V libijski puščavi. : Roman. Asgleikl ipisal A. Conan Doyle (Dalje). Pa nekaj so zapazili izletniki, kar je mahoma obrnilo nase njihove oči in misli —. Isti strah je vsem legel na srce, ista misel je vsem šinila skozi glavo in jim zaprla sapo —. Molče so strmeli na zibajočo se po-stavo, napol skrito med vrstami pustinjskih bojev- nikov. «Koga neki imajo v svoji sredini —?« je slrl končno Stephens moreči molk. «Poglejte, gospodična Adains, zdi se mi — prav gotovo, — ženska je —!« Nekdo je sedel na kameli sredi Arabcev, pa raz!;1.'i'i je bila še prevelika in jezdeci so zakrivali postavo, uU jo je bilo ležko spoznati. Hipoma se je gruča razcepila, nanovo došli jezdeci so se razkropili in se pomešali med znance. «Ženska je — bela —!« je kriknil eden ujetnikov. «Kleopatro« so napadli —!« Bdfriont je zakričal, da jc oglušil vse druge glasove. »Eleonora — dragica! Pogum —! Jaz scm tukaj — zdrav in živ! Vse je dobro —!« V. «Kleopalra« je torej podlegla iu upanje na rešitev — tisto krčevilo upanje, ki so si ga s toliko podrobnostjo izračunali na ure in milje — se je razpršilo, da je bilo podobno le še sinji meglici, ki je ležala zunaj na obzorju daljnc puščave —. Nihče ne bo poslal pofočila v Wadi Halfo, posadka ne bo zvedela o napadu, ne bo se genila, dokler morebiti pozno zvečer ne bodo šli iskat izgubljenega parnika. Niti v teni trenutku, ko se jc Nilova dolina zelenila le še kot ozka tenka črta na vzhodu, niti sedaj se po vsej verjetnosti ni začelo zasledovanje. Kakih sto milj še, morebiti celo manje, — pa bodo v deželi dervišev —. Kako slabotno, kako neverjetno je bilo upanje, da bi jih Angleži še dohiteli —! Nema otopelost, brezupen molk je legel na ujetnike. glave so jim klonile — njihova usoda jc bila zapcčalena —. Obe četi sla se združili in Arabci so se resnobno in spoštljivo pozdravljali in si pripovedovali svoje do;jodščine, črnci pa so v brczbrižni dobvi volji blebetali, vpili in se režali, kar je popolnoma odgovarjalo njihovemu značaju. Poveljnik nanovo došle čete je bil sivobradat, koščcn slarcc z orlovsko upognjenim nosom, rezek in ponosen v obnašanju, pravi bojevnik svobodnc puščave v vsem nastopu. Dragoman je zastokal, ko ga je zagledal, in sklepal roke kakor človek, ki je popolnoma obupal nad usodo. «Emir Abd Er-rahman!« je dejal. «Bojim se, da nc bomo videli Kartuna živi —!« Emirjevo imc ni ničesar pomenilo za izlelnike, le j olkovnik Cochrane jc svoj čas čul o tem možu, da je brezmcjno fanatičcn, krut mohamedan slare bojevitc šole, ki se prav nič ne obotavlja, izvesti naukc korana do njihovih slu*ajnih posledic. Dolgo in resnobno sta se posvclovala poveljnika, "den mlad, drugi star, njuna rdeča lurbana sla se dotikala drug drugega in bela brada se je pomešavala s ('rno. In nato sta se obrnila in zamišljeno opazovala jilašno gručo nesrečnih ujctnikov. Mlajši je kazal naje, . tarejši pa je poslušal s strogim, nepremičnim obrazom. «Kdo je onile možati, stari gospod z belo brado?« je vprašala gospodična Adams, ki se jc prva olresla iiridkega razočaranja. «Ta je sedaj njihov poveljnik«, je pravil Cochranc. «Mislite da je ou sedaj višji, ncgo tisli. s <rn<i l>rado?« «Da, gospa,« je odgovoril dragoinan, «on jc .swi;ij glava vseh.« «No, potem je dobro za nas! Spominja nic živo na dobrosrčnega Malevža, našega prijazncga soscda v Bostonu. Imcl je prelepo sivo brado. •— Vsekakor, Ijubšc ini ,je, da smo v njegovih rokah, ko pa v ipesleb onega rrnobradia s stekk-nimi. ostrimi očmi. — Sadie, mojp Ijubo di-tc, ali so sedaj bolje počutiš, ko jc liladnc.je?« • Scveda, tetica! Lc nikar se ne vznemirjajlf zaradi mene! — In kako se vi počutite?« «Hvala Bogu, pomirila som sp in zaupanje v Boga se mi je vrnilo. Slab izgled scm ti dala, Sadio, s svojo iiialosrčnostjo! Pa naša nesreča mc jp rislo pnMačila. h\ vrhu tega, — mislila sem na Ivojo matcr, ki te mi je izročiia v varstvo. Mislila sem na to, kaj bo rekla —. Ampak časo.pisi —! Kako bodo ti pisali o nas! Cele uvodne članke —!« «L'bogi Stuart!« je vzkliknila Sadie, ko se je spet začul gromki glas zblaznelega protcslanlovskcga pridigarja. »Pojdite, tciiia, da vidimo, ali se niu da morebiti pomagati!« «Ampak — kaj se je zgodilo z gospo Sthlesinger in ,z njcnim otrokom?« jc skrbeče popraševal polkovnik. «Vašo soprogo vidim, nje pa ni! Kaj so storili derviši z njo —? Bojim se —!« «Glejte, scmkaj jo prijpeljejo!« je vzkliknil Belmont. «Hvala Bogu! Eleonora nam bo vedcla povedati, kaj se je zgodilo z gospo Schlcsingcr in s «Klcopatro«! — Saj li niso nič hudega slorili, Elconora, ljuba moja, kajne da ne —?« Pobitel je k njij in ji je poljubil roko, ki mu jo je ponudila, da bi ji pomagal iz sedla.  Njen ljubeznjivi, mirni obraz, njene prijazne, rjave oči su navdajalc s lolažbo in upom vso nesrečno družbo. Pabožna, vneta katoličanka je bila, tucli njen mož je bil katoličan, in ta njuna močna, tolažilna vcra jima je dajala up in pogum tudi v največji stiski in bridkosti. Ondna mešanica najrazličnejših ver je bila ta družba poncsrečenih izletnikov. Polkovnik in Slephens sta bila anglikana*, Stuarl jc bil nonkonformist*, Amerikanki sta bili prczbiterijanki*, Fardet kot Francoz je bil sove katoličan, pa eden takih katoličanov, kakršne pogoslo vzgojijo velika mesta, — njegovo katoličanslva inu ni pomenilo nk\ posvetnjak je bil, dejanski popoln •}rczvcroc. In prav v tej mešanici se je pokazalo, kako moč iina resnično, globoko v vernem srcn ukoreninjeno kalolicanslvo posebno v nesreči in v bridkih (renutkih življenja. Ti Ijudjc so se zanašali na Anglcže, doklcr je bilo lc najmanj upanja, da pridejo za njimi. Ko pa je tudi zadnje upanjo izginilo, se je Cochrane, polkovnik, vojak, hladiio vdal v neizbežno usodo, Amerikanki sta medlcli, Fardeta pa se jc loteval divji obup. Le katoli- * Rnzličnc protestanlovske versk« sektc. uia nista izgubila upanja in ko po človeški sodbi ni : ilo več pričakovati pomoči od ljudi, jima je njuna moi la dejanska vera kazala na Boga, ki more pomagati ..! idi tedaj, ko drugi ne morejo več. In ta živa vera, to , reipričevalno upanje je sijalo iz oči in iz obraza gospe lelmontovi in s čudovito močjo vplivalo na vse druge. «Ubožci!« je dejala pomilovalno. «Vidim, da se vam ;;• zelo hudo godilo. — Nič se ne boj, moj dragi John!« :¦<» je obmila k soprogu. «Čisto dobro se počutim. Niti -'jna nisem preveč. Napolnili smo mehove, z Nilovo •, ijdo in piti smo imeli zadosti ves čas. — Ampak gosrod Headingly in Browm —, ni ju videti! Kje sta —? ,i i ubogi Stuart, v kakem žalostnem stanju je —!« «Headingly in Brown sta rešena vseh bridkosti!« :e povedal Belmont resnobno. «Ne veš, draga, kolikot.rat sem v teh urah hvalil Boga, da te ni pri nas —! la tedaj —!« «Kje pa naj bom, če ne ob strani svojega ljubljene?a moža? Rajši, mnogo rajši sem pri tebi, nego varna v Halfi!« «Ali je prišla do Angležev vest o naši nesreči?« je vprašal polkovnik. «Eden čolnov se je rešil. Gospa Schlesinger je bila v njem z otrokom in služkinjo. čoln so slučajno in na vso srečo že zjutraj spustili v vodo. Kdor je bil na krovu, ko so Arabci napadli, je še imel čas, da je skočil v i"oln in se rešil. Jaz sem tistikrat sedela v kabini in — ujeli so me. Za begunci so sicer streljali, pa ne vem, ali so koga zadeli.« «So streljali —?« je vzkliknil Belmont živahno. — Njegova zaupljiva domišljija je koj ujela rahli solnčni žarek, ki je posijal v temni položaj. «Torej še vedno sraemo upati na pomoc —1 Posadka je čula streljanje -! Kaj mislite, Cochrane? Sedajl« v tem trenutku so jiiorebiti že v polnem diru za nami! Vsak hip utegnemo ;:agledati belo čelado angleškega častnika tamle na peščeni valovnini —!« Toda razočaranja, ki jih je doživel, so naredila pol] ovnika hladnega in nezaupnega. «Ni jim treba priti, ako ne pridejo zadosti močni!« je zagodel. «Tile Ijudje so dobro oboroženi, imajo iz¦ -stne poveljnike in tu na svoji zemlji se bodo besno 'iorili!« Ustavil se je in pokazal na Arabce. «Poglejte!« je dejal. Solnca je zahajalo. Orjaška rdeča obla je lezla v vijoličasto meglico, ki je zagrinjala večerno obzorje. To je bila za mohamedance ura molitve. Svoje molivne preproge so si sneli s kamel, se obrn.ili na vzhod, proti Mekki, svetemu mestu in središču inohamedanizma, poklekriili so in molili —. In kako so molili, ti fanatični mohamedani! Marsikateri katoličan, «kulturni« človek, ki se sramuje sneti klobuk, ko zvoni Angelovo pozdravljenje, bi se lahko šcl učit k tem poldivjim, «nevernim« mohamedanom. Ne zmeneč se za Evropejce, z žarečimi očmi in obrazi, ki je v njih gorelo hrepenenje, vsi zamišljeni in zatop-Ijeni so se priklanjali, so stezali roke, so vstajali, po-kiekovali in pripogibali čelo do tal, vneto, goreče, kakor moli le tisti, ki ga vera prešinja do zadnje žilice, do skrajnega kotička v srcu —. Zamišljeni so jih gledali ujetniki in marsikateremu so se pač vsiljevale čudne misli, ko je primerjal te divje sinove puščave in njihovo vero s svojim lastnim vcrskim življenjem. Solnce je zašlo, molitev je bila pri kraju in Arabci so vstali. Rog Je hrapavo zapel in ujetniki so razumeli, da bodo morali potovati vso noč,kot so potovali ves dan. Belmont je zastokai. Upal je do zadnjega, da jih bodo Angleži dohiteli še preden odrinejo, Pa vdati se je bilo treba v neizogil>no usodo in upati na drugo priložnost. Hlebec kruha je dobil vsak, črn je bil, suh od vročine, pa ob, kedaj jim je najizbranejši umotvor ladijskega kuharja dišal tako dobro kot ta skorja beduinskega kruha iz durine mcke —! In — kako nečuveno razkošje! Kozarec vode je dobil vsak, kajti polni mehovi Abd Er-rahmanove čete so obilo zadostovali za vse. Ko so bile utešene njihove telesne potrebe, se je tudi v njihovc duše vrnila dobra volja in zlezli so na kamele če že ne veseli, pa vsaj potolaženi, in z nekakbn radovednim zanimanjem so zrli v bodočnost. Da bi telo tako radevolje ubogalo dušo, kakor se duša hitro prilagodi telesnemu razpoloženju, kak raj bi bil na zem- 1 jil Stuart je mirno obsedel na pesku, govoričil inse smejal samemu sebi, Arabci se niso zmenili zanj. Njegov beli obraz je sijal skozi večerni mrak. «He, dragoman«, je vzkliknil Cochrane, «povejte jim, da so pozabili gospoda Stuarta!« «Bi nič ne poinagalo«, je odgovoril Mansur. «Pravijo, da je predebel in da ga nočejo vlačiti seboj. Umrl da bo Hak, čemu bi se mučili z njim —-.« »Nočejo ga vzeti seboj —?« je razdraženo vpil Cochrane. «Za Boga, mož bo poginil od žeje in lakote! — Kje je emir? He!« je zavpil, ko je prijezdil mimo črnobradati Ali Wad Ibrahim, — z glasom, kot bi imel pred seboj lenega vojaka. Poveljnik mu ni odgovoril. Nekaj je rekel enemu izmed beduinov in ta je sunil kopito svoje puške polkovniku med rebra. (Dalj« pribodnjič.) : _«¦«;<.:¦