388
Predstavljeni so štirje evangelisti s simboli (z veliko črno ptico, levom, volom in angelom) kot mladi možje, ki drže ali pišejo mogočno knjigo. Sv. Janez ima posebno pokrivalo (kapo), od katerega mu padata dva široka traka na prsi, eden je pokrit s kar-dinalskim klobukom, drugi štirje z infulo. Vseh predstav je šest; poleg evangelistov še škof, ki poklada roke na klaviaturo malih orgel, in papež, ker ima tiaro na glavi, posebno mladostnega, žensko-nežnega obraza in rumenih las, desna roka drži pero na papirnem zvitku, poleg glave je nameščena odprta knjiga
in poleg osebe plava angel. Glavne osebe je slikar predstavil sedeče, simboli in angeli se gibljejo prosto v zraku.
Ko bo Sternen rešil svojo težavno nalogo, namreč, da bo očistil freske večjih in brezštevilnih malih in drobcenih ostankov beleža in ponevtralil izginule partije in partijice slikarije — mučno in dolgotrajno delo, ki zahteva vestne, pazljive vztrajnosti in umetniške izkušenosti — bo zagotovljen prihodnosti eden najbolj zanimivih spominkov naše gotske dobe.
""Uliii]:::: I [al I ::::@I1P^T:
Duma.
Zložil dr. Leopold Lenard.
Po prašni poti v mračno daljo se trudna noga opoteka . . . nikjer ni blagega človeka, ki bi pozdravil me sočutno!
Z bolestjo tiho in okrutno,
s trepetom tajnim, z grenko žaljo
potujem vedno osamljen . . .
O, da vsaj človek en
bi voščil mi: „Dober večer!" —
A ni ga, ni človeka,
o, ni nikjer,
in trudna se mi noga opoteka
v daljavo venomer!
O, da prijazni domačin, spokojni prebivalec teh dolin, bi srečal v grozni me samoti, ko truden spem po mračni poti, in mi povedal, kam drži ta pot, ki se pred mano vije ? — A ni je duše, ni je!
Nebo se nad glavo mrači, zašlo je solnce za morje,
mi trudne pešajo noge.
Ni hišice, je ni nobene,
ni duše, ki mi pod glavo
blazino dela z mehko bi roko
in, preden se oko k počitku sklene,
zašepetala: „Lahko noč!"
Dal leta svoja bi, kipeča leta,
in rumeneči plod in bujnega sad cveta,
dal poezije čudno moč,
ki prsi mi razgreva,
skrivnostni, tihi žar
nebeškega odseva . . .
ta svoj najdražji dar . . .
vse dal bi, vse bi dal,
vse vrgel v motni val
življenja reke bi šumeče
za en trenotek tihe sreče! — — —
A ni človeka,
ni nikjer!
In venomer
se opoteka
mi trudna noga po neznani poti
in duša mi ihti v samoti . . .
C
Težke ure.
Zložil Vekoslav Remec
Težke ure, ko mi v duši vstaja dvom teman, globok nad vsem, nad vsem, ki ga skrivam radostnim očem z masko trpkogrenkega smehljaja!
Težke ure, ko vse poti svetle se gubijo v črni molk noči, ko spomini žgoče so vezi, ki so jih radosti duši spletle!
iir
J