnosti, odakle onda ove okolnosti crpe svoju legitimaciju za obezkriepljenje tog istog založnog prava? Ako je vjerovnik po materijalnom pravu vlasten založenu stvar dati dražbovati, zašto da ne bude svadko vlasten tu stvar kupiti, pa i onaj, koji je znao za manu uručbenice? Ta bo mana i znanje dražbovatelja o njoj nisu po materijalnom pravu naslov za utrnuče založnog prava. U založnom bo pravu — koje se realisira — neima onog potrebnog substrata, neima one materijalno-pravne mane, koja bi to eventualno znanje dražbovatelja i dostalca kvalificirala kano za-konsku relevantnu malam fidem.
Obavimo kontrolu sa ustanovom §-a 1500. o. g. z. Ako vjerovnik radi duga gruntovnog vlastnika obtereti založnim pravom nekretninu upisanu jošte na tog dužnika, a neznajuč, da je ta nekretnina več prije toga dosjelošču postala vlast-ničtvom treče osobe, on tu nekretninu po §-u 1500. o. g. z. može dati za taj dug dražbovati, makar dužnikova vlastnost radi nastupivše dosjelosti bila po materijalnom pravu bez krieposti. Niti ovdje, kano niti gore kod § 824. o. g. z., neima substrata za malam fidem dostalca.
Isti je resultat, ako je založno pravo nastalo uz okolnosti §§ 430., 440 o. g. z. Gruntovni vlastnik založi svoju nekretninu, koju je več prije nekomu prodao, ali je još ostala na njem upisana. Založni vjerovnik može dati tu nekretninu dražbovati, jerbo njegovo pravo zaloga nije u protuslovju sa materijalnim
336
Mala fides stečnika, napose dostalca.
pravom makar on znao za ono ranije odsvojenje — a u protu-slovju nije tako, jerbo niti pravo vlastnosti njegovog prednika nije u protuslovju sa materijalnim pravom, pa stoga materi-jalno pravo neima niti uporišta, s kojeg bi protuslovilo onom založnom aktu još upisanog vlastnika. U pravu vlastnosti za-ložitelja neima onog potrebnog substrata, neima one materi-jalno-pravne mane, stoga je stečnikovo pravo zaloga po ma-terijalnom pravu korektno; a pošto opet u ovom založnom pravu neima materijalno-pravne mane, to neima niti za dostalca substrata za malam fidem, pa može bez svojeg uštrba dostati i onaj, koj je znao za okolnosti §§-ov 430., 440. o. g. z.
Po tom kod sudbene ovršne dražbe u nijednom slučaju nije od važnosti ničiji pravni odnošaj prema dražbovanoj stvari več samo odnošaj ovrhovoditelja; naročito nije od važnosti odnošaj ovršenika, te manje dostalca ob odnošaju ovršenika nije po zakonu postavljeni substrat za malam fidem dostalca. To sve iz jednostavnog tog razloga, šta dostalčeva vlastnost nedobiva svojeg života iz ovršenikove vlastnosti, več jedino iz ovrhovoditeljevog prava zaloga.
Po tom bez obzira na odnošaj ovršenika prema ovršnom objektu može svatko, komu neprieči osobna kakova vlastitost nadbijati, dostati, nemože mu se predbaciti mala fides.
Rečeno je, da je za malam fidem dostalca substrat u materijalno-pravnoj mani ovrhovoditeljeva prava zaloga. U čem bi ta mana tog založnog prava prigodom dražbe imala da po-stoji, koje bi ju naime činjenice imale da tvore; tko bi onda na temelju tih činjenica imao i mogao da reagira proti založnom pravu ili kasnije proti dostalcu; u kojem vremenu, kojom procedurom — to se ovdje mimoilazi; to sve nebi bilo nezanimivo, dapače i od moguče praktične vriednosti.
To je mala fides stečnika, napose dostalca po zakonu.
B. Logika života takodjer neodobrava naše prakse, osobito glede dostalca.
Upravo je drastična stvar, kada se dostalcu prigovori mala fides. Dovoljno je imati pred očima tečaj činjenica, ko-jimi dostalac dodje do vlastnosti. Farna putuje selom od kuče do kuče, čuje se urbi et orbi, da sud prodaje susjedovu zemlju.
Mala fides stečnika, napose dostalca. 337
Znade, da je tu zemlju drugi susjed kupio i da ju posjeduje, nu nije je na sebe prepisao, ili znade, da tu zemlju netko drugi več preko 30 godina drži. Pa ipak čuje občinskog gla-sonošu i čita na ovršenikovih vratih, da sud zemlju prodaje. Ide pitati sudca. On mu potrdi taj glas; kaže mu dan i mjesto dražbe; protumači mu dražbene uvjete i pokaže gruntovnicu; pročita mu dražbeni oglas, po kojem če zemlja biti onoga, koji najviše dade. Nigdje niti čuje niti čita, da baš on nebi smio kupiti; a da mu tko i reče, to mu nikako nebi išlo u glavu, da baš on nesmije kupiti a sav ostali sviet smije. Dodje na dražbu; čuje dražbene uvjete, sluša ponudu sudca i iz-klicatelja, sve osbiljno, službeno, sudbeno. Upozori sudca na prijašnju prodaju ovršenika ili na dosjelost koga trečega. Sta če sudac, nego: »To se mene ne tiče; tražbina je dosudjena, i mora biti plačena: danas je dražba, i zemlja mora biti prodana; tko dade najviše, njegovo je.« Sta če na te sudčeve rieči dražbovatelj, nego da nadbija: dostane uz sudčev refren: »i treči put!« Sluša sudčevu sankciju, kako ju diktira u zapisnik na glas coram publico: »Time je dražba zaglavljena, a nekret-nine N-a N-a upisane u zemlj br. x. obč. y. dosudjuju se N-u N-u, kojih je kupio za 7 for. te se isti proglašuje do-dostalcem«. Svoju dostalačku sojedočbu (zapisnik) biljeguje biljegom od 1 krune, podpiše i ode kuči in optima i Ide. Posije u ruke onog istog sudca plati kupovninu. Dobije uručbenicu podpisanu po onom istom sudcu. Obavi još gruntovni prepis na svoje ime, a bez tereta: sretan čovjek, sve pod sudbenim auktoritetom sudčevom uredovnom djelatnošču obavio.
Nu onaj susjed nepušta posjeda. Putuje dostalac po svoju novu sasma čistu gruntovnicu. Putuje s njom k onum istom sudcu. Isti onaj sudac uzme tužbu u zapisnik. Parnica se vuče kano gladna godina. Tuženik prigovara malam lidem. Isti onaj sudac izriče osudu.
Kakovu?
Onaj isti sudac, koji je kod dražbe rekao : »zemlja mora biti prodana; tko dade najviše, njegovo je«, koji je u zapisniku konštatirao, da je dostalac tu zemlju kupio, koji mu je u zapisniku dražbenom tu zemlju jednom več »dosudio«, koji je u svoje vlastite ruke primio od tužitelja kupovninu ¦—
22
338
Mala fides stečnika, napose dostalca.
taj isti sudac zar da sada tu istu zemlju uzkrati tomu do-stalcu ?
Zar je dostalac kupio pustu slavu, da paradira samo u gruntovnici a ne u posjedu?
Kako bi ovakov odbijeni dostalac nazvao tog sudca?
Šta bi ovakov odbijeni dostalac mislio o sudu i ob oblasti u obče?
Šta bi ovakov odbijeni dostalac držao do prava i pravice, do zakona i države?
Zar je čudo, da ovakov odbijeni dostalac trazi nadripi-sara, da tog sudca »tuži na cara i bana?«
Zar je čudo, da ovakov odbijeni dostalac gubi svaku vjeru u zakon i u sud?
Zar je čudo, da se ovakovom odbijenom dostalcu primitivna povjerljiva pravna sviest uzburka do skrajnjeg ogorčenja, te mu postaje anarhičnom?
Neima rimskog pravnika, neima riečitog Isusovca, koji bi mogli utaložiti valove ogorčenja ovakovog odbijenog dostalca!
I zar se tko može tomu svemu čuditi?
Uvažujuč malam lidem dostalca oštečuje se sve interesente. Smanjuje se broj dražbovatelja, smanjuje se kupovnina; tim trpi ovršenik, trpe vjerovnici, trpi dostalac.
Neuvažujuč prigovor malae lidei, neoštečuje se nikoga. Niti onog trečeg posjednika. .Tednom če se bo dražba ipak provesti, makar sa jednim dražbovateljem, i onaj posjednik če ipak jednom morati napustiti posjed prije ili kasnije, milom ili šilom; a za njega je bez ikakva interesa, na čiju če ga korist napustiti.
Uvaženjem malae fidei dostalca i smanjivanjem broja dražbovatelja i kupovnine može štetovati i sam onaj treči posjednik. On je tu zemlju privatno kupio i platio. Večim brojem dražbovatelja poskoči kupovnina, pa bi si onaj treči posjednik mogao doči do povratka svoje plačene kupovnine (S 1435. o. g. z.).
Dostalac plati kupovninu. Parnicom radi malae lidei padne. Zar on sbilja mora da ostane i bez zemlje i bez kupovnine? Zar neima barem kondikciju na plačenu svotu (condictio causa linita § 1435. o. g. z.l?  Nu od koga da kondicira?  Od ovr-
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
339
senika? od ovrhovoditelja? od hipotekarnog vjerovnika primo loco? ultimo loco? od hipotekarnog vjerovnika, koji je zadnji ostatak kupovnine pobraoV Nu: quo tituloV Ergo od sudca, koji je prodavao i kupovninu primio! Bili sbilja naša praksa kano izumiteljica dostalčeve malae lidei sudca osudila? Zar se je sudac obogatio? Nitko nije nista bez pravnog naslova dobio, ali dostalac je ipak osiromašio! Svi pošteni, ali dostal-čevib novaca neima! Ovo pitanje imali bi da rieše izumitelji dostalčeve malae lidei.
C. Jednodušna takodjer nije ova sudačka praksa. Viši sudovi ju konsekventno usvajoju. Nu prvomolbeni sudci, stoječ pri izvoru životnih odnošaja i prisluškujuč shvačanju koli u vrtlogu praktična života živučih pravnika toli razumnih pravno neizopačenih laika, nisu prijatelji te prakse viših sudova, nu oni joj se moraju pokoravati. To znade svatko, tko sa prvimi molbami posla imade. Kadkada tuženik niti nemisli na svoj prigovor, ali mu ga viši sud u usta tura.
I čistoči prakse bi odgovaralo, i sigurnosti prometa bi bilo uharnije, i broj parnica bi se umanjio, da se pomenuta to-božna praksa viših sudova u ovom pitanju jednom zabaci.
Iz pravosodne prakse.
Civilno pravo.
a) Če je posojilo med zakonskima neveljavno, ker se ni bil napravil notarski akt, da se valuta po §-u 1431. obe. drž. zak. kondieirati. — Priznanje pravno obstoječe terjatve ne spada med pravna dejanja, ki se dajo izven konkurza izpodbijati. — K uporabi §-a 498. civ. pr. reda.
C. kr. deželno sodišče v Ljubljani je na izpodbijalno tožbo Hugona I., prot. trgovca v L, zoper Heleno H., krojačevo soprogo v L., radi 2934 K 68 h razsodilo:
Odbije se tožbena zahteva: 1.) Tusodna, vsled dotične tožbe to-ženke Helene H., krojačeve soproge v L., med njo in njenim možem Josipom H  sklenjena  poravnava z dne  15. dec. 1899 Cg. I. 368/99-2
22*
340
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
in na nje podlagi radi terjatve Helene H. v znesku 1600 gld. s pr. glasom rubežnega zapisnika c. kr. okr. sodišča v L. z dne 2. januarja 1900 E. 3277/99 opravljena rubežen premičnega premoženja Josipa H. sta nasproti Hugonu I. glede njegove terjatve proti Josipu H., krojaču v L., iz razsodbe z dne 8. jan. 1900 I. 363/99-50 v znesku 1467 gld. 34 kr. s pr. nični in brez pravne moči; 2.) tožitelj Hugon I. je upravičen terjati in dobiti potom rubežni in prodaje premičnin Josipa H., zarubljenih glasom rubežnega zapisnika c. kr. okrajnega sodišča v L. z dne 2. januarja I900 E. 3277/99, plačilo svoje terjatve iz razsodbe z dne 8. januarja 1900 E. I. 363/99-4 v znesku 1467 gld. 34 kr. s 6 °/0 obrestmi od dne 12. junija 1899, sodnih stroškov v znesku 44 K 4 h, razsodnine in eksekucijskih stroškov — ne glede na zastavno pred-pravico, katero je zadobila toženka za svojo terjatev pri Josipu H. na podlagi poravnave z dne 15. decembra 1899 I. 368/99-2 in 3.) toženka je dolžna tožitelju povrniti pravdne stroške. — Tožitelj je dolžan toženki plačati poleg posebe vračljive razsodnine na 181 K 56 h odmerjene sodne stroške v 14 dneh pod eksekucijo.
Dejanski stan.
Tožitelj navaja, da mu je bila s tusodno pravomočno razsodbo z dne 8. januarja 1900 Eg. I. 363/99-5 pripoznana terjatev pri Josipu H. v znesku 2934 K 68 h s 6 °/0 obrestimi od dne 12. junija 1899 in sodnimi stroški, da se mu je nadalje s tusodnim sklepom z dne 7. janu-varja 1900 I. 363/99-4 dovolila in s sklepom c. kr. okr. sodišča v L. z dne 10. januarja 1900 Hc. 17/00-1 izvršila sodna hramba nasprotnikovih premičnin.
Na drugi strani je pa zahtevala tudi toženka od Josipa H. s tožbo z dne 2. decembra 1899 Cg. I. 368/00-1, da plača dozdevni dolg v znesku 1600 gld. s pr. in je dosegla na podlagi o tem sklenjene poravnave z dne 15. decembra 1899 I. 368/99-2, s katero se je Josip H. zavezal, da plača iztoženo svoto 1600 gld. do 20. decembra 1899, prisilno z vršilo s tem, da se je vsled tusodnega sklepa z dne 23. dec. 1899 I. 368/99-3 dovolilo in glasom zapisnika c. kr. okr. sodišča v L. z dne 29. decembra 1899, oziroma 2. januarja 1900 tudi opravilo rubežen toženčevih premičnin.
Tožitelj Hugon I. izpodbija sedaj omenjeno poravnavo in na nje podlagi pričeto prisilno zvršilo, ker se opira poravnava na tožbo, s katero zahteva sedanja toženka Helena H. od svojega moža Josipa H.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
341
povračilo posojila, koje bi se jej bilo tekom več let doštelo, ne da bi se za to posojilo v smislu §-a i. zakona z dne 25. julija 1871 št. 76 drž. zak. bilo napravilo med zakonskima notarski akt, torej na tožbo brez veljavnega pravnega naslova, katerega tudi sodna poravnava ne more nadomeščati. Sploh pa Helena H. glede na njeno premoženje in njene pičle zaslužke niti ni imela kaj posojati svojemu možu, kamo li svoto v tožbeni visokosti 1600 = 3200 K.
Poravnava se pa tudi radi tega izpodbija, ker ni Josip H. ugovarjal, čeprav je imel pravico, da manka tožbi pravnega naslova, in ker se je plačilni rok na tako kratek čas določil, da je prehitel s prisilnim zvršilom glede te izmišljene terjatve svoje upnike Ivana G. in Norberta M. ter tudi sedanjega izpodbijajočega tožitelja, ki je bil proti njemu vložil svojo tožbo radi 1467 gld. 34 kr. (2934 K 68 h) že dne 30. novembra 1899 Cg. 363/99-1, — ker se je torej zgodilo v ta namen, da se njegovi (Josipa H.) upniki oškodujejo. O tem namenu je morala sedanja toženka Helena H. vsekakor vedeti, kajti z ozirom na zakonsko zaupno razmerje, v katerem živi s svojim možem, jej ni moglo ostati prikrito, da je mož blago pri prej imenovanih firmah in pri tožitelju večkrat na upanje kupoval in njim znatne zneske dolgoval, vzlasti ker se je tožitelju nasproti izjavila, da bo plačala možev dolg iz svojega premoženja, in ker je morala tudi uvideti, da mož pri svojem premoženji nikakor ne bo mogel tolike terjatve, kolikoršno je od njega iztožila, v stih dneh poplačati.
Gotovo pa je toženka zaznala o moževem dolgu v dan, ko je sklepala poravnavo, ker sta bili razpravi v obeh pravnih stvareh na isti dan, isto uro in v eni in isti dvorani določeni. A tudi to, da se je določil čudno kratek rok za plačilo toženkine terjatve, in okolnost, da je toženkin mož likvidno tožiteljevo terjatev tajil in celo za odgovor na tožbo zadobil i4dnevni rok, moralo je toženko brez najmanjšega dvoma poučiti, da namerava njen mož s sklepom poravnave tožitelja oškodovati.
V resnici je toženka dosegla iz moževih premičnin pokritje za svojo dozdevno terjatev, ker je proti možu na podlagi poravnave vodila eksekucijo in konečno tudi glasom zapisnika eksekucijskega sodišča L. z dne 31. januarja 1900 v roke zastopnika dr. K. prejela skupilo za prodane premičnine v znesku 1324 K. Tožitelj Hugon I. pa ni dobil plačila za svojo terjatev in ga, kakor kažejo navedeni eksekucijski akti, tudi pričakovati ne more.
342
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Na te dejanske razmere opira tožitelj svoje, v razsodbi označene zahteve in je pri razpravi tudi še trdil, da je toženka svojemu zastopniku izrecno naročila, naj določi pri poravnavi plačilni rok z ozirom na tekoče pravde in preteče eksekucije le za malo dni.
Toženka se je, oporekajoč nasprotnikovim trditvam, v kolikor niso razvidne iz aktov, branila takole:
Za njene možitve je imela približno 1500 K premoženja, katero si je bila v teku let od svojega zaslužka prihranila. Nadalje je prejela v prvem letu svojega zakona in kaka tri leta pozneje v dveh delnih zneskih skupaj 240 K od svojih starišev, vendar ni možu, četudi je vedel za njene prihranke, ničesar donesla, ker ni sam ničesar posedoval. Od moževega strica Lenarta H., katerega je 2 leti in 4 mesece z vsem oskrbovala, dobila je po 10 gld. na mesec, torej skupaj 560 kron; isto-tako je dobila od svoje sestre France skupaj 120 kron; v letih 1896 do 1898 pridobila si je kot prodajalka tobaka povprečno vsak mesec 30 gld., skupaj 1620 K. Vse te dohodke pridržala je za-se in jih deloma naložila v hranilnici, ker je njen mož, kar se je v hiši rabilo, sam priskrboval in z dohodki iz svojega obrta plačeval, prepustivši prej omenjene zneske njej (ženi) v porabo. Od teh blizo 4040 K znašajočih zneskov je svojemu možu na njegovo prošnjo in zagotovilo, da povrne, posodila te-le zneske: leta 1889, da si nakupi blago in šivalni stroj, 240 K; leta {894, da otvori trgovino z narejeno obleko, 1000 K; leta 1895., da nakupi blaga, 400 K; leta 1896. v isti namen 600 K; leta 1897., ko sta se selila, da si pripravi zalogo obleke, 800 K; in leta 1898. zopet, da si nakupi blaga, 400 K; skupaj 3240 K. Poleg tega pa je možu dajala še večkrat male zneske po 10 do 20 gld,, kojih povračila ni zahtevala in katerih tudi ni zaračunila. Pač pa jej je mož, prejemajoč gori navedene, izrecno kot posojila izročene zneske, vedno obljuboval povračilo in na opetovane opomine in vprašanja, kedaj da vrne, zagotavljal, da stori to, kakor hitro se mu zboljša kupčija. Odobraval je tudi vsakokratni obračun in priznal resničnost pozneje iztožene skupne svote 3240 K. Šele, ko je sprevidela, da se moževe premoženjske razmere ne zboljšajo, nastopila je pravdno pot, a ni naročila svojemu zastopniku druzega, nego naj hitro dožene pravdno stvar, da dobi ona kmalu svoj denar. Pozneje ni nikakor vplivala na razvoj pravdne stvari, ampak vse prepuščala skrbi zastopnikovi.
Toženka konečno predlaga, da se naj tožbo odbije, in tožitelj v povrnitev stroškov obsodi.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
343
Glede svojih pridobitnih razmer je toženka še dostavila, da je zaslužila kot delavka v tvornici papirja od svojega 13. do 25, leta vsakih 14 dni po 10 do 11 gld., najmanj pa 7 gld.; to da je skoraj vse prihranila, ker je stanovanje pri stariših skoraj nič ni stalo. O moževem gospodarskem položaja jej je bilo pač toliko znano, da je jemal blago od tožitelja in da mu je bil nekaj dolžan, a koliko je dolga, ni vedela, ker sta ona in mož na račun plačevala. Prav tako jej ni bilo znano, da je mož tudi pri drugih trgovcih blago na posodo kupoval, ker se za njegov obrt ni brigala in je tega sam za-se vodil. Tožila je še-le potem, ko so ostali vsi opomini brezuspešni in ko jej je mož rekel: ->Toži me, če misliš, da boš kaj dosegla.« Mož je bil zelo nevoljen, ko je dobil tožbo, a pozneje ni omenil ničesar niti o sklepu izpodbijane poravnave, niti o istočasno razpravljam pravni stvari današnjega tožitelja; pri naroku samem toženka ni bila navzočna
O toženkinem zaslužku zvedelo se je od vodstva tvornice papirja in od c. kr. finančne direkcije, da je v tvornicah papirja zaslužila delavka v dobi, katero omenja toženka, povprečno 6—7 gld. in akordna delavka 8 do 9 gld. vsakih 14 dni, in da je znašal kosmati dobiček od prodaje tobaka, katero je opravljala toženka, 381 gld. 88 kr. = 763 K 76 h na leto.
Toženkin mož Josip H., ki je bil na predlog obeh strank zaprisežen, potrjuje v bistvu povse soglasno izpoved žene in zlasti posojevanje, opominjevanje in zagotavljanje povračila ter dostavlja, da ga je žena večkrat silila, naj vrne, da pa jej je on vedno odgovarjal, da mora prej »to in ono< plačati. Žena je tudi vedela, da je nekaj tožitelju dolgoval, in je bila navzoča, ko je prinesel tožiteljev hlapec račun (pril. 7) s pismom; račun je priznal in podpisal in pri tej priložnosti ženi pripomnil, da želi tožitelj tudi njenega podpisa, a ona je to odklonila. Koliko da je tega dolga, ženi ni razodel in prav tako tudi ne svojih dolgov pri G. in M., vendar je mogla sumiti, da je pri G-u nekaj dolga, ker je nekoč vpričo nje G-ovemu pomočniku na vprašanje, zakaj ne jemlje nič več blaga, odvrnil, da mora prej 3staro< poravnati. A to, da ga toži sedanji tožitelj, je svoji ženi šele tedaj omenil, ko je imel že njeno tožbo v rokah.
Josip H. je zlasti tudi potrdil, da ni pred narokom s toženko prav ničesar dogovarjal, kako naj se obe pravni stvari rešita, da sploh ni med časom, ko je bil prejel tožbo in ko se je sklenila poravnava, o tej stvari prav ničesar z ženo govoril, ampak da ji je šele po obeh narokih
344
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
povedal, da mora na tožbo Hugona I. (sedanjega tožitelja) v 14. dneh odgovoriti, njo (toženko) pa v petih dneh plačati, in je še dostavil: t Potem se pa stepite«. Terjatev žene da je resnična in plačilu zapala, gledč tožbe Hugona I. pa da je radi tega hotel rok za odgovor, ker je mislil, da mu je blago predrago zaračunil; naposled pa radi tega ni odgovoril, ker ni imel denarja, da bi pooblastil odvetnika.
Uradne spise, na katere sta se stranki sklicevali in kateri so znani sodišču in strankama, priložilo se je razpravnemu zapisniku, nadaljne dokazne predloge se je odklonilo.
Razlogi.
Da terjatev tožene Helene H. proti njenemu možu Josipu H. po pravu obstoja, o tem ni moči utemeljeno dvomiti, kajti z ozirom na to, da njegova s prisego potrjena izpoved, koje verojetnost podkrepljajo tudi sodne poizvedbe o toženkinih pridobitnih razmerah, povsem potrjuje navedbe toženkine, moral je sodni dvor smatrati za dognano, da je toženka svojemu možu, na njegovo zahtevo in proti zagotovilu povračila, ko se zboljšajo razmere, v teku let 1889 do 1898 doštela posojila v skupnem znesku 3240 K, da ga je večkrat opominjala in k plačilu nagovarjala in naposled, ker so njegove premoženjske razmere čimdalje bolj slabele, tožila dne 2. dec. 1899 Cg. I. 368/99 na plačilo 1600 gld. ali 3200 K. To tožbo je opirala na dvojni pravni naslov po §§-ih 983 in 143 1 obč. drž. zak.
Posojilo v smislu strogih določeb zakona z dne 25. julija 1871, št. 76 drž. zak., lit. b), sicer res ni veljavno, vendar obseza vse znake »eondictionis indebiti« , namreč izročitev premoženja brez pravnega naslova, katera utemeljuje pravico, da se terja povračilo po §-u 1431. obč. drž. zak., vzlasti ker po §-u 915. obč. drž. zak. daritev ni domnevati in ker se po §-u 1447. obč. drž. zak. ne sme nihče okoriščati s škodo drugih.
Iz tega izhaja, da sedaj izpodbijana poravnava, sklenjena na podlagi tožbe z dne 14. decembra 1899 Cg. I 368/99-2, ni bila nikako navidezno opravilo, temveč je merila na to, da se zadobi plačilo resnične terjatve, in tako je že po sebi izpodmaknjena pravna opora iz-podbojni tožbi.
Nagibi k zakonu z dne 16. marca 1884, št. 36 drž. zak. kažejo, da je hotelo zakonodajstvo od načela, v eksekucijskem pravu veljavnega, rekše »prior tempore, potior jure«, dopustiti izjemo le v konkurznem pošto-
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
345
panji in to radi tega, ker kridatar nima več pravice, pravoveljavno plačevati posamezne upnike, ker so temveč zadobili vsi upniki skupaj pravico do jednakomernega poplačila iz kridatarjevega premoženja.
V slučajih izvenkonkurznega postopanja torej, kadar je izpodbojno dejanje posameznemu upniku v korist, ni uporabljati določeb §§-ov 29 in 30, II. lit. 4. izpodboj. zak., kajti pokritje, oziroma poplačilo istinite terjatve, če se tudi s tem izterljivost terjatve druzega vedoma otežkoči ali krši, moči je uspešno izpodbijati le v slučaju konkurza po § u 5. 1. c. Izpodbojno, izven konkurza naperjeno tožbo bilo je torej odbiti in tožitelja po §-u 41 c. pr. reda v povrnitev stroškov obsoditi.
Proti tej razsodbi vložil je tožitelj priziv na c, kr. višje dež. sodišče v Gradcu. To je z odločbo od 4. sept. 1900 Bc. II., 51/00-1 prizivu ugodilo, po tožbeni zahtevi spoznalo in toženko v plačilo pravdnih ter prizivnih stroškov obsodilo.
Dejanski stan.
Proti razsodbi prve instance vložil je tožitelj pravočasno priziv radi glavne stvari in radi stroškov, češ da je sodil prvi sodnik z napačnega pravnega stališča. Prizivni predlog je, da se sodbo prvega sodnika spremeni, tožbeni zahtevi ugodi in toženko v plačilo pravdnih stroškov prve in druge instance obsodi. Obe sporni stranki sta v svojih spisih izrecno izjavili, da ni treba razpisati ustne prizivne razprave.
Sicer pa ostane dejanski stan prve razsodbe.
Razlogi.
Nazoru prvega sodnika, da je dognano, da je toženka doštela svojemu možu 3240 K vsega posojila, ni moči pritrditi, ker potrjujeta to dejstvo le oba zakonska H., katera sta enako intenzivno udeležena pri izidu te pravde, in torej njunim izpovedbam ni moči toliko verjeti, da bi se le na njih podlagi ali pa tudi v zvezi s poizvedbami o prejšnjih ugodnih pridobitnih razmerah toženke smatral dokazanim sklep pogodbe, katero trdi toženka. Pa tudi če se vzame, da je to dokazano, je bilo posojilo, ker se o njem ni napravilo notarskega akta, neveljavno in se ne da iztožiti. Tudi ni, da bi se hotelo iztožiti tako zahtevo iz naslova obogatbe, ker tem načinom bi se dala vsa posojila med zakonskimi iztoževati, ne da bi se izpolnile stroge določbe zakona z dne
346
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
25. julija 1871, št. 76 drž. zak. Tako pa bi postala iluzorna zaščita, ki jo ta zakon jamči upnikom.
• Ako je manjkal torej tožbi Helene H. zoper njenega moža Josipa H. sleharen pravni naslov, tedaj tudi poravnava, sklenjena dne 15. decembra 1899, ne more biti pravovezna in ni mogla potom novacije spremeniti neiztožne terjatve v tožno terjatev. To bi bilo možno le, če se bi obvezanec odpovedal pravici ugovarjati neiztožnost, a takšna odpoved v zmislu določb gori navedenega zakona nikakor ni dopustna.
Mož toženke pri razpravi 15. dec. 1899 ni proti tožbi, za katero tu gre, ugovarjal neiztožnosti; nadalje je on, čeprav je bilo povračilo posojil, kakor se soglasno priznava, določeno šele za tedaj, ko se bi kupčija zboljšala, obljubil, da bode terjatev, ki za časa poravnave torej še ni bila zapadla, v znatnem znesku 1600 gld. v petih dneh plačal, dasi ni imel takrat Josip H., kakor sam priznava, nikakih plačilnih sredstev, nego mu je ibaš tedaj pretil gospodarski polom; nadalje je bilo Josipu H. isti dan (15. decembra 1899) tudi o tožbi današnjega tožnika, vloženi dne 30. novembra 1899 racu 2934 K 68 h, razpravljati in on je zadobil za odgovor na tožbo rok, a se je dal, ne da bi tožbi ugovarjal, kontumacirati, z česar je sklepati, da sploh ni imel kaj proti tej tožbi ugovarjati in da le radi tega ni submitiral, da je pridobil svoji ženi časa za zavarovanje in izterjanje njene, dva dni pozneje iztožene terjatve; konečno je pomisliti, da je isti dan, ko se je sklenila poravnava, zapala menica z dne 15. novembra 1899 za 150 gld., kojo je Josip H. akceptiral M-u za blago, in da je Josip H. od oktobra 1899. leta naprej dolgoval G-u 71 gld. 94 kr. Vse te okolščine jasno dokazujejo, da je sklenil Josip H. poravnavo, ki je predmet današnji izpodbijalni pravdi, »in fraudem cre-ditorum*, kar sicer potrjuje tudi njegovo izustilo nasproti ženi po razpravah z dne 15. decembra 1899: ve potem se pa stepitec, ker s tem je hotel Josip H. reči, da je on svoje storil, upniki pa naj se sedaj prepirajo za svoje plačilo.
Toženka sama priznava, da je vedela o terjatvi današnjega tožitelja, čeprav baje ni hotela zvedeti visokosti te terjatve, in da je odklonila sopodpis računa za to terjatev in tako svojo soobveznost; ta odklonitev se je pa gotovo zgodila z ozirom na visokost te terjatve, iz česar je sklepati, da ona je vedela tudi za visokost terjatve. Poleg tega zvedela je toženka, kakor pravi Josip H., tudi o G-ovi terjatvi tedaj, ko se je pogovarjal njen mož z Govim pomočnikom in mu omenil svoj dolg. Toženka je nadalje tudi  priznala, da je zastopniku  naročila, naj hitro
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
347
vloži njeno tožbo, ker se je bala, da ne bi drugi upniki zasegli moževega premoženja.
Te okolščine dokazujejo jasno, zlasti če se upošteva intimno razmerje med toženko in dolžnikom, njenim možem, da je toženka vedela o moževi nakani, druge upnike z izpodbijano poravnavo oškodovati.
Spisi sami nadalje dokazujejo, da so tu dani pogoji §-a 32. izpod-bojnega zakona.
Tožiteljeva izpodbijalna zahteva izven konkurznega postopanja je torej v §-u 29. navedenega zakona utemeljena in radi tega je bilo po §-u 35. 1. c. spoznati, da je sodna poravnava z dne 15. decembra 1899 tožitelju nasproti pravno neveljavna, in s tem ugasne po §-u 12. in 37. istega zakona tudi veljava eksekucijskega, na podlagi te poravnave pridobljenega naslova in ugasnejo vsi opravljeni eksekucijski čini.
Ker je po vsem tem tožiteljev priziv utemeljen, bilo je prvo razsodbo spremeniti in tožbeni zahtevi ugoditi, le-to pa v drugi točki primerno določilu cit. §-a 35. tako popraviti, da se je vsebina tega dela zahteve označila za to, kar mora toženka trpeti. Izraziti je bilo tudi paricijski rok, kojega je bilo določiti po §-u 409. c. pr. r.
Toženka, ki je pravdo do cela izgubila, povrniti mora nasprotniku v smislu §-a 41. in 50. c. pr. r. tudi pravdne stroške obeh instanc v odmerjenem znesku.
C. kr. najvišje sodišče je na revizijo toženke z odločbo z dne 6. novembra 1900, št. 14793, razsodbo prizivnega sodišča preme-nilo in razsodbo c. kr. deželnega sodišča ljubljanskega obnovilo, priso-divši toženki prizivne in revizijske stroške.
Razlogi.
Po §-u 498. c. pr. r. mora prizivno sodišče vzeti za podlago svoji odločbi podatke razprave in dokazovanja, vgotovljene v razsodbi prve instance, katerih se ne dotikajo navedeni prizivni razlogi, v kolikor jih ni popravilo na prizivni razpravi sami.
Prva razsodba ugotavlja in smatra za dokazano, da je toženka svojemu možu v letih 1889 do 1898 doštela posojil v znesku 1620 gld. = 3240 K, da ga je radi tega večkrat k plačilu opominjala in naposled zoper njega vložila tožbo, na § 1431. obč. drž. zak. oprto, da so potem prišli izpodbijani poravnavi in eksekucijski čini.
348
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Na prvi instanci propali tožitelj v jasnih ekspozicijah svojih pri-zivnih razlogov ni pobijal gori omenjenega ugotovljenja in dokaznega izvajanja.
Prizivno sodiše pa se je vendar spuščalo v presojevanje dokazov glede dejstva da so se posojila štela, in je isto rešilo v diametralno nasprotnem smislu, nego li je je bil ugotovil prvi sodnik. V kaj takega prizivno sodišče ni bilo upravičeno. Razsojalo je stvar s protizakonitega, torej pravno nepravilnega stališča in v tem oziru je pritožba utemeljena, ne glede na to, da ni moglo prizivno sodišče popregledati dokazov zgol na podlagi mrtvih aktov, kršeče načelna določila ustnosti in neposrednosti postopanja, ko vsled odpovedi strank ni bilo razpisalo prizivne razprave.
Mnenje izpodbijane razsodbe, češ, da toženka svojemu možu ni doštela 1620 gld, je tudi do cela v protislovju z neizpodbijanim ugo-tovljenjem prvega sodnika. Iz le tega pa se da le sklepati, da je bila omenjena svota resnično došteta, in radi tega ni treba nadalje razpravljati pritožbenega razloga, ki se opira na odst. 2 §a 503. c. pr. r.
Pravnemu presojanju preostaje torej le še vprašanje, ali je toženka svojo terjatev, za katero ni bilo notarskega akta in ki torej ni obstojala, mogla iz kacega druzega pravnega razloga iztoževati od svojega moža, to je, če je sploh zadobila pravico, od njega kaj terjati ? Temu je pritrditi. Kakor je ugotovljeno — in to treba vzeti za podlago — dani so bili denarni zneski možu le proti obljubi, da jih povrne, kajti, da bi bili izročeni za pokritje skupnega potroška v zakonu, tega ne kaže niti dejanski stan prvega sodnika, niti dejanski stan prizivnega sodišča.
Po zakonu z dne 25. julija 1871 št. 76 drž. zak. odvisna je veljavnost v tem zakonu označenih pogodeb in pravnih dejanj od tega, če se je napravil notarski akt, toda s tem še ni bilo izrečeno, da bi bila izročitev denarja proti obljubi povrnitve samo na sebi neveljavno pravno dejanje med zakonskimi. Taka izročitev, o kateri ni domnevati, da je darilo, kaže se, ako se jo pravno presoja, kot izročitev brez pravnega naslova.
Če je torej toženka posodila denar svojemu možu, in to je do-gnano, tedaj je storila to v pravni zmoti, da bo zamogla od prejemnika zahtevati izpolnitev zavez po smislu §-a 983. obč. drž. zak. V takih okolnostih ni imel prejemnik pravice, da mu je toženka denar naklonila, in če tem načinom naslov posojila odpade, imel je prejete zneske v rokah brez pravice, da bi jih smel obdržati, a tako je proti njemu ute-
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
349
temeljena zakonita pravica (§ 143». obč, drž, zak.), da je moči od njega terjati povračilo.
Priznanje pravno obstoječe terjatve pa ne spada med pravna dejanja, katera se dajo izven konkurza izpodbijati, ker s tem in s koraki, ki potem merijo na izterjanje in zavarovanje terjatve, se sicer znabiti povzroči ugodnejši položaj kakega upnika, ki se da izpodbijati v kon-kurznem postopanji, toda ne povzroči se prememba ali pomnožitev dolgov in takojšnje oškodovanje drugih upnikov.
Ugovor, da terjatev še ni plačilu zapala, nič ne spremeni dejstva, da je terjatev pravno obstala; sicer pa to, če dolžnik obljubuje plačilo, kedar se mu zboljša položaj, samo na sebi še nikakor ne zadošča, da bi iz tega bilo moči izvajati dovoljenje roku v smislu §-a 904. predzadnji odstavek obč. drž. zak.
Odločba o stroških temelji na določbah §-a 41. in 51. c. pr. r. in se le pripominja, da ni bilo treba razlogov prejšnjih sodnih odločeb prepisavati v revizijsko pritožbo.
b) Vožnja po služečem zemljišči, ki ni neobhodno potrebna, more ustanoviti razširjenje vozne služnosti (§ 484 o. d. z.).
C. kr. okrajno sodišče v V. L. je z razsodbo od 8. maja 1898, št. 885/97-6, v pravdni stvari tožitelja F. J. proti tožencu F. G. zaradi prostosti od služnosti vožnje s pr. na podlagi skrajšane razprave in zaslišanja prič za pravo spoznalo:
Toženi F. G., posestnik v V. L. št. 10, kot zemljiškoknjižni lastnik posestva vlož. št. 45 d. o. V. L., h kateremu pripada tudi zemljiška parcela št. 167 d. o. V. L., mora pripoznati, da njemu ne pristoja pravica voziti gnoj na celo svojo zemljiško parcelo št. 167 d. o. V. L. po zemljiški parceli tožitelja Franca J. iz V. L. št. 20 pare. št. 163 d. o. V. L., posebno pa ne v isti smeri, kakoršne se je lotil v jeseni 1897, ko je vozil po tem travniku in povzročil ednajst več ko 3 metre širokih, 32 metrov dolgih in 2 do 3 cm v zemljo urezanih kolesnic; on mora vsako daljno tako vršitev služnostne pravice po tožiteljevi zemljiški parceli št. 163 d. o. V. L. opustiti pod globo za vsaki slučaj ter plačati tožitelju pravdne stroške v 14 dneh pod eksekucijo.
350
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
R a z-l o g i.
Toženec F. G. je zemljiškoknjižni lastnik in posestnik zemljišča pod vlož. št. 45 k. o. V. L., h kateremu pripada kot skladni del travnik zemljiška parcela št. 167. Tožitelj pa je zemljiškoknjižni lastnik in posestnik zemljišča pod vložno št. 69 d. o. V. L., h kateremu pripada zemljiška parcela št. 163, tudi travnik in meji ob prvoimenovani tožencev travnik. Tožencu F. G. pristoja pravica voziti seno s svoje parcele št. 163, kakor je razvidno iz načrta, namreč po črti C-D. V jeseni 1897 in sicer koncem meseca oktobra ali začetkom meseca novembra pa je vozil v deževnem vremenu po mokrem tožiteljevem travniku št. 163 gnoj na svojo parcelo št. 167, in sicer toliko gnoja, da je pognojil ves svoj travnik. S to vožnjo urezal je toženec po mokri mehki zemlji toži-teljevega travnika 11 več kot 3 metre širokih, 32 metrov dolgih, 2 do 3 cm globokih kolovoznic v zemljo in naravno poškodoval tako tožite-Ijevo last.
Vse to je med obema strankama nesporno, deloma tudi dokazano po sodnem ogledu.
Ker odreka tožitelj tožencu pravico služnosti voziti gnoj po njegovi (tožiteljevi) parceli št. 163, posebno v isti smeri, kakoršne se je toženec v jeseni lotil, in ker ta pravica služnosti, voziti gnoj, v zemljiški knjigi ni vpisana, mora toženec dokazati v smislu §-a 480 obč. drž. zak. pravni naslov svoje pravice. Glasom tega §-a je pravni naslov služnosti ustanovljen v pogodbi, poslednji volji, sodnem izreku in zastaranju.
Toženec trdi, da je s svojim sprednikom, očetom Matijo G., to pravico, voziti gnoj na svoj travnik po tožiteljevem travniku, pridobil si priposestovanjem, in sicer v isti smeri, kakor je vozil v jeseni leta 1897.
Tožencu se dokaz o tej trditvi ni posrečil. V smislu §-a 484 o. d. z. more upravičenec svojo pravico rabiti, sicer kakor mu ljubo, vendar pa je ne sme razširjevati, nego jo mora utesnovati. Toženec pa je njemu baje pristoječo pravico po izreku zvedencev gotovo vsaj razširil, ker bi se bil lahko gnoj navozil v suhem vremenu in brez toliko tirov, kolikor jih je bilo videti.
Razsodba gledč stroškov opira se na § 24 zak. od 16. maja 1874, št. 69, drž. zak.
Vsled toženčeve apelacije je c. kr. nadsodišče v Gradci prvo sodbo razveljavilo in c. kr. okrajnemu sodišču ukazalo dopolniti postopanje in vnovič razsoditi.
Razlogi.
Tožnik pripoznava v tožbi toženčevo pravico, da sme voziti od svoje parcele št. 167 po parceli št. 163 v črti C-D seno in otavo. Ker omejuje tožnik to pravico le na seno in otavo, bi se smelo misliti, da on ne dovoljuje tožencu voziti gnoja čez parcelo št. 163 na parcelo št. 167 d. o. V. L. A malo pozneje trdi tožnik, da je toženec koncem vinotoka ali začetkom meseca listopada 1897 pognojil vso parcelo št. 167 in da je navozil na vso svojo parcelo gnoj čez parcelo št. 163 v zgoraj omenjeni črti po mokri in mehki zemlji, ter povzročil na parceli št. 163 ednajst kolesnic, širokih več ko 3 metre, dolgih 32 metrov in globokih 2 do 3 cm ter škodo v znesku najmanj šestih goldinarjev, in dostavlja, da tožencu ne pristoji tako obsežna pravica. Iz te trditve bi se lahko sklepalo, da hoče tožnik tožencu le braniti na ta način izvrševano izvažanje ali dovažanje gnoja. Na drugem mestu zanika tožnik pa vendar le, da bi bil toženec vozil že več ko 30 let po parceli št. 163.
Prav tako nejasna in nedoločena je tožbena zahteva. Tožnik zahteva izrek, da ne pristoja tožencu pravica voziti po parceli št. 163 gnoj na vso parcelo št. 167, posebno ne v istej smeri, kakor je storil v jeseni leta 1897. Sklepati bi se torej moglo, da tožnik tožencu sicer ne brani voziti gnoja po parceli št. 163, samo ne na vso parcelo; seveda nastalo bi potem še vprašanje, na kateri del parcele sme toženec voziti gnoj po parceli št. 163 in po kateri črti. Sklep tožbene zahteve kaže pa skoraj zopet na to, da je tožniku samo na tem, da ne izvršuje toženec vozne pravice po parceli št. 167 na tak način, kakor je storil v jeseni leta 1897, ker on zahteva kazen le za vsak slučaj take vožnje, ki mu povzročuje škodo, ne za vsak slučaj, kadar bi toženec sploh vozil gnoj.
Vse te nejasnosti in nepopolnosti treba je poprej odstraniti, ter je tožnika napotiti, da se jasno in nedvomno izjavi ter tudi izreče določno zahtevo. Pri tej priliki se naj tožnik še dalje izjavi, na kakšni podlagi on priznava tožencu vozno pravico po parceli št. 163, ali na podlagi priposetvovanja ali posebne pogodbe.
Dalje mora toženec, ako mu tožnik brani po parceli št. 163 sploh voziti gnoj, povedati in dokazati: ima li drugo cesto za navažanje gnoja na svojo parcelo št. 167 ali pa le prepirno cesto po parceli št. 163, po kateri vozi tudi seno in otavo, je li pognojenje parcele št. 167 neob-
352
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
hodno potrebno ali le koristno in slednjič, je li parcelo med dobo pri-posestovanja vsako leto gnojil in vsako leto gnoj vozil po parceli št. 163, kakor bi se lahko mislilo po njegovem odgovoru na tožbo, ali le v gotovem času in kolikokrat v dobi priposestovanja, ker bi ta okolnost utegnila biti važna za obliko prisege.
V vseh teh obzirih bila je razprava tako pomankljiva, da ni moči izreči temeljite in jasne razsodbe, zategadelj treba je bilo razsodbo razveljaviti in ukazati dopolnitev razprave ter novo razsodbo.
Po dopolnilni razpravi in na podlagi zaslišanja zvedencev in prič je c. kr. okrajno sodišče v V. L. za pravo spoznalo:
Toženec F. G. iz V. L. št. 10 kot zemljiškoknjižni lastnik posestva pod vlož. št. 45 d. o. V. L, h kateremu pripada tudi zemljiška parcela št. 167 d. o. V. L, travnik, mora pripo-.nati, da njemu ne pri-stoji pravica voziti gnoj na svojo zemljiško parcelo št. 167 d. o. V. L. po zemljiški parceli Franca J. iz V. L. št. 20 parcelna št. 163 d. o. V. L. v isti meri, kakoršne se je lotil v jeseni leta 1897, ko je vozil po tem travniku gnoj na vso svojo parcelo št. 167 d. o. V. L. v deževnem vremenu po mokri zemlji in tukaj napravil več 3 metre širokih in 32 metrov dolgih, 2 do 3 cm v zemljo urezanih kolesnic; on mora v prihodnje vsako tako vršitev služnostne pravice, voziti gnoj po zemljiški parceli št. 163 d. o. V. L., opustiti pod primerno globo za vsak slučaj, ter tožitelju povrniti pravdne stroške.
Razlogi.
Toženec Fr. G. je zemljiško-knjižni lastnik in faktični posestnik zemljišča pod vi. št. 45 d. o. V. L., h kateremu pripada kot skladni del zemljiška parcela št. 167 travnik; tožitelj F. J. pa je zemljiškoknjižni lastnik in faktični posestnik zemljišča pod vlož. št. 69 d. o. V. L., h kateremu pripada zemljiška parcela št. 163, travnik »dolčji dol«, in meji na prvo imenovani tožencev travnik »ločica dolčji dol«. Tožencu pristoja pravica, voziti seno s svoje zemljiške parcele št. 167 po dolenjem vogalu tožiteljeve parcele št. 163, kakor razvidno iz načrta, namreč po črti C-D. V jeseni leta 1897, in sicer koncem meseca oktobra ali v začetku meseca novembra pa je toženec vozil v deževnem vremenu po mokrem travniku parcele št. 163 gnoj na svojo zemljiško parcelo št. 167, in sicer toliko gnoja, več kot 20 vozov, da je z navoženim gnojem
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
353
pognojil ves svoj travnik po celi dolgosti in širokosti. Vsled te vožnje napravil je toženec po mokri mehki zemlji tožiteljevega travnika več 3 metre širokih in 32 metrov dolgih, 2 do 3 cm globoko v zemljo urezanih kolovoznic in naravno je, da je s tako vožnjo tožitelja oškodoval.
Vse to je med obema strankama nesporno, deloma tudi dokazano po sodnem ogledu in zvedencih.
Toženec sam prizna, da je leta 1897. koncem mesca oktobra ali v začetku mesca novembra več kakor 20 vozov gnoja navozil na ves svoj travnik pare. št. 167 d. o. V. L. po travniku tožitelja pare. št. 163 d. o. V. L. v deževnem vremenu in po mokri zemlji tožiteljevega travnika in da si je pri vožnji tega gnoja na mokrem tožiteljevem travniku napravil več tirov, 11 kolovoznic širokih 3 metre, dolgih 32 metrov in 2 do 3 cm globoko urezanih v zemljo. On pa trdi, da njemu prav takšno uživanje služnostne pravice po tožiteljevem travniku in v isti meri, kakor jo je zvrševal koncem meseca oktobra ali v začetku meseca novembra 1897, že zavoljo tega pristoja, ker mu pristoja pravica voziti seno in sme ta, ki opravičeno vozi po drugem travniku gnoj na svoj travnik, kadar ima preveč gnoja, to služnost zvrševati tudi po mokrem travniku druzega, ne oziraje se na to, koliko napravi tirov in koliko kolesnic na mokrem travniku druzega vsled take vožnje, samo seveda da ne dela nalašč škode.
Toženec je navedel priče v dokaz o tem, da je zadnjih 30 let vozil gnoj po tožiteljevem travniku na svoj travnik; dokaza o tem, da je zvrševal pravico voziti gnoj v isti meri, kakor je storil lansko jesen, pa niti ponudil ni.
Tožitelj pa brani s to svojo tožbo tožencu zvrševanje pravice voziti po njegovem travniku v isti smeri, kakor je to storil lansko jesen, in trdi, da je tako zvrševanje nedopustno razširjenje služnosti (§ 484, o. d. z.).
Izid dokazovanja po pričah in zvedencih je naslednji: Edina priča Andrej M. je potrdil, da je toženec pred 23 in pred 8 leti, toraj v teku zadnjih 30 let dvakrat svoj travnik parcelo št. 167 d. o. V. L. gnojil in da je dotični gnoj za dolenjo polovico tega travnika, kolikor meji na travnik pare. 163 d. o. V. L, vozil po tem travniku po črti A B C D obrisa; gnoj za gorenjo polovico svojega travnika, kolikor meji na travnike pare. št. 194, 195, 183, 180, 178, 174 in 168 d. o. V. L., vozil je po travnikih J. D-a in M. D-a pare. št. 195 in 158 d.   o.  V.   L. (gl.  M.-N. obrisa);   ta priča je   torej potrdila, da je
23
354
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
toženec v zadnjih 30 letih dvakrat vozil gnoj po tožiteljevem travniku samo na polovico svojega travnika in da je toženec ravno takrat vozil na drugo polovico svojega travnika po travnikih J. D-a in M. D-a, a ne tudi po tožiteljevem travniku. Toženčevi priči Mica M. in Neža Z. sta potrdili, da sta spomladi pred 3 leti na toženčevem travniku, ki je bil takrat pognojen, listje pograbili, a priča F. U. je potrdila, da se je v jeseni pred 4 leti dotični gnoj na ta pognojeni tožencev travnik pare. št. 167 d. o V. L. vozil samo po travnikih J. D-a in M. D-a (M.-N. načrta), ne tudi po travniku tožitelja, kateri je baje vkljub prošnji tožen-čeve žene prepovedal voziti gnoj po svojem travniku. Toženec torej s pričami še polovice dokaza o splošni pravici, voziti gnoj, ni doprinesel; glavne prisege pa itak storiti ne bi mogel, kajti on je gospodarstvo še-le leta 1874 prevzel in njegova trditev, da je 30 let vozil gnoj na svoj travnik po tožiteljevem travniku, se ne ujema z zapriseženimi izpo-vedbami prič Andreja M. in Franca U. Na tožiteljevo prisego pa tudi ni bilo spoznati, kajti tožitelj je šele pred 2 letoma prevzel gospodarstvo in užitek travnika pare. št. 163 d. o. V. L, njegov pravni sprednik in oče I, J. pa je, priča, pod prisego izpovedal, da je bil gospodar in lastnik travnika pare. št. 163 d. o. V. L. od leta 1868 naprej neprenehoma do pred dvema letoma in da v vsem tem času ni videl toženca vozečega gnoj na svoj travnik po travniku pare. št 163 d. o V. L in da ta travnik ni bil poprej nikdar tako razvožen, kakor ga je toženec lansko leto razvozil; isto potrdila sta tudi priči Nace V. in Jože T. kot mejaša.
Tožitelj v le-tej pravdi sicer zanika, da bi imel toženec sploh pravico voziti gnoj po njegovem travniku, zahteva pa vendar samo, da toženec v prihodnje opusti zvrševanje pravice, voziti gnoj v isti smeri, kakor je lansko jesen storil. Rešiti je torej vprašanje, je li taka vršitev vozne pravice v istini nedopustno razširjanje služnostne pravice ?
Po zvedencih je dokazano: 1 ) da je tožencev travnik pare. št. 167 d. o. V. L. rodoviten, da je zemlja tega travnika debela, vlažna, gorka in da torej gnojenje tega travnika ni neobhodno potrebno; 2.) da se tudi tisti travniki, katere je sploh treba gnojiti, šele vsako 4. do 5. leto meseca oktobra in novembra gnojijo, da torej tožencu ni bilo neobhodno potrebno, da je svoj rodovitni travnik ravno lansko leto v deževnem vremenu gnojil in ves gnoj zvozil po mokrem tožiteljevem travniku; 3.) da tožencu pri vožnji gnoja ni bilo potrebno, da si je delal po tožiteljevem mokrem travniku več tirov in 11 kolesnic, in da je toženec s
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
355
to vožnjo tožitelju na njegovem travniku napravil več škode, kakor je bilo treba.
Dokazano je torej, da je toženec, tudi ako bi v istini imel pravico, voziti gnoj po tožiteljevem travniku, razširil tako pravico.
Glavno vodilo našega obč. drž. zakonika je, varovati lastninski pravici kolikor mogoče veliko prostost; upravičenec ne sme, zvršu-joč pravico, poseči predaleko v lastninsko pravico drugega; uživanje služnostne pravice je tako urediti, da se kolikor moči malo nadloge dela drugemu, in je torej uživanje pravice v večji meri, nego-li neobhodno potrebno, po smislu §-a 484 o. d. z. nedopustno razširjanje. Naravno ne more biti lastniku vsejedno, ali mu vozi njegov mejaš in upravičenec po travniku v suhem vremenu seno ali pa tudi gnoj, kajti z gnojem napolnjeni vozovi so težki in pouzročijo več škode, kakor drugi vozovi; naravno je pa tudi, da mora ta, ki ima pravico voziti gnoj na svoj travnik po travniku drugega, ne samo, kakor je storil toženec v le tem slučaju, ozir jemati le na gospodujoče zemljišče, svoj travnik, in da ne sine gnojiti ravno tedaj, kadar ima dovolj gnoja in priliko ga voziti, ne oziraje se na služno zemljišče in delati več nepotrebnih tirov in kolesnic po mokri zemlji, da mora temveč, kakor mu veleva zakon, posebno ozir jemati na služno zemljišče in svojo pravico utesniti kolikor mogoče, ne pa kakor mu drago razširiti jo na škodo drugega.
Tožbena zahteva je torej v zakonu utemeljena in bilo jej je ugoditi.
C. kr. višje dež sodišče je to razsodbo potrdilo z dostavkom, da mora toženec sam trpeti stroške svoje pritožbe.
Razlogi.
Le-ta tožba po vsebini njene zahteve, popravljene pri dopolnilni razpravi, ni tožba radi neobstanka služnosti po smislu §a 523 obč. drž. zak., ker ni naperjena proti služnosti, ki bi si jo svojevoljno lastil toženec, nego smatrati jo je za tožbo po smislu §a 484 o. d. z., s katero se le zabranjuje razširjanje služnosti po vožnji gnoja v smislu tožbene zahteve. Sto ž bo, ki temelji na določbi §a 484 od z, se že po njenem bistvu priznava obstanek tožencu pristoječe služnosti, torej je že iz tega razloga, ne glede na dotične izpovedbe prič smatrati za dotrjeno, da ima toženec pravico, voziti s svoje parcele št. 167 preko tožnikove parcele št. 163.
Pripomniti je pa še, da tožnik v tožbi izrecno pripoznava, da ima toženec pravico voziti s svoje parcele seno in travo po črti C-D.   Ker
23*
356
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
je pa vsaka zemljiška služnost namenjena koristnejšemu in ugodnejšemu obdelovanju zemljišča, in ker je glasom določbe §-a 492 obč. drž. zak. s pravico vožnje združena pravica voziti enkrat ali večkrat, ne oziraje se na kakovost tovora, se ne da dvomiti o toženčevi pravici sami na sebi, da sme po tožnikovi parceli tudi voziti gnoj. Odločilno je torej v le-tem pravnem slučaju le vprašanje, ali si je toženec v jeseni leta 1897 na nedopusten način razširil služnostno pravico? To vprašanje je pa potrditi.
Ni moči oporekati, da se je čez služeče zemljišče, ko je bilo vsled trajnega deževja popolnoma premočeno ter omehčano, vozilo več težko z gnojem naloženih vozov, da so se vsled tega na dolgo in široko poznale globoke kolesnice, čeprav glasom zvedenškega izreka uporaba slu-žečega zemljišča v tem neugodnem času ni bila neobhodno potrebna ali neizogibna; bilo je to prekomerno izkoriščanje pravice, vsled katerega se je služeče zemljišče brez potrebe nadlegovalo ter na vsak način tudi gledč njega rodovitnosti oškodovalo.
Ker pa toženec po §-u 484 o d. z. do tako prekomernega izkoriščanja služnostne pravice nikakor ni upravičen, je po pravici nastopil tožnik pot tožbe, da bi zabranil vnaprej vsako prekoračenje dotične pravice in ni mu bilo treba zadovoljiti se z odškodnino, ki bi se bila lahko izterjala z bagatelno tožbo.
Iz teh razlogov bilo je toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi razsodbo prvega sodnika. Dr. J. Hrašovec.
c) Kako je pri razdelbi največjega ponudka vpoštevati denarno terjatev, kateri je odstopljena prednost pred vknji-ženim prevžitkom?
C. kr. okrajno sodišče v Ljubljani je z razdelilnim sklepom od 3. avgusta 1900 opr. št. E 475/00-23 v pokritje dosmrtnih prejemkov (rente) in prevžitka zakonskih A in B v smislu §-ov 219., 225. in 226. zvrš. r. določilo glavnico po 40/unem obrestnem merilu ter odredilo, da se glavnico plodonosno naloži, obresti pa da dobiva poznejšnji upnik C v poplačevanje njegovih terjatev, za katere sta bila A in B odstopila prednost pred svojimi letnimi prejemki in pred prevžitkom, iz teh-le razlogov:
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
357
Po določbi §-a 218. odst. 2 zvrš. r. stopi terjatev, kateri se da prednost, na mesto terjatve, ki se umakne. Glasom §-a 442. o. d. z. pa ne more nikdo drugemu odstopiti več pravic, kakor jih sam ima. Tukaj imata A in B pravico do letne rente v denarjih in do prevžitka, torej do povračujočih se dajatev. Vsled podelitve prednosti terjatvam C-ja stopile so te v prav tisto pravico, torej v pravico do povračujočih se dajatev. Zato je smeti v plačilo njegovih terjatev vporabiti samo te dajatve, ne pa glavnic samih, ki zasigurajo dajatve. Prevžitne pravice so pravice do dajatev v naravi, ki se dado v denar spiemeniti. Hipotekami upnik, kateremu se da prednost pred prevžitkom, ne stopi, če tega stranki izrecno ne dogovorita, s svojo terjatvijo v pravico, mesto plačila svoje terjatve dobivati prevžitek v naravi, ampak v pravico do nadomestka v denarjih, kajti po §-u 1413. o. d. z. nikogar ne moreš siliti, da sprejme drugačno plačevanje, nego li je dogovorjeno. Iz teh razlogov je trebalo vrednost letnega prevžitka kapitalizovati, upniku C pa prideliti obresti, ki bodo natekale od kapitalizovane svote. Posledica je, da A in B toliko časa ne bosta dobivala prevžitka, dokler C-jeve terjatve niso docela poplačane.
C. kr. deželno kot rekurzno sodišče je vsled rekurza upnika C prvosodno odločbo iz njenih razlogov potrdilo z odločbo od 4/9 1900 opr. št. R. III. 208/00-r.
č?-jev revizijski rekurz je c kr. najvišje sodišče z odločbo z dne 23. oktobra 1900 opr. št. 13861 zavrglo, ker zahteva reku-renta, da bi se plačale njegove terjatve iz glavnic, določenih v pokritje rente in prevžitka, ne pa iz obresti, katere te glavnice donašajo, ni utemeljena, kajti njegove terjatve stopijo vsled odstopljene prednosti n a mesto rente in prevžitka, na tem mestu pa more zahtevati plačilo samo v onih mejah, ki so postavljene umaknivšim se zahtevam, zakonska A in B pa nimata pravice do glavnic samih, in jih zato tudi C-ju nista mogla odstopiti (§ 442. o. d. z.)
d) Zvršilo s prisilno osnovo zastavne pravice po vknjižbi zastavne pravice za zapale obresti kake hipoteke je vknjižiti brez pripombe „v vrstnem redu s terjatvijo na glavnici".
S sklepom deželnega sedišča na D. od 25. aprila 1899 se je na podlagi plačilnega naloga od 24. oktobra 1877 št. 78398 dovolilo Karolini G. proti zapuščini po Ludoviku L. v izterjanje zvršljive terjatve na obrestih v znesku  1321  gld. 56 kr. in  1580 gld. 22 kr.
358
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
s 5°/0nimi zamudnimi obrestmi zvršilo s prisilno osnovo zastavne pravice po vknjižbi skupne zastavne pravice na zemljiščih toda ne v istem vrstnem redu z zadevno terjatvijo na glavnici. Zavrnitev predloga na vknjižbo zastavne pravice v istem vrstnem redu s terjatvijo na glavnici se utemeljuje s tem, da je predlog brezpredmeten, ako ima v mislih samo obresti, ki so v času morebitne prisilne dražbe zastale samo za tri leta, kajti take obresti imajo po §-u 17. zemlj. zak. že itak isto prednost z glavnico; ako se pa hoče pridobiti z le-tem predlogom isto prednost z glavnico za starejše kot take triletne obresti — od dne dražbe nazaj računano, bi bila taka prednost proti predpisu citiranega §-a 17. zemlj. zak. in bi torej vknjižba zastavne pravice za take starejše obresti ne mogla biti v škodo onim starejšim zastavnim upnikom, ki so pridobili v dobri veri o zemljiški knjigi svojo zastavno pravico še pred vknjižbo dotične terjatve na obrestih.
Vsled rek ur za Karoline G. je višje deželno sodišče na D. dovolilo z odločbo od 14. avgusta 1899 vknjižbo zastavne pravice za zahtevano terjatev na obrestih .v vrstnem redu z zadevno terjatvijo na obrestih« in je utemeljilo odločbo tako-le:
V zemljiški knjigi je vknjižena v prid rekurentinje zastavna pravica za dve posojilni terjatvi po 20000 gld. in za obresti od teh zneskov od natančno določenih dnij naprej Da ima upnik pravico dati v slučaju zvršila glede posebnega že z a pa le ga obrestnega zneska prisilno osnovati posebno zastavno pravico, o tem ni dvoma. Ker je pa že osnovana pogodbena zastavna pravica v vrstnem redu za vse obresti od 26. februarja, odnosno od 5. junija 1895, torej tudi za sporne obresti, je neutemeljeno, priznavati sedaj tem slabši vrstni red, nego li so ga imele po zemljiškoknjižnem stanju prej.
Vsled revizijskega rekurza hipotekarne dolžnice je c. kr. najvišje sodišče z odločbo od 28. decembra 1899 zopet potrdila prvosodni sklep, ker je prošnja Karoline G., v kolikor se želi ž njo doseči v izterjanje zvršljivih terjatev v zneskih 1321 gld. 56 kr. in 1580 gld. 22 kr. s pripadki zvršilo s prisilno osnovo zastavne pravice po vknjižbi skupne zastavne pravice na zadevna zemljišča »v vrstnem redu z zadevno terjatvijo na glavnici«, zemljiškoknjižna prošnja, ker se vrstni red vpisa določa po zemljiškoknjižnem zakonu in ker se o tem ni izrekati zemljiškoknjižnemu sodniku, nego more biti to ob svojem času stvar sodnika, ki razdeljuje največji ponudek.
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
359
Kazensko pravo.
a) Obnova postopanja po §-u 362 kaz. pr. reda, če se izgubi
kazenski akt.
C. kr. deželno sodišče v Ljubljani je razsodbo od i. dec. 1899, opr. št. Vr. 1294/99 14 Antona Š. spoznalo krivim hudodelstva težke telesne poškodbe po §u 153 k. z., storjenega s tem, da je svojega očeta premišljeno parkrat po glavi udaril in lahko poškodoval, ter ga obsodilo na jeden mesec ječe.
Proti tej razsodbi je vložil zagovornik odvetnik dr. K. ničnostno pritožbo, koja pa ni prišla na c. kr. najvišje sodišče, ker je bil ves kazenski akt Vr. 1294/99 povodom železniške nesreče v Karls-dorfu dne 24. decembra 1899 v nič prišel.
Gledč na to je c. kr. deželno sodišče z dopisom od 13. in 30. majnika 1900 prosilo zagovornika, odvetnika dra. K., naj bi posodil sodišču prepise, koje ima od zapisnikov s pričami, od tozadevne obtožbe in razsodbe v svojih rokah, ker mora sodišče vsled ničnostne pritožbe znova sestaviti kazenski akt. Odvetnik dr. K. je odgovoril, da predloži zahtevane spise le, ako odvetniška zbornica izreče, da naj to stori. Nato se je c. kr. deželno sodišče obrnilo do odvetniške zbornice v Ljubljani, naj bi naprosilo odvetnika dra K., da prepusti navedene prepise sodišču proti vračilu. Odvetnik dr. K. je na dotični poziv odvetniškega odbora izjavil, da naj zbornica sklene, ali je on kakor odvetnik zavezan ugoditi nalogu sodišča, ker je vprašanje splošno stanovskega pomena, ali je kazenski zagovornik zavezan pomoči v to, da se kazensko gradivo proti stranki vnovič zbira, ne da bi se očitalo, da je pripomogel v obsodbo stranke. Odvetniške zbornice odbor je odpisal sodišču, da za kak ukrep v tej stvari ni kompetenten.
Naposled je c. kr. najvišje kasacijsko sodišče, zaslišavši generalno prokuraturo, po smislu §-a 362 k pr. r. razsodbo od 1. decembra 1899 proti Antonu S. razveljavilo in to kazensko stvar v svrho obnovitve postopanja (§-ov 358 in 359 k. pr. r.) odkazalo c. kr. deželnemu sodišču v Ljubljani kot sodnemu dvoru I. instance, kajti, ker so vsi akti v tej kazenski stvari se izgubili (zgoreli), ni več možno kazenske sodbe, kojo obsojenec pobija, pravilno popregledati bodisi v pravnem ali stvarnem pogledu. To se zamore zgoditi le s popolno rekonstrukcijo , katero treba zvršiti, oziraje se na vse pravice pravdnih strank. Gotovo je torej po duhu zakona, če se izguba sodnih zapisov o
360
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
izpovedih prič in o navedbah obtoženca ter o sklepih iz dokaznih podatkov, postavi v isto vrsto z znatnimi pomisleki proti pravilnosti dejanskih podlag krivdorekas.   (Odločba z dne 25. oktobra št. 14.161.)
b) Tudi v civilnosodnem postopanju more priča neresnične navedbe nekaznivo preklicati le do formalnega zaključka svojega zaslišanja (prim. § 343. civ. pr. r.); poznejšnji preklic je ne oprošča jamstva, utemeljenega v §-u 199a. kaz. z.
Leopold S-ovo ničnostno pritožbo proti razsodbi, s katero je bil spoznan krivim hudodelstva goljufije po §-ih [97., i99-a kaz. zak. in prestopka goljufije po §-ih 197. in 461. kaz. zak., je c. kr. najvišje kasacijsko sodišče z odločbo od 6. septembra 1900 št. 4630 zavrglo.
Razlogi.
Ničnostna pritožba, oprta na § 28r. št. 9 lit. a) kaz. pr. reda, izključuje dejanski stan krivega pričevanja radi tega, ker je obtoženec preklical svoje neresnične izpovedbe, še predno se je sodba storila; govoriti bi bilo torej kvečjemu o poskusu krivega pričevanja, a ta je postal nekazniv vsled prostovoljnega obtoženčevega odstopa. Toda ta pritožba ne drži. Res je, da lahko priča, zaslišana v civilnopravdnem postopanju, nekaznivo popolni in popravi svojo izpovedbo do formelnega zaključka svojega zaslišanja. Včasih celo more priča nekaznivo popraviti in popolniti svcje izpovedbe pri obnovljenem ali dodatnem zaslišanju, odrejenem na pr. v smislu §-a 344. civ. prav. reda, kadar se to vrši pri isti razpravi, kadar njegovo prvo zaslišanje formelno še ni končano, kadar je je treba morda še popolniti s konfrontacijo (§ 339., odst. 4. civ. pr. reda), ali predočitvijo različnih izpovedeb prič ali je še pričakovati od priče pojasnil, in se sodniku prav zato zdi, da je priča vsaj eventuelno za pravdo potreben dokazni vir. Drugače pa je bilo v navzočnem slučaju. Zaslišanje Leopolda S-a kot priče je bilo formelno končano. Ker § 343. civ. pr. reda ne predpisuje, da mora priča svojo izpoved podpisati, je treba preiskati, ali je bilo po drugih določilih civ. pr. reda smatrati zaslišanje končanim ali ne, in to vprašanje je potrditi. Merodajen je § 343. civ. pr. reda, ki pravi, da je izpovedbo priče zapisati v razpravni zapisnik in zapisano priči ter pri zaslišanju navzočnim strankam predložiti ali na zahtevanje prebrati. Po razpravnem zapisniku od 8. julija 1899. je bila
Iz pravosodne prakse. Kazenko pravo.
361
izpovedba Leopolda S-a prebrana ter odobrena, in s tem je bilo njegovo zaslišanje kot priče formelno končano. Tudi poznejšnji sklep sodišča, da po §-u 338. civ. pr. reda ni treba zapriseženja, pridržanega v §-u 337. civ. pr. reda, kaže, da je bilo zaslišanje končano, in da sodnik ni pričakoval od priče nikakega pojasnila več. Ker pa je obtoženec, zaslišan, trdil neistinito, da pri sklepanju kupčije s Francom J. ni znal, da sta na Dunaju dva bralna krožka, in da se ne spominja, če je povedal Francu J., »da je pri bralnem krožku gda. V.,t je bilo tako v kazenskopravnem smislu storjeno dejanje, katero je kvalificirati po §§-ih 197 fn 199, lit. a, kaz. zak., in se ni moglo več popraviti. Kar je bilo po tem, ni moglo predrugačiti kazensko-pravnega značaja dejanja, dasi je znabiti imelo namen varovati Franca J. gotove škode, kajti pravna dobrota §-a 187. kaz. zak. se ne uporablja pri goljufiji. Uvaževati je treba, da je imel razpravni sodnik sporno stvar za popolnoma razmotreno in na podlagi provedenih dokazov zrelo za odločitev, kajti izjavil je bil po §-u 193. civ. pr. reda, da je razprava končana, in je dopustil govore strank, da celo umaknil se je že bil v svrho presojanja ter hotel že dati na glavo baret, da bi razglasil razsodbo. Kar prekliče obtoženec svojo izpovedbo in zahteva, naj se ga vnovič zasliši. Tedaj, ko se je obtoženec javil, da hoče preklicati svojo izpovedbo, je torej že bil sodnik zapeljan s krivim pričevanjem, katero je že bilo nanj napravilo vsaj procesualni utis, in uspeh, potreben za dovršitev delikta, je bil torej že nastopil. Odvrnila se je le prava škoda, in to pride po §-u 46. lit. g., kaz. zak. v poštev kot olajševalna okolnost. Namen škodovati pa je bil pri storitvi dejanja in že to zadostuje za dejanski stan delikta po §-u 197 kaz. zak. Sicer pa je iz razlogov civilnosodne razsodbe razvidno, da bi le-ta ne iztekla v prid Franca J., če bi ne bil obtoženec preklical svoje krive izpovedbe. Tako je že jasno, da bi prav lahko moglo kaznjivo dejanje premotiti pravosodje, da je kriva izpovedba, ker se je šlo že za presojanje, bila že v tem stadiji pravno relevantna in se poznejšnja poprava ni več zgodila v okvirju zakonito dopuščenega popolnjevanja izpovedbe.
Ker torej v sodbi ni take pravne pomote, je bilo ničnostno pritožbo po odst   1. §-a 288 kaz. pr reda odbiti kot neutemeljeno.
362
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
c) Subjekt pregreška po tj-u 45 vojneg-a zakona od 11. aprila 1889, drž. zak. št. 41, je lahko tudi vojni zavezanec, ki je radi telesnih hib nesposoben za vsako vojaško službo.
Vsled ničnostne pritožbe državnega pravdništva je kasacijsko sodišče z odločbo od 18. maja 1900, št 3432, spoznalo Alojzija P. krivim prestopka po §-ih 8 kaz. zak. in 45 zak. od u. aprila 1889 , drž. zak. št. 41 (vojni zakon), od katerega ga je bilo deželno sodišče v Ljubljani po §u<i2 59, št. 3 kaz pr. reda oprostilo s sodbo od 7. febru-varja 1900.
Razlogi.
Ničnostna pritožba državnega pravdništva, oprta na št. 9 §-a 281 kaz. pr. reda, je popolnoma opravičena. Čim sodišče ugotovi, da je prišel obtoženec dne 30. januvarja 1900 v Ljubljano, da bi se izselil v Ameriko, ne da bi bil zadostil naborni dolžnosti, so na vsak način dani pogoji za uporabo § a 8 kaz. zak. in § a 45 vojnega zakona. Sodišče je v pravni zmoti, ako misli, da zato ni v navzočem slučaju subjektivnih znakov delikta poskušenega begu pred naborom, ter se je smel obtoženec radi svojih telesnih hib (mazinca na rokah sta skrčena in v komolcu spahnjena levica je dokaj krajša od desnice) zanesti, da ne bo potrjen. Le kdor ne razume jasnega besedila zakonovega, more uvaže-vati tako obtoženčevo zagovarjanje. Saj se »iii concretot ne gre za neizpolnitev službene dolžnosti (§ 8 voj. zak.), ampak samo za neizpolnitev naborne dolžnosti. Ta obsega po §-u 16, al. 1, I. dela vojnih predpisov razglašenih z ukazom ministrstva za domobranstvo od 15. aprila 1889, drž. zak. št. 45 zavezo, da se mora vsakdo podvreči pristojni naborni ali pregledovalni komisiji, ki odloči o vojni sposobnosti. Ker ni vsak vojni zavezanec »eo ipso« tudi zavezan služiti, ima ta odločba namen dognati, ali nastopi ali ne nastopi službena dolžnost vojnih zavezancev z ozirom na njihovo osebno porabnost, domače razmere in njihovo raz-poredbo. Resnična vojaška služba ni ves pojem za vojno službo. Vojni zavezanci, kateri radi telesnih hib niso sposobni za orožno službo v stalni vojski, v vojni mornarici ali pri domobranstvu, se porabljajo lahko, da opravljajo kako drugo vojaško službo v vojne namene; tako jih potrdijo in dodelč k nadomestni rezervi ali v črno vojsko (§ i 10, 18 c, 38 voj. zak., § 14 vojnih predpisov, I. del, §-a 1. in 2. črnovojnega zakona od 6. junija 1886, drž. zak. št. 90, in § 25. odredbe ministrstva za domobranstvo od 20. decembra 1889 drž. zak. št. 193.). Le
Izpred upravnega sodišča.
363
kdor je radi kake v rubriki D, priloge III/2 k §-u 92 vojnih predpisov, I. del, označene hibe očividno nesposoben, se lahko »izbriše«, t. j. spozna se ga trajno in za zmiraj nesposobnim za vsako opravljanje službe v vojne namene, torej tudi za črnovojno službo brez orožja (§ 94., točka 5 vojnih predpisov, I. del). Sklepa pa o vojni sposobnosti in klasifikaciji vojnega zavezanca v omenjenih pogledili edino le za to postavljena naborna, odnosno popregledovalna komisija; prepustiti sodbo o tem vsakemu posameznemu vojnemu zavezancu, bi se pa reklo razveljaviti zakon Ker so takšna zakonita določila v veljavi, tedaj se ne zahteva za hudobni namen §a 45. voj. zak ničesar drugega, kakor zavest naborne dolžnosti in pomanjkljivo voljo, izpolniti jo. Da si je bil obtoženec svest naborne dolžnosti, pripozna razsodba sama. Nikakor pa ne more obtožencu priznati pravice, da bi se odtegnil naboru, ker je mislil, da je nesposoben za vojaško službo, razun, da se ga spozna nekrivim radi neopravičljive pravne zmote (§-a 3 in 233 kaz. zak.). Ker razsodba to stori, je ničeva po št. 9, §-a 281 kaz. pr. reda.
Izpred upravnega sodišča.
Davčnemu zavezancu je naznaniti razloge, t. j. konkretne okolnosti, ki povzročujejo pomisleke proti pravilnosti in popolnosti njegove napovedi.
C. kr. upravno sodišče je po javni ustni razpravi, dne 8ega marca 1900 (št. 1878) na pritožbo S a v L. proti odločbi prizivne komisije za osebno dohodnino, intimirani z odlokom c. kr. finančnega ravnateljstva v Ljubljani od 17. decembra 1898, št. 18.891, spoznalo za pravo: Izpodbijana odločba se razveljavi radi n e -dostatnega postopanja.
Razlogi.
Pri tožitelju se je drugače, kakor v njegovi napovedi ugotovil obdavčni dohodek s 14.699 gld. in gledč na to predpisala osebna dohodnina za leto 1898. z zneskom 471 gld. Proti temu predpisu je vložil davčni zavezanec priziv, a prizivna komisija za Kranjsko je predpis potrdila, utemeljevaje ga s tem, da se fatentu ni posrečilo ovreči predočenih pomislekov in da je cenilna komisija ugotovila davčno stopnjo
364
Izpred upravnega sodišča.
po smislu §-ov  159  do T71 zakona o osebnih davkih, pravilno upora-bivši priredbena načela (§ i 209. do 214 zakona o osebnih davkih)
Tusodno proti tej odločbi vložena pritožba uveljavlja, da ima postopanje obeh komisij, zvršeno v svrho ugotovitve obdavčnega dohodka, bistven nedostatek in da temelji na napačni uporabi zakona. To hoče dokazati pritožitelj s tem, da se mu na jedni strani niso naznanili še ostali pomisleki gledč pojasnil, katera je dal in podprl z natančno specificiranimi različnimi prejemki in izdatki, ko so se mu bili predočili pomisleki proti resničnosti in popolnosti napovedi, in mu jih tedaj ni bilo moči ovreči, na drugi strani pa s tem, da se ni pregledala blagaj-nična knjiga, tičoča se trgovine z mešanim blagom, katero je on ponudil v svojem prizivu na vpogled.
Upravno sodišče je uvaževalo pri svoji odločbi naslednje: Iz spisov je razvidno, da so bili proti pravilnosti in popolnosti napovedi davčnega zavezanca v več točkah pomisleki, da se pa zlasti pomislek, ki se tiče v navzočem slučaju merodajne točke v pritožbi, namreč dohodkov iz trgovine z mešanim blagom, ni predočil po smislu zakona od 25. oktobra 1896 drž. zak. št. 220 o direktnih osebnih davkih.
Dotična točka 7. predočila se glasi: »Cisti dohodek iz trgovine z mešanim blagom bi bilo napovedati, eventualno dokazati, da čistega dohodka ni bilo«.
Tukaj se pač gledč na to, da je po napovedi označeno podjetje 1. 1897 imelo 504 gld. 81 kr. izgube, izražajo pomisleki proti vsebini napovedi, ne pa razlogi, t. j. konkretne okolnosti, iz katerih se izvajajo ti pomisleki
Ker pa zakon o osebnih davkih v §-u 210. izrecno zavezuje predsednika cenilne komisije, oziroma le-to samo, da je davčnega zavezanca pozvati na pojasnilo, ter mu ob jednem naznaniti razloge, ker nadalje ima to pojasnilo pač le pomen, da se odpravi neskladnost med navedbami davčnega zavezanca na jedni strani in med podatki, nabranimi v postopanju za pripravo priredbe (§ i 199, 200 in 206 leg. cit.) ter v postopanju pred komisijo samo (§ 211 in nasl. leg. cit.), odnosno med dotičnimi logičnimi sklepi na drugi strani, — tedaj je popolnoma jasno, da se ne ugodi kategoričnemu predpisu zakona z golim naznanilom, češ, da so pomisleki proti napovedi, marveč s tem, kadar se pove, zaradi katerih konkretnih okolnostij so taki pomisleki, saj davčni zavezanec more še le potem, če se mu razodenejo dejanske
Književna poročila.
365
okolnosti, vporabiti dokazila, ki so mu znabiti na razpolago proti pravilnosti naznanjenega pomisleka in sklepčnosti njegovih razlogov.
Ker se niso navedle one konkretne okolnosti, katere so dale v tem slučaju povod pomislekom proti pravilnosti in popolnosti napovedi glede dohodka, je moralo upravno sodišče spoznati, da je imelo postopanje bistven nedostatek, in razveljaviti po smislu zakona od 22. oktobra 1875, št. 36, drž zak. odločbo, ki temelji na nedostatnem postopanju.
Književna poročila.
Mjesečnik pravničkoga druitva u Zagrebu je priobčil v let. brojih 8. do 12. naslednje razprave : Dr. S. Posilovič: Uvjeti za obstanak maloobrta.
— Dr. M. Košuti č: O naknadi štete kod povrede postoječe obveze. — Dr. J. Šilovič: Osmi obči kongres medjunarodne kriminalističke udruge.
— Dr. M. Novak: Narodnost kao pravni pojam. — Dr. F. J. S p e v e c : Koji je tekst opčega gradjanskoga zakonika autentičan za Hrvatsku? — D r. J. Hoholač: Upliv forme države na razvoj upravnoga prava u obče, a napose u austro-ugarskoj monarkiji. — Dr. Stj. Š.: Vjera i poštenje u pravu. — J. Wagner: Pripada li iz zadruge izudatoj ženskoj glavi zakonsko nasliedno pravo na onaj dio bivšega zadružnoga imetka, koji je pri diobi dopao nje-zinom otcu kao samovlastničtvo? — Dr. J. Hoholač: Office national du commerce exterieur. — Socijalni položaj radničkoga stališa u Engleskoj. — Dr. S. Posilovič: Utopije socijalističke skupne proizvodnje. — Dr. J. Strohal : Živko Milosavljevič: Rimsko privatno pravo. Knjiga I. Beograd 1899.
Addmek Karel: Živnostensko-politicka činnost snemu kral. Ceskčho v letech 1898-1900. (Politicka knih. 11.) K 2'40.
Celakovskj Jaromir: Povšechnč českč dšjinv prav. Seš. 1. až 8. II. vyd. v. 8° po K —-90.
Fiedler Frantisek: Zemedelska politika. Svazek 1. (1899). Str. 320, K 5-60. Svazek 2. (1899). Str. 242, v. 8°, K 4'40.
Fiedler Karel: Dvž iivahy k novemu fizeni soudnimu. v. 8. 60 str., K —'90.
Grigr. Ant. Jul., Kronika politickych a kulturnich udalosti v r. 1899. m. 8°, 120 s., K 2'—.
Hartmann Ant.: Exekučni fad ze dne 27. kv. 1896 č. 79. f. z. čast III. (Sbirka rak. zak. II.) 8°, 353 str., K 636.
Havlicek-Borovsky Karel: Politickč spisy. Pofada Zdenek V. Tobolka. Sešity 1. až 11. v. 8 , po K —'32.
Henner Kamil: Ruzniti prekažky manželske na verejne a soukrome neni kanonickč (1899). Str. 155, K 360.
Joklik Fr.-Hubka Ant.: Vladni pfedlohy jazvkovč. Vladni predi, o krajskych vladach. (Knih. Samostatnosti III.) v. 8°, 89 str., K —'90.
366
Razne vesti.
Kadite Karel: K »Slovu o zadruze«. Kriticka livaha o nove theorii J. Peiskera. v. 8°, 47 str., K 1—.
Kalousek Josef: O statnim pnive češkem, i Pfednašk. knih. č. 9.) m. 8, 44 str., K - 48.
Krasa Josef, Soustavny pfehled poplatku pfevodnich dle cisaf. naf. ze dne 16. srpana 1899. č. 658. f. z. Format plakatu, K —-50.
Kriz H.: Stat a cirkev. 8°, str. 22. (1899), K — 20.
Mačka? Joim Henry: AnarchistO. Kulturni obrazv z 19. stol. (Vzdel. biblioth.), K 320.
Otl Emil: Soustavny uvod ve studium noveho Fizeni soudniho. Dil II. Rizeni v I. instanci. (1899), str. 321, K 240.
Podlipnj/ J.: Sbirka zakonu, radii, rizeni, privilegii a listin, tykajicich se statn. prava kral. českeho, jakož i platno listavv. Čast' 1H. m. 8°, 144 str., K 1-60.
Prašek Vincenc: Organisace prav Magdeburskych na severni Moravč a Rakouskem Slezsku. v. 8°, 310 str., K 7—.
Praždk Jiri: Rakouske pravo ustavni. Čast IV. Ustava mobnafstvi celkovčho. v. 8°, 204 str., K 7'—.
Praiak Jiri: Zakony z oboru listavv riše rakousko-uhnrske, v. 8°, 204 str., K 280.
Panda ryt. Antonin: Pravo vlastnicke dle rakouskeho prava v pofadku systematickem. V. vyd. v. 8', K 6' —.
Slddeiek Josef: Novč rakouskč patentni pravo. Srovn. studie, v. 8°, 238 str., K 4—.
Slddeček Josef: Tiskove pravo trestni a policejni. Srovnavaci studie, v. 8°, 422 str., K 6 —.
Vorel Jan: Socialni politika obci, seš. 1 a 2. (Vzdelav. delnicka či-tarna. I. č. 1. 2.), v 8", po K — 20.
VVorel Josef Oskar: Soustavny pfehled literaturv a judikatury češke, novych justičnich zakonu se tykajici, do konce r. 1899 vydanč. v 8°, 102 str., K 1-40.
---->*+--
Razne vesti.
V Ljubljani, 15. decembra 1900.
— (Osobne vesti.) Imenovani so: deželnosodnim svetnikom in predstojnikom okr. sodišča okr. sodnik Fr. Garzarolli pl. Thurnlack v Kamniku; okrajnim sodnikom sodni pristav dr. K. Ahazhizh v Sežani za Bovec; sodnimi pristavi dr. M. Skerlj za Mokronog in dr. M. Dolenc za Novo mesto. — Premeščena sta: okr. sodnik J. Guzelj iz Cerknega v Komen in okr. sodnik V. vit. Frohlich pl. Frohlichsthal iz Bovca v Kanal. — Odvetniško pisarno je otvoril dr. V. Eger v Ljubljani.
— (Iz kronike društva »Pravnika«.) Dne 1. in 2. t. m. se je v Ljubljani slovesno praznovala stoletnica rojstva dra. Franceta Prešerna.
Razne vesti.
367
Vsled sklepa odborovega z dne 27. pr. m. se je društvo »Pravnik« udeležilo po deputaciji vseh slavnostnih shodov.
— (V notarsko zbornico v Ljubljani) so bili dne 18. pr. m. izvoljeni: dr. R. Bežek (namesto pok. M. Pirnata) za člana, G. O m ah en in E. Orožen za namestnika na novo. Drugi funkcijonarji so bili (razun na-namestnika A. Slambergerja) zopet izvoljeni.
— (Kolkovanje varuških vlog.) C. kr. finančno ministerstvo je na vprašanje odgovorilo, da določba v zadnjem stavku tar. t. 83, lit. A, prist. zak. glede kolkovanja istotam označenih računov in računskih prilog ne more veljati tudi za vloge in zapisnike, da je zatorej vloge, s katerimi se varuški ali skrbniški računi predlagajo za oblastven pregled, nadalje zapisnike, ki se napravljajo namesto takih vlog — če ni pravice revnih — kolkovati, kakor je predpisano za vloge, odnosno zapisnike. Pač pa so po tar. t. 80, lit. a, prist. zak. prosti pristojbine sodni zapisniki, ki se napravljajo o napominanih računih z varuhom ali skrbnikom, ako se nanašajo le na pregled računov.
— (Statistika odvetnikov in odvetniških kandidatov.) Po statističnih podatkih c. kr. justičnega ministrstva je bilo začetkom leta 1900 v 24erih odvetniških zbornicah 4210 članov. Od lani se je povečalo število odvetnikov za 115. Poprečno pride na vsakih 5676 prebivalcev jeden odvetnik. V posameznih mestih je poprečno število veliko manjše, na Dunaju nad polovico; tu pride namreč na vsakih 2525 prebivalcev jeden odvetnik. 2583 odvetnikov je nastanjenih ob sodnih dvorih in 1512 odvetnikov po drugih krajih. V letu 1899 je bilo-vpisanih v imenik 225 odvetnikov in 16 se jih je preselilo iz drugih zborničnih okolišev; 64 odvetnikov je umrlo, 41 se jih je odvetnišvu odpovedalo, 2 sta bila iz imenika izbrisana in 19 odvetnikov je popustilo odvetništvo iz druzih vzrokov. Od skupnega števila odvetnikov se jih nahaja v zborničnem okolišu Dunaja 1080, Linca 88, Solno-grada 27, Prage 1111, Brna 362, Tropave 79, Gradca 174, Celovca 35, Ljubljane 34, Inomosta 46, Bočna 41, Rovereta 24, Tridenta 41, Feldkircha 19, Trsta 120, Gorice 27, Krakova 259, Lvova 347, Przemvšla 68, Sambora 50, Črnovic 99, Zadra 27, Dubrovnika 16 in Spljeta 36 odvetnikov. 208 odvetnikov je bilo imenovanih pred 1869. letom; trije so bili imenovani 1848. L, jeden 1844. in najstarejši 1841. 1. Od 1869. do 1880. leta je bilo vpisanih v odvetniški imenik 907 odvetnikov, a največ, namreč 3303 vpisov je bilo v zadnjih dvajsetih letih. — Odvetniških kandidatov je bilo na koncu 1899. 1. v vseh 24erih zborničnih okoliših skupaj 1443, torej 86 manj kakor 1898. 1. Izmed teh je bilo nameščenih 1094 ob sodnih dvorih in 349 po drugih krajih; 125 jih je imelo sedemletno odvetniško prakso in 772 enoletno sodno prakso, 79 pa jih je prestalo z vspehom odvetniško skušnjo. Razdelitev po okoliših je bila sledeča: Dunaj 323, Line 28, Solnograd 11, Praga 358, Brno 69, Tro-pava 13, Gradec 52, Celovec 4, Ljubljana 11, Inomost 17, Bočen 12, Ro-vereto 9, Trident 14, Feldkirh 3, Trst 37, Gorica 7, Krakov 1 28, Lvov 207, Przemvsl 53, Sambor 34, Crnovice 41, Zadar 3, Dubrovnik 4 in Spljet 5 odvetniških kandidatov.
368
Vabilo na naročbo in sodelovanje.
Vabilo na naročbo in sodelovanje.
»Slovenski Pravnik« je dovršil svoje XVI. leto. Izpolnil je to, kar se sploh izpolniti da v naših razmerah. Če se te vpo-števajo, zlasti, če se pomisli, da naše strokovno glasilo ne more računati na nebroj sotrudnikov, tedaj moramo vendar-le zadovoljni biti s tem, kar nam je »Slovenski Pravnik« tudi v tem letu nudil, in se veseliti napredka, ki ga je doslej brezdvojbeno pokazal. Hvala gre za to vsem gospodom, ki so v večji in manjši meri pomagali uredništvu z doneski, bodisi v slovenskem ali hrvatskem jeziku.
Tudi v bodočem letu bo »Slovenski Pra v n i k « vrejevan po programu sličnih strokovnih mesečnikov, samo da se bo oziral posebno rad tudi na sodno medicino in pa narodno-gospodarsko znanstvo, ker je to potrebno in prija marsikateremu naročniku. Polja je torej veliko, zato pa tudi pričakujemo, da se zastavijo poleg starih peres tudi nova v dokaz napredujočega znanstvenega teženja domačih pravdnikov! Osobito prosimo, da bi gospoda pravniki vsako zanimivejšo rešitev praktičnih slučajev naznanjali uredništvu, ker le tako bo list ustrezal željam praktikov samih.
Naročnino za »Slovenski Pravnik« moramo, žal, nekoliko zvišati, kar so tiskarski stroški znatno preskočili. List bode odslej stal za vse leto 10 kron, a za pol leta 5 kron. Člani našega društva, ki (izven Ljubljane) plačajo itak 10 kron letnine, dobe ga brezplačno. Upamo, da nam neznatni potrebni povišek naročnine ne odvrne nobenega dosedanjega naročnika, marveč da se poleg starih oglasi naročnikov in društvenikov mnogo novih, kakor treba za uspešni obstoj »Slov. Pravnika«.
Rokopisi naj še pošiljajo uredništvu »Slovenskega Pravnika« v Ljubljani (Gospodske ulice št. 17), naročnina in društve-nina pa upravništvu »Slovenskega Pravnika« v Ljubljani (Gospodske ulice št. 4).
V Ljubljani, decembra meseca 1900.
Odbor društva „Pravnika".