Israfu ta 1 ali neznani umotvor. Drama -v 2 dejanjll!.. r s - Po Lefont-u ' f5-' * f'"^ \ posli Tem! Koneštn. Izdalo in založilo Dramatično društvo v Ljubljani. ¥ fJpMJaEL Natisnila „Narodna tiskarna". 1S77 . O s o To e. Michel Angelo. Rolla, podobar. Stefano, njegov brat. Leonora, contessa Costa. Marchese Appiani. Ascanio, j Manoel, , sorodniki Rollovi. Tebaldo, J Dojnica Leonorina, Plemenitaš. Klicar. Poslanec nadvojvodov. Akademični učenci. Veljaki. Ljudstvo. Sluge Appianijevi. Godi se v Florenci sredi 16. stoletja. Pervo dejanje. Prizorišče: Atelier Rollov, velika, svetla sobana. Krog in krog marmorove in druge študije, starinski in novi kipi. Na desni estrada v nekaki alkovi, do katere pelje nekajstopnic. Vse je zakrito z velikim zagrinjalom. Stranska vrata. Na levi miza, na njej raztresene risanje. Na sredi velika dvokrilna vrata, početkoma so odperta, da se vidi na veliki terg. Pervi prizor. Rolla (spi na estradnih stopnicah'. Manoel, Tebaldo, As-canio (nastopijo skozi srednja vrata). Manoel. Spi! A s ca ni o. Lenuh! Manoel. Kako je bled! Ascanio. Vidi se, da je utrujen! Gotovo je kde ponočeval. Tebaldo. Predobro sodiš o njem, Ascanio, Rolla in ponočevanje! Kaj še, merzel je kakor njegov marmor. Manoel. Ali je pač delal. Tebaldo. Rolla ne dela. l* 4 Manoel. S kom si trati čas? Te bal d o (zaničljivo). Menim, da se pripravlja na smert od gladu. Manoel. Kde je neki njegov brat — ne-pokojni dečko, ki si je nakopal tvojo jezo, — odkar je tvojo prevzvišeno osobo karikiral — Tebaldo. Meniš, da je tvojim veličastnim potezam prizanesel ? Manoel (smehljaje se). Vem, da mu nij nič sveto. Ascanio (kije okoli iztikal). Skrivnost! Zasledil sem skrivnost Rollovega ponočevanja. — Verze dela! — Le poglejte, njegova pisava je. Tebaldo. Rolla poet? Manoel. Tako pri konci še vendar nij. Ascanio. Pesem je, Masacciovemu spominu posvečena. M an o e 1. Masaccio ? Oni v zornih letih umerli slikar, čegar dela so perva Rafaelovo navdušenje vzbudila? — Poglejmo! (Vzame papir in bere.) Kakor prijatelj zvest prijatelju je, Tako sem teb' Masaeeio bil udan, Za lepo vse sem s tabo bil užgan En dom oba naj' sina imenuje. Tja, kder se, prost telesa, vsak raduje, Sledim ti, kder je konec serčnih ran — A svetu vsemu žalibog neznan Ko tvoje ime, dragi povsod sluje. — 5 Življenje polno bode naj terpljenja, Najsmert nas od stvari najdražje loči, Al' naj nezvesta bode nam nevesta, Ali! nič, prav nič nij vse gorje življenja, Največje je, — umetnika če 'zrčči Fortuna pozabljivosti, nezvesta! Ascanio. Pozabljivosti! — Menim da! Manoel. Tiho! Zbudil se je! Te bal do. Gotovo se mu sanja! Rolia (v spanji). Buonarotti! Buonarotti! Tudi jaz! Tudi jaz sem podobar! (Vsisezasmejejo; on se zbudi.) Kde sem ? — Kdo ste vi ? — Kaj hočete? Tebaldo (posmehljivo). Prišli smo, da ti kleče izkažemo svoje spoštovanje! Manoel (tudi tako). Rolli, velikemu pesniku! Ascanio. Rolli, velikemu podobarju! Tebaldo. Rolb, neumerljrranu! Ro11a. Kde imate pravico, da priderete k menii? Kaj iščete tu? Tatvina je, da kalite nesrečnežu spanje. Tebaldo. Sprejemaš-li tako svoje prijatelje? Rojila. Poznal vas nikdar nijsem kot prijateljev. Tebaldo. Kaj? Nijsmo-li sorodniki tvoje matere? 6 Ro11a. Sorodniki moje matere? In pustili ste jo v revščini? In od tujcev sem si moral posoditi denar, da sem plačal perst, ki krije njen prali ? Manoel. Sama seje odpovedala svoj ej družini, ko je zapustila domovino svojo in šla z Ge-nuezom. — A ko so se njeni revni in borni otroci obernili v Florenco, ali nijsmo bili mi, ki smo jim ponudili streho in podporo ? — A kaj si storil ti, kaj si dosegel? Nič, prav nič ! V sanjah živišI Svojo bodočnost si zidaš v deželi domišljije. — Proč z dletom in kladivom! zlomi svoja nepotrebna orodja. — Tvoja umetnost ti more komaj kruha preskerbeti; — pustijo! Mi ti preskerbimo službo, ki te bode obogatila. Ascanio. Peruzzi, moj kupčijski tovariš, potuje na jutrovo. On potrebuje zanesljivega spremljevalca. — Pojdi ž njim, in del njegovega dobička bode tvoj. Ro11a. Hvala, Ascanio — kupec ne morem postati. Manoel. Grof Aldabella išče odgojnika — — tvoje bode mesto — kadar koli bodeš želel. Ro11a. Hvala, Manoel — sluga mi nij moči biti. Tebaldo (ga potegne na stran). Policijski minister išče moža, kateremu bi mogel zaupati — Ro 11 a. Hvala, Tebaldo — ogleduh ne morem biti! As ca ni o. Pustite ga, sanjača! — Ves trud je zastonj. (Pri zadnjih besedah se je zunaj na tergu ljudstva okrog klicarja zbralo.) Tebaldo. Kaj se godi zunaj ? Manoel. Klicar nadvojvodov. (Rolla se ustraši in posluša pazno.) K licar (zunaj). „ Mi, Cosimo de Medici, nadvojvoda florenški, naznanjujemo, da bode čas tekmanja za darila podobarjem, ki hočejo poslati kip svete Cecilije, namenjen za veliki oltar kneževe kapele, danes popoludne potekel. Da postavimo slovesnost, smo povabili vele-slavnega umeteljnika Michel Angela Buonarotti-a, da prevzame častno mesto mej presojevalci. O germenji topov bo se naznanilo ime zmagovalčevo in slovesno ga spremi naša častna straža do marmorovih stopnic naše palače, kder mu bodemo lastnoročno zlati lavorov venec okrog cela ovili/' (Priznanje in živio-klici množice, ki odide s klicarjem.) Tebaldo (zaničljivo). No, Rolla, veliki podo-bar, k palači se sanjanim umotvorom! 8 Ascanio. Kaj ne? Nazadnje ima še celo novi Praxiteies svojo sv. Cecilijo ondi za zagrinja- lom skrito? Tebaldo. Podvizaj se, Phidias! Vrata ne-umerljivosti so ti le odperta, dokler Helios v morji ne izgine. Naglo, da ne izplava neumerljivost po vodi. Proč se zavidnim zagrinjalom! (Hočejo k zagrinjalu.) K o 11 a (jim zastopi pot). Dovolj zaničevanja! — Prenašal sem vse z nadčloveško poterpežlji-vostjo. A sedaj — niti besedice več — niti koraka dalje — ali — pri bogu! žal vam bode! Tebaldo. Ti žugaš? — Ti se prederzneš žugati, ko smo trije zoper jednega? Ha! ka! ha! Poskusimo! — Prijatelji — naprej! Ro11a. Zanikarneži! (Prime kladivo in hoče na Tebalda planiti, ki se mu je najbolj približal.) Drugi prizor. Prejšnji. Stefano. Stefano. He, Hola! hola! Kaj se godi tukaj? Kaj pomeni to? — Ah! Vi, bratranček Tebaldo? — O, sedaj se dalje ne čudim — saj v vašem spremstvu ne manjka nikedar vpitja, razsajanja in tepeža! Tebaldo. Tiho, ti mali začetek moža! 9 Stefano. Bodite mirni sami! — A če menite , da ste vi mož, sramujte se, da vas mora deček svariti. — O, le glejte me tako nabodeno! — Kaj menite, da se vas bojim? — Pa! Ne toliko! — Stavil bi, da nij bil moj brat Rolla, ki je začel kreg. — A kaj ga sploh iščete ? Ostanite doma — mi uže sami za-se skerbimo. To je najboljši način, da se mir v družini ohrani. Ascanio (zmaje z ramami). Drug pomaga druzemu — in ko bi oba umerla gladu. — Tebaldo. Zato nam je dolžnost, da rešimo nedoraslega dečka revščine, v katero ga bode oni bedak gotovo pahnil! Še danes ga mora sodnija močiti boljšemu varuhu! Stefanio. Kaj! Vi me hočete ločiti od brata ? Tebaldo. Pripravi se. Še danes se zgodi! — Pojdite! (Tebaldo in Ascanio odideta.) Tretji prizor. Rolla. Stefano. Manoel. Stefano. Ločiti hočejo naju, Rolla? Večna sramota zadeni tega, ki si je pervi to izmislil. Rolla. Ne skerbi, Stefano! Manoel. Tako daleč ne pride, — zane-sita se na-me! Vajina ljubezen me je ganila — 1n in ker se mi zdi tvoj sklep, le umetnosti živeti neomajljiv, zato se ti nečem dalje ustavljati; — kdo ve, morda ti še celo kako delo lekko pre-skerbim. — Marckese Appiani bode dal nek gradič, ki je namenjen za ženitovanjsko darilo njegovej nevesti, okrasiti s kipi; — govorilo se bo o tebi, Rolla ! Stefano. O, na to se moj brat mojster-sko razume! — in da bi le conte Andreo Costa, ne vem, vsled katere zarote, ne bil prognan iz Genove, ne manjkalo bi Rolli enacega dela v njegovem rojstnem mestu. Manoel. Sta-li poznala conteja Andrea Costo ? Stefan o. Če sva ga poznala? In zraven še njegovo hčer — o, njegovo hčer! —= Ti kar' nič več o njej ne govoriš, Rolla, — to nij prav — ti si nehvaležnež, da prav nič nanjo ne misliš ; — na tovaršico mojih otročjih in tvojih mladenških let; — angelj po serci, madona po-lepoti! Manoel. A baš to madono bode nebo s marchesom Appianijem zedinilo. Stefano. Je-li Leonora v Florenci? od kedaj ? Manoel. Uže leto — Stefano. Kaj, in ti Roda? — 11 Bolla. Vedel sem. Stefano. A nijsi šel k njej? Rolla. Ne! Stefano. Kaj? A dne svoje poroke naj naju nevesta ne vidi na svojem potu k oltarju? Naj naju ne vidi klečeča, in proseča boga za njeno in njenega sopruga srečo? Rolla. Ne. Manoel. Kaže se, da te ta novica vzne-miruje? Rolla. Mene? — A zakaj? — A saj še nij gotova. Manoel. Resnična je! Čisto resnična! Rolla (jezno). Nikdar! (Pomiri se šiloma.) A če tudi! Ali morem hčeri svojega dobrotnika čestitati zaradi zveze z Appianijem? Manoel. Marchese je radodaren, kakor kak knez, in bogat kakor kak kardinal, — a verhu tega ljubljenec nadvojvodov. Rolla. Reci rajši: enega njegovih bastardov, — reci tudi, da se s tem glasno hvali, — in povej njemu samemu, če hočeš, da ne bode nikdar poštenjak, kakoršen je Rolla, za nepoštenjaka in bojazljivca, za hinavca in ogleduha, kakor je Appi-ani, dleta v roke jemal. Manoel. No, kakor ti drago, Rolla! Z Bogom! — Pomiljujem te! kajti pomni dobro, 12 tvoja prevzetnost, tvoj neupogljivi ponos te bosta uničila. (Odide.) Četerti prizor. Stefano. Rolla. Stefano (zmaje z ramami). Ponos, prevzetnost! — Ker se ne ponižujemo tako kakor oni! Rolla. Zakaj si me pustil samega, Stefano! Zapoditi bi jih bil moral in čuvati moje spanje. Stefano. E no, šel sem kruha iskat. Rolla. Lačen nijsem. Stefano (za-se). Dobro sem naletel! (Glasno.) Torej se pa zopet vlezi in nadaljuj sanje. — Rolla. Nijsem truden. Stefano. In vendar si celo noč delal! — Varuj se vendar, brate, uže zaradi samega sebe in zaradi svojega brata tudi. — In ti čestiti gospodje bratranci, ki te zovejo nemarneža in lenuha! — O, da bi le ti ne bil zabranil praviti o tvojem delovanji — jaz bi jim uže bil povedal, kako si ti, od kar smo v Florenci, več nego 100 cekinov z izrezovanjem malih lesenih podobic prislužil, ki mi jih stari žid Salomon Dorcas, starinar, vendar le s četertim delom njihove vrednosti plačuje. 13 Ro11a. Vsaj varuje skrivnost in ne ovadi, kedo jih dela. Štefan o. Da, molčeč je, saj mu je to v korist! Ro11a. (Poišče statueto iz necega kota.) Tako, pojdi in ponudi mu to! Stefano. Ah, to me iznenaduje. To je torej delo tvojega skrivnostnega ponočnega truda! — a jaz bedast otrok sem mislil, da je kaka sv. Ceciiija? — Škoda! Škoda! Pa — e no; tudi to ima svojo dobro stran! Marmor bi ti morda prinesel zlat lavor — les ti nosi rumene zlate; in da si nijsi deloval za svojo neumerljivost — tudi življenje nij tako slabo in s tem se da vendar 14 dni živeti, da nij treba pri peku na-posodo jemati! Ro11a. Če bodeš lepo varčno ravnal. Stefano. Tako? Ali se imaš kaj pritožiti čez svojega hišnega oskerbnika? (Ogleduje podobo.) Mal Peter! •— Ah, ti nježni ključki! to ti morajo biti mala nebesa, da jih ti odpro! — Kaj ne? Vse kar ti delaš, je tako nježno, tako dovršeno! Ali veš, da me ta-le svetniček spominja malih gotičkili kipov na koru genoveške katedrale! Rolla. Bili so mi pred očmi, ko sem ga izrezoval. 14 Stefano. Ah, ko bi le kak kip poslal za razpisano darilo; — saj sem vendar zmerom upal, da bode izza skrivnostnega zagrinjala tvojega svetišča kaka svetnica stopila na svetlo ? Kako škoda, brate, da staviš tako malo zaupanja v svojo zmožnost! — Ti preponižni mojster! Kako lepo priložnost si zamudil! — Glavo bi zastavil, da bi venčala lavorika tvoje čelo! Ro11a. Dosti, Stefano, ne govori mi nikoli več o razpisanem darilu! Čuješ? — A sedaj me pusti samega! Stefano. (Na stran.) Nič se ne spravi iz njega. (Glasno.) No, uže grem. S Petrom pod pazduho tečem k Salomonu in s periščem paolov pridem nazaj! Ro11a. Ne — čas je še — najprej pojdi k svojemu mojstru in se uči risati. Stefano. O, jaz tako napredujem, da bo-dem imel kmalu „ odlično" in da bodem kmalu odlikovan, potem začnemo slikati! Juhe! — Da, sicer pa uže veš, da ne delam več karikatur ? — Ali nij to premagovanje samega sebe? — Moj ostri gospod brat mi je zapovedal: „Naj te ne miče bedake delati iz svojega bližnjega!" —- tedaj sem se premagoval — in premagal — (Rolla se dela nejevoljnega). No, da, Saj uže grem! (Nastran.) Vedno hoče sam biti — kaj pač pomeni to? 15 (Glasno.) Z Bogom brate! z Bogom! (Odhiti, Rolla zapre koj za njim srednja vrata.) Peti prizor. Rolla. Tudi on govori o tej razdelitvi darov, in mi jo meče v oči! — Zares, najlepšo priliko poskusiti svojo zmožnost, da se spozna in pripozna, sem žertvoval. A saj moje delo ni več moje — nič nemam prava do njega — a verhu tega, — ali se mi nij ponesrečilo! •— ta napaka — ta napaka — ta nesrečna napaka na rami! — (Molk.) O, drevi bode Florenca imela v svojih zidovih srečnega človeka! — da, srečen, ■— trikrat srečen ta, katerega Buonarotti kot zmagovalca ovenča! — A jaz!!! -—-Ah, pač prav je imel Stefano: sam o sebi dvomim — gorje mi! Kajti, da se človek zave svoje moči, je perva stopnja do dobrega uspeha! Kde ste ostale osre-čevalne sanje moje mladosti, ki ste me obdajale se slastnimi podobami? — Sanje o stvarjanji, o uspehu in o slavi — ste-li bile hčere domišljije? — (Vsede se in je videti zelo zamišljen.) 16 Šesti prizor. Leonora (nastopi z dojnico svojo od desne, obe ste zakriti in zaviti v plašče). Rolla. Leonora. Rolla! Rolla (poskočivši). Leonora! — Ah, vendar! vendar! Leonora. Čuj! — Ali ne slišiš korakov zunaj ? Rolla. Ne. Leonora (dojnici). Pojdi, Ginerva, in straži pred vrati! — Pazna bodi! (Dojniea odide na desno, vrata ostanejjo na pol odperta.) Rolla. Leonora! Mesec je pretekel, kar sem vas videl v zadnje! Cel mesec — cela večnost! Leonora. Moj oče je bolan ležal; otročja dolžnost me je vezala na njegovo posteljo — (se nemirno ozre). A Rolla, ne vem, zdi se mi, da me obdajajo ogleduhi. Rolla. Zakaj, Leonora, kaj so zasledili vaša pota? — Kako zvezo naj bi slutili mej de-dično plemenite rodovine in revnim, neznanim umeteljnikom? — Pomirite se, contessa! Leonora. Od kar sva se sešla v zadnje, je moje serce polno skerbij, ki jih ne morem 17 pregnati. Moj oče nij več proti meni, kakor poprej — zdi se mi, kakor da bi ga težila kaka tajnost! Je-li sumnja, Rolla! Ko bi morda vedel! Rolla. Izgubljeni bi bili vi, Leonora, kaj ne? Leonora (s pobešenimi očmi). Rolla! Rolla. In zakaj, Leonora, imate pogum, da pridete zopet k meni ? Zakaj poslušate z nova sirenski glas svoje ljubezni? Ko bi vaš oče kaj sumil, ko bi vas dal opazovati? Da-si nijsmo več v Genovi, da si je prognanstvo njega in njegove ostro zadelo in spodkopalo njegovo bogatstvo: predsodki stanu naju bodo vedno ločili, in ne-spametnež bi moral biti, da pozabim to. Naj dosežem še toliko slave, nikedar ne bodem umečil patricijev ponos. Rolli je moči pridobiti si ime, naslova — nikoli! — Zato, Leonora, ločite svojo osodo od ubozega neznanega, nad seboj obupa-jočega umeteljnika. Vzemite perstan nazaj, ki ste ga nekedaj, v nespametni, ah, le prelepi nadi, menjali z menoj! Zapustite me, contessa, in — pozabite me! Leonora. Kako ste vzburjeni, Rolla, kako sebe in mene mučite! Rolla. Da, jaz imam umeteljniški ponos — neizterpljiva bolest mi je, pahniti vas s svojo ljubeznijo v nesrečo! 2 18 Leonora. Kaj vam daje pravico, imeti tako misel! Kaj sem storila, da sem jo vzbudila? — Notranji nemir me vznemiruje •— povedala nem vam to — in to je vse! A vi, hudobnež, skušate vse moje nade, moje sanje na enkrat uničiti. Moj oče, pravite, ne bo nikedar najine zveze dovolil? O, več imam upanja do njegovega očetovskega serca, nego do očetove ljubezni. On nij več bogati conte Andrea Costa, ki je premogel v Genovi tri palače in deset obloženih ladij na morji: on je, pregnani Costa, ubogi starček; a vi, Kolla, vi ste bogateji, vi ste srečneji od njega, kajti vam so odperta zlata vrata bodočnosti. Eo11a. No dobro —• torej vam moram vse razodeti, in ko bi me še grozovitnejšega si mislili, kakor poprej. Da, Leonora, vaš oče vam prikriva neko tajnost, motili se nijste. To tajnost zvedite sedaj: Contessa Costa je namenjena za soprogo marchesu Appianiju. Leonora. Mogočni Bog! Eolla. Govorica je po vsej Florenci — resnica je. — O, sovražtvo, ki se mi uže zbudi, če se zmislim na onega malopridneža, mi zagotavlja to. Leonora. Appiani ? Bogati, ponosni Appi-ani? Ljubljenec nadvojvodov?? ——-Kes je, da često govori tajno z očetom — in v našem položaji, 19 naši zakritosti —-. A nespametnima, ki sem jaz, saj je uže eno leto s kraljičinjo Colonno zaročen. Roli a. (dvomljivo). Je-li mogočne? Leonora. Za gotovo vem! — A razim tega, ko bi tudi ne bilo tako! — Da-si ima moj oče moči, da me ljubemu odreče, a tako neusmiljen ne bode, da mi vsili pristujenega človeka, a tudi jaz ne bodem tako slaba, da bi si ga dala vsiliti. Besedo na to. Rolla, svojo sveto besedo: vaša nevesta,, ali pa nevesta nebeška! — Naj previdnost sklene, kakor hoče, ne bodi vam nikdar žal, da ste me poznali, da ste me ljubili. Čista je najina ljubezen, brez zarudenja. morem jo zaupati Bogu, in naj stori njegova volja, kar hoče, bodi-si da bodem soproga ume-teljnikova, bodi-si da bodem maziljenka gospodova , vedno bodem rekla ponosno: Ti si bila perva, ki je spoznala njega, perva, ki jo je ljubil o n. Rolla. Perva in edina! Hvalo, hvalo vam Leonora! Nebeški blagoslov nad vas! Vaš glas vliva tolažilo v moje serce, navdušenje v moje persi. — Bolj ko kedaj je bila moja duša napolnjena dvoma in otožnosti — kar se prikažete vi, in oblaki zbeže, ter sladka nada me ojači z nova, da še upam, da se borim! Naj mi prihodnost prinese, kar hoče, pričakati hočem — 2* 20 saj vem, da me ljubi Leonora! (Poklekne pred njo> in jej poljubi roko.) Leonora (sklonjena čezenj). Sanjač! (Odpravi mu lase raz čelo.) In vi nijste pozabili poleg Leo-nore Cecilije! Rolla. Misli na Leonoro so me navduševale za Cecilijo! Noč in dan sem delal — a ne govorite mi o delu, če vam govorim o svoji ljubezni, ne poprašujte me po kopiji, ako kleče molim original. Leonora. Kaj? Vi je nijste poslali na presojo ? Rolla. In vi — vi me vprašate to? Leonora. Gotovo. Rolla. A — kaj je nijsem samo za-se, prav za-se naredil? Vašo podobo sem hotel imeti, vašo podobo, da bi bil daleč od vas vedno pri vas; podobnost, ki, nepopolna sicer, a kolikor mogoče zvesta, polni mojo zapuščenost s tolažbo in z mirom. Ko sem začel delo, preleti nadvojvodov klic vso Italijo, navduši moje misli za sv, Cecilijo, predmet domišljiji vseh umeteljnikov. — Tako se je zgodilo, da je delala moja roka Cecilijo, ko je mislilo moje serce na Leonoro. — Nikakov drug namen nij vodil mojega dleta, prisegam vam! — A pač, spomnil sem se Genove, mislil sem na ono teraso, kder ste mej harpine 21 akorde mešali pesni najsvetejše ljubezni. Tam sem vas v pervič videl, tako bi vas hotel vedno gledati, tako sem izdolbel iz manmora najblažji svoj spomin. — A skrita naj ostane podoba — skrita za gostimi gubami onega zagrinjala in ni-kedar naj je ne gleda oko tujčevo! Kajti pokazati vašo podobo, Leonora, podobo najlepše ženske v Florenci, bi se reklo pokazati najino ljubezen ; odkriti Cecilijo, reklo bi se, Leonoro izdati — reklo bi se omadeževati nedolžnost! Leonora. O! Kam je prišlo z nama! Rolla. In glejte, contessa, ker nepremagljive zapreke našej sreči pot zapirajo, ker ste vi morda kmalu zame za vedno izgubljena, ne bi-rad, — niti za neumerljivost Michel Angelovo, da bi se ločil od te podobe. — Brez Leonore, brez Cecilije, kaj bode iz mene? — O, ne smehljajte se mojej abotnosti! — Ta kip, — bodi si, da res vidim na njem, kakor na pervem delu, bodi si, da moje oko meni videti vaše čerte — ta kip ljubim, ljubim ga, ne kakor podobar, ne kakor ljubitelj! Pygmalionova zgodba je tudi moja: če sem pri kipu, nijsem sam — in če ste vi navzoči, smo trije ! — In sedaj ko je skoro doveršen, sedaj, ko je videti, kakor nekaj resničnega, kakor nekaj živega, sedaj se tresem pred njim, kakor se tresem pred vami. — Na roci, ki derži liro, je napaka; 22 poznam jo, to napako, in vidim jo, trikrat bi udaril po dletu, in več bi je ne bilo — a neupam se. Zdi se mi, da diha ta podoba pod dletom, in menim, da bode pritekla kri, če se je le se železom dotaknem. — O Leonora — bodite usmiljena z mano. (Kakor v domišljiji.) Mnogolkat, ko' se je nagnol dan, ležal sem pred kipom na kolenih — nebeški glasovi doneli so iz strun njene lire — zgenila se je — stopila se stopnic — ter se nagnola čez-me. Leonora (naslonjena nanj, poprime njegovo roko, da ga pomiri). Torej ste mi ustvarili tekmico, Eolla ? K o 11 a (si pogladi čelo). Sestro sem vam dal, Leonora! Leonora (gre k stopnicam). Pustite, da jo vsaj vidim, to nevarno sestro — Roila (jo lahko zadržuje). O ne, še ne, Leonora, še ne! — Pač vzplamenim, če se je spomnim, a vendar mi manjka poguma, da jo odkri-jem. Dodelana še nij, toliko jej še manjka! In potem — ne, ne smete jej blizo! Resničnost tako blizu podobi, življenje brezčutnemu kamenju? Nikoli! Poguma nemam, da vam jo pokažem! Leonora. Slaboten človek! Jaz zahtevam,, jaz hočem! 23 Eolla. Vi hočete? (Prisiljeno.) Naj bo! (Urno gre po stopnicah, pritisne-na pero; zagrinjalo se odpre. Kip sv. Cecilije se vidi na podnožji. Dolg molk.) Leonora. No, Rolla! — Pred sodbo s podobo! — Še denes, koj v tem trenotku! Rolla. Leonora! Leonora (navdušeno). Prokletstvo me zadeni, če bi naj jaz bila nzrok, da ostane to delo neznano. Videti, občudovati je mora svet! Kinčati mora lavorika mojega ljubimca! In če me pahne oče od sebe, in če me obda sramota! — Rolla. Kaj? Za-me slavo, za tako plačo? — Nikoli! Leonora. O, abotnica, da govorim o sramoti! Vidiš, Rolla, da ne vem, kaj govorim! — Kraljica bi čestila tvojo ljubezen! K nebeščanom povzdiguje mene. — Kaj si rekel o podobi? To je izvirnost, to je življenje samo! — Da, prav si imel! Diha, stopila bode doli! — O, moj blagi Rolla, moj veličastni podobar! Vredna te hočem biti — obetam ti! — Proč s pritlikavimi pomiselki, proč z bojazljivimi mejami! Moj oče je ozdravel, moči ima, da me bode poslušal, a jaz bodem krepka dovolj, da ga prepričam! Rolla. Leonora, ljuba! — Ti hočeš! — Dobro, naj bode! A pomni dobro, le ako tvoj 24 oče dovoli, pokažem podobo ljudstvu! Ako se brani, mi je nobena zemeljska moč ne uterga. Leonora. Branil se ne bode, za to stojim jaz, kmalu bodeš imel gotovost! — Zaupaj meni, Rolla! — Tvoja je Leonora do smerti in ponosna bode pred svetom in ljudmi nosila tvoje ime. (Odide naglo.) Rolla. Leonora! Ljuba! — O, sodba ljubezni je, ki jo je izrekla! — A ne bode izrek sodnikov, menenje ljudstva drugačno? Tebe naj pokažem, moje delo, moje življenje? (Obstoji občudujoč pred kipom.) Stefano (terka zunaj). Rolla! Rolla! Odpri vendar! Rolla (prestraši se). Štefanov glas! (Zagerne podobo.) Pristujeno zagrinjalo, padi še enkrat — morda v zadnjič. (Odpre vr%ta.) Sedmi prizor. Rolla. Stefano. Stefano (upehan). Uže zopet zapert? — To sem letel — na! letel! — Rolla (ostro). Ali ti nijsem rekel, da pojdi k svojemu mojstru? Stefano. Da, le zmerjaj me! Svetujem ti! Poglej sem! — (Verze pest zlatov na mizo.) 25 Rolia. Zlato? Stefano. Bogati smo, kaj ne? Le poglej te lepe zlate, s podobo nadvojvodovo. Dvajset podob njegovih, brate! Rolla. Kedo ti jih je dal? Stefano. Dal? — Mojster Rolla, zaslužili smo si jih, ključi svetega Petra so odperli blagajnico. Rolla. Kaj? Stari Salomon? Stefano. A kaj! Ta derži svoj denar pod Salomonovim pečatom! — Ne, preveč čudno jih nijsem dobil. Povedal ti bom. Obstati ti moram, radovednost me je peljala v Appianijevo palačo, da pogledam vso družbo svetih Cecilij, ki so ondi razpostavljene. Pot je sicer malo dalji, a kaj! si mislim, nič ne de^— Baš sem prišel, ko so se odperla vrata. Niti' duše nij bilo v veliki dvorani, le jaz, moj Peterček in še dva druga — nek star sivobradec in nek mlad černobradec. Opazovala sta kipe, druzega za družim, od nog do glave, in stari je grajal — no, ta ti je grajal. Rolla. In kaj je rekel? Stefano. O, ta je bil jako oster. Mlajši je zinol pač marsikak a! in o! vmes, a stari se nij dal motiti. Slednjič pridemo pred najboljše delo cele razstave — čuj bratec, zares Cecilija, •da je bilo veselje gledati; — kar na enkrat za- 26 upije stari: „Cospetto di Bacco! kako krasen kip!" ter mi poterka na ramo. „No, da," rečem, „posebno vrat svetnice mi izverstno dopada." — „A kaj," zagodernja, „kedo govori o tej, jaz govorim o tvojem Petru! — Kam ga neseš?" — „K staremu Salomonu, starinarju!" odgovorim. — „Ali ga prodaš meni V" — „Zakaj pa ne, če koj plačate!" In, ne da bi še kaj vprašal, mi vzame Peterčka iz rok in reče onemu: „Marebese, vi, kot intendant nadvojvodovih muzej, ne pustite, da vam ta umotvor uide. Iz najlepšega veka gotičkega podobarstva je in je gotovo vzet iz. kake stare kapele." — Mlajši izdihne zopet nekaj svojih občudujočih a! pa o! Zderževati se smeha nijsem mogel več. „Gospodje," rečem, „če vojvoda Cosimo nema boljih starinarjev, kakor vi, obžalujem njega in njegove"starine. To delce nij niti iz kake kapele niti vas hočem goljufati ž njim. Moj Peter je le posnema, in pred dvema mama dokončan." — Kar omolknola sta; nema se drug z drugim spogledujeta. Mlajši se najprej otrese in se jame z mano vred smijati — a sta-reji je godemjal, kakor lev v vojvodovem zve-rinjaku. Na zadnje zamermra: „Posnema, res je, sedaj pač vidim — a naj bode kakor če,, mož, ki je to izrezal je umeteljnik! Kako se zove" ? — „To je skrivnost," odgovorim, „saj nič ne de 27 in na to mi mlajši svoj mošniček v roke potisne; rekel sem njima: „Hvalo, velika starinoslovca!'' — in tukaj sem! Ro11a. A 20 zlatov za tako delce! — Stefano. Tako? Ali bi mu moral še kaj nazaaj dati? Rolla. Ne, nikakor, baš mi jib je treba! (Za-se.) Še mi je, ko da bi sanjal! Ven! ven, na prosto! Merzlično mi gori glava, tla se zibljejo pod mano ! Proč, k razstavi! Stoperv čez eno uro dobom Leonorin odgovor, do tja si hočem ogledati dela svojih tekmecev! (Hoče oditi.) Stefan o. Ti greš? Rolla. Da se malo prevedrim! (Zaupljivo.) Z Bogom, Stefano! — Uspeh mojega Petra je morebiti srečno znamenje. Stefano (urno). Uspeha Ceciili'e? Rolla. Kako veš? Stef a n o. Torej veš ? Je-li mogoče ? Ti si — Rolla (ga objame). Poterpi, radovedno dete, poterpi! Kedo ve, kaj prinese prihodnja ura, kaj bo odgernola srečna bodočnost! — Upaj, Stefano, in moli da blagoslovi božja previdnost tvojega brata in tebe samega, zvesti tovariš v revi in v terpljenji! — In sedaj — z Bogom! (Odide.) 28 Drugo dejanje. Pervi prizor. Stefano (hodi pred zagrinjalom semtertja). Tedaj se vendar nijsem motil! To zagrinjalo zakriva Cecilijo? O, ljubi nebeški brat! — A zakaj neki le tako skriva? — Ah, gotovo zopet v sebe nij zaupal, boje se, da se mu ne ponesreči! — E kaj ! Temu se mora posrečiti! in tem bolj, ker ima sam pogum, da jo ojavi, morala se mu je posrečiti. Ah! da bi le malo skozi gube videti mogel — dolgočasno zagrinjalo! (Miehel Angelo in Appiani se v ozadji prikažeta.) Glej! čudno! Moja umetnijska zvedenca! (Nasproti jima gre.) Drugi prizor. M. Angelo. Appiani, Stefano. Stefano. Le bliže stopita, gospoda, dobro došla! Miehel A. (terdo). Pozdravljen! 29 Stefano. A kedo vama je pokazal pot k nam! A p piani. Salomon Dorcas. Stefano. Stara klepetulja! Appiani (Angelu). Vidite, da sem imel prav; tu je moralo biti. Michel A. O, vi morate vedno prav imeti, to je po vsem svetu znano. Appiani (smeje). Haba! Še vedno se nemo-rete pomiriti zaradi svoje zmote; — no jaz se lehko zmotim, a vi! — Gotična rezbarija! Stefano (smeje). Ukradena iz kake stare • kapele! Appiani. Najmenj 300 let stara! Stefa no (ga poterka na ramo). A mi jih vsak dan delamo! Hahaha! Appiani (na enkrat resen). Dovolj, dečko, dovolj! Michel A. Kde je gospodar? Stefano. Kateri iz mej obeh? Michel A. No, umeteljnik, strela! Stefano. Oba sva umeteljnika, in jaz sem mlajši ter sem vam na službo. Oni je šel od doma. Michel A. Počakati ga hočem! Appiani. Manjka časa! — Pozneje morebiti, — o pripravnej priložnosti. 30 Michel A. Meni je takrat pripravno, kedar mi je ljubo. Appiani (tiho). A nadvojvoda čaka. Michel A. Naj čaka! Appiani (na stran). Nesterpljiva terma! Stefano. Je-li gospodoma ljubo, da se vsedeta? — Poslužita se naših stolčkov! Mickel A. Ti torej tudi tu stanuješ? Stefano. Se svojim bratom. Michel A. Koliko je tvoj brat star? Stefano. Dva in dvajset let. Mickel A. Ali ne dela nič boljega, nego sem videl ondi? Stefano. Boljega? Mickel A. Tvoj brat je zmožen; jaz ne maram, da potrati svojo zmožnost za otročarije. Stefa n o. Otročarije ? Stari gospod, slabega ste spomina; pred eno uro ste rekli — Mckel A. On misli, kakor jaz, dete; če ne, bi ne prikrival svojega imena. Zakaj nij naredil nobene Cecilije za darilo? Stefa n o. Nij mu treba dajati računa o svojem počenjanji. Appiani. (na stran Michelu). Le priznajte, mojster, da ste se v drugič zmotili. Rezbarija je bila prijetna, a ničesar nij bilo na njej, da bi pričalo o zmožnosti izdelatelja, Vi ste entuziast! 31 M i c h e 1 A. Rečem da ne. Oni mladi mož se svoje zmožnosti morebiti ne zaveda; užiti hočem vesele, da mu oči odprem. Iva eni sami verstici, marchese, spozna se velik pesnik, na enem samem udarcu dletovem veri podobar. Kedo ve, da ne najdem na njem ženijalnega moža — teh nam dan danes žalibog manjka. A p p i a n i. Vi ste ostri, mojster. Ali nama nij pokazala razstava, krasne izdelke Giovannija Bolonjskega in Rolanda Pizanskega? M i c h e 1 A. Opisana dela, brezi duha in resničnosti. — Da, tako daleč je se stoletjem prišlo, ki se je z Rafaelom in Leonardom pričelo! — A, jaz molčim: Dolžili bi me lehko zavisti umetelj-niške! A p p i a n i. Vas ? M i c h e 1 A. O, mnogo sovražnikov imam v Florenci; ne čudim se, saj sem tukaj rojen. A glavno, kar mi očitajo, je zavist, nevošljivost. In vendar je bil najžalostneji dan mojega življenja oni dan, ko je izplaval mladenič v nebesa iz katerih je prišel. Ti, o Rafael, katerega ime se uže glasi kakor harmonija sfer, tvoje začetje na-znanjevalo je lepše čase. Na tvoje umerljivo krilo je pala edina solza, ki jo je kedaj moje oko jokalo! A p p i a n i. Pustite te žalostne spomine in tudi boljše o svojih rojacih mislite. Le še nekaj 32 dnij ostanite, da se prepričate, koliko prijateljev tu imate. Kaj vas tudi tako naglo v Rim nazaj kliče ? ^ Mickel A. Moji učenci, moja dela in moji običaji. (Pogleda okoli sebe in na Stefana, ki se je mej tem vsedel risat in ju včasi pogledal.) Kaj, dečko, ali si tudi ti podobar ? S t e f a n o (skrije urno risarijo). Jaz sem slikar, M icbel A. Kedo je tvoj mojster? Stefa n o. Andrea Solari. M icbel A. In učitelj tvojega brata? Stefa n o. On ima dva, kakor pravi; dva največa mojstra, katerima ima zahvaliti vse, kar more narediti. Eden je narava — Mickel A. Dobro — in dragi. Stefa, n o. Ta je Michel Angelo. M icbel A. V katerem kraji se je učil pod vodstvom Angelovim? Stefano. E no, povsodi. On pravi, Angelo je solnce, ki ogreva in oploduje vso Italijo, Seveda v Genovi imamo le posneme njegovih del. M icbel A. Vidva sta iz Genove ? Stefano. Da, in še le eno leto sva v Florenci. M icbel A. Če tvoj brat Buonarottija tako visoko čisla, zakaj nij šel raje k njemu v Rim? 33 Stefano. Da, to vprašam jaz vas! Papež zna vse drugače ceniti umetnije, nego ta gospod Cosimo. Papež je prosvitljen in radodaren mož, a ta nadvojvoda — na, ta •— M i C h e 1 A. (mu namigne, da naj molči). Appiani (za-se). Iz Genove? In eno leto v Florenci? Čudovito naključje! (Glasno.) In kako se zove tvoj brat? Stefano (počasi). Kako se zove ? — No, če uže njegovo stanovanje znate: — Rolla, mu je ime. A p p i a n i (na stran). Rolla ? (Potegne listnico iz žepa in jo nagloma pregleda.; Rolla! Zares! Ima-li Zrimani prav? Se-li more Leonora tako daleč spozabiti? O, gotovost moram imeti. (M. Angelu, ogledajočemu podobarije.) Z Bogom, mojster! Uže vidim, da ga boste počakali. M i c b e 1 A. Zanesite se na to. Appiani. (Stetano.) Prišel bom zopet, da naročim malih kipov. Stefano. Vsi aposteljni so vam na razpolaganje, in angelji tudi, iz lesa ali iz kamena. (Spremi ga. Appiani odide.) 3 34 Tretji prizor. Stefano. Michel A. M i c li e 1 A. Meniš, dečko, da tvojega brata dolgo ne bode? Stefano. Mislim da ne. Ali si hočete mej tem čas preganjati? Mchel A. Kako? Stef a n o. E no, se zajuterkom. Bodite mi gost! M i c h e 1 A. E, glej no! Stefano. Brez okolišev! Voda je čista kakor kristal, in kruhek bel kakor sneg. Mchel A. Jaz nikedar drugače ne zaju-terkujem. Stefa n o. Zmeren človek ste. M i e h e 1 A. In dobro mi de. Poglej me, dečko, ali bi mi pač prisodil 70 let? Stef a n o. Na vero! In ko bi še trideset živeli, spravili bi na sto. M ichel A. (pregledavši risarije). Ah veš, da imaš zmožnosti? Stefano (zaničljivo). Menite ? M ichel A. Posebno za obrazarijo. Stefa, n o. Da, zadenem dobro. 35 M i C h e ] A. (mu hitro risanje pred oči pomoli). Kakor priča podoba! S t e f a n o. Glejte, glejte! Kako nespodobno! Ali se spodobi berskati po listnici? M i c h e 1 A. Mojega tovariša si dobro posnel. Nos visok, obraz važen. Dobro, dečko! — Jaz — e no — S t e f a n o. Kaj ne ? Naredil sem vas prestarega? in premalo važnega? Mickiel A. (mu šaljivo žuga). Dečko! — A guba tu — Stefano. Dela vam obraz pregerbast? — E no —- (vzame svinčnik). Michel A. (mu ga vzame iz roke).Daj malo sem! (Prenaredi risarijo.) Stefano. Glejte no? Ali se tudi v naše rokodelstvo štulite ? Michel A. Učil sem se v mladosti. Stefano. Dolgo mora uže biti. No, tako -ostrih študij gotovo nijste imeli, kakor jaz — vedno in vedno po Michel Angelu. Michel A. Kaže se, da ga menj ljubiš nego tvoj brat. Stefano o. Zadeli ste! Njegov duh mi je previsok, in kar je previsoko, dolgočasi na zadnje. Prestopimo zato k kratkočasneji reči. Povejte mi mojster Michele — 3 * 36 Michel A. Kako veš moje ime? Stelano. Ko da bi ga ne bil poprej čut Nij mi treba prej predolgo popraševati in iskati- Micbel A. "Urnem, in sedaj bi rad še več vedel. Stefano. E no, saj tudi vi več veste, nego-najino ime. M i e b e 1 A. Meščan iz Rima sem, katerega so opravki v Florenco pripeljali. Stefano. Mislil sem si pač! Ste-li kupec? Michel A. Uganol! Kupec. Stefano. Poznate nadvojvodo? Michel A. Seveda, uže marsikaj mi je naročil. Stefano. Kake reči? M i c h e 1 A. E no, vse kar morem preskerbetL Stefano. Priporočite mu vendar mojega brata. — Michel A. Zmožen mož se ve sam priporočiti; zakaj ne izdela kake večje reči, ki bi se mogla pokazati nadvojvodi? Stefano (nepremišljeno in naglo). Kakor da bi je ne bil naredil. Michel A. (urno). Tam za zagrinjalomtičil Kaj ne, dečko? Stefano. O Bog! Kedo vam je povedal?- Michel A. Ugenol sem. 37 S t e f a n o. Ali vam nijsem morebiti jaz izdal ? Micbel A. A zakaj prikrivate tako? Stefano. Vem li jaz? — A še denes mi je hotel vse razodeti in zadnji čas je, kajti denes se bode razsodilo. Michel A. (naglo). Torej Cecilija? Stefano. Ah, mojster Michele; to nij prav od vas. vi me napravljate, da blebetam — in iz-blebetam. — Michel A. Ljubiš li svojega brata? Stefano. Kedo bi ga ne ljubil? Michel A. Torej mi ne zamolči ničesar. Srečo in slavo velja! Zakaj se kip še nij tja poslal? Stefano. Da, ko bi smel to vprašati! Morebiti ga še kar ne pošlje, ponosen in boječ, kakor je. Samemu sebi ne zaupa, in če se mu ponesreči, spravilo bi ga v obup. Michel A. Ogledati moramo — Stefano. Da, ko bi le ne bil prepovedal. Michel A. Da ga oserčimo. Stefano. Seveda bi trebalo. Michel A. Skoro stavil bi, da je delo vredno darila. Stefano. Jaz derzno stavim! (Mej tem sta prišla pred stopnice.) 38 Michel A. (poteguje pregrinjalo). Zagrinjalo se ne gane. Stefano. Stojite! Stražiti hočem. (Gre k vratom.; Mi c h e 1 A. Ah je morebiti kako pero v steni ? Stefano. Da, na desni, le dobro iščite — Michel A. Imam je! (Zagrinjalo se odgerne, on stopi doii iu ogleduje podobo nekoliko oddaljen.) A! za Boga! Mojstersko delo! Stefano (prihiti). O moj Bog! Da, kako lepo, kako divno! Michel A. O, gospod marchese, torej se vendar nijsem motil! Stefan o. Nebeški obraz! A tako znan mi je! — Da čisto prav! Ona je! Leonora! — O, kaj zvem! Mliihel A. (zamišljen, ne paze nanj). Rafael nam je vstal kot podobar. — O, Italija, domovina !• Lepi dnevi te čakajo! — O, sedaj se ne čudim,., da je imel svoje delo skrito za trojnim zagrinja-lom! Zrak, dih, pogled bi lehko to nježno stvar ranili, ter jej vzeti njeno lepoto! Sedaj, stari mojster Michel, lehko umerješ, sedaj imaš naslednika. (Stopi ogledujoč še nekaj korakov naprej in se na enkrat na čelo vdari.) Na roti, Ceržeči lirOr je napaka. Stefano. Napitka V 39 Michel A. Na členu, le sam poglej. Stefano. Napaka! Mickel A. Saj bode v oči! Stefano. Ah, kaj pač tudi vi o tem umete! Michel A. Čuj! Ne čuješ li korakov pred vrati? — Brat gre! Stefano. A, moj Bog! (Urno ven leti.) M ichel A. (prime za dleto in kladvo ter popravi napako). Tako! In tako! Kar roka se mi trese, kakor kacemu učencu! Pogum, stari dečko ! — Tako! Stefano (pride nazaj). Za božjo voljo! Kaj počenjate? — Moje risarije lehko prekrižate, a to delo mojega brata! — Pomagajte! Pomagajte! Umor in poboj! Mickel A. Tvoj brat ne bode pozabil mojega pohoda! Stefano. Da, da vas bode klel. M ¡ichel A. Da mi bode hvaležen. Stefano. Ah, sedaj pa res gre! Sveta pomagalka, pomagaj mi! Michel A. Mimo! (Zakrije podobo in stopi na stran.) 40 Četerti prizor. Michel A. Rolla. Stefano. Ro11a (zamišljen). Vsi dvomi so se z nova zbudili. Javnost, katero sem si želel, me straši. Ona Cecilija Giovanna Bolonjskega je lepa — o, za res, lepša nego moja! In vendar kako krivična, kako grozovita je sodba množice! (Zagleda Stefana stopivšega k njemu.) Stefano. Dolgo si izostal, brate! in ves v skerbeh prideš domov. Rolla. Prišel sem iz razstave. Marsikaj lepih recij je ondi. Stefano. Pa! pa! Rolla. Bolje, da obderžim svoje delo, nego da propadem, stopivši v javnost. Stefano. MialjSorčnež! Michel A. (stopi mejoba). Propada se bojite? Je-li to res? Rolla. Gospod! Stefano. Čisto sem pozabil, Rolla, ta gospod je oni kupec, ki je umel malega Petra tako ceniti. Dolgo uže čaka. Rolla. Previsoko ste cenili moje malo delo ! Michel A. Prav! Zato pa porabite svoj čas v prihodnje za kaj večjega. 41 Ro11a. . ¡r$r lp «« $|gA«flH8[niMHp i i f ..íVíf ' r , . ' • i-il si " 'ioïiiJ is- • - .... •?. . 4 - - ■■ ■■■'■■ "v ' . : - ; ■