Prosveta. (Dalje.) ekli smo, da vsakdo želi v blagostanju mirno živeti. Vsakdo sicer to želi, a virov te življenske dobrote in potov do nje ne pozna vsakdo ali vsaj ne popolno. Slučajnosti in usodnosti siplejo malokaj milodarov v jerbas človeških želja, priboriti in pridobiti jih je treba z naporom telesnih in duševnih sil. Pridobivanje mnogovrstnih potrebščin pa je pojav delovanja človeške moči, ki je pojem življenja. Radi tega pravimo, da je življenje boj za obstanek, povratno pa spoznamo, da je kakovost obstanka le posledica življenskega boja in zanesljivo merilo za delovanje življenskih sil. Stvarnik je dal človeku dar moči. Ta izvira iz telesnih in duševnih zmožnosti, ki spe v človeku in čakajo prilike zbuditve, olike, izobrazbe in pojavljanja. Pojavljanja človeških zmožnosti so akti življenja, učinki in posledice zmožnostnih pojavov pa so vzroki in povodi prikaznim, ki jih opazujemo na sebi in na javnosti. Pojav življenske moči, bodisi telesne ali duševne, imenujemo z ozirom na njegov učinek delo; svojstvo človeka, ki ima značaj nagona do dela, pa delavnost. Delavnost in delo sta tečaja, na katerih se vrti in visi obstanek človeštva. Delavnost in delo po kakovosti in kolikosti sta merili kulture, posameznega in splošnega blagostanja. Stvarnik je dal zemlji hranil in živil za vse organizme, a vsak organizem si jih pridobiva po svoje. Kaj bi počelo življenje, polno živih sil, ako bi ne bilo mogočnosti ne prilike poskusiti se na pridobivanju svojih pogojev! Ugasnilo bi brez dela in smotra in bilo odveč! Da človek dela, ni prekletstvo na njegovem obstanku, ampak je naravna potrebnost in neizmerna dobrota. To pa le, dokler ima abso u no, za vsakega človeka enako vrednost in veljavo. Drugi obraz dobi potreb nost dela, ako velja le nekaternikom, kadar se delajo razlike med opravili z ozirom na dostojanstva, ki jih hočemo vživati v družbi; kadar se oziramo „Popotnik" XXV., 9. 17 na svojo čast in veljavo ter ne poznamo naravne resnice, da potrebni nravni opravki ne onečastijo nikogar. Drugi obraz dobi potrebnost dela, ako jo pozna le sebičnost, pohotnost, dobičkarija i. dr., ki se ne ozira na splošno harmonično ravnotežje v človeški družbi. Ostanimo torej nekoliko pri delavnosti občinstva in preiskujmo njegovo prosvetljenost v tem oziru. Na kmetih je gospod, ki ne dela ničesar ali vsaj ne poljskih in gospodarskih opravil, ki nosi obleko po mestnem kroju, ki ima gladko kožo in govori povrh vsaj nekaj nemški. Dokaj slučajev sem opazil, da veljajo dijaki i. t. d. pri domačih za gospode, katerim se ne spodobi, da bi pomagali pri raznih opravkih, najsibodo še tako nujni. Videl sem celo, da jim bratje, roditelji i. t. d. hlapčevsko strežejo, to pa samo zato, da se gospodu roke ne žulijo in čast ne oskruni. Dokler imamo v delavnosti takšne pojme, pač ne moremo govoriti o njeni občni veljavi, ampak le o slojih, katerim so primerna le ta ali druga ali pa nobena opravil» Dokler merimo človeško vrednost z ozirom na oliko, ki ne trpi iuljavih rok, ki razločuje vrste nižjih in višjih opravkov, bodemo vedno imeli olikance, ki nalagajo in prepuščajo napornosti težakom, ki jih imajo v nekaki podvrsti ljudi. Predaleč bi prišel, ko bi hotel omeniti, kar se danes govori in piše o delu. Rečem le, da še na tem polju človeštvo ni doseglo splošne pro-svete. Vem, da govorim marsikomur iz srca, ako rečem, da se gospodarskega dela ogibljejo razun posameznikov celi sloji. Nekateri vidijo svoje moči preslabe, predno so jih poskusili, drugi vidijo stanovsko neprimernost, imajoč čudne pojme o časti i. t. d. Narava pa pravi: „Ne poznam izberi dela, ampak le priliko in potrebnost; ne poznam prenapetosti ne zanemarjenosti delavnih sil, poznam le soglasje med delom in počitkom brez ozira na stan in čast." Že dolgo slišimo pritožbe, da primanjkuje na deželi poslov in drugih delavskih moči. V mestih pa slišimo tožbe, da je poslov dovolj, toda delavnih in zvestih ni. Kmet toži, da gredo mlade osebe v mesto, meščani pa pravijo, da zahtevajo posli preveč plačila, delajo pa premalo. Vsak človek stoji v sredini sveta in se trudi vse, kar ga obdaje, uravnati po svoji glavi. Gospodar želi mnogo dela pri malem plačilu, a delavec zahteva veliko plačilo pri malem delu. Le naraven razum spozna, da gre delu primerno plačilo. Dokler vlada človeka sebičnost, nima srca do soseda, a sosed sebičnik zahtev ne more spolnovati sebi na škodo. Razum, vest in sočutje le gladijo razmere v človeški družbi, ki ob delu trpi in živi. Razum, vest in sočutje pa bistrimo, gojimo in likamo ob naziranju zgledov iz medsebojnega življenja! To vplivajočo smer človeka na človeka zovemo pouk in odgojo. Dostikrat slišimo trditev, da šola ozir. omika odvrača od delavnosti, ali vsaj povzroči, da ljudje izbirajo delo. Po takem bi sodili, da je delavnost v obratnem razmerju z izobraženostjo. Omenili smo že, da izšolanci radi izbirajo med opravki. Kdor pa je šolan, še ni odgojen, a kdor je odgojen, je izobražen in olikan. Lahko si mislimo šolo brez odgoje, a ne odgoje brez šole. Delavnost pa je smoter vse odgoje, odgoja vrh človeštva in človeštvo idejal življenja. Poučno odgojevalni vpliv šolstva izuri človeške zmožnosti do pravilne rabe. Ko bi bili ljudje enakih zmožnosti in po njih enako izobraženi bili bi enaki, ne bilo bi stremljenja ne tekmovanja. Ker pa so ljudje različnih zmožnosti in različno izurjeni, govorimo o napredstvu in zaostalosti — ki ne bodeta izginila nikdar. Napredni čutijo in vidijo svoje napredstvo napram zaostalim, a zaostali čutijo in vidijo svojo zaostalost za naprednimi. Da mnogo mladih duševno agilnih ljudi ne najde dovolj kratkočasnosti pri kmetih, je žalostna resnica. Ljudje ne poznajo lepot krasne narave, ne znajo o njih premišljati, ne jih občudovati. O tem jih nikdo ni poučeval, do tega nikdo odgojeval — poznajo le zabavo, ki jo ponuja občevanje z ljudmi. Življenje na kmetih ne pozna mestnega hrupa, ne mestnih spletk, ki bujno razvijajo človeško domišljijo, in pokažejo človeško individualnost v večjem krogu, v večji družbi. Človek se hoče kazati, hoče veljati, dokler je mlad; starost le ljubi mirne okolnosti. Sicer je mestno življenje največkrat le fantom zadovoljnosti, ki izgine; kakor hitro ga poznamo. Vsled napredovanja v trgovini, obrtniji i. t. d. narašča promet vedno bolj in vedno hitreje ter porablja in posrkava vedno več moči. Da jih pridobijo, ponujajo navidez večje plačilo. Izkoriščanje duševnih in telesnih moči se godi v največji meri, napor delavcev prikipi do vrhunca — sicer socijalno propade. Mestnega življenja prijetnosti v materijalnem in duševnem obziru vživajo le posamezniki, drugi žive le v hrupu, v delu, v skrbeh. V omamljivi kratkočastnosti, katero nalagajo razni opravki, napenjajo ljudje svoje moči, napenjajo svoje živce, žive pretirano aktivno. Življenje teče meščanom hitreje in pride zgodaj do cilja, do rezultata vseh naporov. Pa domišljujmo si, da rasto obsegi mest neprenehoma. V razmerju pozidane zemlje pojemati mora produktivna zemlja. Naravne razmere bodo določile razvitek mest ter morebiti povzročile, da bo pomanjkanje živeža ljudi vodilo iz mest na deželo. Ko govorimo o dejstvu, da želi človek kazati svojo individualnost v družbi, nam je omeniti, da ljudje ne cenijo vsakega dela enako in ne po istem merilu. Ozirajo se vedno na mero duševnega napora, ki ga dotično delo zahteva. V preobilici in raznovrstnosti življenskih potreb pripada različnim ljudem pridobivanje in priskrbovanje različnih potrebščin. Zavladal je princip razdelitve dela in nastali so razni sloji, ljudi z ozirom na delo, ki jih imenujemo stanove. Kakšni so odnošaji med stanovi! Stanovi bi si naj bili naravno priredni, kajti odvisni so drug od drugega. Toda povsod se govori o višjih in nižjih slojih, stanovih, krogih i. t. d. Malenkostnim častilakomnežem dobro de, da so v višjem krogu. Po nekod se baje uči, da so lajiki „homines inferiores" (ljudje nižje vrste). Cenjeni čitatelj! Črevljev, obleke, jedi i. t. d. neobhodno potrebuješ, to so ti materijalne potrebe. Crevljarja, krojača, izborno kuharico i. t. d. hvališ ter jih priporočaš znancem, ako so ti do dobrega ustregli pri izvršitvi tvojih naročil. Ako čitaš pesni, romane i. t. d., ki ugajajo tvoji domišljiji, tvojim nazorom; ako pregleduješ druge duševne proizvode, n. pr. na polju znanosti in umetnosti, ki zahtevajo velikih duševnih spretnosti, primerjaš svoje zmožnosti z onimi, občuduješ dotičnega autorja ter ga imaš morebiti za duševnega velikana. Niti trenutek ne dvomiš, da stoji izvežban umetnik, pesnik, pisatelj i. t. d. sploh duševni delavec v višjem sloju človeške družbe kakor črevljar ali drugi rokodelec. Vendar pa se ti zdi rokodelec za dejansko življenje bolj potreben nego kateri bodi proizvodnik na duševnem polju. Odkod torej ta navidez krivična ocenitev? Dragi! Človeški duh stoji vedno nad materialnostjo, na kateri on visi, če tudi tiste vreden ni. Vedno ceni duh to, kar proizvaja iz sebe in zaradi sebe višje, kakor to, kar fizične moči ž njegovo pomočjo pridobijo za telesno življenje. Ta naravna resnica je tudi vzrok, da je idejalno življenje v svetlobi človeštva večje vrednosti kakor največje gmotno blagostanje. Duševno delo ima višjo kvaliteto, ker izobraža duh, lika čut, bistri um in ker se brez izobraženega duha ne more vršiti nobeno fizično delo. Razloček med duševnim in fizičnim delom čutijo, vidijo in povdarjajo izvrševalci dotičnih opravil vsled nagona, ki hrepeni po osebni veljavi navadno v osebnem oziru. Pamet in razum kažeta sicer, da ne more človek živeti brez človeka in da je človek človeku vse. Splošno še do tega spoznanja nismo prišli, če le nekoliko pogledamo v življenje. Eden se bori z drugim in pogostokrat izjavi, da je njegov tekmec v življenskem boju poln hib, a sam hoče veljati nad vse. Govori se o inferiornih osebah, slojih, stanovih, celo narodih z namenom, da se vara javno mnenje in goji strastno strankarstvo mesto tolerantnega prepričanja. Iz zlobnega pred- in zapostavljanja oseb, iz otroške občutljivosti in besedičnosti nastanejo nesporazumnosti, ki, podirajo slogo in mir ter gojijo nemir in prepir. Mesto da bi priznali vsakemu svoje, divergiramo po domišljeni veljavnosti, v naravni resnici pa konvergiramo proti manji vrednosti 0. Mislec Schopenhauer trdi, da je vse le laž in videz, življenje le tragikomična komedija. Kdo bi mu pritegnil ? Vrnimo se zopet k delu. Zgoraj smo rekli, da si ljudje kaj radi izbirajo delo in si ga prikrojijo po svoje, da se ga celo ogibajo, ako to le dopuste življenske razmere. Žalibog da se celo v višjih slojih vršijo opravki dostikrat le radi kruha in da pomanjkuje notranjega nravnega motiva do stanovske zvestobe. Mnogokrat bi se vršili stanovski opravki nepovoljno, javnosti na kvar, ko bi ne bilo nadzorovalnih oči! Dragi! Ne iz zunajnih vzrokov, ampak radi dela delamo, tako govori prosveta o človeških dolžnosti. Imel sem deklo, kateri je bilo marsikaj neprimerno, pretežavno. Močna in krepka na telesu je bila na duhu omagljiva. Vpoštevala je svoje življenske interese in mislila, da nošnja vode, preskrbovanje živali i. t. d. niso sredstva za dosego višjega stališča. Ko sem nekaj njenih opravkov opravil sam, strmela je in rekla: „Kaj, oni tudi kaj takega delajo?" Odgovoril sem: „Glejte, pomislite! Voda ne priteka v kuhinjo, živali se ne morejo oskrbeti same, vi tega ne storite, druge osebe pa sedaj nimam. Meni se ponudi naravna prilika, da opravim delo sam. Ne delam radi Vas, ampak radi dela, ki ga nekdo mora opraviti." „Šla bodem v mesto, kjer bodem imela lajših opravkov, povrh pa več plačila in krajši čas" — odrezala se je samozavestna amazona. Čudni nazori o delu, plačilu, zabavi! Odkod izvirajo? Človek je po duši in telesu rezultat vseh vplivov, ki delujejo na njega od njegovega početka. Indispozicija ali nerazpoloženost do dela izvira iz dolgotrajnega ali vednega pomanjklaja pravega navodila k delavnosti v besedi in dejanju. Ljudje, ki se pritožujejo o nedelavnosti drugih, največkrat sami ne poznajo delavne resnobnosti in radi tega niso sposobni, odgojiti koga do naravnega uvida v naravno potrebo dela. Le poslušajmo, kako navajajo dorasli mlade k delu. „Ne boš delal! Ne boš tega storil? Ti bodem pokazal!" To pač niso prepričevalni nagovori k delu, ampak pripravni k zoprnosti, k odporu. Kdor pa dela prisiljen, ne po naravni uvidnosti in mirni ravno-dušnosti, postane nevoljen in protiven. Nevoljnost in protivnost vzbudita zlobnost, ki razdira nravno delavnost. Kako je postopati pri vzgoji do delavnosti, o tem bodemo govorili pozneje. Sedaj poglejmo le dejstva, ki se godijo v vsakdajnem življenju, ki so sicer tudi odgojne veljave. Že dolgo opazujem, da so nekaterniki za razumno delo preneumni, drugi pa prefini. Finesa in stremljenje po njej rodita večjo apatijo do dela, kakor kmetska robatost. Dandanes se o zdravstvenem vprašanju toliko govori in piše, zapoveduje in prepoveduje, da je vredno premišljevati, je li vse lepo tudi kaj vredno. Razlaga se o finih bacilih, o nevarnosti prahu i. t. d. Šolski otroci razpečajo učiteljske nauke doma in kmalu se vedo nekateri prahu, blata, gnoja i. t. d. prav zdatno varovati. Meni se je prigodilo, da nisem mogel dobiti osebe, ki bi cedila šolske prostore. Ponujal sem izredno plačo, a dečki gredo v mesto, dekleta se boje prahu, otroci so prenežni, starčki in starke preslabe. Cenjeni! Glejte stanovsko čast in naravno delo v domišljeni koliziji! Izmuznil sem se iz zadrege, ker naravno mislim in naravno delam — a kaj drugod? Nikdo ne bo mislil, da ne poznam in ne čislam snage in da govorim prahu besedo. Trdim pri vsem, da se je nervozne boječ-nosti pred vsemi zemskimi neprijetnostmi bolj bati kakor sušice, pridobljene iz raznih prahov. Trdim celo, da rastejo po nekod na ilovnih pohišnih tleh krepkejši otroci kakor na likanih deskah mestne hiše. Mati narava svojih otrok ne zapusti, izvzemši slučaj porodne hibe in pomanjkanja zadostnega živeža, sušica pa nastopi v suhih razmerah, ki naravne prosvete ne poznajo. Pretirana skrb za snago kot pogoj zdravja izbuja in dozori željo, živeti v snagi. Pojem snage dobi širji in najširji obseg; vsakdo želi snago, snažiti pa noče, ker se snaženja boji. Snaga je prijetnost, snaženje trud; prijetnost želimo, truda se ogibljemo. Vsak človek pa ima enako pravico do prijetnosti pri enaki dolžnosti do truda — torej delajmo vsi, da bodemo vživali vsi! Mestne gospe, ki z rokavicami pro forma oprašijo pohištvo naj govore. Hišna ima nalogo snažiti stanovanje. Slišala je, da prah škoduje dihalom! Vzbudi se ji misel o vrednosti in nežnosti pluč, zraven tega pa vidi, kako previdno varuje gospa svoje zdravje. Misli dalje: „Moje zdravje je < meni več vredno kakor tuje — čemu se naj žrtvujem?" Nevoljnost, protivje sta sad takšnih razmišljevanj, ki se dado zabraniti le zgledom sodelovanja, ne z osornim žuganjem ali z malenkostno prevzetnostjo. Poprimimo se vsakega dela, kakor in če se nam ponudi. Ne delajmo posilnih razlik med osebnimi dostojanstvi, če hočemo poslom in delavcem vzeti povod, videti in čutiti se zapostavljene v človeški družbi. Gledali nas bodo enake pri delu, izostala bo marsikatera nevolja, zlobnost ali huda nezadovoljnost. Ko spoznamo, da je delo naravna potrebnost, zavedamo se tudi svojih zmožnosti do dela. Zavedanje svojih zmožnosti pa ne sme ostati le pasivno duševno stanje! Tega tudi ne more, kajti česar se zavedamo, to tudi pokažemo. Da smo vedno pripravljeni, porabiti svoje zmožnosti -v delo, je naša vztrajna volja k delu. Do vztrajne volje k delu pa odga-jamo človeka le po svoji vztrajni delavnosti, ki pozna naravne, ne zapovedanih počitkov. (Dalje prihodnjič.) Risanje v ljudski šoli z ozirom na zahteve sedanjosti. (Konferenčno poročilo.) Iv. Šega. » esar se Janezek n> "čil, Janez ne zna" pravi star, a še vedno ve- i ljaven pregovor. — Ta pregovor je menda zadobil posebno veljavo v ljudski šoli, kar se tiče risanja. Risanje! Pravi deseti brat m^d raznimi predmeti ljudskega in srednjega šolstva. Ta predmet se je smatralo do najnovejšega časa kakor nekaj posebnega, nekaj vzvišenega — ki se poraja le kakor pri gotovih izvoljencih. Pač je prevladalo do polupretekle dobe prepričanje, da se risanja more priučiti le oni, ki ima zato dar, poseben poklic, poklic za „risarja". Ali vendar je to gola, prava pravcata domišlija. Risarji radi tega nismo postali, ker se ga kakor Janezki nismo učili, pa ga kakor Janezi ne znamo. In to je „des Pudels Kern". Mnenje, da je za risanje treba posebnega talenta, je ničevo. Ako se postavimo glede na duševne zmožnosti učenčeve na stališče, kojega nam je začrtal oče moderne filozofije, tako proslavljeni filozof Herbart, nam je jasno, da se učenec ravno vsled te filozofije mora naučiti vsakega predmeta tako, kakor mu ga sugerira njegov učitelj. Kajti po teoriji tega filozofa je človeška duša „tabula rasa", torej telo, podobno kepi mehke ilovice, ki se da tako gnetiti, tako preostrojiti, kakor jo želi imeti ravno učitelj. Otroška duša je ravno vsled naziranja Herbartove filozofije ravno tako vsprejemljiva za risanje, kakor za pisanje, jezikoslovje, računstvo itd. In ako si upamo dve tretjini svojih učencev pripraviti do tega, da so dobri računarji, dobri bralci itd., menim, da se moramo postaviti tudi na to stališče, kar se tiče risanja. Treba je edino le vaje in učenja. Vem pa, da je mnogo učiteljstva, ki se količkaj peča z raznimi filozofskimi problemi, kolikor toliko nasprotno mnenju filozofa Herbarta in da stoji ravno to učiteljstvo na stališču, da duševni položaj vseh otrok ni isto, da imajo nekateri ta, drugi drug talent, torej da niso vsi enako duševno nadarjeni. Dobro! Potem pa pridemo do takozvane voluntarične stranke, to je do stranke pedagogov-filozofov, ki trde, da otroška duša ni nikakor „tabula rasa", temveč nekak «rezervoir» raznih volj, ki se potem razvijejo več ali manj do neke popolnosti, in da se človek ne da nikakor tako upodabljati kakor kepa ilovice, temveč, da je človek potem živo bitje, ki se ravna po lastni volji, in da je ta njegova volja nekak njegov voditelj. Pritrdimo tem filozofom, katerim glavni propogator je znani nemški filozof Paulsen in postavimo se tudi mi na stališče, tedaj na stališče, da je človeška duša nekak zaklad raznih volj in hotenj. Ali recimo raji razumljiveje, da je človeška duša nekak — recimo harmonij, kjer je napeto toliko in toliko strun, in kdor hoče igrati na ta harmonij, mora prvič znati igrati, to je on mora znati ubirati razne strune tako, da nam dajo prijeten, soglasni, harmočni glas. Kdor pa ne zna, dobil bo iz njega le disharmonijo. Torej, ako pa znamo pri otroku poiskati ono struno, ki nam zapoje oni glas, ki mu vzbudi oni čut, čut do branja, do računstva, do petja; zakaj bi potem, slavna gospoda, ne poiskali onega čuta, ki ga navaja do risanja; zakaj bi mu ne vzbudili in ne vzdramili onega čuta, one volje, ki ga privaja do risanja. Torej lahko trdimo z ozirom na ta kratek pregled, da je mnenje, da mora biti otrok rojen „risar", ako ga hočemo vzbuditi in privesti do pravega risarja, popolnoma napačno, popolnomn krivo. In kdor kaj takega trdi, mu lahko rečemo, da on sploh človeške duše ne pozna, da se sploh ni nikdar pečal z raznimi duševnimi problemi, in da je on sploh — rekli bi — nekak ignorant, ker ne vpošteva ne te in ne one smeri pedagoške in ne filozofske smeri, in da je njegova duša tudi prava „tabula rasa", kar se tiče tega vprašanja. Slovenec je znan, da rad poje. In hvala Bogu, dobe se med Slovenci nebroj pevskih društev in vsak, komur je dal modri stvarnik le eno žilico tam v tistem prostoru, tri prste pod brado — prav rad prepeva, bodisi tako ali tako. — In zakaj je tako! Gospoda! Le oglejmo si naše družinsko življenje — družino v ožjem pomenu. Komaj se otrok prične zavedati in komaj dobi mati njegova od njega zagotovilo, da je prinesel seboj na ta okrogli svet svoj glas, prične mu prepevati razne pesmi — od jutra do večera. In glejte, gospoda moja, otrok skuša posnemati svojo mater in kmalu dobite duet — boljši in slabši. In otrok živi potem v petju do svoje smrti; še takrat ga spremijo s pesmijo v hladno zemljo. Se pa godi tudi tako z risanjem? Nikdar ne, temveč ravno nasprotno. Menda bi bila prava bela vrana oni oče ali mati med slovenskimi ali pa sploh — recimo — med človeškimi stariši, ki bi z isto vnemo negoval risanje kakor petje. Da, ko bi bilo tako, bodite prepričani, da bi človeški rod bil danes ravno tako naobražen v risanju, kakor je v petju; a žal da temu ni tako. Risanje se, žal, ni do najnovejše dobe tako vpoštevalo, kakor se je pričelo vpoštevati v sedanji dobi. Sicer ne smemo zanikati, da ni našlo tudi risanje vnetih zagovornikov, ki so bili prepričani o neskončno mogočnem vplivu na človeštvo sploh, bodisi z duševnega ali pa materijelnega stališča. Le škoda, da ravno ti nasprotniki niso mogli tam vplivati — namreč v šoli, v kraju, kjer dobi človek prvo in najbolj sistematično vravnano odgojo za svoje poznejše življenje, da bi se risanju odkazalo ono mesto, kakor drugim predmetom. Pač se je tudi v ljudsko šolo uvedlo risanje kakor predmet, toda le v onem obsegu, kakor se je zljubilo onim faktorjem - nestrokovnjakom, ki so dajali svoja mnenja o šolstvu. Dozdeva se nam kakor neko p roki etstvo za šolski sistem, da ravno v šolskih vprašanjih odločujejo lajiki-nestrokovnjaki, in da je njih mnenje mero-1 daj no. Šolnikov-strokovnjakov se ni vpoštevalo že od nekdaj ne in se jih ne vpošteva tudi danes ravno v najbolj perečih vprašanjih šolstva. In ravno vsled tega je še danes šola nekak „Versuchskaninchen", kjer še ni nič stalnega, nič konkretnega, akoravno obstoja moderna šola že precej let, temveč še vedno in vedno se poskuša, tehta, secira in šiva. Slavna gospoda mi bo pač oprostila, ako se podrobneje ne spuščam v zgodovino onih mož, ki so se potegovali za risanje kakor ljudskošolski predmet. Oče moderne pedagogike Pestalozzi je že toplo zagovarjal risanje, kakor tudi njegov sovrstnik Fröbel. A škoda, da je Pestalozzi ostal s svojimi idejami pozabljen in da so ga šele v najnovejšem času jeli vpoštevati, a Fröbel prišel je le do otroških vrtcov, naprej se ni pospel, ravno vsled ravnokar citiranih faktorjev. Tudi avstrijsko šolsko zakonodajstvo je uvrstilo risanje med šolske predmete. Kdo je to povzročil je menda slavni gospodi znano. Ali to risanje, kojemu je bilo priznano mesto v šolskem in učnem načrtu, ni bilo risanje v onem zmislu, onega življenja, o katerem bi se lahko reklo, da živi, cvete, rodi. Temveč, to risanje je bilo pohabljeno, jetično, napol-živo dete, ki se je moglo edinole gibati po oni umetni poti, ki so mu jo dali oni lajiki-strokovnjaki, ki so imeli o njem toliko pojma, kakor ima — recimo slepec o barvah. To dete „Risanje" bilo je tako pohabljeno, da ni moglo drugače hoditi kakor oprimši od pike do pike. Sicer bi bilo jako zanimivo in poučljivo, napraviti nekak kratek pregled razvoja risanja v drugih državah, a mislim, da bi pač malo predaleč zašel v svojem poročilcu in ker nečem slavne gospode predolgo mučiti s svojim suhoparnim poročilom, upam, da dobim v tem oziru popolno odvezo. In pridem takoj „ad rem". V početku svojega skromnega referata sem omenil pojava, ki se poraja v družini, tičoč se petja. Tam je mati, oziroma oče nekak neposreden povzročil vzbujenja onega hotenja, one volje, ki spi v otroški duši in ki se javi pozneje v obliki petja. Ker ima pa otrok, poleg te volje še druge, katere hoče tudi vzdignjene imeti, da se zamore harmonično vzgajati, vzbudi se mu tudi volja-želja po risanju. Ker pa nima najčešče nobenega neposrednega povzročitelja, ki bi mu vzbudil to hotenje, vzbudi se mu samo in otrok prične — risati. In to Vam je, slavna gospoda, pravi umetnik, žilave volje, jeklene energije. Prvi košček krede, oglja, svinčnika ali pa celo opeke mu služi za sredstvo, s pomočjo katerega ovekovečuje svoje umotvore. A stariši, kaj store ti ? Mesto, da bi mu priskočili i tu na pomoč, da bi mu bili skrbni varuhi in pospeševatelji kakor pri petju, ga ovirajo in ovirajo na vse mogoče načine. A otroška volja je tako energična, da kljub tem zaprekam hoče nadaljevati svoje študije. In kakšne so te njegove študije? Krasne! Stopimo le do prvega ogla, pa si oglejmo zid. Same ravne črte, dolge 1, 2, 3, 4 itd. cm, sami kvadrati, same vodoravne, navpične, poševne črte. Kaj ne? Nikakor ne! Menda bi bilo tacega otroka liki Diogenu treba iskati z lučjo po dnevi, ki bi risal take stvari iz lastne volje na zid. Tu so vam razne človeške postave, seveda prave karikature, a njegova živa domišljija ustvarja si svoj posebni milje, svoj posebni svet, kjer žive in trpe one ovekovečene osebe. Normalno duševno razvit človek bi sicer mislil, da bo pričela šola zidati v risanju tam dalje, kjer je otrok nehal vsled lastnega poželjenja in hotenja. Ali britka ironija! Ker je zakon raznih držav tak, da ne sme nobeden človek imeti svoje lastne volje, svojih lastnih naziranj, pokazala se je tudi tu državna modrost ter kategorično zaukazala, tako se ne smeš razvijati. In otroški, tako smeli vzlet, potisnil se je v borno kletko, med pike in „oh ustrigli so mu peruti, da ni mu moči v sinji zrak". Kaj je namen risanju in kako mesto, oziroma nalogo mu je poverilo avstrijsko šolsko zakonodajstvo, menda ni treba posebej povdarjati. In če hočemo konsekventno izpeljavati to nalogo, in privesti do onega cilja risanje, do katerega ima ta „dar božji" pravico po vseh zakonih naravnih, priznati moramo, da ga nikdar ne bodemo, ako uporabljamo pike pri risanju, in ako hočemo risanje utesniti v pike. Nikdar ne! Le poglejmo prvič otroka, ko dobi svinčnik v roke in mu pravimo, nariši črto- tako in tako. To vam je okornež! Revež ne vidi, kakor bi Nemec dejal „von lauter Bäumen sieht er den Wald nicht". Vleče in vleče, pa če bolj vleče, slabše je. In bodite prepričani, da otrok veliko raje — in kar je že vsled naravnega zakona njemu lastno — dela in riše krive črte prosto, kakor pa po pikah. In ravno vsled te pedanterije niso in ne morejo biti razne črte, ki jih mora otrok vleči preko več pik, ravne in cele. Temveč, pozna se jim neko tresenje in lomljenje, ki je nastalo le vsled prehudega duševnega napora, kar so dokazali že razni psihologi. Sicer mi bode mogoče kdo ugovarjal, da je to ravno tako, namreč če se zahteva, da naj otrok riše brez stigem, kakor če bi od njega zahtevali, da nam naj kaj prinese, ko še hoditi ne zna. Nikakor ne, gospoda moja! Čisto napačna premisa! Vsaj ne silimo tu duševno nerazvitega otroka do tega. Temveč, otrok, ki pride v šolo, je menda že toliko duševno razvit, kakor oni otrok telesno, ki hodi najmanj eno do dve leti samostojno. In od takega otroka se bode pač lahko že zahtevalo, da prinese svojemu očetu kozarec vode ali pa pipo. Pa ostanimo pri stigmah in otroku. Ako se nam tak „veto" podaja, navedimo mi druzega, bolj logičnega. Stigmografično risanje se nam ravno tako dozdeva v ljudski šoli, kakor to, ako bi mi učili hoditi malega otroka v takozvanem stolcu na kolescih ter bi mu nastavili vse polno ovir. Sedaj se bo zaletel sem, sedaj tja in nikamor ne bo mogel. In taka hoja bo za njega prava muka, kajti dobro ve, da se ga devlje le zato v ta stol, da buta na vse kraje, kar mu povzroča le bolečine. Denimo pa otroka na prosto; oj, to vam bo bežal s smehom in krikom, od enega kota do drugega. In stigme s higijeničnega stališča? Čudimo se že davno, da naš skrbni naučni minister še ni izdal plamtečega odloka proti tej natezalnici otroških oči. Lahko bi Vam, slavna gospoda navel cel legijon zdravniških protestov o tem risanju, a naša višja gospoda je menda šele sedaj, ko učiteljstvo že samo to glasno terja, izdalo nekak ukaz, kjer se obsojajo stigme. S tem kratkim dokazilom sem menda prepričal še ono skromno peščico navzočih cenjenih gdč. koleginj in g. kolegov, ki gore za stigme. In naša parola bodi v prihodnjem letu: Stigme proč iz šole! Preidem takoj k drugi točki današnje naloge: „Ali naj se riše prosto?" Sicer ne vem, ali si tolmačimo vsi ta izraz „prosto" enako. — Po mojem nemerodajnem mnenju je ta izraz umeti tako, da riše učenec, ki se je srečno rešil stigem, popolnoma „prosto", to je, ako prične risati kak predmet, ne sme drugega imeti, kakor le čist papir in svinčnik. Nikakor ne, gospoda moja! Kakor ne zahtevamo od nobenega druzega rokodelca, da bi si ne smel pomagati z nobenim drugim orodjem, kakor edino le s svojimi najprimitivnejšimi, tako tudi ne zahtevajmo od učencev, da naj jim služi pri risanju edino le roka in oko. — To bi bil pravi atentat na človeški razum in človeško življenje. — Sedaj pa že čujem zagovornike stigem. Aha, stigme je obsojal, pripomočkov pa ne obsoja. Počasi, stigme so nekaj stabilnega, katerih n. pr. ne rabimo, recimo niti 2%, a pripomočki so nekaj prostega, nekaj potrebnega le v gotovih slučajih. In zapomnimo si to-le; ako si uravnamo risanje po oni zahtevi, katero hočemo tangirati v našem zadnjem odgovoru, namreč risanje „po naravi", potem pomnimo, da narava ne ljubi „milimeterske natančnosti" kljub svoji tako krasni harmoniji. In učenci, ki rišejo „po naravi", bodo kmalu prišli do spoznanja, da so jim razni dovoljeni pripomočki prav koristni. Če pa potegne učenec kako ravno črto z ravnilom, pustimo mu to, vsaj znamo, da je „čas zlato" in to zlato geslo moramo v današnii prozajični dobi vpoštevati že iz pedagoškega kakor tudi iz socijalnega stališča, kajti, vzgajati moramo vendar rutinirane ljudi, ne pa počasnežev. Vsaj so pa tudi že vsi zagovorniki nove struje v risanju prišli do prepričanja, da se naj puste učencem vsi pripomočki. Tretje vprašanje se glasi: „Ali naj se riše po predlogah?" To vprašanje dovoljujemo si pa rešiti na sledeči, malce čudni, način. Riše naj se ne po predlogah, ali rabijo naj se predloge. To rešitev tolmačimo sledeče: Kakor znano, zahteva risanje tudi to, da se otrok navadi vsled risanja gledati, in definirali bi to-le nekako tako-le: risanje je le posledica gledanja, a gledanje je posledica risanja Otrok sicer gleda z očmi vso krasoto narave, bodisi ta krasota naravna ali umetalna, a to gledanje se razteza na tri kraje. Risanje pa nudi človeku naravna telesa — raztezajoča äe na tri kraje — le v planem. In to moramo ravno tolmačiti učencem. Ali tu ne pomaga nobeno tolmačenje, tu je na mestu le slika. V tem nas kaj živo potrjuje početno risanje priprostih divjih, naturnih narodov. Tu se slike raztezajo le v piano, perspektive tu ni. Kolikor več slik vidijo otroci, tem preje in tem bolje se privadijo gledati „s pravim očesom" naravo in slike J kajti otrok vidi na sliki naravno telo, on vidi kako vzgleda naravno telo na sliki. In tu pridemo sedaj do one, še vse premalo vpoštevane nove struje (a ne v secijonistiškem slogu), ki se skriva pod imenom „Die Kunst im Leben des Kindes". In vsaka šola, ki bo hotela imeti dobre risarje, bo morala imeti kar največ mogoče dobrih, popolnih slik. Brez teh ni, pa ne bo dobrih risarjev. — Vsled tega je pa ravno risanje „po naravi" v mestih veliko lažje gojiti, kakor pa na deželi. Kajti v mestu se nudi otrokom dan na dan prilika, da gledajo razne slike in s tem ogledovanjem se jim budi in neguje fantazija, kmetski otrok vam pa gleda sliko odprtih oči in ust. — Pač nam lahko rabijo predloge, pa le deloma kakor pomoč pri risanju, a to je le neko kopiranje, dobro za vajo, a kadar se rabi, naj se le rabi tako, da učenec do nje ne more, da je ne more meriti. In takrat nam služi prav dobro. „Ali naj rišemo po predrisbi!" Predrisbo tolmačimo oziroma umevamo le kakor nekako skiciranje oziroma skupno tolmačenje kake težje točke risanja „po naravi". Pred-risba je jako minimalne vrednosti, kajti psihološki zakon pač zahteva, da imamo pravi hasek le od takega risanja, kjer slikamo oziroma rišemo tako risarijo, katero si zamoremo takoj popolno utisniti v svoj spomin. Sedaj pa preidemo k zadnji točki, k risanju „po naravi". Zahteva risanja „po naravi" se marsikateremu dozdeva nekako strašilo, nekak nebodigatreba in bogzna kaj še vse. In zoper to strašilo naperja svoje najtežje topove duševne protivnosti. Zoper to zahtevo išče vse mogoče dokaze, mogoče in nemogoče. In zakaj? Prvič, ker se ni še udomačil te pohlevne zahteve in ker se je kakor „Janezek ni naučil in je kakor Janez ne zna — pa se tudi učiti neče". Gospoda! Kaj pa je pravzaprav vse naše pojmovanje narave in nje krasote ? Cisto nič druzega ne, kakor prav navadno fotografiranje ali pa slikanje naravnih teles v naše duševne obzorje. Oho, ta čudež božji je je ona „kamera", skozi katero dohaja slika na našo ploščo, v naše možgane. In zakaj bi si človek ne povspel enkrat do tega, da bi se učil te slike reproducirati. Ako se vadimo naš govor zapisavati, naše petje zapisavati in uglasbovati, zakaj bi naše duševne slike ne skušali podajati svojemu bližnjemu v spoznavanje in proučavanje. In ni je menda lažje stvari, kakor ravno risanje po naravi. Otrok vidi pred seboj dotično telo, ogledava si ga od vseh strani in si to sliko utisne jako dobro v svoj spomin. In potem, ako mu rečeš, ti, nariši nam to-le na papir, a riši le to, kar vidiš, ako leži reč pred teboj, tako se je bo gotovo lotil. Prvikrat bo mogoče nastal nekak nestvor, a potrpljenje doseže vse. In v kratkem se bodemo veselili svojega truda in otroških uspehov1. Naša parola od danes naprej bodi: „Učimo risanje edino le po naravi". Ker ni moja naloga podati posebnega navodila o risanji po naravi, ker bi to bilo preobširno za ta tako kratko odmerjeni čas, dovoljujem si to le predlagati: Vvedise risanje „po naravi"; predloge naj služijo le kot pripomoček učiteljstvu in kakor nazorno učilo pri risanju, a pred risba bodi tolmač težjih točk pri risanju „po naravi". 1 Sicer bi mi kdo odgovarja!, češ, kako bodemo učili risanje „po naravi", ko sami nismo risarji. Vsem tem odgovarjam z Rousseau-om: Vsaj tudi jaz nisem risar, pa sem vendar svoje Emile naučil nekoliko risati. 0 ljudski šoli in materinem jeziku. Govor univ. prof. dr. Frant. Drtine v kraljevem mestu Sušici dne 13. septembra 1903. (Iz češčine prevel K. Škapin.) „Češko dete spada v češko šolo!" Cenjeni shod, dragi rojaki! je učinek, daieč segajoča je moč, smerodajen je pomen vzgoje. Vzgoja določa bodočnost posameznika in celih narodov, zgodovina človeštva je podobna šoli, segajoči iz stoletja v stoletje. Prva reforma in nravstven napredek se vdejanstvi le, ako se posreči dati vzgoji zdravo smer, ki se strinja s kulturnim značajem dobe, ako se posreči človeško vzgojo reformirati. To je prepričanje velikih duhov: Komenskega, Lockeja, Leibniza, Pestalozzija. V vzgoji pa sami rodbina in ljudska šola zavzemajo mesto načelno važno. Rodbina, to je človeška družba v malem; rodbina, to je prva šola nežnega deteta, kjer skrb dobrih staršev vceplja v njegovo nežno dušo obetajoče zarodke resnice, dobrega, krasnega. Nadaljevanje rodbinske vzgoje, te materinske šole, kakor jo nazivlje Komensky, nadaljevanje prirojeno in organično ima biti vzgoja v ljudski šoli. Srčno rad sem se odzval, velecenjeni, pozivu slavnega sveta Vašega kraljevega mesta, da sedaj, v dobi, važnejši nego druge, na začetku šolskega leta, spregovorim k Vam o pomenu ljudske šole in zlasti o važnosti tega, da se mora mladina v ljudski šoli vzgajati edino le v materinem jeziku; ali, da v ljudsko šolo vstopajo in se sprejemajo le otroci, ki popolnoma razumejo vzgojevalen jezik, da podprem in Vam na srce položim resnico, važno za življenje, da „češko dete spada v češko šolo". Treba je, da se predvsem poučimo o vzniku in pomenu ljudske šole, iz česar naj prirojeno slede važne posledice v označeni smeri. Ideja ljudske šole t. j. lajične ali interkonfesijonalne ali simultanne, v kateri se zbirajo popolnoma enakopravni otroci raznih veroizpovedb, šole vseljudske ali obligatorne, kojih obisk je otrokom brez razlike rodu, imetja in spola v starosti od 6. do 12. do 14. leta postavno zapovedan, brezplačne •šole, kojih stroški se pokrivajo iz javnih fondov, je čisto modernega izvora. Pripravovana po nekaterih imenitnih teoretikih, posebno po našem Komenskem in genijalnem švicarskem pedagogu Pestalozziju vdejanstvila se je še le v 19. stoletju v prvih kulturnih državah. Ljudska šola ima načelno važnost za vsak narod in za vsako moderno državo. Njena naloga je, podajati temeljno potrebno izobrazbo za kakršenkoli bodoči poklic v življenju, splošno izobrazbo, ki bistri razum, plemeni čut, krepi voljo, izobrazbo, ki vede k pravi, čisti človečnosti, izobrazbo, ki vceplja nežni mladosti plemenito prepričanje po besedah Komenskega, da „ti, ki so se narodili, narodili so se ljudem s tem ciljem, da bi bili ljudje", izobrazbo, ki vžiga v nežnem srcu otroka ljubezen do Boga in bližnjega in probuja v njem življensko vero, da se človek ne rodi sebi samemu, ampak Bogu in bližnjemu, t. j. družbi ljudskega po-koljenja, da hrepeni isti kar največ koristiti. Šola sploh in ljudska zlasti ima biti kratko človeška delavnica. Ljudska šola v razloženem zmislu je mogla nastati še-le v novi dobi, ko je ideja svobode in enakosti ljudi pognala kali in bila splošno priznana. Ljudske šole v našem pomenu besede ni imel namreč niti stari niti srednji vek. Staroveška vzgoja, grško-rimska smerovala je k temu vzgojiti človeka k idejalu življenske popolnosti, ki je bila zveza krasnega in dobrega, storiti človeka telesno zdravega, močnega, krasnega, notranje duševno dobrega, plemenitega, tako da bi bila krasna zunanjost pojav dobre notranjosti — toda ta krasen cilj vzgoje omejeval se je vedno na Grškem in v Rimu le na državljanske kroge in moško mladino Veliki zastopi obrtnega in kmetskega ljudstva, in sužnji (in ti so tvorili-n. pr. v Atenah štiri petine vsega prebivalstva) so bili iz vsake vzgojevalne skrbi države izključeni — da, Aristotel, najslavnejši modrijan grškega naroda, direktno zahteva, da otroci državljanov ne prihajajo v stike s sužnji, da ne posurove naravno, ker so sužnji po njem le oduševljeno imetje, ne pa ljudje popolni, enakopravni. Tako je za časa, ko je najbolj cvetela grška demokracija, vzgoja bila vedno aristokratičnega značaja. In ravno tako se ni skrbelo za vzgojo ženske mladine — ker se žene ravno tako ni smatralo za enako možu. V celem klasičnem staroveku je imela žena ne-le v državi ampak tudi v družini podrejeno stališče, podrejena možu in svoji delavnosti, omejena na domače delo, glede stanovanja od-kazana na poseben prostor (gynaikeion). V celoti ni biio to drugače mogoče tudi v srednjem veku. Krščanstvo je sicer prineslo idejo bratstva ljudij med seboj, dejanske ljubezni do bljižnega, enakosti — toda to evangelično krščanstvo je ostalo v mnogem gola beseda, mrtva črka, in fevdalni redi srednjeveški so udr-ževali ljudstvo enako v nesvobodi in suženstvu, kakor stari vek. Četudi je dosegla žena v tej dobi gotovo tudi po vplivu Marijinega kulta in institucije viteštva dostojnejše in častnejše stališče, vendar se tedanja družba nikakor ni brigala za vzgojo žene. Ljudstvo se je vdrževalo v temi nevednosti in vraži, da bi se tem lažje nad njim vladalo, mladina se ni vzgajala za tukajšnje življenje in praktične potrebe istega — ampak ta zemski svet se ji je slikal kot dolina solz, iz koje le telesna smrt človeka osvobodi in ga spravi v pravo, nebeško domovino. V srednjem veku ni bilo nikakih ljudskih šol v našem pomenu besede. Ustanavljale so se najprej šole pri samostanskih in katedralnih cerkvah, ki so se zato imenovale samostanske in katedralne šole, in na teh se je nudilo latinsko izobrazbo bodočim duhovnom, in le izjemoma tudi onim sinom višjih vrst, zlasti plemstva, ki se niso hoteli posvetiti duhovnemu poklicu. Ko so mesta bogatela, ustanavljala so tudi ona šole, zvane meščanske, toda tudi to so bile višje šole, na kojih se je poučevalo izključno v latinskem jeziku, in govoriti materin jezik je bilo mladini strogo prepovedano. Še-le za Karla Velikega začele so se v obširni njegovi državi urejati posamezne farne šole pri farnih cerkvah, ki so bile nekako predzvestje naše ljudske šole. Ta vladar je zelo pazil na to, da bi škofje za te šole vestno skrbeli in da bi si mogla mladina iz ljudskih vrst v maternem jeziku osvojiti temeljno znanje čitanja, pisanja in računanja. Toda farne šole so dolgo životarile, mnogi župniki so se malo brigali za nje, niso sami izvrševali učiteljske dolžnosti ampak poverjali to važno nalogo često drugim osebam, ki so pogostoma pri tem opravljali tudi — cerkveniški urad. In tako je tudi izobrazba v temeljnih gorenjih znanstvih in vedah ostala kratko v celem srednjem veku predpravica višjih, privilegiranih vrst. Cel razvoj civilizacije se je vršil z eno besedo v srednjem veku in v novi dobi od zgoraj dol, od vrst plemenitih, premožnih, družbeno višje stoječih, k prostim vrstam, ubogim, ljudskim — in dolgo, jako dolgo je trajalo, da so tudi te dosegle male drobtinice iz mize osvete in izobrazbe. Cerkvi, ki je bila v tej dobi vsemogoča in je uživala neomejeno avtoriteto, šlo je v prvi vrsti o vzgoji duhovstva, izobrazba višjih vrst ljudstva se ji ni zdela nikoli tako važna zadeva. Posebna inteligenca srednjeveške dobe je bilo ravno duhovstvo. To duhovstvo je v preveliki večini, kolikor več svetovne moči in politične vlade je zadobivala cerkev, samo tem bolj padalo kulturno in nravstveno, da, izneverilo se je pogosto svoji vzvišeni nalogi, prispevati k dvigi vede, zvišanju izobrazbe in oplemenenju nravov. Na koncu srednjega veka najdemo žalosten upadek javne nravnosti in skrbi za izobražbo. Duhovstvo samo ni imelo višje izobrazbe; zadostovalo je gotovo, ako je znal duhoven dobro prečitati evangelij, ako je znal in umel peti Athanasionsko veroizpoved, ako je umel izganjati zle duhove in izgovarjati molitve nad katahumeni. Pomembno je, da se je na Exeterski sinodi I. 1287. naložila arhidiakonom dolžnost, vpraševati propovednike, ako znajo 10 božjih zapovedi in ako iste razumejo. Še-le v 15. in 16. stoletju te renesance, ki se je trudila za po-vratek k životnemu nazoru grškega staroveka in za reformacije, ki je hotela verski in nravstveni preporod vsega ljudstva, so se razmere temeljito spremenile. Oživljejo se energično in prepričevalno glasovi, ki se trudijo za izobrazbo in nravstveno povzdigo najširših ljudskih vrst-Celo 16. stoletje je doba veselega truda za reformo vzgoje in šolstva. Imenitni možje, predstojniki tedanjega mladeniškega gibanja, kriče po tem, da naj človeška družba ustanavlja šole za mladino ljudskih vrst. (Dalje prihodnjič.) Ušati netopir ali uhan. Učni poskus za višjo stopnjo po bioloških načelih. Obravnaval: Mihael lglar. |čni pripomoček: Wandtafeln von Schreiber und Leutemann. (Pred nekaj tedni imeli so učenci priložnost v šoli opazovati živ in tudi mrtev eksemplar ter okostnico te živali.) I. Milieu, v katerem se netopir navadno prikazuje. „Otroci! Sinoči je bil prav lep večer! Kaj ne? — da! Tak večerje bil menda imel v mislih pesnik G. Krek, ko je opisal pesem „Večer", ki je vam znana. Nje prvi dve kitici se glasite: „Tihi mrak zemljo pokriva, Božji sfel skrbno iz raja Luna sred neba veslä; V solzne kraje pride spet, V gozdu slavec že počiva, S spanjem vtrujene navdaja, Pesmic milih ne žvrglja. Pokoj nosi križem svet." Kdo pa pojde k pokoju? — (ljudje in živali.) Vse živali? — (ne!) „Popotnik, XXV., 9. 18 N. pr. katere ne? — (lisica, zajec, jež, miš, sova, nočni hrošči in metlilji in drugi nočni mrčes.) Kaj pa te živali delajo po noči? — (iščejo si živeža.) Kaj pa človek rad stori po utrudljivem delu vročega dneva, ko se je navečerjal? — (V večernem hladu malo posedi pred hišo.) Ali tudi vi včasi tako storite? — (da!) Ko ste tako mirno sedeli, naenkrat nekaj črnega švigne mimo vaših glav ter se zaletava v zraku zdaj tu sem, zdaj tam tja!? — (.....je netopir!) Danes se hočemo natančneje pogovarjati o netopirju! II. Sestav trupla in kretanje. Tukaj ga vidite! Razpete kreljuti ima kakor lintver ali hudoba, kosmato truplo, velika ušesa, taka čudna podoba, pol ptič, pol miš! Zato je netopir nepoučenemu, priprostemu človeku skrivnostna, grozna, skoro pošastna prikazen. Ničvredna mora biti, mislijo neuki ljudje — saj si tudi ne upa na svetlo, le po noči se klati okoli, kakor tat ali ropar. Pa vendar vam rečem že sedaj, da je naš uhati netopir prav nedoi.žna živalica, ki nam ne dela nobene škode, temveč nam mnogo koristi. Oglejmo si sedaj netopirja bolj natanko! Kaj se vam zdi na netopirju najbolj čudno? — (da leta, da ima kreljuti.) Iz česa so kreljuti? — (tanke kožice.) Da! Pa kožica je vendar mehka! Kako zamore žnjo letati?! — (je prirastena na kosti.) Na katere kosti? — (sprednjih in zadnjih nog.) Da! Ali so si pa sprednje in zadnje noge zelo podobne? — (sprednje zelo dolge, zadnje kratke.) Katere' kosti sprednjih udov so posebno dolge? — (podlahtnica in; prsti.)'v- 111 "I - "I" Zakaj so tako dolge? — (da pri letanju bolj na široko razpne kre-ljutno kožo ter več zraka zajema, da zamore letati po zraku.) Te kosti so. menda prav debele in težke!? — (ne, tanke in lahke, da lože leta.) . i. ■ t Če so tanke, kakšne morajo potem v drugem oziru biti, da zamore žnjimi prhutati ? — (primerno močne in trdne.) Ako je pri roki, poskusi se taka kost zlomiti.)