POEZIJA
Josip Osti
Pesmi
(Iz rokopisa knjige Kraški Narcis)
PRVA PESEM
Vrt v Tomaju. Za hišo iz besed. Iz upa. Med gostilno in pokopališčem. Med zemljo in nebom. Stojim v senci drevesa, ki ga ni več. Obkrožen z rožami, ki dišijo, tudi ko ne cvetijo. Sam, kot je samo vse okrog mene. Ljubljena žena, mačka, pes ... starke in dekleta, ki vsako nedeljo grejo po klancu v cerkev, k maši ... sredi zime vzcvetelo ime očeta - Narcisa ... mati, Veronika, ki bedi med mrtvimi in živimi v Sarajevu, kjer je naša družinska grobnica ... moj nekdanji in bodoči prazni dom ... Po vsem pozlata sonca, ki se poslavlja. Stojim pred breznom jezika. Burja se oglaša s stoterimi, tudi podzemnimi piščalmi.
8
LITERATURA
Z zvočnimi prsti mi češe lase. Preglasa glasove iz mojega rojstnega mesta. Ljubezenske in smrtne krike. Briše spomine. Odnaša male in velike oblake, čolniče in ladje, ki.spreminjajo oblike in pomene, v pristanišča, za valovi vinogradov. Proti Devinu, kjer je Rilke pisal svoje elegije. Proti Trstu, kjer je Joyce pisal Uliksa in odkritosrčna, brezsramna pisma ženi Nori. Proti Benetkam, ki skupaj z objetimi zaljubljenci z vsega sveta, med katerimi je večkrat bil moj soimenjak, brat vseh pesnikov, Brodski, neustavljivo tonejo. In še naprej. Pri tem zakrivajo in odkrivajo kristalno modro oko, ki, gledajoč v otroštvo sveta, nič ne spregleda. Niti v noči brez lune. Ko pred spanjem na golo ramo žene polagam pečat ustnic. Tih in vroč poljub. Pekoč, kot je pekoča Kosovelova večna bolečina. Ki ugaša zvezde in deli noč na temno in še temnejšo polovico. Ko se vedno znova vprašam: "Bom spet sanjal svojo prvo pesem?"
KRAŠKI NARCIS
Kraški Narcis. Sin sonca. Sin Narcisa, Narcisovega sina. Tudi sam sonce. Tisti, ki je gledal obraze ljudi, živali, predmetov ... Obraz sveta. Moije trave. Ladjo oblaka na valovih kraških hribčkov. Skrivnostni smehljaj žene. Solzo v očesu. Roko, ki se je lotila noža ... Tisti, ki se je gledal v zrcalu. Zaslepljen z bliščem lastne, sončeve svetlobe, nikdar ni videl svojega pravega, tudi sredi dneva mračnega obraza. Obraza, ki so ga drugi, ko so ga gledali in se v njem ogledali, videli.
METALEC RAZŽARJENEGA DISKA
Sonce vsak dan, naj ga vidimo ali ne, preleti čez naše glave. Temu se reče: vzide in zaide. Tisti, ki vse vidi, ve in dela, prižiga in ugaša luč, barva rože, režka filme človeških sanj ..., je tudi metalec razžaljenega diska. Otroci so tisti, ki mu ga vsak večer, v snu, prinesejo nazaj.
10
L	I T E R A T U
R
A
VPRAŠAJ
Noči so, ko sem sam. Ko je nebo popolnoma črno. Brez mesečine in zvezd. Ko je vse, z mano vred, v objemu neprozornega mraka. Ko se ne vidi prst pred očesom. Steza med vinogradi, ki pelje do vaškega pokopališča. Rdeča vrtnica, ki pleza ob zidu. Črn grozd na brajdi pred hišo ... Ko oslepe okna. Ko duša tipajoč tava naokrog. In ko le blisk z jasnega, kot z ostro sabljo, za kratek hip razkolje gosto temo in nad mano obvisi velik zlat vprašaj.
SADEŽ LJUBEZNI
V	naročju držim nenavadno žival. Napol je mačka, napol podgana. Sivo-bela. Ušesa so brez dlak. Tudi
dolg, tanek rep. Nedvomno sadež ljubezni. Sadež dolgih tomajskih zimskih noči. V katerih zaljubljenci pozabljajo na sleherno razliko in sleherno sovraštvo prednikov. Ko vlada le en bog - razuzdani eros.
V	tem ni nobenega čudeža, ker je ljubezen sama čudež, večji od vseh čudežev. V naročju držim nenavadno žival. Spušča glasove, ki niso ne mačji ne podganji. Ljubim jo in
zdi se mi, da tudi ona ljubi mene.