Meglice Ustrašila me je riba, verjetno ščuka; z odprtimi usti je skočila iz vode in pustila polovico svojega telesa zunaj. Preostali del mi je dovolila, da spremljam prek mehurčkov. Kakor krt, a ribin čas je krajši. Moj čas je krajši. Dokler se ne napijem vode, plavam. Potem bom z belim trebuhom proti nebu poskušala nakazati smer. Bolj si zlit z okoljem, bolj te ni – izginjaš. A dodal si tisto nekaj, kar spremlja sonce zjutraj in zvečer. Kaja Teržan Sanje sanj 556 Sodobnost 2018 Sodobna slovenska poezija Razgled nad jezerom Vsako jutro je ta negibni začetek s tišino, ovito v klice po dihu, hrani, vodi. Od jutra se trudi, detelj … ali pa jih je več – ne vem, koliko udarcev je potrebnih za udobno luknjo, lastno stanovanje. Ti ne veš, kako močno si želim potopiti se v to jezero, za hip končati svoje bivanje na površju. Kjer si vse delim do potankosti odmerjeno. To je moje, to tvoje; moja postelja in omara, moj prekat za čevlje in masivna skrinja za hladnejše dni; vse imam pretaknjeno. Skoraj, da me ni. Razgled sem; imam zunajtelesno izkušnjo jezera. Najbrž smo opaženi, kadar nočemo. Utekočinjenje kot klic svobodne volje. Kdo se utaplja? Tisti, ki bi radi pomagali, vidijo svet kakor nerazrešen. Ali niso težave le bitja, ki še niso prispela: duša, ki se še ni prekrila s primernim. 557Sodobnost 2018 Sanje sanj Kaja Teržan Vodene barvice Iz sebe si dober, ob drugem si slab. Torej? In lažje bi bilo samo spati in ne delati napak. In ničesar doseči, da drugi ne vklopijo zavisti. In biti skromno dojemljiv za izhode v svet nemega filma. Kjer samo opazuješ čustva in misli in širjenje/oženje zenic in vidiš, kdaj je čas, tvoj čas, ko ti je dovoljeno … Ko ti šilijo barvice in ti samo rišeš. In radi to počnejo, ker si njihov gost. In gost si – poln zaupanja. Kakor napiha veter kapljice – skupaj v obliko – v oblak in je jasno, končno je jasno, kaj pomeni slabo vreme. 558 Sodobnost 2018 Kaja Teržan Sanje sanj Prosojno poletje      Poleti uhajajo iskrenosti, ki so se zadrževale pod krili.   Izdajajo jo ustnice: saj ne, da sem lepa, ampak …   In uidejo duševni bolniki iz institucij, ker je počitniški kader študentski. Saj ne, da ni denarja, ampak …     Na smrti so zgrajene hiše. Tudi porodnišnice.   Hrup in molk v izmenjavi neuravnovešeno prodirata.   Nisem sramežljiva; če pogledam stran, je tako iz varnostnih razlogov.   Tvoj oče se je ubil minulo zimo, praviš. In te je pretreslo. Moj nikakor noče umreti; pretresa me ves čas.   Všeč si mi, a ničesar nočem od tebe. Tudi to težko razumeš. Okus po meni ali okus po tebi – naj se ne izgublja med nama ali z nama.   V pronicljivih večerih sprašujem: “Ali vidiš skozi mene?” 559Sodobnost 2018 Sanje sanj Kaja Teržan Odnosi Tu in tam se najde kdo, ki preplava to jezero nerazumno; sicer pa nihče ne namaka nog v tej vodi. V njihovih smrdljivih čevljih je prostor znan. Kar poznajo imenujejo – čisto. Na vsaki strani je obala; kar dela jezero neskončno je veter, ki dolbe in potiska gladino, da se začenja in končuje in začenja in končuje s prevračanjem. Tu in tam se najde kdo, ki razume, da obstajajo ljudje brez doma. In še huje – ljudje brez poti. 560 Sodobnost 2018 Kaja Teržan Sanje sanj Zimsko sonce Sedim na okenski polici južne stene in se grejem z glavo med rameni kot golob v svojem perju. Zima me objema v mehkem nepopisanem naročju, da pocelim prejšnje življenje – v tem. Kajti tukaj in sedaj sem večkrat že umrla. Imam dokaz; moji bližnji so postali daljni, izbrani tujci – moji dragi. Med njimi ti kot izdihljaj prodiraš vame, medtem ko skozi okno južne stene v noči pritiska mraz. 561Sodobnost 2018 Sanje sanj Kaja Teržan Sprehod med grobovi Sonce zahaja z močjo približevanja. Kakor tunel, stkan z veščino pajka; ko zaključi, pretrga vse niti in si obriše nožice v trup. Moj pogled prepričajo gore. Nič jim ni treba. Pustijo se osvetliti. Večno na postu, vedrih lic neizprosno pošiljajo domov tiste, ki menijo, da vejo. Jaz pa govorim rdeče, tja nekam gor v jesensko listje. Otrok ob meni se ne zmeni za razlage. On ve: temo bodo razpršili gasilci s cevjo, z veliko vode. Tema bo popadala na tla, med travo. In zvečer se bo spet dvignila. Molčim in vem, da se bom v naslednjem telesu zbudila nema in hvaležna, da sem nema. Katedrala tišine, kakor bom imenovala svojo nežno, a temeljito zaobljubo, se bo dvignila precej pozneje. 562 Sodobnost 2018 Kaja Teržan Sanje sanj Sanje sanj Večkrat na dan smo morali čez svojo smrt. Vadili smo taktiko pobega … brez učilnic, dvoran, boksarskih ringov: neprekinjeno življenje karavan. Vsak od nas je bil mati in otrok in mož in sosed; naše usode so se prepletale in razpletale v enem samem apokaliptičnem dnevu. Bilo je veliko blata in vzklikov. Bili smo krhki in močni, pošteni, pokvarjeni – dobro in zlo se je prelivalo kakor razredčene barve na mokrem platnu. Prečkali smo nešteto uničenih cest. Bili smo kakor gnuji iz afriških napajališč, ki bežijo pred krokodili. Naš beg je bil večkrat prevrteno življenje pred izpopolnjenim človekom. In vsakič znova smo nekaj pozabili … dokler me ni odrešil šum noči. Vstala sem. Odprla okno, ga zaprla in ugotovila, da se je vse to nekako že zgodilo. Izpopolnjena sem legla nazaj in si želela “zmote” nekih drugih zgodovin. 563Sodobnost 2018 Sanje sanj Kaja Teržan