plačana v gotovini V % 4 a -m Bogoljub Avgust 1937 eri^7 V^at bo»'e P*0*m*A*R*l*1*l*K*l*E*Z*V*S*V AVGUST XXXV. LETNIK 19 3 7 t Nadškof dr. Anton Bonaventura Jeglič 2. julija, zjutraj ob sedmih, na so-praznik Marijinega obiskanja, ko smo obenem opravljali pobožnost prvega petka na čast presvetemu Srcu Jezusovemu, je zapel veliki zvon ljubljanske stolnice mrtvaško pesem. Bliskovito se je širila pretresljiva novica, da je Gospod življenja in smrti dve uri poprej nanagloma poklical k sebi po zasluženo plačilo zvestega in vztrajnega gorečnika za slavo božjo, za če-ščenje presvetega Srca Jezusovega in prav tako velikega častilca Marijinega: prevzvišenega gospoda nadškofa dr, A. B. Jegliča. S pokojnim višjim pastirjem, ki je dosegel častitljivo starost 87 let (* 29. maja 1850 v Begunjah na Gorenjskem), se je poslovil od nas mož izrednih sposobnosti, neupogljive volje, nenavadne gorečnosti za slavo Kristusa Kralja, duhovnik po Srcu Jezusovem, neustrašen zagovornik resnice in pravice, občudovanja vreden blagovestnik, najpogumnejši bra-nitelj svete Cerkve, iskren prijatelj mladine, ognjevit pospeševalec dobrega tiska, neugnan in iskren spovednik, vzor moške značajnosti, vztrajen voditelj mož in fantov, nad vse vnet razširjevalec Marijinih družb z geslom: Po Mariji k Jezusu! Njegovo veliko skrb za odgojo šolske mladine, za vzgojo dobrega duhovskega naraščaja in vzornih krščanskih razumnikov oznanja in bo oznanjal ponosni dijaški zavod svetega Stanislava v Št. Vidu, ki je posvečen Kristusu Kralju, Škofa Jegliča dolgo življenje, v katerem ni poznal odmora, je bilo en sam veliki delavnik v službi božjega Učenika in v prid izročenih mu vernikov. Kljub obilnemu delu je dobil še vedno kaj časa, da je sestavljal knjige, ki je v njih s poljudno besedo razlagal težja verska vprašanja, navduševal za čednost in branil resnico. Znane so zlasti njegove apostolske knjige: »Na noge v sveti boj!«, »M e s i j a« i. dr. Ognjevita je bila njegova beseda, ki je užigala, kjerkoli je nastopil: ob birmovanju, na cerkvenih svečanostih, na zborovanjih fantov, na skupnih taborih in drugod. Povsod je hotel biti, povsod je opominjal, opozarjal na zablode, ki so se pojavljale; zlasti pa je hotel mladino zavarovati pred najbolj nevarnim padcem v greh, ki ga prepoveduje šesta božja zapoved. Pa tudi voljo je znal krepiti, navduševati za vzvišene vzore in utrjevati v dobrem. Ljubljanski škof dr. Gr. Rozman je svojemu predhodniku Jegliču posvetil presrčne besede poslovila v dnevniku »Slovenec« (4. jul.). Med njegovimi krepostmi je zlasti poudarjal ljubezen do vztrajne molitve. »Živel je ves v Bogu, delal vse iz Boga. Veliko je molil. Jutranje ure od pol pete do pol sedme so bile posvečene izključno le razgovorom in posvetovanju z Bogom. Popoldne proti večeru pa je bila zopet ena do poldruge ure določena za molitev. Niče- sar ne malega ne velikega ni storil brez goreče molitve. Navajen je bil, da se je v vsaki reči posvetoval z Jezusom iz tako žive in otroške vere, kakršno najdemo samo pri svetnikih. Neštetokrat mi je ponavljal: ,Nič se ne bojte! Bog škofu čudovito pomaga! Moliti morate!' V tako iskreno in tesno zvezo z Bogom, zlasti z Jezusom v presv. Reš. Telesu, je hotel privesti tudi svoje vernike. To mu je bila življenjska naloga: Po Mariji k Jezusu! ... Mnogokrat mi je ponavljal: ,Škof, ki vse prenese, kar v službi nanj pride, mora postati svetnik, je svetnik!' Upamo, da se je to na njem že spolnilo in da ima v njem slovenski narod in Jugoslavija pri Bogu močnega priprošnjika.« Med številnimi posmrtnimi dopisi, ki so jih bili prve dni julija polni skoraj vsi listi, se zdi, da je velikega f Jegliča najlepše in najkrajše označil naš minister dr. Miha Krek v »Slovencu« dne 4. julija: »Sedaj ko je nadškof Jeglič umrl, stoji njegova podoba še veličastneje ožarjena v svitu silnih kreposti in sposobnosti, s katerimi je bila obdarjena njegova izredna osebnost. Dr. Jeglič je bil vzorno popoln, izredno velik »Veliki duhovnik« svojega naroda: najponižnejši m o 1 i 1 e c pred Bogom, naj-gorečnejši častilec Matere milosti, a obenem neprekosljivo odločen voditelj verskega in narodno-kulturnega življenja. Dr. Jeglič je učenjak in poljudno-vzgoj-ni pisatelj, neutruden spovednik in proroški pridigar; je graditelj prve slovenske gimnazije, mecen (podpornik) vseučilišča kralja Aleksandra v Ljubljani, založnik monumen-talnih slovenskih književnih del. Škofa Jegliča vidimo, kako lomi odpor dunajskih vlad v borbi za slovenski narod, Jeglič je prvi podpisnik majske deklaracije, je vodja odposlanstva pred svetom četvorice, ko se je risala nova zemljepisna karta Evrope v Parizu; tam prosi za koroške in primorske Slovence, da jih vse združi z Jugoslavijo. Jeglič potuje v Rim za pravice svojega naroda. Ob drugi priliki vrne najvišje italijansko odlikovanje, ker mu niso dali, da bi obiskal svojega tovariša f nadškofa dr. Fr. B. Sedeja. Prav tako odločen, neizprosen in neugnan je bil, ko je pobijal in zavračal zlo in krivico, ki je prišla iz domačih razmer. Pred najvišjimi brani svoje fante, se bori za svobodo naših prosvetnih združenj, brani najpožrtvovalneje socialne pravice tlačenih, napada hrabro in s sveto jezo nravne in socialne napake, pojave in bolezni med nami. Jeglič je naš oče, oče svojega vernega ljudstva, oče svojega naroda, oče vseh Slovencev, oče v posebnem pomenu neizčrpne ljubezni in dobrote svojim »zavodarjem«, ki jim je dal svoje srce, je za slehernega trepetal, mislil nanj in molil zanj.. . Jeglič sredi obnovljene armade svojih mož in fantov (Celje) kleše podobo velikega časa, napoveduje velike dni in poziva, da se pripravimo, da bomo branili Boga v svojem življenju, da bomo sposobni zvesto čuvati domovino in kovati srečo svojemu rodu... Dr. Jeglič, neumrli jugoslovanski vla-dika, naš oče, daj, da nam Tvoj zgled ne omedli!« * * * Ko se je kot 87 1etnistarček potrudil na zadnji veliki tabor v Celje, mu prekipevajoče veselje nad tako ogromno družbo fantov in mož ni pustilo, da ne bi spregovoril presrčnih in iskrenih besed v vzpodbudo vernim zborovalcem. Morda mu je prav ta govor, ki ga je umevno precej utrudil, skrajšal zadnje ure življenja. Tako nekako je govoril častitljivi bi-seromašnik v škofovskem odelu: Današnji dan je za nas sila pomenljiv in v e 1 i k , saj je zbrana tu v Celju res velika množica pogumnih krščanskih mož in fantov. Živimo v času, ki je v e 1 i k ; velik tudi v slabem smislu, saj doživljamo toliko zla in zlih dejanj. Vsi vemo, kako se je hudobija razpasla na vseh straneh, povsod in po vseh državah. Povsod se dobe ljudje, ki hočejo, da bi se še v šolah odstranilo vse, kar spominja na Boga. V e 1 i k je naš čas, saj vidimo, da zahteva že mučenike, ki dajo življenje za svojo vero in krščansko prepričanje. Velik je naš čas v tem, da nam je vzgojil tudi velikih in odličnih mož in neustrašenih krščanskih značajev. Imeli smo in imamo imenitne papeže, ki so nam dali v zadnjih dobah zanesljive smernice, po katerih se morejo narodi pred nastopajočo hudobijo zavarovati. Zato je potrebno, da te smernice točno proučujemo, da boste zlasti vi možje in fantje mogli tudi druge poučiti, kako se je treba po teh smernicah ravnati. Morda bomo imeli še hujše čase. Hudobija bo še rasla; to vidimo od leta do leta bolj jasno. Tudi pri nas na Slovenskem je že pričela s svojim groznim delom. Upam, da vas — možje in fantje — ti žalostni pojavi ne bodo plašili, marveč še bolj strnili v skupno borbo proti pokvarjenosti in proti razdiralnim silam. Molimo še naprej s sveto Cerkvijo, da bi bila zavarovana pred razdiralci in preganjalci; molitev ne more biti brez uspeha. Satan že ima svojo fronto; mi pa hočemo učvrstiti fronto, ki je zvezana s Kristusom. Ta pogumna mladina, ti značajni možje iz vseh slojev in vrst, ki ste tukaj zbrani, to je del Kristusove fronte; da je to res, ste izpričali z dejstvom, da se vas je davi tako častno število zvrstilo k obha-jilni mizi. Na našem Evharističnem kongresu so bili postavljeni temelji, na katerih bomo zrasli v močno armado. Glavni temelj je presveta Evharistija. Tu prejemamo moč, da se bomo mogli uspešno upirati hudobnim nakanam in silam. Ako Bog kaj hudega pripusti, nas hoče s tem le preizkusiti, če smo vsekdar njegovi, če smo njegovi tudi v stiski in v težkih urah. Mi, ki smo se Bogu pridružili, bomo pri njem vedno vztrajali. Krepili se bomo z molitvijo pri sveti maši, naj sveti nadangel Mihael vse satanove sile v peklensko brezdno pahne. Zvesti bomo ostali katoliški Cerkvi zaradi njenega božjega Ustanovitelja, zaradi njenih božjih naukov, ki nas edini morejo obvarovati pogube. Da odvrnemo od slovenskega naroda še hujše čase in odstranimo nevarnost daleč proč, zato se hočemo boriti s skupnimi močmi že zdaj. Bog Stvarnik, Bog Odreše-nik, sveta Cerkev, so stebri našega delovanja in neusahljivi viri naših moči. Danes vsi skupaj zatrdimo in zakliči-mo; Zvesti bomo ostali, pa naj pride nad nas karkoli. Po robu se hočemo postaviti vsem hudobnim silam, da se izognemo tudi vsem strahotam. Naše geslo je in ostane: »Povsod Boga!« % * * »Povsod Boga!« — to je in bo ostala častna oporoka rajnega slovenskega voditelja in bivšega višjega pastirja ljubljanskega. To oporoko hočemo zvesto in trajno izvrševati. Pokop slovenskega vladike nadškofa Jegliča se je izvršil na praznik sv, bratov, ki sta Slovanom prižgala luč svete vere. Naš apostol se je pridružil v objemu ljubezni in miru velikima apostoloma Cirilu in Metodu. Pogrebne svečanosti, ki se jih je udeležil slovenski narod v nepreglednih vrstah, so pričale, kako znamo Slovenci spoštovati, ceniti in ljubiti svoje prave dobrotnike, voditelje in goreče cerkvene dostojanstvenike. Sedaj počiva veliki naš vladika na pokopališču Sv. Križa v Ljubljani, in sicer med svojimi duhovnimi tovariši. Sam je izrazil željo, da bi mu bilo ljubo, če bi bil pokopan v skupnem duhovskem grobišču, ki je ob njem postavljen krasen in dragocen spomenik s Kristusom na križu, pod spomenikom pa je posebna grobnica za f nadškofa. Želja se mu je uresničila. In pace! A. Č. Mariji Vnebovzeti Pred, Tabo je v nebesa odšel Tvoj božji Sin; Ti k njemu hrepenela iz solznih si dolin. Apostoli odprli Tvoj grob so še enkrat. Začudeni so našli le cvetja kras bogat. Zatisnila oči si, zaprli grob so Tvoj; učenci so ljubeči jokali za Teboj. Telo, ki je nosilo človeka in Boga, Gospod je dvignil z dušo v višave vrh zvezda! Trohnoba doteknila ni Tebe se nikdar; blesteč je kakor duše ostal telesa čar. Fr. Neubauer. ..................................................................................................iiiiiiimiimiiiiiiiim........................................... Ko se napravlja za dež, se zatemni nebo; ozračje je čmerno in pusto in povzroča otožnost. Pa je dež vendar tako potreben, saj donaša rodovitnost in blagoslov zemlji, — Podobno se zamrači včasih tudi dušno obnebje z mnogimi skrbmi. Zdi se, da se bliža nesreča, kazen božja: in vendar je v teh mrakovih skrit oblak božje milosti, ki rosi z neba v korist potrtega srca. Mojzesov abecednik in vesoljni potop Pred nedavnim časom mi je dejala oseba iz delavskega stanu: »Gospod, veste, kaj bi bilo potrebno pisati v Bogoljubu?« »Vem, da marsikaj, a tega skoro ne uganem, kaj da vi mislite. Najbrž kaj takega, kar je v zvezi s komunizmom.« »Naj vam kar povem: Če izvzamem nespodobne razgovore in zabavljanje na duhovne, nobene stvari tolikrat ne slišim v tovarni kakor to, da je sveto pismo, posebno stara zaveza, sama izmišljenina, da ni drugega kakor bajka in pravljice, ne pa zgodovinska resnica; da prvih svetopisemskih knjig ni napisal Mojzes, ampak da so nastale veliko pozneje, ko so ljudje že znali pisati, sploh pa da ni gotovo, da bi bil Mojzes res kdaj živel, in če je živel, ljudje v tistih časih še niso bili tako izobraženi, da bi bili znali take knjige pisati; in druge take reči.« Nisem se motil, ko sem dejal: Kaj takega, kar je v zvezi s komunizmom. Saj so ti ugovori skoro po besedi prevzeti iz katekizma ruske komsomolske brezbožniške mladine! Odgovoriti na te zares brezbožniške trditve je danes veliko lažje, kakor je bilo pred 12 leti. Zakaj? Zato, ker so zlasti angleški in ameriški učenjaki zadnjih 12 let z državno in zasebno podporo na vso moč pridno kopali in iskali starinskih ostankov v Egiptu, Palestini in nekdanji Babiloniji. Ti možje, ki po večini niso bili katoliške vere, so odkrili v zemlji, posebno med razvalinami nekdanjih mest, silno veliko ostankov iz najstarejših časov. Ko so častitljive izkopanine primerjali s tem, kar pripoveduje o tedanjih razmerah sv. pismo stare zaveze, so spoznali z velikim začudenjem, da je vse točno tako, kakor je bilo rečeno v svetopisemski knjigi. Niti ene resnice sv. pisma te častitljive starine niso ovrgle. Eden izmed teh učenjakov (Sir Charles Marston), ki je s svojo ženo vred več ko deset let brskal za starodavnimi ostanki, je pred kratkim napisal skoro tri sto strani debelo knjigo s pomembnim naslovom: »Sv. pismo je govorilo resnico.« Dosedanje izkopanine zgovorno potrjujejo, da je Mojzes res živel in da je zgodovinsko zanesljivo vse, kar sv. pismo pripoveduje o njegovem življenju. V šoli smo se učili svetopisemsko zgodbo o Mojzesu približno takole: Jakobovi potomci Izraelci so v Egiptu narasli v mogočno ljudstvo. Zavladal je pa v Egiptu nov kralj, ali po egiptovsko faraon, ki ni nič vedel, kaj je Jožef dobrega storil Egiptu. Faraon je rekel svojemu ljudstvu: Ljudstvo sinov Ižraelovih je številnejše od nas. Zatirajmo ga, da se preveč ne namnoži. Vsakega dečka, ki se jim rodi, vrzite v reko, deklice pa ohranite. Neka izraelska mati je novo- rojenega dečka skrivala tri mesece, potem pa ga je položila v osmoljen jerbašček in ga dala otrokovi sestri, da ga ponese v reko. »In glej,« pravi sv. pismo, »prišla se je faraonova hči v reko kopat. Ugledala je v ločju jerbašček in poslala deklo ponj.« Dete se ji je zasmililo. Njegova sestra ji je pripeljala svojo mater in tej je kraljična naročila: »Vzemi to dete in mi ga vzredi; dala ti bom tvoje plačilo.« Ko je otrok odrastel, ga je faraonova hči sprejela za svojega sina in mu dala ime Mojzes. — Sv. pismo nove zaveze pa pripominja: »In Mojzes se je izobrazil v vsej egiptovski modrosti in je bil mogočen v besedah in delih.« (Apd 7, 23.) Ta zgodba se bere kakor roman, toda danes je tudi zgodovinsko izpričano, da je resnična. V sv. pismu ni povedano, kako je bilo ime tedanjemu faraonu, a danes je dognano, da to ni bil nihče drug kakor Tutmes I., ki je vladal od 1. 1539—1514. Ob njegovi smrti je bil mali Mojzes šestleten deček, ker ni dvoma, da je živel od 1520 do 1400 pred Kristusom. Tutmesovo sovraštvo do Izraelcev je bilo tembolj razumljivo, ker so ravno malo poprej iz Egipta izgnali tudi neko drugo tuje ljudstvo, namreč Hikse, katerih poglavarji so bili v Egiptu 600 let sedeli na prestolu. Zdaj so prišli na vrsto Izraelci, ki so bili po jeziku in po krvi skoro isto kakor Hiksi. Tistim, ki so sv. pismo natančneje proučevali, se je prej čudno zdelo, da bi se bila kraljična tako uspešno zavzela za izraelskega dečka, mu rešila življenje proti kraljevi volji in ga celo vzela za svojega ter ga dala izobraziti v dvorni šoli. A danes je stvar odlično pojasnjena. Egiptovska kraljična, ki je Mojzesu rešila življenje, se je imenovala Hačepsut. Bila je edina še živa hči kralja Tutmesa I. in njegove soproge, kraljice Ahmoze. Ker je bila Ahmoza hči prejšnjega kralja (Amenofisa I.), je bila kraljična Hačepsut dvakrat kraljevske krvi. To je bilo takrat nekaj posebnega, zakaj niti njen oče, niti dva njegova naslednika nista bila po materi kraljevskega rodu; zato v očeh ljudstva niso imeli take pravice do prestola kakor Mojzesova rešiteljica. Zgodovina priča o njej, da je še cela desetletja ohranila odločilen vpliv na vladanje egiptovske države in da je zlasti veliko storila za podvig umetnosti. Vse to lepo soglaša z blagostjo njenega srca, s katero je sočutno rešila življenje izraelskemu dečku. L, 1481 pred Kristusom je kraljična umrla. Prav takrat je moral Mojzes bežati izpred obličja egiptovskega kralja (Tutmesa III.) v Madiansko deželo. To se zopet popolnoma ujema z dejstvom, da je umrla njegova zavet-nica na kraljevskem dvoru. Zdaj tudi ni več nobenega dvoma, da je bil Mojzes, pisatelj prvih pet svetopisemskih knjig, izobražen in da je bil tudi vešč branja in pisanja. Saj je dovršil egiptovsko dvorno šolo! Marsikdo danes tako neskromno misli, da je prava učenost šele z njim prišla na svet, v starih časih pa da so bili ljudje pomilovanja vredni tepci. Resnica je pa čisto drugačna! Naj povem samo to-le: Šest sto let pred Mojzesom, torej 2000 let pred Jezusovim rojstvom je živel očak Abraham. Doma je bil v babilonskem mestu Ur. S svojo družino in s čredami pa se je preselil v Sveto deželo in postal z ženo Saro oče izvoljenega ljudstva. Prenekateri bi mislil: To je zdaj že 4000 let; gotovo ni znal brati in pisati. Resnica pa je, da je znal ne samo brati in pisati, ampak tudi računati, vsaj toliko, kolikor zna danes dijak, ki naredi završno pre-skušnjo ob sklepu četrte šole. V mestu Uru so namreč izkopali iz časa 2200 let pred Kristusom glinaste ploščice, ki so pokrite s klinasto pisavo. Na teh ploščicah je med drugim tudi natančno navodilo ne samo za navadno računanje, ampak tudi za to, kako se izračuna kvadratni in kubični koren kakega števila. Res genljiv prizor! Abraham is gospa Sara dasta slovo učenemu mestu in gresta ovce in koze past ter pod šotore prebivat. Dandanes pa ljudje rajši zapuščajo ovce in krave ter silijo v šole in v tovarniška mesta. Kdo je srečnejši in zadovoljnejši, to je drugo in najbrž ne pretežko vprašanje. Da bi Mojzes ne bil znal pisati! Kako smešna trditev! Ko pa so že 1. 1887 in slednjič 1. 1934 v razvalinah egiptovske Teli el Amarne odkrili 330 ploščic s klinasto pisavo. To so pisma palestinskih mestnih kraljev faraonoma, ki sta vladala v Egiptu od 1400 do 1360 pred Kristusom. Kraljiči v veliki stiski tožijo, da je v deželo vdrlo ljudstvo Habiru (to so Hebrejci, ali Izraelci) in omenjajo tudi ime njih vodnika Jczueta, Iz tega se zopet tudi vidi, kako zanesljivo je pripovedovanje sv. pisma; zakaj po svetopisemskem časoslovju so si prav v tistih letih Izraelci osvajali Sveto deželo pod vojskovodjem Jozuetom, ki ga je bil Mojzes določil za svojega naslednika. Pisati so znali ljudje že zdavnaj pred Abrahamom. Na eni izmed klinopisnih ploščic iz Abrahamove dobe se hvali neki kralj, da rad bere spise iz dobe pred vesoljnim potopom! Druge ploščice pričajo, da so že v Abrahamovem času otroke učili — prav kakor danes —, kako je Bog svet ustvaril, kako je hudi duh skušal prva človeka, kako je umrl Abel, kako so živeli očaki pred potopom in kako je prišel nad zemljo vesoljni potop. Vesoljni potop! Da, to je zopet nekaj! Neki torek 1. 1925 mi je v šoli povedala učenka IV. meščanskega razreda tole: »V nedeljo je v nekem društvu v Škof ji Loki predaval profesor D. o vesoljnem potopu.« Vprašal sem: »Kaj pa je takega povedal?« Dejala je: »Prav za prav se je norčeval iz sv. pisma, češ da se kaj takega pač nikoli ni zgodilo.« Da je vesoljni potop res bil, smo vedeli, ker trdno verujemo, da je sv, pismo božja beseda. Vendar so mislili še 1, 1930, da se nikoli ne bo posrečilo najti znastven dokaz, ki bi izpričal svetopisemsko resnico v tej stvari, A prav v tem času, prav za prav že 1. 1929, sta dva Angleža, Langdon in Woolley, eden v Kisu, drugi v Uru v Babiloniji, odkrila naplavine oziroma usedline velikega potopa. Zgodilo se je tako: Ko so kopali, so najprej od vrha dol odkrivali plast za plastjo z ostanki nekdanje omike, orožja, posod, okraskov, zidovja. Naenkrat pa se je prikazala na obeh krajih, v Kisu in Uru, dasi je vmes razdalja več sto kilometrov, poldrug meter debela plast ilovice. Ko so to prekopali in odstranili, so bile spodaj spet prav tako kakor zgoraj nove plasti z ostanki človeškega delovanja. Prav tako, kakor bi bilo z velikanskimi črkami zapisano: Tu je pred tisočletji, morda 2500 pred Kristusom, velikanski dogodek nenadoma presekal vse ljudsko življenje in delovanje. Meter in pol ilnate usedline je nekaj tako nezaslišanega, da nobena naravna rečna povodenj ne bi mogla tega naplaviti. Voda, ki je to zmogla, je morala zavzemati tako ogromno prostornino, da to v zgodovini tistih krajev sploh nima nobenega primera. Profesor Woolley, eden izmed obeh izkopavalcev, pravi v knjigi, ki jo je napisal o tej stvari: »O tem ni mogoče imeti nobenega dvoma, to je bil vesoljni potop, kakor ga pripoveduje sveto pismo,« Vsakdo se gotovo spominja Jezusove prilike o človeku, ki je šel iz Jeruzalema v Jeriho, Mesto Jeriho leži v Sveti deželi sever-nczapadno od Mrtvega morja. Ko so prihajali Izraelci iz Egipta v Palestino, so najprej zavzeli močno utrjeno mesto Jeriho, Iz pripovedovanja sv, pisma smo sklepali, da se je to zgodilo okoli 1. 1400 pred Kristusom, takoj po Mojzesovi smrti. Tisti pa, ki so sveto pismo kritizirali in ga niso imeli za božjo besedo, so trdili, da se je moralo to zgoditi veliko pozneje, ali pa da je morda vse skupaj izmišljeno. Toda tudi v tem so najnovejše izkopanine izvrstno potrdile, da je sv. pismo povedalo čisto resnico. Izkopavanja v Jerihu so se vršila zlasti 1. 1929 in 1930. Pokazalo se je, da je bilo mesto štirikrat porušeno in vedno na istem kraju nanovo pozidano. Četrto mesto Jeriho je razdejal vojskovodja Jozue okoli 1. 1400 pred Kr. Ko so prekopavali mestne ruševine, so našli nad 100.000 raznih predmetov iz starih časov, in ko so proučevali izkopanine četrtega mesta, se je izkazalo, da izhajajo iz dobe okoli 1. 1400, Posebno zanimivo je, da so odkrili tudi tedanje pokopališče, in sicer na severnozapadni strani mesta. Bilo je pokrito z debelo plastjo peska. Zato so grobovi ostali nedotaknjeni. V grobovih so našli 1500 predmetov iz bronaste dobe. V bogatejših grobovih je bil vedno tudi grb takratnega egipčanskega kralja. Pokopavali so od srede začenši na zunaj. V poslednjem grobu so odkrili dva grba egipčanskega kralja Amenofisa III., ki je vladal okoli leta 1400 pred Kr. (1413—1377). Potem pa dve sto let ni več spomina na nobenega faraona, čeprav sta takoj nato vladala dva najslavnejša, namreč Akenaton in Tutankamon. To je neizpodbiten dokaz, da je mesto takrat nenadoma doživelo nekaj nezaslišanega. In prav to se popolnoma ujema s sv. pismom, ki pripoveduje, da je Jozue ob vhodu v Sveto deželo razdejal najprej mesto Jeriho, in sicer nekako okoli leta 1400 pred Kristusom. Prav zadnjih dvanajst let so se ruski brez-božniki na vso moč trudili, da bi v ljudstvu omajali spoštovanje do sv. pisma in to knjigo vseh knjig predstavili kot zbirko človeških izmišljotin in pripovedk. A prav zadnjih 12 let — tako je ukrenila Previdnost — se je pod lopato raziskovalcev pokazalo brez števila starodavnih ostankov, ki glasno potrjujejo, da je bilo takrat res tako, kakor pripoveduje sveto pismo, Brezbožniki pravijo: Vse je materija. Zato jim je Bog prihranil materialen dokaz za resničnost naše vere. Jezus je dejal: »Če bodo ti molčali, bodo kamni vpili.« Danes res kamni starodavnih razvalin kličejo brezvernemu svetu: Nebo in zemlja bosta prešla, božje besede pa ne bodo prešle. Jos. Šimenc. Ne dajte se vpreg-ati v jarem nevernikov!" Menda se še spominjate teh besedi in kaj da pomenijo. Te besede bi morali danes pridigati z vseh prižnic. Prav za prav že davno, ne samo danes, v teh naših dneh. Saj so te pomenljive besede zapisane in predpisane kristjanom vseh časov. A kristjani so nanje zelo pozabili. Kristjani so se velikokrat dali vpregati v jarem nevernikov in so ž njimi vlekli isti voz. In ga vlečejo še danes. Pridno pomagajo vleči hudobcu njegove gare in na njih njegovo kramo. Pa si pri tem mnogi še domiš-ljujejo, da so dobri kristjani. O, ko bi kristjani nevernikom sami tako ne pomagali, saj bi neverniki tako ne zmagovali! Sicer ne pomaga dosti o tem pisati. Kdor opazuje red — bolje: nered — po naših cerkvah in nošo naših žensk, tudi tistih, ki v cerkev pridno hodijo — lahko opazi, da naše opominjanje k lepšemu redu in dostojnejši noši ni prav nič pomagalo. Vstopim v frančiškansko cerkev v Ljubljani: tri ženske pri obhajilni mizi molijo — vse tri na moški strani. V Grob-Ijah pozvoni k sv. obhajilu. Ena sama ženska — cela obhajilna miza ji je prosta — poklekne seveda na moško stran! Na lojtrskem vozu se pripelje Marijina družba, da si ogleda misijonsko razstavo. To je hvale vredno. In tudi dekleta so gotovo dobra. Najprej v cerkev. Lepo! Skoro vse se vsujejo na moško stran; le zadnje so sedle na žensko. Pravijo, da to človeka posebno mika, kar je prepovedano, Če pobožnim ženskam (ker pobožnim smo pisali) o tem, kar je najlažje, ni mogoče nič dopovedati, kaj šele o drugem! O modi. Glede reda v cerkvi ima duhovnik še kaj besede; glede mode nima duhovnik nobene besede, ampak — pariški judje. Njih beseda je sveta in se mora zvesto spolnjevati. Kar ti rečejo in predpišejo, to velja tudi pri pobožnih ženskah in celo v najzadnjem gorskem kotu in v najbolj skriti dolini, ne pa, kar reče duhovnik, kar škof, kar papež. Ti naj se v te reči ne vtikajo; jih ne bomo poslušali! Zdi se, da se še v nekaterih ženskih redovnih zavodih za vzgojo povsem ne ravnajo v tem oziru po zahtevah Cerkve. Slišimo, da je papež posebej na Italijanskem zavodom zabičal, da so zahtevali od gojenk dostojno nošo. Pa je pri nas deloma marsikje noša veliko bolj nedostojna kakor na Italijanskem. Tam so v tem oziru strogi; pri nas se pa za to nekateri malo zmenijo, »Kaj hočeš, to je pač moderno!« S tem opravičujejo vse. Čuditi se je le pobožnim ženskam, posebno še kmečkim, da same ne čutijo, kako napačno, kako pohujšljivo je to! Pa ti pride čisto preprosta kmečka žena z napol razgaljenimi grudi, da se človeku studi; sama pa menda ne čuti nič, kako je nespodobna. Prav tako nespodobna je — kar smo že grajali — tesnoiba, s katero danes oklepa mlado žen-stvo svoja nedrja. Časih, ko je bilo na kmetih še pošteno nravno življenje, živa vera in strah božji, smo se nad tako spačenostjo zgražali, se iz nje norčevali; danes je pa .., Kaj je torej vzrok, da naše pisanje pobožnemu ženstvu o teh dveh stvareh — držite se bolj ženske strani, nosite se dostojno! — kakor kaže, ni nič izdalo? Ali »pobožno ženstvo« »Bogoljuba« ne bere, ali pa ga bere, pa se po njem ne ravna? Da ga vse ne berejo, je gotovo, Kaj bi bilo pa torej treba storiti, če hočemo kaj doseči? Kajti če hrast ne pade na en mah, je treba pač večkrat zamahniti, nazadnje pa le pade. To ne gre, da bi rekli: saj vidimo, da nič ne opravimo, torej pa kar pustimo! Kar je napačnega, se mora preganjati do konca! Kaj torej storiti? Veste, kaj? Kar vas je pametnih, bi morale same za to delati, a g i -tirati pri svojih tovarišicah. Saj mnoge nam prav dajete, A dobri ljudje ste premimi in premrtvi, pre,boječi; nihče si ne upa za dobro stvar odločne besede spregovoriti, češ, bo zamera! Zamera gor — zamera dol! »Kristjani se boje bolj ljudi kakor pekla«, je pisal nedavno neki katoliški pisatelj (Mader). In kaže, da ima prav, Oh, ta katoliška boječnost — kako sramotna je! Ali so komunisti tudi tako boječi?! Ko bi bili, bi tako ne napredovali, Kakor oni, tako bi morali dobri ljudje — drug drugega opominjati, svariti pred slabim, vnemati in pridobivati za dobro, V tej zadevi bi morale torej ženske druga drugo opominjati, svariti, bodriti in učiti, kaj je prav in kaj ne, kako se mora in kako se ne sme. Predvsem so k temu poklicane verske družbe: Tretji red in Marijine družbe. Tam bi se morale o tem pogovoriti in dogovoriti, si zaobljubiti, da same ne bodo v tem grešile in da bodo pogumno in odločno delovale za pravi krščanski red, dostojnost in žensko čast. To je sveta, apostolska naloga, da se borimo zoper vso to posvetno popačenost, katere je sedaj svet poln. Ali pa se je vredno za to toliko gnati? Ali je na tem toliko ležeče? Ali ni bolj pametno, lepo v miru živeti in druge v miru pu- stiti, naj uganjajo, kar hočejo?! Seveda je to najbolj komod. Ali je pa tudi prav? To je tista katoliška popustljivost, zanikrnost, brezbrižnost, boječnost — po kateri smo prišli danes tako daleč, da na svetu bolj vlada satan kakor Kristus. Ne samo v modi, v vsem kristjani sveta odnehujemo, popuščamo, se po njem ravnamo, namesto da bi zahtevali, da se svet po nas ravna! Ne zapovedi in pravila krščanstva, ampak zapovedi in pravila sveta, spačenega, hudobnega sveta vladajo v človeški družbi. Mi jim pustimo v vsem veljati. Na celi črti se umikamo, na celi črti izgubljamo. Zgoraj omenjeni pisatelj Mader pravi tudi: »Kristjani smo boječa armada, ki sovražniku bolj hrbet kaže kakor prsi. Bežeči častniki in bežeči vojaki! Kolikor bolj brezbožneži prodirajo, toliko bolj se mi umikamo. Vsem zahtevam sovražnikov božjih se uklonimo. Kje je kaka trdnjava, ki smo jo držali?« Potem pa pravi Mader tudi: »M i smo le senca kristjanov...« Pri nas velja izgovor za vse: »To je pač moderno!« Celo oni, (ki so predvsem poklicani, da bičajo in preprečujejo nerodnosti, ne posnemajo vsi in vselej sv. Janeza Krstnika, da bi klicali: »Ni prav, ni dovoljeno!« Japonci, torej pogani, pa se zgražajo nad našo modo in drugimi evropskimi razuzdanostmi. Da mora pri tem ugled krščanstva strašno trpeti, je jasno. » Kaj boste hodili nas spreobračat — pravijo — sami sebe spreobrnite!« Ali jih slišite? Ti nas morajo učiti ma-nire. Pogani — kristjane! Kaj pravite na to vi, krščanske duše? Ali vidite, da naše krščanstvo, kakor ga živimo, ni pravo? Kako bo pravo, če pa pomagamo nevernikom — vpreženi v njih jarem — vleči njih voz?! (Dalje.) J. Kalan. Zgodovinski paberki o delovanju stiškega samostana in njegovih opatov v župniji Št, Peter pri Novem mestu. Izmed najstarejših župnij v ljubljanski škofiji in posebno na Dolenjskem je župnija Bela cerkev, saj je znano, da je bila v Beli cerkvi že leta 1074 župnija. Tega leta je namreč patriarh Sieghard izročil varstvo belocerkevske župnije vsled pogodbe brižinskemu škofu Elen-hardu. Bila pa je takrat jako obsežna, saj je imela pod svojo oblastjo vse sosednje župnije: Šmarjeto, Škocijan, Rako in Št. Peter. V teku stoletij pa so se vse te župnije ločile od svoje matrne župnije, ena prej, druga kasneje. Tako je bil v Št. Petru že 1. 1452 ustanovljen vikari-at, ki pa je še dolgo potem ostal odvisen od Bele cerkve. Samostojen pa je postal šele 1620. L. 1454 pa je podaril oglejski patriarh kardinal Ludovik III. belocerkevsko župnijo z vsemi njenimi podružnimi cerkvami, med katerimi se imenuje tudi cerkev sv. Petra poleg Otočca, stiškemu samostanu, kar je papež Nikolaj V. potrdil. In tako je prišla sedanja šent-petrska župnija izpod oblasti brižinskih škofov pod upravo sitiškega samostana, kateremu je bila vtelesena »polnopravno«, Stiški opat je podeljeval župnijo ali svojim konventualom, ali pa svetnim duhovnikom, ,ki so si bili pridobili kake posebne zasluge, O natančnejših razmerah med stiškim samostanom in župnijskim predstojništvom v Št. Petru pa nimamo nikakih poročil, le toliko je znano, da je priznal upravitelj stiškega samostana v Bajnofu, kjer je stanoval, šentpetrskemu vikariju pravico, da je smel vsaj ob četrtkih in sobotah, kadar je maševal na Trški gori, priti k njemu na obed. Lani je obhajal stiski samostan 800 letnico ustanovitve. Ob tej priliki so priobčili časopisi več zanimivih spisov o Stični in delovanju njenih belih menihov, posebno na Dolenjskem, pa tudi drugod. Zvedeli smo pa tudi, da je imel samostan svoj čas pod svojo oblastjo nič manj kakor 34 župnij po raznih krajih in deželah in ne samo na Kranjskem in da je njihov du-šnopastirski teritorij obsegal ob času trident-skega cerkvenega zbora 21 velikih župnij z 225 podružnicami, Vsi ti različni spisi o Stični so nam podali zanimiv pregled vsestranskega delovanja stiskih belih menihov ob času, ko nam pove naša domača zgodovina tako malo o dušnopastirskem in kulturnem delovanju po naših krajih. Naj dodam tem raznim spisom še jaz svoj donos o delovanju stiškega samostana in njegovih opatov v eni izmed nekdaj njim podložnih župnij, in sicer v župniji Šent Peter pri Novem mestu. Iz njega se razvidi, kako vsestransko in blagodejno je bilo njihovo delovanje tudi v posameznih župnijah. Komu ni znana lepa in znamenita božje-potna Marijina cerkev na Trški gori pri Novem mestu, ki je podružnica pod Št. Peter! Saj je ta gora obenem tudi ena najlepših razglednih točk novomeške okolice. Ni zato čudno, da so zahajali že od nekdaj na to goro tako radi romarji in izletniki tudi od daljnih krajev, saj nudi razgled s Trške gore poseben užitek, saj se vidi z nje lepa šentjernejska dolina tja do Brežic in dalje proti Hrvaškemu. In prav ta lepa gora, pod katero se raztezajo sami vinogradi s svojo znano dobro trškogorsko kapljico, je dobila slovečo božjepotno cerkev po prizadevanju stiškega samostana. Stara pravljica pripoveduje, da je stalo prvotno na mestu, kjer je zdaj cerkev, samo Marijino znamenje in to še ob času, ko je bila Trška gora še vsa obraščena z gostim gozdom, kjer so našli varno zavetje in skrivališče vsi tisti, ki so se bali vojaške suknje in puške. Pozneje so sezidali namesto znamenja cerkvico. Leta 1620 je pa dal sezidati stiski opat Jakob Rein-precht na tem mestu sedanjo lepo in prostorno cerkev, ki je največje svetišče v šentpetrski župniji. O tem opatu pripoveduje Valvasor v VIII. knjigi str. 701—2, da je bil prav podjeten, da si je bil pridobil veliko zaslug tudi za ljubljanske šole, da je umrl 13. jan. 1. 1626. Njegov grb je pritrjen na cerkvenem pročelju in na orglah, v spomin, da je on sezidal cerkev in preskrbel orgle. Zakristija pa je bila prizidana leto kasneje, 1. 1621. Posvetil je cerkev Reinald Scarlichi, tedaj še škof tržaški, od 1630—40 pa škof ljubljanski. L. 1756 so prizidali cerkvi na evangeljski strani kapelico sv. Izidorja in sicer, kakor govori narodna pravljica, iz tegale vzroka: Bila je tako huda živinska kuga, da je poginila skoraj vsa goveja živina. V treh župnijah: v prečinski, šmarješki in šentpetrski je bilo ostalo samo par volov in par krav, vso drugo živino je kuga podavila. In v odvrnjenje te strašne šibe božje so sezidale omenjene tri župnije kapelico v čast sv. Izidorju. Stene kapelice pa je bil dal poslikati s podobami iz življenja sv. Izidorja hmeljniški posestnik Filip pl. Grebin, dvorni tajnik v Bruslju. Kakor poroča Valvasor, je ok. 1. 1687 treščilo v zvonik, tako da je strela na vseh štirih voglih nekoliko kamenja odbila. L, 1770 pa je zopet treščilo v zvonik s toliko silo, da se je zrušil. Pa so ga kmalu zopet sezidali. O belih menihih že vemo, da so posebni častilci Marijini, To nam spričuje tudi Trška gora. Znano je namreč, da je bilo na Trški gori 1. 1736 in še kasneje letno 28 sv. maš na določene dni, ob nedeljah, praznikih in delavnikih; 3. febr., na dan sv. Blaža, pa celo z blagoslovom. 3. maja, na praznik najdenja svetega križa, pa je prihajala na Trško goro procesija iz Novega mesta, v nedeljo po prazniku presv, Trojice pa iz Bajnofa s presv. R. T. Na vznožju Trške gore stoji, nekako v sredi pota od Novega mesta proti Št. Petru, zanimivi grad Bajnof, Kdaj je bil sezidan in kdo ga je zidal, se ne ve. Zgodovinsko je samo znano, da . je podarila grad nadvojvodinja Ni-ridis, rojena princezinja Milanska, stiškemu samostanu, ki je imel potem v njem kleti in druge shrambe. Ker je bil pa grad proti koncu 16. stoletja v slabem stanju, je ukazal stiški opat Lavrencij bajnofškemu upravitelju, da ga naj popravi. Ta ga je dal prenoviti in vzidati v grad kamenito ploščo s primernim latinskim napisom. Grad je imel že od nekdaj svojo kapelo, v kateri so opravljali upravitelji sv. mašo. Posvetil jo je 1. 1682. opat Ludovik v čast Mariji Devici. V Starem gradu je grajska kapelica posvečena Materi božji. Posvetil jo je stiški opat Ruprt 1. 1639. Nad vhodom je vdolbena letnica 1637. Kako je slkrbel stiški samostan po svojih dušnih pastirjih v posameznih župnijah za svoje vernike v dušnem oziru, spričuje tudi obilno število letnih procesij v različne, včasih prav oddaljene kraje in župnije in večkrat tudi s presv. Reš. Telesom. Iz župnijske cerkve v Št. Petru so hodile procesije: Dan sv. Marka v Belo cerkev. — Peto nedeljo po veliki noči je šla v odvrnjenje hude ure s presv. R. T. v Razbore. — Na vnebohod s presv. R. T. k nekdanji podružnici sv. Križa v Ha-rinji vasi. — V ned. »Exaudi« s presv. R. T. po Štraverku in Velščah. — Na praznik presv. R. T. v Markovec. — V nedeljo po presv. R. T. po domačem polju. — 15. junija, na Vidovo, v Slape v šmarješki župniji, — 4. julija, na Urbanovo, v Čadraže v šentjernejski župniji. — Prvo nedeljo po sv. Marjeti v Šmar-jeto. — V nedeljo po sv. Jakobu v Smo-linjo vas v šmihelski župniji. — 10. avgusta, na dan sv. Lovrenca, v Stopiče. — 16. avgusta k sv. Roku v šmihelski župniji. Pri podružnicah pa so bile procesije: 1. Markovec: 4. maja, na Florijano-vo, je prihajala sem procesija iz Bajnofa. 2. Trška gora: Na Urbanovo nedeljo je prihajala iz Prečne po zaobljubi. — Iz Novega mesta je prihajala navadno v torek po Mali maši po zaobljubi iz 1. 1836., ko je hudo razsajala kolera po mestu. — Nekdaj je prihajala tudi še iz Mirne peči. 3. Grčevje: 24. aprila, na Jurjevo, je šla procesija s presv. R. T. za odvrnjenje hude ure po Dolnjem Grčevju. — Drugo nedeljo po veliki noči s presv. Reš. T. /a odvrnitev hude ure po Zgornjem Grčevju. 4. Zdinja vas: Tretjo ali četrto nedeljo po veliki noči je šla s presv. R. T. po polju. — V torek po binkoštih je šla zjutraj zgodaj s presv. R. T. po hribih nad Zdinjo vasjo. Naj dodam tu še, kar so pripovedovali ljudje pred več kakor 50 leti, da je bil v nekdanji podružnici sv. Križa v Harinji vasi, v katero je 11. novembra leta 1778. treščilo in je S. .v Ti iiftiiMii iTT-it '•' •<•■>*• Krakovska Mati božja (Giei: Naše stike i) zgorela, ob nedeljah popoldne krščanski nauk, v 40-dnevnem postu pa vsak petek popoldne ob treh sv. križev pot. Ivan Šašelj, Naši odgovori 8. f Dr. A. B. Jegliču v spomin. Bil je dan, kakršnih je v letu cela vrsta. Nič posebnega, Samo tega ne vem več, ali mu je bilo ime ponedeljek ali je bila sobota. Vem le, da sem šel od poučevanja v šoli počasi, nekam sam vase zamišljen. Kar pri-vozi sem čez bistriški most avto in se ustavi tik pred menoj. Kaj neki bo? Morda peljejo v bolnišnico kakega betežnika, morda kakega ponesrečenca, kako »žrtev« kamniških planin. Hudo mu je in morda potrebuje nujno duhovne pomoči... Ves osupel obstanem. Pa se odpro vratca pri avtu in skozi nje se posmehlja prijazen obraz sedaj že pokojnega nadškofa Jegliča. Tistega Jegliča, ki ves čas svojega življenja pokoja ni imel, ga ni poznal in ga tudi ni hotel poznati. Šele sedaj ga je našel in našel ga je v Bogu. Po kratkem razgovoru zakliče: »Z Bogom, gospod župnik, z Bogom! Le veliko pišite in dobro pišite! V Bogoljubu, veste, v Bogoljubu! Z Bogom!« Komaj sem se zavedel, komaj prišel do besede, že je odbrzel avto naprej svojo pot. Nisem imel niti časa reči: »Z Bogom!« ne pogledati, kdo se še zraven vozi, vse je bilo kakor v trenutku. Šele ko sem stopal v klanec proti žup-nišču, sem se domislil: Seli se, odhaja iz Gornjega grada v Stično, v samostansko ti-hoto, v samostanski mir. Te dni pa je odšel v večni mir. . . * * * Spomin je pohitel nazaj v minule čase. »Jezim se, gospod župnik, jezim se.« Tako je nagovoril postaven mož, Ko-matar so mu rekli, domačega dušnega pastirja! »Pa zakaj se jezite, oče? Kaj pa je tako strašnega?« »Tako se jezim, da bi kmalu samega sebe snedel!« Res, strašna jeza! Gospod Anton si je začel v duhu predstavljati, kako bi bilo, če bi Komatar začel samega sebe jesti. Kje bi neki zastavil? »Pomirite se, oče, pomirite. Kaj pa hočete z jezo!« »Ko bi se le mogel! Pa ne gre! Saj pravim in tako sem slišal praviti — moja stara mati je to ne-katerikrat ponovila: Kadar se bo visokim glavam mešalo, takrat bo grozno na svetu. Bog nam pomagaj!« »I, kaj pa je, oče? Še sedaj ne vem, zakaj se prav za prav jezite?« »Na škofa se jezim.« »Lepa je ta! Kaj pa se je ta mož vam zameril?« »Saj sami veste. Kaj me skušate.« Nerodno je bilo Komatarjevemu očetu. Bilo je v tistih davnih dneh, ko je pokojni škof Jeglič napisal nekaj knjig staršem, ženinom in nevestam, fantom in dekletom. Vse, kar liberalno misli, dela in hodi, vse je tiste dni govorilo, mislilo in pisalo: Škof pohujšuje mladino! Proč z njim! V klošter! »Pa ste brali, oče, kako škof mladino pohujšuje?« sem vprašal očanca. f Nadškof dr. Anton Bonaventura Jeglič »Ne. Bral pa nisem. Se mi ne zdi vredno.« »A, tako? Brali niste?« »Ne! In tudi ne bom!« »Potem pa morebiti delate krivico svojemu škofu.« »Kdo jo dela! Jaz že ne! Saj so mi drugi povedali, kako je.« »Oče! — Vas in vse, ki mečete kamenje na svojega škofa, bi rad sedaj nekaj vprašal.« »Le vprašajte.« »Tole vas bom vprašal: Ali vi sploh veste, kaj se pravi pohujševati?« »Menda vem; ali mar vi ne veste?« »Vem. Toda zelo dvomim, če vi res veste. In če vedo vsi tisti, ki bruhajo po knjigah in časopisih, po gostilnah in bez-nicah, pa tudi drugod ogenj in žveplo na svojega najvišjega pastirja.« »Mislite, da res ne vem?« »Tega ne mislim. Samo dvomim in zelo dvomim.« »Kako pravite?« »Naj pa še enkrat povem, da dvomim in prav zelo dvomim, da vi in da še mnogo drugih ne ve, kaj se pravi pohujševati. Sicer pa, če veste, kar povejte mi!« — »Gospod, jaz sem izpraševanje že davno opravil in vam ne bom odgovarjal.« »Ne, ne, Komatarjev oče, tako hitro pa ne bo šlo. Vaša beseda diši po napuhu in ošabnosti, nič pa po učenosti. Prazen klas stoji pokoncu in votel sod močno bobni.« Komatarjev oče je bil užaljen. V dno svoje zapeljane duše je bil užaljen. Da bi njega kdo izpraševal! Kakor šolarčka smrkavega! Kdaj se je že oženil in takrat je opravil zadnje izpraševanje. Za veliko noč seveda že še gre k izpraševanju, pa takrat ima glavno besedo samo gospod župnik, ki možem vsako leto dosti pametnega in le- NadškoJie, škofje in prelati pred vežjo ljubljanskega škofijskega dvorca, ko je vladika dr. Gr. Rožman blagoslovil truplo f nadškofa dr. A. B. Jegliča pega pove, pa jih prav nič ne izprašuje. Za može, ki »vse vedo«, se kaj takega ne spodobi. — »Vse vem!« Ta nesrečni izraz naše plit-vosti in nevednosti! In vendar ga slišiš za vsakim voglom. Ponavlja ga šolarček, ki je dobil spričevalo o bolj ali manj slabo dovršeni ponavljalni šoli; ponavlja ga fant s krivci za klobukom, pa se zna komaj še za silo podpisati, pri branju pa stoka huje ko najslabši kovaški meh; ponavlja to besedo ta in oni, saj ni, da bi še naprej govoril in pripovedoval... »Vse vem!« Hm! Dvomim, zelo dvomim. Svet z učenjaki ni tako na gosto posejan, kakor si takile vseznali do-mišljujejo. Kakor še ni vsak človek pesnik, če se je tudi v njegovi glavi izleglo morebiti nekaj pesmi podobnega, kakor še ni vsak tovarnar, četudi hodi že leta in leta delat v tovarno, kakor še nisi kmet, če si tudi enkrat zajahal kmetskega konja, tako tudi še vsega ne znaš, če si tudi že desetkrat opravil izpraševanje. Gospod Anton pa le ni odlegel. Kar skozi ušesa mu je ušlo Komatarjevo baha-nje, da je že davno opravil izpraševanje in da zato nima nihče pravice dvomiti nad njegovim znanjem in neznanjem. Z vso silo tišči v Komatarja, naj mu le kar jasno in odkrito pove, kaj se prav za prav pravi pohujševati. Mož je začel nekaj pripovedovati, nekaj stokati in jecljati, kar pa vse skupaj ni imelo ne glave ne repa. In taki ljudje si upajo biti na svoja prsa: »Vse znam! Vse vem! Nihče me ne bo učil! Jaz sem izpraševanje že davno opravil!« »Poglejte, oče, vam bom pa jaz povedal, kaj hoče naš višji pastir doseči s svojim pisanjem. On svari pred grehom in pred grešnim življenjem, on hoče grehu zaviti vrat. To je pa ravno nasprotno od pohuj-ševanja.« »Seveda! On bi rad naredil iz nas same svetnike. Pa ne bo šlo! Nihče jih še ni in jih tudi nihče ne bo.« »Povejte mi, ali je bilo to kaj napačnega? Sicer pa škof tega ne misli, kakor vaša žena in vaša dekla in še vi zraven ne mislite, da boste zatrli na njivi ves plevel, če porujete nekaj osata,« »No, no, no! Saj nisem tako hudo mislil,« se je podajal Komatar. »Vem, da ne. Vi — pa še mnogo je takih, vi mislite le s tujo glavo in s tujimi možgani. Če bi imeli vi nekaj lastnega preudarka, bi drugače govorili in sodili. — Ali ne?« Sušnik Iuan, stolni kanonik — Ljubljana Molj Janez, župnik up. — Kamnik Pokorn Franc, župnik op. — Breznica omiaoonm Anton, župnik — Prečna Jubilanti-zlatomašniki Zupane Ignacij, župnik — Predoslje Žužek Alojzij, dr. J. Maribor Jubilanti-biseromašniki (Spodnja vrs(a) Hladnik Janez, dekan — . . . S čudeži Bog ne popravlja niti ne krpa narave! — Bog izjemoma prelomi naravne zakone, pokaže, da je njihov gospod, da človeku zanesljivo izpriča svoje razodetje ... »manifestavit gloriam suam«, pravi evangelist Janez ob sklepu čudeža v Kani — ».. . razodel je svoje veličastvo . ..« Da Bog svojega veličastva ne razodeva v kakšni krivi veri — verski ločini, je pač odveč pripominjati; kajti večna resnica vendar ne more zmoti s čudežem pritisniti pečata resnice . .. zato je tudi samo ena Cerkev, njegova Cerkev, ki trdi, da se v njej gode čudeži in ki lahko tudi dokaže, da se res gode... In, gospodje, za-stran tega po večini tudi izpodbijajo čudež, ga stavijo za praznoverstvo, celo domnevajo, da je nemogoč, ker... je samo v katoliški Cerkvi, . . ker čudež kaže pot h katoliški Cerkvi... vodi k resnici...« »Aha,« si misli Aram na poti proti domu, »tu bi se rad izmuznil! Zdaj že vidim, kam namerava pretkani jezusovec: na dosedanji znanstveni osnovi hoče katoliško Cerkev postaviti kot edino resnično! ... In sicer zastran čudežev, ki jih ni treba dokazati! ... Gledati mu bo treba na kremplje! — Zdaj mora na dan z dejstvi, stari zvitorepec, ali pa smo zopet na mrtvi točki... Zdaj naj poči! Zdaj se začne prav za prav zarešnji boj duhov-- duh laži proti duhu resnice in . . . jaz mu bom priča!« Medtem ko hodi Aram še po sobi sem in tja in o vsem tem premišlja — ne da bi mogel ali hotel najmanjšo stvarco oporekati, zagleda na mizi med došlimi časniki in dopisi pismo z grofovsko krono: od Noeme! Skoraj brez misli seže po njem, potegne nož, da bi pismo odprl in — stoj: to pismo je že nekdo odpiral! — 2e odkar se pozna z Noemo pl. Heilbron, se je z njo dogovoril za neznatno znamenje, kako naj bo pismo zalepljeno in to znamenje je danes prvič premaknjeno--polepljeni rob, kako je zamazan! Kaj takega bi grofica pl. Heilbron ne naredila! Aram odpre in bere navadni — skoraj bi rekli poslovni ljubezenski izliv. Molče položi pismo v skrinjico za pisma in jo zaklene. Kdo?--Kdo neki bi bil? — Agneza? Aram se zazdi samemu sebi pri tej misli pravi cepec, stara baba! Agneza! Nežno čuteča, obzirna, skoraj plaha Agneza? — Toda kdo neki drugi? Menda vendar ne Vladislav? Saj ima gotovo dovolj skrbi sam s svojim do- m [ki |>|1k,\ rut.,j- Okras pruoobhajilnega oltarja v Radečah 182 pisovanjem! Takisto: za zdaj bo molčal in — imel oči odprte! Isti večer se vrne Neruda iz Švice. Pa učna soba Aramova se mu zdi nekoli-kanj pretesna in premalomeščanska — zakaj on prinaša s sabo misli, ki obsegajo ves svet — in tako se podasta v elegantno nočno kavarno. Kmalu Tazveže peneči se sekt Nerudi že tako gibčni jezik — morda bolj, kakor je prej kanil! »Delamo na 'največjem in zadnjem načrtu« — pojasnjuje toplo mlademu prijatelju. — »Vsaj misel je tu in ne bo nikdar več izginila!« »Sem radoveden — sama ušesa so me!« »Prav za prav — hm, saj — moral bi to še skrivati — toda — daj mi roko! Aram, ti boš moral s svojim koncernom rešiti važno nalogo — v zvezi z drugimi podjetji! Nimamo načrta nič manjšega kakor združiti vse narode: zvezo narodov!« »Ne bo se posrečilo!« »Hitro in naglo sodi mladina!« »Ta zamisel se bo razbila ob sebičnosti narodov!« »Prijatelj, pride čas, ko bo samo še en knez!« — »Kateri? — Loža?« »Uganil! Skrbeli bomo za to, da bodo na čelu te zveze narodov stali samo možje lože in zastopniki judovske velefinance! — In: če smo potem tako rekoč svet mi in ga osrečimo z novimi zakoni, z državno-cerkvenimi odred- bami, z oblikami zakona in vzgoje itd. — — — hm, hm — — — hm?« »Tedaj bodo vpili o .svetovnem preganjanju' Cerkve!« »Prav dobro! — — Pri tem za zdaj ostanemo — —!« Neruda spremi prijatelja, preden se nastani v hotelu, nazaj prav do njegove sobe. »In — kako je s tvojo — pustolovščino?« vpraša tam za slovo. »Ah, saj res! — Zadeva je v redu!« »Jo imaš?« Neruda skoči kar na prste. »Tam v omari!« »Pokaži!« »— — —. — Lejte jo!« Neruda difia, kakor da si je pri preobilnem naporu prenapel vse moči; po jastrebovo mu zro vranje oči na malo, belo, neznatno ploščico. — »Aram!---Aram, daj jo meni!« Tedaj se zaklopi pokrovček. »Ne smem!---Sem obljubil molčati in — že skoraj preveč povedal.« »Za dokaz, da sva prijatelja, Aram! Saj si lahko drugo . . ,« »Hvala! — — Sem se že zadosti igral z ognjem! Sicer pa jo potrebujem za znanstvene namene, kakor veste, in .. . saj si lahko sami preskrbite tako stvar!« »Po — posvečeno?« »Vzemite neposvečeno — vsak mežnar vam jo da — in izgovorite---prejšnji za- govorček čez njo!« Fantovska Marijina družba o Metliki »Saj nisem prejel — mašniškega posve-čenja!« — »Ah — kaj potem — se ne more?« »Se že more, toda ,spremenjenja' ni, .spremeni' se ne!« »Kako?--Kako?--Spremeni se ne?--Vi verujete — v to?« »Se mi še sanja ne! — Bedarija! Zareklo se mi je! — Rekel sem samo tako, po babje-verju zaslepljenih ultramontancev!«* Neruda gre. Aram zre še dolgo proti steni, za katero je hostija in zdaj pa zdaj zmaje z glavo: »Zakaj je poglavar lože pri zadnjih besedah tako pobledel? Zakaj se je tako vzburil? Ga drži še nenehoma v krempljih staro praznoverje?« In za steno, kjer je hostija, tikataka ča-somer, ki ga nasi Aram samo ob nedeljah in ki mu ga je treba naviti samo na mesec dni. In Aram sliši še v spanju, kako tamkaj živo tikataka. , In v tihi skritosti sveti — »večna luč«! — Noema obišče Arama. Drugo jutro zaspi Aram Bela — prav po študentovsko — prvič uro dogmatike. Nato posluša pri Noldinu še eno uro moralno bogo-sloje in popoldne ob treh eno uro cerkveno zgodovino pri patru Mihaelu. Prav tisti večer spet dobi obisk: medtem ko sedi pri mizi in si izpisuje iz predavanj, potrka nekdo precej odločno in v sobo privihra pronicavo smejoč se v oblaku parfuma — -— — Noema. Vsede se njemu nasproti in mu hkrati poroča najnovejše novice. »Ampak — Bog pravični — Aram! Od kdaj pa životariš v tej jazbini?« »Skozi!« »In ta duh po morskih prašičkih! Tu morajo strašiti čedni strahovi!« »Kar se da — — čedni!« Čez nasladno bledi obraz ji zamrli zloben bleskot: »Kaj ni nikogar tu — pri roki? Si moram plašč sama ...« Aram seže po zvoncu na mizi, ki so mu ga postavili nalašč za take nujne primere, in priskoči grofici na pomoč--in tedaj pride tudi Agneza. Skoraj se sesede od groze pred to lepoto in sijajnostjo, ki ji tu zašije nasproti. .. Celo kraljica iz Sabe in Salomon v svoji lepoti nista mogla biti oblečena lepše kakor Noema pl. Heilbron. Ta opazuje skromno, siromašno dekle od temena do pete in od pete do temena kaj za-vzetno in dolgo--in slednjič ji obvisi vsi- * Psovka 7.a rimske katoličane, papežu vdane. ljivi pogled na njenem boječem zardciem obrazu: »Ah--aah! Je to tvoja — — - kako že pravite študentje?--Tvoja TOcila.'« »Noema! To je domača hči, £nSpodična Grasmair!« »Kako? — Kako praviš? Gras--— Gras---?« Aram ponovi ime ne malo ozlovoljen. Za tako — — nerahločutno bi svoje Noeme ne bil imel! »Domača hči! Kaj lepo! Menda jo plačaš, kakor se spodobi! Ali — mora biti morda tudi še drugim gospodom na razpolago?« »Gospodična Grasmair, za zdaj se vam zahvaljujem za prijaznost!« izdavi Aram iz sebe in se potihem nadeja, da Agneza zlobnih besedi ni razumela. Toda ženski naravni čut je najboljši tolmač! — Agneza se tiho odstrani. »Noema! Resno sem hud nate!« »Bog pravični! — Morda za stran te! — Daj mi klofuto, Aram — na!« Ponudi mu ustnice. Toda Aram je ne poljubi! »Ubogemu otroku si naredila krivico.« »0 ti nežno srce! Mi je gotovo grozovito žal.« »Agneza Grasmair--« »— — Hahahaha — — —« »— — je spodobna, zelo rahločutna ue-klica!« »Aha! — Sem moli pes šapo! — rojiš zanjo?« »Njeno čast branim in čutim, da sem to dolžan!« — »Pred mano?« »Tudi pred tabo! — Si sama prišla?« »Mama čaka v hotelu.« »Zakaj ni prišla semkaj?« »Ni hotela v ta--Saj jo vendar poznaš, Aram! Je poslala mene pote!« »Ni hotela v ta?---Pred desetimi leti še ni bila grofinja in pred tridesetimi leti je njena stara mati še repo prodajala!« »Kako si grd! Kaj takega se vendar ne sme govoriti!« »In marsikaj drugega tudi ne!« »Si kratkomalo grde volje —« »Kdaj odpotujeta?« »Ob enajstih tri in štirideset ponoči — v Švico! — Zakaj vprašuješ?« »Zato, da--si lahko čas prav razdelim — — pojdiva zdaj!« Aram gre z njo, da pozdravi bodočo taščo in si vzame s sabo predavanje patra Mihaela o svetlopisu, da se je laže izgovoril in prej odšel.-- Po predavanju o starinoslovju katakomb, tako proti pol deveti uri, se še malo pospre- hodi po nasadih dvornega vrta, da bi premislil čudne vtiske,. ki jih je bil pravkar doživel. Ne da bi opazil, doide v nočnem somraku sprehajajoč se parček. Mahoma obstoji: Dama bi bila po postavi in drži popolnoma lahko Noema! In dolgin tu poleg nje? Menda vsaj ne ljubeznivi Vladislav? — Za Boga svetega! Previdno obide par in počaka na stranski poti, zakrit od grma v najbližnji bližini. Tam prihajata: Noema in Vladislav! Iz njunega tihega pogovora mu prileti samo odlomek na uho: ».. . na kak stotak ne bom gledala . ..« »,.. milostljiva gospodična grofica, bodite brez skrbi. . .« Samo za osebe gre Aramu — kaj govorita, za to mu ni in ne mara slišati! Da je slišal! Človeške usode bi se bile za-okrenile drugače! — Vendar ne! Moralo je priti tako! Aram gre domov kakor človek, ki je videl strah, pa nima za to nobenih prič. — Ob dogovorjenem času pride Aram po obe dami v hotel, da ju pospremi na vlak. Noema je zelo ljubenziva, skoraj vsiljiva. Aram skoraj hladen. Na postaji se presrčno poslovi in dviga roko v pozdrav za njima, dokler ju more videti. In za njim maha z roko še nekdo drugi! Prekleto nabrita, ta — Heilbron, grom-ska strela!« Aram se naglo okrene: »Ah, vi, gospod Vladislav? Tudi še na nogah?« — »Zakaj ne bi človek? Damo pri vas videl, vstopiti in —■ na, zakaj se ne bi kot sosed ponudil na uslugo — — vprašala po naslovu — toaletne delavnice in tako dalje — bova še enega, da bova laže spala, gospod Bela?« »Pa ga dajva!« Vladislav pokliče — sekt in resnično, plača sam! To bi bilo moralo sicer tako prebrisanega Arama Belo zbosti v oči. Toda danes je tako čudno raztresen. Lepa pomladanska vožnja. Agneza je videti zadnje dni nekam plaha in potlačena. Plaha pač zastran tako odličnih znancev Belovih, in potlačena, ker je poleg te ošabne »grofice« igrala tako klaverno vlogo, je bila od nje naravnost — — poudarek govora je razumela, o njenem smislu pa še dolgo premišlja in sumi sem in tja. Aram opazi, kako ji je pri srcu, in ji hoče dati malo zadoščenja. Toda kako? Darilo — — za osumni-čeno čast? Ne — tako mučen pripetljaj se da popraviti samo, če jo osebno počasti. In tako jo povabi, da bi se peljala z njim na sprehod — in obe mali žabi z njo, da bi ji ne bilo tako neprilično, Kako ostrmi Agneza — kako se v srcu vzradosti, ko se proti poldnevu pripelje sijajen avto. In kako ji zašije oko, ko sede poleg Arama Bela — malima nasproti, in se pelje v prelepi pomladni dan — skozi lepe vasi... In vedno bolj plaho pogleduje k njihovemu »gospodu gostaču«; zakaj ustavlja se samo v najboljših hotelih in naroča in plačuje nič tako, kakor je navada pri študentih. Aram pa se veseli, kako preprosto pa vendar kako okusno je oblečena njegova spremljevalka in predvsem kako ljubko otroško se veseli. . . Noema Heilbron bi bila poleg nje kakor kak zlat malik poleg marmornate bele Madone, Avto drsi tja v daljo; zamaknjena in zasanjana zre Agneza v sončne cvetne dalje. In Aram se raduje njene radosti, spet spoznava blaženo otroško veselje, ki je bilo svoj čas pomlad njegovemu srcu — preden so mu strasti telesa in strasti duše prevlekle ta pomladni dan kakor hudourni oblaki. Ta veseli pomladni dan je za Agnezo Grasmair zadnje zemeljsko veselje, zadnja cvetlica iz solzne doline .. . Kajti že zvečer stopi stud. iur. Vladislav v učno sobo Aramovo: »Čast! — Lepa vožnja, kaj?« »Kar se da!« »Čedna metla, ta Grasmair!« »Ljubosumni, kaj?« ga zavrne Aram. Tedaj se Vladislavu spači dantejevski obraz v meketajoč smeh: »Ljubosumen? Strela božja in sicer nič drugega! — — Sem Grasmairovo že sam, hm — — jo spet zdavnaj pustil na cedilcu — — se mi gnusi.« Aram počasi vstane: »Gospod Vladislav! To izjavo mi bo