^3 KULTURNO POLITIČNO GLASILO Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt Pa j)t |ji LETNIK XXIII. / ŠTEVILKA 4 CELOVEC, DNE 21. JANUARJA 1971 CENA 2.50 ŠILINGA Simbol prijateljstva med Moskvo in Arabci Otvoritev asuanskega jezu Za ves Egipt je bil te dni izredno važen dan: V Asuanu so uradno odprli ogromen jez, 111 metrov visok, ki so ga gradili celih enajst let in ki je stal okoli 269 milijard šilingov. Jez, ki pomeni za egiptovsko gospodarstvo ogromno pridobitev in pri gradnji katerega je sodelovalo 37 tisoč delavcev in tehnikov, je šestnajstkrat večji od največje egipčanske piramide, ob njem pa je nastalo skoraj petsto kilometrov dolgo umetno jezero, ki so ga preimenovali po umrlem predsedniku Naserju. Otvoritvenih svečanosti so se udeležili lucije varnostnega sveta Organizacije zdru- so se najvišji egiptovski voditelji s predsednikom Sadatom na čelu, navzoča je bila tudi sovjetska delegacija, ki jo je vodil državni predsednik Nikolaj Podgorni. Sadat in Podgorni sta ob tej priložnosti podpisala dokument, ki med drugim pravi, da je jez v Asuanu „simbol neuničljivega prijateljstva med Sovjetsko zvezo in Arabci." Temelji tega prijateljstva — piše v dokumentu — so načela enotnosti v boju za svetovni mir, za svobodo narodov in za njihov razvoj. Na športnem igrišču v Asuanu je bila nato množična manifestacija, na kateri sta spregovorila oba predsednika. Sovjetski predsednik Podgorni je dejal, da bo »sovjetsko prijateljstvo do Egipta trajalo stoletja" ter poudaril, da je edina pot, ki pelje do miru na Srednjem vzhodu, v izvajanju reso- ženih narodov iz 22. novembra 1967. Sadat pa je izjavil, da si Egipt prizadeva za mir, ki naj sloni na pravičnosti, ter da ne more pristati na nadaljevanje zasedbe arabskih ozemelj s strani Izraela. Sadat je tudi dejal, da je »prisotnost sovjetskih prijateljev na otvoritvi jezu v Asuanu dokaz, da nismo sami v našem boju." Podgorni je bil zadnjič v Kairu, takoj po šestdnevni vojni junija leta 1967, in je tam obljubil, sedaj že rajnemu egipčanskemu predsedniku Naserju ponovno oborožitev egiptovske armade. Tako je do danes Sovjetska zveza dobavila Egiptu orožje in vojaški material v vrednosti okoli dveh milijard dolarjev (ali v našem denarju okoli 52 milijard šilingov). Ob Renduličevi smrti V izobrazbi je moč Varljivo je premoženje. Sicer je razveseljivo, če ga imaš, vendar se moramo zavedati, da celo vrednost trdnega ameriškega dolarja in tudi našega avstrijskega šilinga bledi z vsakim letom najmanj za štiri odstotke. Tem bolj moramo skrbeti, da denar, ki ga imamo, nalagamo in naložimo v vrednosti, katere ohranjajo svojo stalnost in to je predvsem izobrazba naših otrok. Sicer smo šele sredi tekočega šolskega leta, vendar moramo že misliti na prihodnjo jesen. S prijavo otroka k dvojezičnemu pouku omogočamo v ljudski In glavni šoli svojemu otroku pouk v obeh deželnih jezikih. V zadnjih letih morajo vsi otroci, ki so dokončali prve štiri šolske stopnje na ljudski šoli v bližnjo glavno šolo. Učiteljska konferenca ljudske šole odloča, pride li otrok v zahtevnejšo vrsto glavne šole — Klassen-zug A — ali v »Klassenzug B“ brez obveznega pouka angleščine. Seveda se še na glavni šoli s pridnim in uspešnim učenjem otrok lahko premakne iz drugovrstnega tipa v »Klassenzug A“ in tudi narobe. Po uspešnih štirih stopnjah ljudske šole pa otroka lahko pošljemo tudi na gimnazijo. Do leta 1970 je bil za sprejem na gimnazijo predpisan sprejemni izpit. Na Slovenski gimnaziji v Celovcu je ta izpit obsegal slovenščino, nemščino in računstvo in sicer snov četrte stopnje ljudske šole. Pri sprejemu na gimnazijo pa je igralo tudi spričevalo ljudske šole in popis učenca važno vlogo. Dejansko pa ocena učiteljskega zbora ljudske šole in tudi sprejemni izpit na gimnaziji ni bil absolutna garancija, da bo o-trok dobro izdeloval gimnazijo. Okolje, v katerem se otrok razvija, nadarjenost in pridnost, vse to usmerja uspeh študija. Letos prvič takega izpita za sprejem na avstrijsko gimnazijo ne bo, torej tudi ne na Slovensko gimnazijo v Celovcu. Vsak učenec, katerega je učiteljska konferenca ljudske šole smatrala za sposobnega za prvo vrsto glavne šole — Klassenzug A — lahko vstopi v gimnazijo. S tem bo naval na gimnazije narasel in bo prostora v učilnicah na gimnazijah gotovo primanjkovalo. Da bodo imela vodstva gimnazij za razporejanje večjega števila učencev na razne gimnazije posebno v Celovcu in Beljaku, kjer je več gimnazij, zadosti časa, je ministrstvo priporočilo, da starši že v času od 13. do 27. februarja javijo svoje otroke na gimmazijo, v katero jih hočejo poslati. Ta prijava naj se izvrši na osnovi februarskega spričevala. Na Slovenski gimnaziji v Celovcu vprašanje prostorov ne bo igralo vloge, vendar priporočamo staršem, da prijavijo pravočasno svojega otroka ravnateljstvu šole. Do sedaj je bila taka prijava za sprejemni izpit potrebna šele do začetka julija. Glede otrok, katerim prisodi učiteljska konferenca samo obisk glavne šole drugega reda — Klassenzug B — bo ministrstvo izdalo še poseben odlok, ki bo po vsej verjetnosti predvideval še dodatni izpit za sprejem na gimnazijo. Za slovenske starše pa je obisk gimnazije zvezan večinoma z dolgo vožnjo ali pa oskrbo v dijaškem domu in z dodatnimi stroški. Ne smemo pa prezreti, da danes tudi država izdatno podpira izobraževanje mladine. Imamo otroško doklado, ki je namenjena predvsem otrokom, imamo na gimnazijah študijsko pomoč za nadarjenega in pridnega otroka od strani države in v višjih razredih od strani dežele in končno zakonito pravico do študijskih štipendij na univerzah vseh vrst, če študent doseže dober študijski uspeh v šolskem letu. 17. januarja je umrl v Eferdingu pri Linzu general polkovnik dr. Lothar Rendulič. V prvi republiki je bil v letih 1933 do 1935 vojaški ataše v Parizu in Londonu. 1938 je prestopil v Hitlerjevo vojsko, se udejstvoval pri nacističnem napadu na Poljsko in Francijo, bil poveljnik divizije pri vdoru v Rusijo ter prevzel pozneje povelje nad oklopniško armado na Balkanu. Leta 1944 je postal poveljnik laponske armade na Finskem. Konec vojne vihre je pričakal kot visoki vojaški poveljnik v Avstriji. V Niirnbergu so ga obsodili kot vojnega zločinca na dvajset let ječe. Ameriški komisar McClaoy je znižal kazen že 1. februarja na 10 let, a že 16. decembra 1951 so ga izpustili na svobodo. Soodločalo pri tem je tudi, da so novembra 1951 započeli bivši Hitlerjevi častniki pod- Glavni tajnik Združenih narodov U Tant je v ponedeljek na tiskovni konferenci prvič odločno izjavil, da se bo 31. decembra 1971 dokončno umaknil s svojega položaja, kot glavni tajnik OZN. Nadalje je navzočim novinarjem izrazil svoje pridržke glede koristnosti udeležbe mirovne vojske ZDA in Sovjetske zveze na Bližnjem vzhodu, ki naj bi zagotovila morebitno politično rešitev krize med Izraelom in Arabci. U Tant je dejal, da bi prisotnost vojske dveh največjih velesil povzročila več preglavic kot koristi. Do tega bi lahko prišlo mogoče šele okoli leta 1980 ali 1990 in bi bilo želeti, da bi se jim tedaj pridružila tudi Kitajska. V zvezi s pogajanji med Izraelci in Arabci pri veleposlaniku Gunnarju Jarringu je glavni tajnik Združenih narodov izrazil svoj skromni optimizem in dejal, da se tudi švedski diplomat,strinja z njim. Glede Jarringo-vega posredovanja ni hotel dati nobenih podatkov in je poudaril, da je njegova vloga težka in zapletena, ter da bi kateri koli komentar lahko samo povzročil težave v njegovih naporih. Po drugi strani je U Tant rekel, da bi ne bilo nobenih težav glede uporabe mirovne vojske na Bližnjem vzhodu pisno akcijo za Hitlerjevega pajdaša Rendu-liča. Okoli Renduliča se je spletla pred leti prava časopisna polemika. Predvsem so kritizirali dejstvo, da je po Hitlerjevem vdoru takoj pristopil k nemški armadi in se navdušeno vključil v uničevalno ter morilsko maši-nerijo nacističnega rajha. Dovolj zgovorno je dejstvo, da so ga obsodili v Niirnbergu kot vojnega zločinca na 20 let ječe. Danes pa se razni časopisi spominjajo Renduliča kot velikega vojaškega poveljnika, celovška „Volkszeitung“ poudarja celo zavidanja vredno dejstvo, da je bilo nekoč mnogo Korošcev pod njegovim poveljem. Obenem objavljajo seveda sliko pokojnega generala v sloviti Hitlerjevi uniformi. Svojevrstno je tako proslavljanje nacističnih zločincev! pod modro zastavo Združenih narodov, v kateri bi lahko bile tudi čete Velike Britanije in Francije, ki sta uspešno opravili svojo nalogo med ciprsko krizo. Atentata proti Brandtu in Aliendeju Predstavnik bonnske vlade je potrdil obstoj zarote za umor kanclerja Willyja Brandta med njegovimi počitnicami v Keniji. Atentat so pripravili nacisti, katerih narodnost ni znana. V Čilu pa so atentatorji hoteli ubiti predsednika republike Allendeja. Gangsterji so hoteli postaviti bombo pri vhodu v predsedniško palačo v Valparaisu. ® V ponedeljek je na ziiriškem letališču Klotnu strmoglavilo bolgarsko letalo vrste „lljušin“, v katerem je bilo 37 oseb. Kljub gosti megli je letalo skušalo pristati na rezervirani stezi in verjetno zadelo ob električno napeljavo. Živa sta ostala samo pilot in en otrok. Kakor lani, bosta tudi letos oba maturitetna razreda pripravila q,Lmnazlj&liL ples Prireditev bo v petek, dne 22. januarja 1971, ob 20. uri v Kolpingovi dvorani v Celovcu. Za glasbo bosta skrbela dva ansambla. Za številni obisk se priporočata oba maturitetna razreda. »Politika pomirjevania“ Na Koroškem čujemo in beremo dan na dan o politiki pomirjevanja. Poleg tolerance, integracije in še nekaterih drugih reče-nic je postala »politika pomirjevanja" prav modni izraz. Doslej ta politika še ni rodila nobenih oprijemljivih sadov, kajti dan na dan čujemo in beremo koroški Slovenci ravno nasprotne stvari. Krogi, ki so vzeli v zakup vso domovinsko zvestobo (ki jo seveda obračajo, kot se jim ljubi), stalno svarijo pred slovenskim terorizmom, slovenskim podselje-vanjem, pred ustanovitvijo »slovenskih političnih tovarn" (ob pomoči čudnih zaveznikov), zlivajo na koroške Slovence cele škafe strupene gnojnice. Ali naj ne bi začeli s politiko pomirjevanja ravno pripadniki večinskega naroda? Ali pa naj morda privede ta »politika pomirjevanja" do pokopališkega miru na slovenskem Koroškem? »Integracija" Poleg »politike pomirjevanja" je tudi integracija na dnevnem redu. Seveda politična in narodna. Tej lepi besedi nasede marsikateri lahkoverni Slovenec. Slovence naj oropajo lastne politične in narodne volje, naj jih popolnoma integrirajo v organizacije večinskega naroda. Integracija v tem pomenu pa ni več samo »vključevanje", ki naj bi še ohranilo za nekaj časa prizvok soodločanja, ampak čisto odurna asimilacija, ki naj jo po volji raznih voditeljev še pospešujemo Slovenci sami. Zakaj ne proces proti Heimatdienstu? Zvedeli smo, da ne bo nobenega procesa proti Heimatdienstu, ki je v lanski oktobrski številki zahteval čisto jasno genocid koroških Slovencev. Seveda zmagoslavno dviganje ramen na oni strani. Vprašamo se pa, ali državno tožilstvo ni našlo ali pa ni smelo najti dokazov za sodnijski postopek in za prepoved Heimatdiensta? Pa se zanimajo za nas! Zelo jih skrbimo. Da, Karntner Nachrich-ten, glasilo koroških ef-pe-ojevcev so zelo zaskrbljene. Saj nimajo ničesar proti* nam, prav ničesar. Radi nas bodo imeli! Zgražajo se zaradi vsega, kar podvzamemo koroški Slovenci. Nič jim ni po godu, ne uspehi ne neuspehi. Tako se zanimajo za nas, da objavljajo še v vsaki številki kak članek o koroških Slovencih. Koj tako naprej, dragi gospodje, celemu svetu pričate, da smo tu, na Koroškem, v deželi, ki je naša domovina že nad 1400 let. Ne boste nas mogli pregnati, ne s hujskanjem, ne z nacionalnim šovinizmom, ne z razbesnelo nacionalistično histerijo. Bolj se razgražate in hudujete, tem ne-rajši bomo pocrkali. Splača se živeti. Pa kaj bi vi še imeli sploh pisati, če bi nas res zmanjkalo? Ne, te žalosti vam ne napravimo! Smo že preživeli hujše čase, smo že marsikoga preživeli, pa bomo še vas! ježek U Tant se bo umaknil 31. decembra Glavni tajnik svetovne organizacije nasprotuje ustanovitvi mirovne vojske ZDA—SZ na Bližnjem vzhodu OD TEDNA DO TEDNA ŠE VEDNO SPORNA VPRAŠANJA MED DRŽAVO IN CERKVIJO NA POLJSKEM Po izbruhu zadnjih nemirov na Poljskem sta novi vodja poljske partije Edvard Gierek in novi predsednik vlade Jaroševič v svojih izjavah napovedala nove odnose nasproti Cerkvi. Kardinal Višinski je nato v svojih govorih v katedrali sv. Janeza pomirjevalno vplival na vernike. Kardinal je tudi postavil povsem določene zahteve nasproti državi, vendar vlada ni nanje odgovorila s konkretnimi protipredlogi; pač pa je varšavski radio iznesel samo osnovna načela, po katerih se hoče ravnati nova vlada v svoji politiki nasproti Cerkvi. Pred državo so vse veroizpovedi enakopravne, nobena nima prednosti pred drugo. Vlada vztraja pri gledišču ločitve države od Cerkve. Radio je v tem smislu ocenil tudi primer Jugoslavije. Kardinal Višinski se s temi koncesijami ni zadovoljil, kar se da sklepati iz njegovih ugotovitev med pridigo na praznik sv. treh kraljev. Grajal je namreč ravnanje predstavnikov oblasti med zadnjimi nemiri, ki so dali navodilo, naj policija uporabi vsa sredstva za pomiritev. Ob tej priložnosti je tudi poudaril, da ima vsak družinski glavar pravico do plače, s katero lahko vzdržuje svojo družino in ki omogoča, da se lahko tudi žena posveti samo družini. Nastopil je tudi proti tako imenovanemu „prostovoljne-mu delu", ki presega človeške moči. GLAVNA SKUPŠČINA OZN V ŽENEVI V diplomatskih krogih pri Organizaciji združenih narodov v New Yorku se bavijo z misijo, kako bi zasedanje glavne skupščine Organizacije združenih narodov leta 1972 organizirali v Ženevi. Tako bi se izognili hrupu, ki je vselej povezan z volilno agitacijo za predsedniške volitve. Skoraj gotovo je, da bo zasedanje OZN leta 1972 v Ženevi. O tem bodo sklepali na zasedanju skupščine, ki se začne septembra 1971. ŽIDOVSKI PROBLEM V SOVJETSKI ZVEZI NE OBSTOJI „Unita“, glasilo italijanske partije, je objavilo dopis svojega moskovskega dopisnika o židovskem vprašanju v Sovjetski zvezi. Po pisanju tega lista židovsko vprašanje v Sovjetski zvezi ne obstaja. Obstajajo kvečjemu razna vprašanja, ki zadevajo še neasi-milirane skupine Židov, ki žive v Sovjetski zvezi. Gre za način zaščite njihove kulture, kakor npr. kulture Georgijcev, Armencev in drugih narodnosti; nikakor ne židovsko vprašanje v takšni obliki, kakor ga prikazujejo v Tel Avivu. Na vprašanje, ali obstaja v Sovjetski zvezi še ..sionizem", je sovjetski Žid (tega je dopisnik Unita spraševal) odgovoril, da bi se takšno vprašanje lahko nanašalo samo na več deset tisočev oseb, medtem ko živi danes v Sovjetski zvezi okoli 3 milijone Židov. ŽIDOVSKO VPRAŠANJE MOTI ODNOSE MED SOVJETSKO ZVEZO IN AMERIKO Po obsodbi leningrajskega sodišča dveh Židov na smrt — višje sodišče v Moskvi je sicer znižalo kazen na 15 let — so ameriški Židje položili bombo pred sovjetski urad v VVashingtonu ter tudi drugod po Ameriki priredili protisovjetske demonstracije v raznih oblikah. Sovjetska vlada je nato izjavila, da ne jamči za varnost ameriških državljanov v Sovjetski zvezi. V resnici je prišlo do nadlegovanja nekaterih Američanov v Moskvi. Sami Židje v zunanjem svetu so sprevideli, da bi takšno obračunavanje škodovalo njihovi stvari. Zato so, nekatere pomembne judovske organizacije tudi obsodile protisovjetske demonstracije v Ameriki. Kako je bila ta zadeva neprijetna ameriški vladi, kaže Nixonova izjava pred predstavniki ameriških židovskih občin. Nixon je dejal, da imajo Židje sicer pravico zahtevati prost odhod iz Sovjetske zveze v smislu listine o človekovih pravicah — in v tem pogledu jih bo ameriška vlada tudi podpirala — toda z nasiljem ni mogoče braniti židovske stvari. Vlada bo torej sporazumno s krajevnimi oblastmi odločno nastopila proti uporabi nasilja. POMIRITEV MED VVASHINGTONOM IN BONNOM Ameriški list „Newsweek“ poroča, da sta se v zadnjem času ameriška in zahodno-nemška diplomacija pomirili. Prišlo je namreč do precejšnje napetosti, ko je zahodno- nemški kancler Willy Brandt pritiskal, da bi čimprej dosegli sporazum glede položaja Berlina. Ko bi bil ta sporazum med zavezniki in Sovjetsko zvezo dosežen, bi Willy Brandt laže izvedel ratifikacijo sovjetsko-zahodno-nemškega sporazuma o nenapadanju. Pritiskanje kanclerja Brandta je vznejevolilo Američane. Zadnje dni, to je po obisku za-hodnonemškega ministra Ehmkeja v Beli hiši, kjer se je sestal s Kiesingerjem, je napetost med obema diplomacijama popustila. DIPLOMATSKI ODNOSI MED ČILOM IN KITAJSKO V Santiagu je vlada predsednika Salvadorja Allendeja uradno sporočila sklep, da vzpostavi diplomatske odnose med Čilom in rdečo Kitajsko. Podobno sporočilo so istočasno objavili tudi v Pekingu. Veleposlanik Formoze v Santiagu Tir Sun Li pa je sporočil, da je njegova vlada sklenila prekiniti stike s Čilom. Veleposlanik je že zapustil čilsko glavno mesto. Odnose med Čilom in Kitajsko bodo vzpostavili na ravni veleposlanikov. Za sedaj še niso sporočili imen diplomatskih predstavnikov obeh držav, ki bi morala v kratkem nastopiti svoji funkciji v Pekingu in Santiagu. LAIRD NA OBISKU V JUŽNEM VIETNAMU Ameriški obrambni minister Laird je odpotoval iz VVashingtona na osemdnevni o-bisk v Južni Vietnam. Na poti se je ustavil v Parizu, kjer se je sestal s člani ameriške delegacije na konferenci o Vietnamu. Pred odletom iz VVashingtona je Laird izjavil, da je „vietnamizacija“ največji uspeh ameriške politike. Poudaril je, da je bilo ob Nixonovi izvolitvi v Belo hišo v Vietnamu 549.500 ameriških vojakov, danes pa jih je „samo“ 335.000. AMERIŠKI PISATELJ V PEKINGU Radio Peking je javil, da je predsednik Mao Ce-Tung sprejel na vljudnostnem obisku ameriškega novinarja in pisatelja Edgarja Snovva, ki se je zadržal tako s predsednikom kot z drugimi kitajskimi voditelji v prijateljskem in prisrčnem razgovoru. „Ljudski dnevnik" je dodal radio, je obja- vil sliko ameriškega pisatelja ob Mao Ce-tungu in podpredsedniku Lin Piaou. Pekinški radio je o ameriškem novinarju pohvalno govoril in je pripomnil, da je Snow intervjuval predsednika Maoa, Lin Piaoa in druge osebnosti kitajskega političnega življenja, v času ko je obiskal Yun-nan in je dodal, da je ameriški pisatelj napisal knjigo „Rdeča zvezda na Kitajskem". Edgar Snow, o katerem je kitajski radio rekel, da je ..ameriška prijateljska osebnost", v tem trenutku zbira material za novo knjigo o Kitajski. DELFINE VZGAJAJO V AMERIŠKE VOHUNE Predstavnik ameriške mornarice je izjavil, da nekatere delfine (posebne vrste, ki živijo na Tihem oceanu) vzgajajo v Point Muguju v Kaliforniji, kjer je središče za raziskave in razvoj podmorske dejavnosti, za vohune. Dnevnik „San Diego Union" je pisal, da so nekaj delfinov že v strogi tajnosti poslali v vietnamske vode, kjer sodelujejo pri „zbi-ranju informacij". Delfini namreč lahko u-gotovijo vrsto raket, vodijo potapljače, ki se znajdejo v težavnem položaju in predvsem znajo razlikovati razne kovine. Predstavnik Pentagona, ki je komentiral te vesti, je potrdil, da ameriške pomorske enote preizkušajo v vietnamskih vodah delfine, s katerimi skušajo izboljšati sistem varnosti in obveščevanja. Predstavnik ni hotel dati drugih pojasnil s pripombo, da so podrobnosti tega dela „tajne“. SRBSKO VRHOVNO SODIŠČE OMILILO KAZEN ŠTUDENTU Iz Beograda poročajo, da je vrhovno sodišče Srbije zmanjšalo obsodbo Vladimiru Mijanoviču, absolventu filozofske fakultete in bivšemu predsedniku fakultetskega odbora zveze študentov Beograda, na eno leto. Mijanoviča je lani okrožno sodišče v Beogradu obsodilo na eno leto in 8 mesecev strogega zapora zaradi sovražne propagande. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je o-krožno sodišče pravilno ocenilo stvarno stanje, zmanjšalo pa je kazen zaradi mladosti Mijanoviča in ker do sedaj še ni bil nikoli kaznovan. ................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................. TEDENSKO OGLEDALO — KOMENTAR — REPORTAŽA — TEDENSKO OGLEDALO — KOMENTAR — REPORTAŽA — TEDENSKO OGLEDALO — KOMENTAR — REPORTAŽA iiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiim»i|llllllllllllllll,lllllllllllllll,IIIIIIIIIIHIIIIIIIIlmllllllllllllliml1111................................................................................iiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiumiini De mortuis ... „De mortuis nil nisi bene“ so rekli stari Rimljani in so mislili, naj si je bil mrtvi kakršenkoli že, o njem smemo govoriti samo dobro. A kdo že pomisli na resnico. „De mortuis nil nisi verum“. Resnico moramo povedati, pa naj bo neprijetna. Mogoče bo nekako premaknila podobo mrtvega, olepšano, poveličano, a resnica ostane pač samo resnica. Nihče se je ne sme ustrašiti, noben urad, noben posameznik. Prejšnji teden je umrl Hans Steinacher, posestnik pri Miklavčevem. Zadnje mesece je užival častno pokojnino kot eden glavnih vodij tako imenovanega koroškega obrambnega boja. Koroško časopisje mu je posvetilo veličastne besede, kar tako so tekmovali med seboj, kdo se bo bolj izkazal v pesmih hvalnicah. Pokazala se je veličastna slika rajnega. Samo odlike, nič senčnih strani. Poudarjali so njegove zasluge za zmago pri ljudskem glasovanju 10. oktobra 1920, nakazali na kratko njegovo nadaljnjo pot tja do nacizma v Nemčiji, seveda njegovo delo v po-nemčevalnem šolskem društvu „Sudmark“ na Dunaju in kajpak vodilno mesto v Narodni zvezi za nemštvo v inozemstvu (VDA) v Munchnu. Tu smo pa že v nacistični Nemčiji in ravno v tej točki postaja dokumentacija pomanjkljiva. Dejstvo je pač, da je bil Steinacher vsaj registriran član nacistične partije. Drugo dejstvo pa je tudi, da po lastni izpovedi ni bojeval obrambnega boja za Avstrijo ampak za veliko Nemčijo. V svoji knjigi „Zmaga v nemški noči“ (Sieg in deutscher Nacht, Dunaj, 1943) obžaluje na strani 317 dejstvo, da zaradi Francozov in drugih zaveznikov iz prve svetovne vojne niso mogli javno pokazati, da se bo- jujejo za priključitev, za anšlus k Nemčiji. Nadalje piše: „V nasprotju s tem pa je bila pri nas izpoved za Avstrijo takorekoč brez vsakršnega pomena. Naš propagandni material komajda pozna besedo Avstrijo. Že zaradi slovenske propagande se nismo mogli zavzemati za „gladovnijo“ in ..bankrotirano Avstrijo". Nadalje pa je bilo na Koroškem negodovanje (Abneigung) proti Dunaju tako močno, da so celo Slovenci špekulirali na to, da so nas hoteli strašiti z „rdečim“, „po-judenim" Dunajem. Toda o naših dejanjih niso odločali samo taki, več ali manj taktični premisleki (Ervvagungen). Bilo mi je vselej neovrgljivo in samoumevno, da glasovalnega boja nisem zabojeval za priključitev k Avstriji, ampak za velenem-ško prihodnost. Glasovi za Avstrijo naj bi ohranili našo pravico za povratek v rajh. Ker pa zaradi zaveznikov, ki so prežali na „vse-nemške spletke", predvsem zaradi Francozov, nismo mogli klicati „Nemčija“ (Deutsch-land, „Avstrija“ (Gsterreich) pa nismo hoteli reči, je postal naš bojni klic pač „Koro-ška“ (Karnten). In v Koroški smo videli staro rajhovsko kneževino." „Mi Korošci smo ponosni na to, da smo mogli služiti svojemu nemškemu narodu v svoji domovini takrat, ko je šla vsa njegova pot skozi mračno noč. Iz nemške narodnosti in iz koroške domovine nam je porasla moč. Koroška domovina je bila tisti kos nemštva, ki nam je bil neposredno dan. Ker smo verovali v vse to, zaradi tega smo delovali tudi na odgovornih položajih v malem." (str. 409) Prav zanimiv pa je naslednji izvleček iz Steinacherjeve knjige o nemški nočni zmagi (str. 401): „Prišlo je neskončno veliko čestitk; mnoge tudi iz nemškega rajha. Prikazale so nam obujeno razumevanje našega naroda za naš boj. Z Dunaja pa se je uglasil nezaželen glas, ki je zbudil našo pozornost: Zahvalni proglas državnega zbora, ki so ga javno nabili v vseh deželah avstrijske dežele, je imenoval izid boja za Koroško „veiiko zmago avstrijske državne misli". Ravno to pa koroška zmaga ni bila." Če primerjamo s tem zadnjo Steinacher-jevo knjigo „V osvobodilnem boju Koroške" (In Karntens Freiheitskampf), ki je v pretežni meri dobesedni ponatis knjige „Zmaga v nemški noči", beremo na ustrezajočem mestu (str. 412—413) zahvalni proglas predsedstva avstrijskega državnega zbora... Na strani 412 „Zmage v nemški noči" beremo: „Bilo pa je očitno, dokončni mir bi nastal v tej deželi šele, če bi zmago v nemški noči, ki smo jo izvojevali Korošci 10. oktobra 1S20, dokončno vzel v varstvo cel nemški narod. In tako je živela na starem bojišču Koroške naprej posebno močno živa vera v velenemški rajh!" Za zaključek pa piše med drugim (str. 413): „Boj za mejo na Koroškem pa je bil en sam člen v borbi obmejnega in zamejskega nemštva za svobodo in narodnost, borba, v kateri so stali od Versaillesa in St. Germai-na naprej milijoni nemških rojakov. Od Celovca do Njemna, na zahodu in na vzhodu, na jugu in na severu in v prekomorskih deželah — povsod skeleča nemška beseda. Ali naj bi potem našel zadoščenje v vojaški službi miru v vojski nekega dr. Deut-scha (avstr, obrambni minister, Jud po rodu, op. ur.) za to prisilno državo Avstrijo? Ne, Ne! Boj nemškega zamejstva se nadaljuje. Z njegovimi možnostmi se bodo morali uveljavljati plemeniti in precejšnji deli našega naroda skozi mnoga leta. Narod brez drža- ve! Dokler ne bodo nekoč ustvarili zopet nemškega meča." V uvodu h knjigi „Zmaga v nemški noči", str. 6, piše Steinacher: „Ne samo napačni, ampak tudi smešni so bili vsi poskusi nekega ..avstrijskega" povojnega časa, da bi prikazali uspeh Koroške v dvoletnem boju od 1918 do 1920 kot „zmago avstrijske državne misli." Boj Koroške smo mogli bojevati samo kot nemški boj, v lastni odgovornosti za rajh, ki smo ga videli, in za narodnost ter domovino. Tudi za to naj bo moj prikaz priča in izpoved." Na straneh 7/8 beremo v uvodu: „Zaradi velikega zgodovinskega dejanja firerja in rajhskanclerja Adolfa Hitlerja od 13. marca 1938 je Koroška zdaj zopet v nemškem rajhu in kot nemški jug (deutsches Siidland) njegov neločljivi del. Mogočen rajh stoji zopet. Zdanilo se je. Naše sanje v nemški noči so se uresničile. In ura usode je odbila 6. aprila 1941 tudi kneževini Kranjski, ki je zapadla intelektualni tezi jugoslovanstva in se izneverila rajhu iz stoletne skupnosti in kratkovidni in sovraštva polni višji plasti v Ljubljani. Koroška je dobila nove naloge, ki jih bo rešila iz svoje moči povezanosti s celotnim narodom. Koroška ne bo nikoli več sama kot v orisanih časih „nemške noči", za vsako posamezno nemško obmejno deželo stoji budna moč nemškega naroda." Samo nekaj izvlečkov iz Steinacherjeve knjige „Zmaga v nemški noči", ki je izšla v noči, ko je pridivjalo najhujše suženjstvo, smrt, ponižanje in nečloveško trpinčenje nad ..manjvredne" narode, nazadnje pa še nad sam nemški gosposki narod. Takrat pa se je že zdanilo. Mogoče trdijo nekateri, da je spisal Steinacher to knjigo samo, da bi se opravičil, „rehabilitiral" pred nacističnimi gospodarji. Leta 1943 je bil Steinacher star 50 let. Gotovo je dobro premislil, kaj je napisal. Kajti 50 let je zrela starost. Jože VVakounig 12. gostovanje DUNAJSKE DRSALNE REVIJE OD 4. DO 14. FEBRUARJA 1971 V MESTNI HALI CELOVEC Večkratni svetovni prvak EMMERiCH DANZER in vrsta mednarodnih zvezd v umetnem drsanju nastopajo v slikoviti reviji Pri vsaki predstavi izžrebanje dragocenih dobitkov! N Glasba: Robert S t o I z — Režija: W i 11 Petter Očarljiva revija na ledu — Najboljši svetovni komiki na ledu — Kurjena hala. Prodaja vstopnic: Koroški deželni potovalni urad, 9010 Celovec, Neuer Platz 2, Telefon: 0 42 22 / 70 4 71, Telex: 0 42 465 in vsi potovalni uradi, tudi v Jugoslaviji. Skozi 1400 let slovenske preteklosti Langobardski zgodovinar Pavel Diakon piše: »Na velikonočni ponedeljek leta 568 so Langobardi zapustili Panonijo, potem ko so se pogodili s sosednjimi Obri in Sloveni, da jim prepuščajo svoja bivališča za vse večne čase, če se po 200 letih ne vrnejo.« Niso se vrnili. Tako je že 1400 let in za vse večne čase Slovenija — naša. Imeli smo prve kneze med Slovani: Valuk v Karantaniji je kneževal še pred Samom. Z Gorazdom smo prejeli sveti krst, prvi z vladarsko družino med Slovenci. Kmetje — svobodnjaki so ustoličevali iz sebe svojega kneza: »Je svobodnega rodu?« »Je!« »Bo skrbel za varstvo dežele?« »Bo!« »In vdov in sirot?« »Bo!« »Bo branil svobodo ljudstva?« »Bo!« • Propadla je slovenska Karantanija, vstala Panonija s knezom Kocljem, kateremu je papež pisal kot suverenu — »Moj brat!« Knez Kocelj je bil največji zaščitnik svetih bratov Cirila in Metoda. Njuna usoda je bila tudi Kocljeva. Oholost Germanov je izgnala Metodove učence, ko je preje uničila Koclja. Potlej smo bili tlačani nemškim in laškim grofom, češkim fevdalcem, švicarskim Habsburžanom. Celjske zvezde, ki naj bi svetile nad južnoslovansko državo na Balkanu, so ugasnile. Potem poznamo kmečke punte in ropanje Turkov. Primož Trubar nam je preskrbel prvo tiskano slovensko knjigo, Jurij Dalmatin prevod celega sv. pisma. Potem je prišel Napoleon in Vod n i k je vzkliknil: »Ilirija, vstan!« Ko se je Na- poleon umaknil, je moral avstrijski cesar med svoje naslove vstaviti: »Kralj Ilirije!« Pa je ostalo vse pri besedah. V marčni revoluciji leta 1848 je cesar razglasil ustavo in razpisal prve volitve. Tedaj je nastal prvi slovenski politični program — minimalni: Zedinjena Slovenija in maksimalni je bil nakazan v Jelačičevem saboru v Zagrebu, ko je bilo sklenjeno z udeležbo Slovencev: »Kraljevina Hrvatska se poveže z vojvodino Srbsko in slovenskimi kraji s skupnim saborom in banom v Zagrebu.« L. 1848 se začne reševanje politične dejavnosti slovanskega vprašanja v Avstriji, narodno življenje pa se je zaradi nemškega pritiska umaknilo v čitalnice, pevske zbore, gledališke predstave, telovadna društva in Mohorjeva družba je začela med narod razpošiljati množice knjig in nji je drugovala Slovenska matica. Narodna zavest je prodrla v zadnjo slovensko vas in se je pokazala na številnih narodnih taborih po Štajerski, Koroški, Kranjski in Istri do Trsta: Povsod ena zahteva: Zedinjena Slovenija in povezava na jug- V Ljubljani se je ustvaril idejni temelj za bodočo južnoslovansko državo v monarhiji in je ta ideja bila vodnica tudi potem, ko so se pojavile politične stranke: Ljudska stranka, Narodno-napredna in Socialistična. SLS se je izjavila za trializem. NNS je bila za veliko slovenstvo. Socialisti pa so se v Tivolski resoluciji izjavili: »Štirje jugoslovanski narodi naj ustvarijo enoten narod.« Ivan Cankar je zavrnil stališče svoje stranke: »Jugoslovanski problem je izključno politični problem. Kakšno jugo- Odslej v šoli samo koedukacija LOČITEV PO SPOLU V ŠOLI ODPADE Dečki in deklice bodo v prihodnje obiskovali v Avstriji mešane razrede. Doslej je veljala koedukacija (skupna vzgoja mladine o-beh spolov) kot izjema. Ta zakonski osnutek prosvetnega ministrstva vsebuje še zanimivo novost: sporno 13. šolsko leto, ki je 1969. leta dvignilo toliko prahu, bodo odložili za nadaljnja štiri leta; s tem hočejo počakati na izid šolskih eksperimentov. Nasprotniki 9. šolskega leta na srednjih šolah, so kot vidimo, po njihovem uspehu pri ljudskem glasovanju 1969, izvojevali ponovno zmago. Novelo k zakonu o šolski organizaciji (leto naj bi konec marca predložili parlamentu) vsebuje še sledeče točke: © uzakonitev šolskih eksperimentov: šolska leta od 1971/72 pa do 1974/75 so določena za šolske eksperimente (poskuse); v tem času bodo eksperimentirali v petini (do 20 odstotkov) vseh v poštev prihajajočih razredov; ® sprejemni izpiti na srednjih šolah odpadejo; © ustanovitev posebne samostojne izobraževalne oblike na višji stopnji srednje šole, in to: poleg muzično-pedagoške realne gimnazije bo še neke vrste prirodoznanstve-na realna gimnazija; © sprememba dosedanjih pokiicno-peda-goških šol v „poklicno-pedagoške akademije". S tem bo prvič urejena, zlasti izobrazba učiteljev za poklicne šole. Glavne šole naj se vodijo le še v dveh stopnjah. Za spominsko ploščo zaslužnemu pedagogu Gustavu Šilihu Mesto Maribor se lahko ponaša s spomenikom HENRIKU SCHREINERJU, ki je s svojim delom uspešno razvijal slovensko šolstvo v severovzhodni Sloveniji od leta 1890 pa do svoje smrti 1920. Še danes se ta ali oni osiveli slovenski šolnik rad ustavi ob spomeniku in se spominja svojega nekdanjega ravnatelja, ki je znal usposabljati in navduševati mlade ljudi za učitelja v slovenskih šolah. Učiteljišč sicer ni več, ostali pa so mnogi spomini na številne profesorje, ki so dali zavodu ugled in dobro ime. Med te sodi tudi Pokojni profesor pedagogike in metodike GUSTAV ŠILIH, katerega deseta obletnica smrti bo jeseni 1971. Iz vrst nekdanjih uči-teljiščnikov, sedanjih učiteljev in profesorjev, šilihovih kolegov, prijateljev in znancev, je vzniknila misel, da bi mu ob desetletnici smrti odkrili primerno spominsko ploščo na hiši, v kateri je stanoval in pisal svoja dela. Te pobude se je oprijelo mariborsko PEDAGOŠKO DRUŠTVO, da bi to jesen odkrilo spominsko ploščo v skromno oddolžitev za njegovo bogato pedagoško delo. Izdelava plošče z reliefom glave je poverjena akad. kiparju Gabrijelu Kolbiču, ki je ustvaril tudi Schreinerjev kip. Pri teh pripravah sodeluje poleg pedagoškega društva tudi Zveza pedagoških društev Slovenije iz Ljubljane, Zveza kulturnih delavcev in vzgojna svetovalnica v Mariboru, katerih zastopniki so poleg prosvetnih delavcev tudi v pripravljalnem odboru za postavitev spominske plošče. slovansko vprašanje v kulturnem ali celo jezikovnem smislu zame sploh ne obstoja.« Z nastopom prve svetovne vojne se je tipanje na Zedinjeno Slovenijo strahotno zožilo zaradi usodnega Londonskega pakta, ki je prisojal Italiji toliko slovenskega ozemlja. Upanje so pa dajale tri izjave: Majniška deklaracija, prebrana v dunajskem parlamentu; Krfska deklaracija, sklenjena med srbsko vlado in Jugoslovanskim odborom v Londonu; Izjava v 14 točkah predsednika ZDA W. Wilsona; enajsta točka je namreč bila: »Samoodločba južnih Slovanov v monarhiji.« 29. OKTOBRA 1918 je Narodno veče v Zagrebu razglasilo odcepitev Slovencev, Hrvatov in Srbov v Habsburški monarhiji in objavilo neodvisno južnoslovansko državo. DRŽAVA PLAČUJE PRIVATNE ŠOLE Ministrski svet je sprejel dopolnilno pogodbo med Sv. stolico in republiko Avstrijo, po kateri se republika zavezuje, da bo s šolskim letom 1971/72 dalje plačevala učitelje na katoliških privatnih šolah. Do sedaj je namreč država prispevala za te le 60 odstotkov denarnih sredstev. V to zakonsko spremembo bodo vključili tudi vse nekonfesionalne privatne šole. SLOVENCI duma in fiu sneta PRIZNANJE SLOVENSKEMU STROKOVNJAKU V ARGENTINI Zadnji teden meseca novembra 1970 je bilo v Cipollettiju (v provinci Rio Negro) zborovanje argentinskih hmeljarjev in predstavnikov glavnih argentinskih pivovarn. Ob tej priložnosti je bilo izrečeno priznanje dr. Leskovarju za njegovo delo pri organizaciji hmeljarstva v Argentini. Dr. Leskovarju, ki je doma s Štajerskega, domovine slovenskega hmeljarstva, so ob tej priložnosti izročili zlato kolajno. Dr. Leskovar je danes direktor podjetja „Lupular“ blizu Mar del Fiate, kjer so veliki hmeljski nasadi koncerna Bem-berg. Koncern, ki ima hmeljske nasade tudi v Rio Negru, vodijo Francozi; v Ouilmesu pri Buenos Airesu ima Bemberg tudi pivovarno. Dr Leskovar je končal študij na padovanski univerzi. Taki umetniški večeri imajo izrazito pomen za kulturnost slovenskega občinstva. PESNIŠKI VEČER Pred kratkim je v Gregorčičevi dvorani v Gorici brala skupina zamejskih pesnikov. Nastopili so FiSibert Benedetič, Marij Čuk, Filio Fischer, Miroslav Košuta in Marko Kravos; vsi iz Trsta, medtem ko je goriški mlajši pesniški rod zastopal le Ace Mermolja. Resolucija zveznega odbora za narodno-jezikovne skupnosti v Italiji Naprošeni smo bili, da objavimo v našem listu sledečo resolucijo, katero je Zvezni odbor poslal avstrijskemu generalnemu konzulatu v Trstu s prošnjo, da jo sporoči avstrijski zvezni vladi. Zvezni odbor za narodno-jezikovne skupnosti in deželno kulturo v Italiji, odsek Mednarodnega združenja za zaščito ogroženih jezikov in kultur za Italijansko republiko, zbran v Trstu 2. in 3. januarja 1971, jemlje na znanje stalno odrekanje pravic, ki pripadajo slovenski skupnosti v Avstriji, in posebej zadnje provokacije, katerih tarča je bila ta skupnost ob priliki (proslave) petdesetletnice plebiscita od 10. oktobra 1920, provokacije, ki je bila sočasna s protislovenskimi fašističnimi demonstracijami v Trstu, obsoja odprto kršitev človečanskih pravic, določb mirovne pogodbe v Saint Germainu iz leta 1919 in člena 7 državne pogodbe iz leta 1955, izraža svojo bratsko solidarnost (slovenskemu) prebivalstvu, ki je bilo prizadeto v svojem človeškem dostojanstvu in v tem sliči Baskom in ostalim narodom, katerih kultura je zatirana, poziva avstrijsko zvezno vlado, naj se ravna po deklariranih demokratičnih načelih s tem, da zagotovi temeljne garancije za ohranitev jezika in kulture Slovencev na Koroškem in Štajerskem, kakor tudi Hrvatov na Gradiščanskem, ker je to neobhodni pogoj za iskreno evropeistično politiko. Za odbor: Samo Pahor, I. r. Trinkov koledar Izšel je Trinkov koledar za leto 1971, ki izhaja v samozaložbi in ga urejuje prof. Rado Bernik. Koledar so začeli izdajati beneško-sloven-ski izseljenci, rudarji v Belgiji že pred 15 leti. Namen mu je bil buditi domačo zavest med rojaki doma in na tujem. Letošnji koledar je ostal pri svoji stari pratikarski zunanji obliki, ker je namenjen tudi preprostim bralcem v predmatajurskih vaseh. Trinkov koledar vsebuje tehtne članke zgodovinske in bibliografske narave, ki nudijo tudi znanstvenim raziskovalcem bogato zrnce o jeziku, narodopisju, socialnem in duhovnem življenju naših najzapadnejših rojakov ter tudi nove izsledke o Ivanu Trinku. Lucijan Marija Škerjanc - 70-letnik 17. decembra 1900 se je rodil ugledni slovenski komponist Lucijan Marija Škerjanc. Čeprav Lucijan Marija Škerjanc ni utiral novih poti v slovenski glasbi, je pomen njegove ustvarjalnosti nesporen. Njegov opus obsega veliko število dognanih simfoničnih in komornih kompozicij, solospevov in kantat. Napisal je tudi Nauk o harmoniji, o kontrapunktu, o inštrumentaciji in o fugi ter biografijo slovenskih skladateljev Emila Adamiča, Gojmira Kreka, Jurija Mihevca, Antona Lajovica ter razglede po simfonični tvornosti zadnjih treh stoletij od „Bacha do Šostakoviča". Ameriško vesoljsko prvenstvo Vršilec dolžnosti glavnega direktorja ameriške vesoljske agencije (NASA) George M. Low v Houstonu je opozoril ameriško javnost, da bi vsaka nova omejitev proračuna za ameriški vesoljski program ogrozila znanstveno in tehnološko premoč Združenih ameriških držav. „ZDA morajo ohraniti svoje prvenstvo v znanosti in tehnologiji," je rekel Low. „Raziskovanje vesolja nam nalaga sredstva in ukrepe, da obdržimo to prvenstvo. Nenehno pa nam konkurira sposoben in odločen tekmec, o čemer priča vesoljska ladja „Luna 16“, nadalje skrb, ki jo v Sovjetski zvezi posvečajo človeški posadki, in pa to, da se v Sovjetski zvezi izstrelitve množijo, medtem ko se naš program zožuje." M coU _____________ Dunajska drsalna revija z novo produkcijo NA NJIH DEJANJIH JIH BOSTE SPOZNALI! Na Koroškem mora biti že zelo čudno. Godijo se grozotne stvari. Nazadnje pa spreleti vso deželo preplah — v Borovljah počile bombe — pa so kaj bili zopet tisti čudni... — drhteče pričakujejo po celi deželi pa morda so res bili — celo časopisi, majhne in velike cajtenge, ljudske in dnevne, ne izključujejo možnosti, da so morda res bili tisti mračnjaki — ne, rajši jih kar ne imenujemo, če nočeš imeti opravka s hudičem, ga kar ne imenuj, ne kliči ga, sam vrag nas varuj — srh preletava sključene hrbte Korošcev — strah se spremeni v upanje — dal, da bi bili, morda so pa le, grozni dovolj so že — o, da, gotovo so, saj Borovlje so tam spodaj, tam je nevarno živeti, strašno je, celo Drava zavije zopet proti severu, da se napije pri Velikovcu zadnjič zveličavnega nemštva, preden zavije dokončno dol na tisti jug — saj veste, na jug, nočemo reči več, nočemo jih imenovati, njih, ki prebivajo tam spodaj — ah, da, saj so, saj so zmožni samo oni takih zločinov — uuuhhh. Pa je počila bomba. Razneslo se je skozi celo zimsko Koroško, celo sneg se je počrnil. Niso bili, ne, saj to ne more biti, da niso bili. Pa res niso bili. Razočaranje, zopet propadlo eno upanje. Vse se je zaklelo, vse, čisto vse. Ti prekleti ne imenujmo jih! bummmm „DRANG NACH SUDEN“ „Koroške novice'1 (Karntner Nachrichten) poročajo v številki 1, 9. jan. 1971, o edinstveni božični prireditvi, ki jo je imelo nemško telovadno društvo Št. Jakob v Rožu. Svoj nemški božič, oprostite, Julfest, so praznovali lani 19. decembra. Telovadili so, se bohotili s svojim delom, ki so ga opravili v pomoč nazadnjaški južni Koroški. Veliko so napravili, vse to je pač samo odraz prisrčne notranje povezanosti z južno Koroško, ki nikakor noče in noče postati nemška. Ge nam tega drugače ne verjamejo, naj se kar prepričajo. Poleg svojih telovadnih funkcij imajo še važne narodne in kulturne. Še vselej jim zveni v očeh staroslavno geslo: „Am deut-schen VVesen wird die Welt genesen". Dvakrat je svet skoraj že propadel zaradi tega, mogoče pa si ustvarjajo in utvarjajo upe pri tretjem naskoku. V tretje gre kar rado. Da pridemo do zaključka. Na koncu poročila o telovadnem prazniku v Št. Jakobu beremo v ..Koroških novicah" (Karntner Nachrichten): „Nemški Korošec se zaveda svoje funkcije, ki jo mora opravljati kot „graničar“ (Grenzer) nasproti jugovzhodno-evropskemu prostoru — duhovnemu in geografskemu!" Kaj takega gotovo nismo še slišali! sova „JAZ SEM AN FRiŠN JAGR“, ALI: KAKO LIBUŠKA DORFGEMEINŠAFT FABRIKE STRELJA! Libuče, lepa ter nekoč pristna slovenska vas pod sivo Peco, med drugim tudi vzdržuje vaško skupnost (Dorfgemeinschaft). Namen vaških skupnosti je združevati mladino, jo navajati h kulturnemu delovanju in podobno. Nič slabega, nasprotno: je to namen, ki se odlikuje po ustvarjalnosti in idealizmu. Očividno pa se je libuška vaška skupnost prelevila v nekakšno lovsko društvo, kako drugače naj bi pojmovali izjave enega njihovih marljivih aktivistov, ki je nekoč menil: „Gwere je treba kupit, poa pa ž njimi fabri-ko (mišljeno je s tem podjetje ..Gorenje") strielat.“ Izjava, ki te spominja na življenjsko dobo Hitlerjevih mladinskih društev o-ziroma sličnih nekdanjih mladinskih organizacij za streljanje nenemškega „polčloveka". Ali se jih bomo tudi bali? Kje pa! Saj vemo, da pomenijo taki lovski načrti le bolj višek umske zmožnosti našega militarističnega zanesenjaštva. Groza pa nas je, ko ugotavljamo, kako se naša podeželska, večinoma nevedna mladina zbira v vaških skupnostih, ki pa v resnici služijo le bolj za ponemčevanja, ker vaške skupnosti zavestno uganjajo germanizacijo naših, večinoma še slovenskih vasi in jim potemtakem jemljejo pravo obličje. Mladini pa sugerirajo mnenje, češ da je Koroška nemška, v kolikor pa še tega ni, da mora postati! Ob tej priliki pa se vprašamo, kje obstaja konstruktivno mladinsko delovanje naših Parada na ledu (Eisparade) se Imenuje nova produkcija Dunajske drsalne revije, ki so jo tudi tokrat ustvarili naši znani umetniki W i 11 Petter, profesor Robert Stolz in Edith Petter. Parada na ledu se odlikuje po bogastvu idej, očarljivi glasbi in čudovitih plesih na ledu. Posebnost letošnje Dunajske drsalne revije je, da v tem programu nastopa ponovno zvezdnik, večkratni evropski in svetovni prvak EMMERICH DANZER, ljubljenec občinstva od tinedžerjev do babic. Dalje sodelujejo v novem programu še Emmi Puzinger, Fernand Leemans, Alena Augistova, Hugo Diimler ter Michele Col-berg. Za komične scene skrbita Herbert Bobek in Richard Ledvvig ter Lucien Meyer s svojima mnogo smeha zbujajočima šimpanzoma Mary in Joe. Nova člana revije sta Mona in Peter Szabo, ki sta pri prejšnjih mednarodnih drsalnih tekmovanjih dosegla prvi mesti. Večkrat SVEČE Veliko je bilo veselje v Štuharjevi družini, ko so meseca junija dobili sina — prvorojenca. Po očetu je bil krščen na Alojzija. Velika je bila žalost ob božičnih praznikih, ko se je otroku bolezen poslabšala in mu tudi zdravniki v bolnici niso mogli pomagati. Mali Lojzek ni več dočakal novega leta. V mali beli krstici so ga ponesli 1. januarja štirje dečki na pokopališče, kjer počiva ob babici. Sosedje, prijatelji in očetovi sodelavci iz tovarne so v obilnem številu prišli k pogrebu, da so tako pokazali sočutje žalostni družini. Bridka je izguba za očeta in mater in de-deja, a bila je božja volja. Hudo imajo starši, otrok pa je med angelčki in so mu prihranjene vse bridkosti življenja. Naj Bog ublaži žalost, naj nedolžni otrok prosi za vdanost v božjo voljo. GLOBASNICA (Našim rajnim v spomin) V minulem letu se je preselilo v večno domovino šest naših občanov. Po kratki bolezni se je poslovil od svoje domačije v Podjuni 68-letni Franc Benetik, pd. Urban. Pokojni je bil skrben oče svoji družini, sosedom in vaščanom pa zaradi svojih vsestranskih strokovnih sposobnosti — posebno še kot spreten rokodelec-vseznal — iskan in cenjen pomočnik v njihovih vsakdanjih potrebah. V soboto, 18. julija lani, dopoldne, pa je kot blisk pretresla našo vas žalostna vest, da se je na Peci smrtno ponesrečil Šmucov Vorč. Ne, ni mogoče, morda pa le ni res, saj je bil previden kot malokdo — smo rekli in upali — črna zastava na poslopju domače zadruge, ki je zaplapolala v slovo najmlajšemu članu v nadzornem odboru, pa nas je za vedno prepričala, da Vorča ne bomo videli več živega. Smrtonosen udarec veje presekanega, padajočega drevesa je nenadoma končal kakor pred leti njegovemu bratrancu An-zeju tudi mlado, nadepolno življenje komaj 35 let starega Vorča. Z njim se je poslovil od nas nenavadno resen, močan značaj. Vorč je hodil svoja pota. Čeprav zmeraj na- slovenskih organizacij!? Dejstvo samo, da v Libučah že leta ni bilo kake slovenske prireditve, ki bi med drugim tudi služila mladini, nakaže vnebovpijočo zanemarjenost na mladinskem področju. Preostane nič drugega kot pljuniti v roke ter nadoknaditi to zamudo v zadevi narodno-mladinskega delovanja! Streljanje pa rade volje prepustimo naši libuški vaški skupnosti ter tudi mišljenje njenih nositeljev kot: „Mir anfoch Tčim, Bumm, Tauch — und die Fabrik ist h i n! “ —kulj— ČUDNA NEMŠKA MISELNOST Izgovor pravi, da to ali ono v avstrijski državni pogodbi ni navedeno, kaže koroško in avstrijsko nemško miselnost v čudni luči. Saj v državni pogodbi tudi ni navedeno, da se ne sme bolnike nahruliti, če se v bolnici poslužujejo slovenščine, ali če zahtevajo stranke od voznika poštnega avtobusa vozovnico slovensko, bi se ta po pravilih v kulturnih državah ne smel na donkihotski način obrniti na pomoč po orožnike. O takih in podobnih stvareh državna pogodba molči, ker se same po sebi razumejo. so Mono Szabo izvolili za najbolj srčkano drsalko na svetu. Prav tako sta se pridružila Dunajski drsalni reviji še Avstralka Margaret Godfrey in Švicar Alain Hermin-jard. Dunajski drsalni balet šteje 28 drsalk in 12 drsalcev in velja za najboljši plesni ansambel na ledu, kajti le-ta igra v novi produkciji važno vlogo. Še nikoli ni bila zunanja oprema revije tako bogata in sijajna kot tokrat. Poročilo iz delavnice nam pove zgovorno, da so izdelali šeststo kostumov, za katere so porabili na tisoče metrov blaga, kot na primer svile, šifona, platna, batista, velurja, lakastega usnja in tako dalje. Zvezdnice in zvezdniki na ledu nam bodo ponovno zasvetili nad celovškim nebom v februarju, in sicer od 4. do 14. februarja 1971. Gostovanje Dunajske drsalne revije bo v Mestni hali. smejanega in vedrega obraza, se je izogibal vseh lahkih zabavišč in kakršnegakoli veseljačenja, z vnemo pa je sodeloval pri poslih vaške in farne skupnosti. Bil je silen človek, bi lahko rekli kakor o Martinu Krpanu tudi o rajnem Vorču. Pravijo, da je delal za dva. Imel je poln hlev živine in vse gospodarstvo v najlepšem redu, skrbel je za svojo bolno mater — vse sam in to tako-rekoč kar mimogrede; čez dan pa je navadno bil zaposlen zdaj tu zdaj tam, zlasti še pri domači slovenski zadrugi. Tiho in skromno je odšla s tega sveta, kakor je bilo skromno vse njeno življenje, stara Giavičeva mati, Marija Gorenšek iz Male vesi, po rodu iz suške fare. Angelske zbore v nebesih so pomnožili lani tudi še trije otroci globaških družin. Naj sveti našim rajnim večna luč. SELE (Ljudsko gibanje v preteklem letu) Lansko leto smo dobili 16 novorojenčkov, in sicer 11 fantkov in le 5 deklic. Od teh jih je bilo krščenih v domači cerkvi 11. Iz cerkvenega zakona jih izhaja 13, iz civilne zveze eden, dva sta nezakonska. Poročenih je bilo 10 parov, od teh 8 v domači cerkvi, dva pa na Žihpoljah. Namesto teh dveh ..ubežnikov" pa sta hotela v selski cerkvi biti poročena dva para od drugod. Smrt se je pa lani bolj redko oglasila. Razen Pepija Ogrisa, o katerem smo pred kratkim poročali, so odšli v boljšo domovino en novorojenček in trije odrasli v visoki starosti 84, 85 in skoro 86 let. Zadnja je umrla Marija Mak, pd. Šerja-činja na Šajdi. Kljub visoki starosti je bila še delavna gospodinja. Pripetila se ji je pa nezgoda: v kuhinji je padla in si zlomila roko v zapestju in nogo v stegnu. V bolnici je operacijo sicer še srečno prestala, a de- Katoliško prosvetno društvo v Šmihelu prt Pliberku bo priredilo v nedeljo, 24. januarja 1971, ob 19. uri (sedmih), zvečer v farni dvorani v Pliberku igro ZA PRAVDO IN SRCE Ljubitelji dramske umetnosti prisrčno vabljeni! ROMANJE V LURD! Skupno romanje v Lurd bo od 5. do 15. maja 1971. Čas prijave je do 1. februarja. Kdor se želi udeležiti romanja, naj se prijavi ali pri domačem župnem uradu ali pri slov. dušnopastirskem tirado v Celovcu, Viktringer Ring 26. A. Cvetko set dni navrh ji je ravno na Božič obstalo utrujeno srce. V torek, 29. decembra, smo jo ob obilni udeležbi položili k trajnemu počitku. Če primerjamo število rojstev in smrtnih slučajev, bi menili, da se je število Selanov lani pomnožilo za 12 oseb. Kljub temu prirastku pa se število le krči zaradi odseljevanja, največ v Borovlje. Pa saj že ime „Sele“ pomeni, da se je treba seliti! ŠT. JAKOB V ROŽU . (92-!etnica Mojce Nagele) Med božičnimi prazniki je bil župan Han-zej Gressel in občinski odbornik Albin Pečnik pri Mojceji Nagele, ki je v mesecu decembru lani obhajala 92-letnico rojstva. Na povabilo župana sem bil tudi jaz zraven. Mojcej je zaslužna in najstarejša občanka šentjakobske občine, zato smo ji čestitali k njenemu življenjskemu prazniku. Župan Gressel je ob tej priložnosti spregovoril prisrčne besede in se ji zahvalil za kulturno delo, ki ga je opravila Mojcej, ter ji izročil Darujte za tiskovni sklad! lepo darilo. Mojcej Nagele je bila rojena pri Žofranu v Št. Petru. Bilo je pet otrok, in vsi so bili pevci in muzikanti. Danes so živi še štirje, in najmlajša je stara že 82 let. Mojcej Nagele je bila petdeset let orga-nistinja v naši cerkvi. Vsak dan (ob nedeljah pa celo trikrat) je hodila v cerkev na hrib orglat in vodila cerkveno petje. Ni se omejevala samo na cerkveno petje, ampak je pevce učila tudi ljudske in umetne pesmi in je s tem veliko doprinesla h gojitvi slovenskega petja v Št. Jakobu. Ob Vašem visokem življenjskem prazniku Vam želimo vsi farani in posebno pa Vaši še živeči pevci, da bodo Vaša jesenska leta čila in zdrava. Šimej Martinjak SINODALNI KVIZ dečkov in deklic na Koroškem Ob priliki Koroške škofijske sinode prireja Katoliška otroška mladina sinodni kviz kot doprinos otroške mladine za to tako važno cerkveno prireditev. K temu kvizu so vabljeni vsi dečki in deklice Koroške, ki so bili rojeni po 1. septembru 1956. Za pripravo na ta kviz dobi vsak udeleženec zastonj poseben zvezek, v katerem so vsi odgovori in vprašanja, ki jih bo treba pri tekmovanju znati. Vprašanja so vzeta iz treh področij: versko znanje, splošno znanje, praktično znanje in sposobnosti. Dečki in deklice nastopijo po trije, kot skupina treh k odločilnemu tekmovanju. Tekmovali bodo v štirih oddelkih: deklice do 13. leta, deklice od 13. do 15. leta, dečki do 13. leta, dečki od 13. do 15, leta. Po tekmovanju v fari (do konca marca) nadaljujejo štiri najboljše skupine (najboljša skupina v posameznih starostnih oddelkih) pri pokrajinskem tekmovanju (18. ali 25. aprila). Štiri najboljše skupine in sicer spet vsaka najboljša skupina v posameznih starostnih oddelkih se lahko udeleži deželnega tekmovanja, ki bo 6. junija 1971 v Celovcu. Nagrade so sledeče: za dve najboljši skupini deklic oz. dečkov (od 13. leta do 15. leta) vožnja v Rim; za dve najboljši skupini dečkov in deklic (do 13. leta) novo kolo za vsakega udeleženca. Poleg tega je še več drugih nagrad, deloma iz Afrike (bobni itd.). Natančnejša navodila lahko dobite: pri domačem župniku, pri vseh vero-učiteljih, pri mladinskih voditeljicah oz. voditeljih. Prijava za kviz do 1. februarja 1971 pri zgoraj navedenih osebah, pri vodstvu v Celovcu, Viktringer Ring 26, do 14. februarja 1971. Resnica o uživanju mamil V Združenih državah Amerike je uživanje mamil najbolj razširjeno na svetu. Prav zaradi tega navadno od tu izhajajo pobude za In proti mamilom. V zadnjem času pa se je cela vrsta znanih zdravnikov odločila za novo pot pojasnjevanja, kaj so mamila. Namesto da bi prebivalstvo seznanjali s polovičnimi resnicami o mamilih, želijo brez kakršne koli laži povedati, kaj je mamilo. Dr. Stanley F. Volles, ravnatelj zavoda za umsko zdravljenje je povedal, da »nenehno pripovedovanje s pretiranim poudarkom, o verjetnih strahotnih poškodbah, ki jih povzroča mari-juana, povzroča, da je zelo težko razložiti ljudem, katere so resnične nevarnosti, ki izhajajo iz uživanja določenih vrst mamil." Dahlberg o mamilih Psihiater Dahlberg iz New Yorka, ki je član zavoda za psihiatrijo pravi, da so predvsem zdravniki najbolj pripomogli k temu, da so se o mamilih razširile polovične resnice, predsodki in laži, tako da ljudje ne vedo več, komu bi verjeli. Ravno mladina pa je najbolj nezaupljiva do zdravnikov. Te laži izhajajo večkrat iz skrbi za zdravje mladine, velikokrat pa tudi iz neznanja. Navadno pristopajo, po besedah dr. Dahlberga, zdravniki k mamilom, ko govorijo o njih, v popolnoma negativni smeri. To pomeni, da je vse, kar zadeva mamilo, negativno. V resnici pa obstajajo tudi nekatere pozitivne plati. Kot npr. uporaba mamil v zdravstvu, kar pa nujno zahteva zdravniško kontrolo. Dahlberg pravi, da je prva od teh polovičnih resnic trditev, da psihedelična mamila omilijo depresijo. Nekaj je resničnega v tej trditvi. Večkrat mamila olajšajo ali celo odstranijo tesnobo, depresijo ali vznemirjenje, vendar prevelike doze mamila povzročijo pasivnost in odpoved družbenemu življenju. Ko pa mine učinek mamila, se depresija povrne ali se celo podaljša v času. Neka vrsta mamil anfetaminl, pa ima še poseben vpliv. Ukinitev depresivnih občutkov, ki naj bi ga povzročali anfetamini, povzroča z druge strani nenadno akumulacijo depresije. Ta akumulacija pa povzroča močne občutke depresije med vračanjem iz omame in še precej časa po tem. To pomeni, da mamila občutke depresije le umaknejo za nekaj časa in jih nato intensificira-jo. Poleg tega pa mamila povzročajo nespečnost in pomanjkanje apetita in vse to še bolj poveča depresijo. Nekateri trdijo, da jim mamila pomagajo, da spoznajo veselje in samega sebe. Res je, da mamila včasih pomagajo ljudem, da doživijo popolno introspekcijo, vendar mamila tudi kompromitirajo razlikovanje resničnih občutkov, tako da postane osebek sugestibilen. Zaradi tega ne more človek več razlikovati, med resničnimi intro-spektivnimi občutki in lažnimi občutki. »Mamila mi pomagajo, da se čutim v človeški bližini," trdijo drugi. Predvsem moramo pomisliti, da čutiti nekoga blizu, ni isto kot biti nekomu blizu. Mnogi, ki uživajo mamila, se zavedajo, da njihov občutek bližine nima realne podlage. Danes je relativno nepomembno, če je mladina oropana ali ne za človeško bližino, važno pa je, da čuti, kot bi bila oropana. Prav zaradi tega mladi iščejo intimnost. Mogoče se zavedajo, da intimnost, ki jo čutijo do svojih tovarišev ni stoodstotno odkritosrčna in prav zaradi tega bežijo pred resničnostjo ter vztrajajo pri ohranjanju iluzij- Razširjeno mnenje je tudi, da mamila krepijo seksualne funkcije. Vendar nobeno od doslej poznanih mamil ni afrodiziak. Vsa pa spreminjajo občutek. Delujejo različno na različne osebke. Nekaterim se seksualne želje povečajo, drugim Pa zmanjšajo. Predvsem delujejo negativno večje doze mamila. Razširjeno je tudi mnenje, da je avtotranscen-denca, ki jo povzročajo mamila, vredna toliko kakor katera koli druga avtotranscendenca. Avtotranscendenca pomeni intimno združevanje človeka z Bogom ali kako drugo vesoljno silo, vendar ima, če jo kemično povzročamo, le začasni značaj. Večina tistih, ki uživajo mamila, je Priznala, da jim ta avtotranscendenca ni spre- ■ZKORISTITE DOLGE ZIMSKE VEČERE ZA BRANJE SLOVENSKIH KNJIG! Veliko izbiro leposlovnih del, mladinske 'iterature, strokovnih in poljudnoznanstvenih spisov ter raznovrstnega študijskega 8radiva vam nudi CENTRALNA študijska knjižnica spz v Celovcu, Tarviser StraGe 16 (vhod iz LerchenfeldstraBe). Knjižnica izposoja knjige: vsak ponede-'jsk, torek, četrtek, in petek od 10.—12. ure. menila življenja, pač pa da so mamilo uživali, da bi bežali pred realnostjo. »Protivniki mamil radi trdijo, da že ena sama Injekcija heroina povzroča navado. S tem mislijo telesno odvisnost od mamila. Vendar v obliki, ki je danes v prodaji, je heroin pomešan z laktozo, kininom in sodo bikarbono na tak način, da je pravega mamlia le en do dva odst. Če človek opusti to navado, nima strahotnih reakcij, kakršne so doslej opazovali, pač pa je odvada bolj podobna konvalescenci po hudem prehladu. Doslej je opisovanje strahotnih muk, ki jih človek preživlja, ko se odvaja na heroin, povzročalo, da so mnogi dobili v tem razlog, da vztrajajo pri uživanju mamila. To pa seveda ne pomeni, da je treba heroin jemati kot neškodljivo snov. V New Yorku je npr. lani umrlo približno 900 oseb, med katerimi je bilo 200 mladih ljudi pod 20 let, zaradi akutne narkoze, kar so v časopisih označevali kot ..preveliko dozo“ mamila. Sedaj je zastrupitev s heroinom poglavitni vzrok smrti za prebivalce New Yorka, ki so stari od 15 do 35 let. Odbor za mednarodno nadziranje bolezni v Ženevi (v sklopu Svetovne organizacije za zdravstvo) je prišel do zaključka, da je navadna gripa človeku mnogo nevarnejša od same kolere (vrste „eltor“). Odbor pripominja, da je nastal spričo epidemije kolere pretiran preplah, kajti v resnici gre za milejšo obliko te bolezni. Nasprotno jo v številnih državah napak primerjajo zločesti e-pidemiji klasične kolere iz 19. stoletja. Spričo tega so v takšnih državah sprejeli tudi pretirano stroge zaščitne ukrepe (zapora meja, prepoved pristajanja letal in ladij, ne-diskriminirana prepoved uvoza živil, izoliranje potnikov itd.). Celo samo cepljenje proti koleri je po sodbi omenjenega odbora neprimerno in povsem neučinkovito. Z druge strani so pa tudi države, ki pravočasno ne javijo primerov kolere na svojem ozemlju. S takšnim ravnanjem škodujejo ne le lastnemu prebivalstvu, temveč tudi sosednim oz. bližnjim deželam, ki se pač ne utegnejo ob pravem času zaščititi pred boleznijo. Epidemijo kolere, o kateri napovedujejo, da se bo sicer še nadalje širila in prizadela tudi širne predele sveta, kjer se ni bila že dolgo pojavila, bo mogoče popolnoma iztrebiti le, če bodo vse države kar najtesneje sodelovale in izkoriščale najnovejše dosežke sodobne znanosti in medicine. Zlasti je potrebno temeljito poznavanje epidemiologije, sicer bodo vsi drugi ukrepi neučinkoviti. Cepljenje in podobni zaščitni dejavniki so zaman, če pa ljudje oz. pristojna oblast-va zanemarjajo pravila higiene. Kajti ravno spoštovanje teh pravil je prvo in edino res učinkovito sredstvo, da se prepreči pojav kolere. Kot rečeno, je sedanja vrsta kolere (el-tor) mnogo manj nevarna od navadne gripe. To nam dokazuje visoko število smrtnih žrtev, ki jih je gripa zadnja leta pokosila. Ko bi pristojni dejavniki v vseh državah sveta smotrneje načrtovali zaščito proti eni in drugi, to je nujno preprečevanje, ne pa šele Trditev, da mamila nimajo klinične veljave, je le polovična resnica. Nekateri zdravniki, kot npr. dr. Dahlberg, so mnenja, da je mogoče mamila uporabljati v medicini pod zdravniškim nadzorstvom. Po mnenju nekaterih je preveliko uživanje mamila le izraz uporništva pri nezadovoljnih. Če bi trdili, da res ni drugega kot to, bi omalovaževali uporništvo, vendar če uporništvo obstaja, se moramo vprašati raje, zakaj je mladina nezadovoljna. Eden izmed vzrokov je, da imamo danes več časa za to, da se čutimo sami in nezadovoljni. Prosti čas, ki ga dovoljuje višja življenjska raven, bi morale torej izpolnjevati druge dejavnosti. Ob koncu pa moramo omeniti še to, da postajajo s časom mamila neučinkovita, oseba se tudi začenja zavedati, da ga mamila ne vodijo nikamor in se začenja spraševati, kaj se bo zgodilo v bližnji bodočnosti. V bližini ima prijatelje, ki so zboleli zaradi uživanja mamil in zaradi tega ga taka situacija pripelje do spoznanja, da je bolj vabljivo prenehati z uživanjem kot začeti z mamili. Vprašanje je, kako bo nehal. Trenutno obstajajo zavodi za rehabilitacijo uživalcev mamil, vendar moramo na uživalce gledati kot na bolnike, ki sl morajo opomoči po dolgi bolezni. zdravljenje, tedaj bi število smrtnih žrtev v obeh primerih močno padlo. V tem smislu deluje tudi Odbor za mednarodno nadziranje bolezni, ki se redno sestaja, da ugotovi, ali se spoštujejo določila mednarodnega zdravstvenega pravilnika. Ribe v prehrani Težnja, da bi izkoristili bogastvo rek in morij, je velika. Ribe so polnovredna živila in so potrebna človeškemu organizmu. Da so ribe resnično zdrava prehrana, nam dokazujejo Norvežani in Japonci, ki so jim ribe osnovno živilo. Znani so kot odporni ter dobri športniki in niso zamaščeni, pač pa čvrsti. Ribe vsebujejo več beljakovin kot meso, približno toliko kot skuta, jajca in telečje meso. Razen tega vsebujejo vitamine in rudninske snovi. Mimo omenjenih pozitivnih lastnosti imajo še eno prednost: poceni so. Če primerjalno ribe z drugimi beljakovinskimi živili živalskega izvora, vidimo, da so najbolj poceni. Njim sledijo jajca, nato pa meso. Pa še eno prednost imajo ribe: hitro so pripravljene. Ribje jedi so lahko prebavljive. Po njih ne občutimo utrujenosti in niti zaspanosti. Ribe lahko pripravimo s slanino. Taka jed je izdatnejša in zlasti fizičnemu delavcu potrebna. Pri nakupu rib pa moramo biti posebno pozorni. Sveža morska riba ima čvrsto meso, bistre izbuljene oči in vonj po morski vodi. Rib ne hranimo v polivinilastih vrečkah, pač pa jih damo v stekleno ali porcelanasto posodo in postavimo na hladno. Marsikdo ne prenese močnega vonja morskih rib. Ublažimo ga tako, da že pred pečenjem ali kuhanjem ribe nakapamo z limoninim sokom ali vinom. Prav tako vonj omilimo, če ribe pred pripravo obložimo z zeleno ali s peteršiljem. KMET IN VRTNAR JANUARJA NA TRAVNIKIH Mraz še vedno močno ovira vsako delo na prostem. Kolikor se da, nadaljujemo z brananjem in gnojenjem travnikov. Sedaj uporabljamo za gnojenje teže raz-topno Tomaževo žlindro, pozneje bomo uporabili še kalijeva gnojila in dušik. Ta gnojila so laže topljiva, zato jih trosimo tik pred začetkom rasti ali med njo. Dušika ne smemo dajati v prevelikih količinah. Gnojenje travnikov mora biti vsestransko. Če gnojimo samo s Tomaževo žlindro, bomo po večletnem bujnem razvozu detelje ugotovili pleše na travnikih. Le popolno gnojenje je porok za trajni pridelek. NA NJIVI Čim se zemlja odcedi, moramo preorati še nepreorane površine. Dobro bo, če že sedaj zadelamo hlevski gnoj, čim se namreč temperatura v tleh dvigne, se bo začelo razkrajanje gnoja po mikroorganizmu in rastočim rastlinam se bodo odpirale zaloge hrane. SADNO DREVJE Nadaljujemo z zimskim škropljenjem sadnega drevja. Ne smemo škropiti v prehladnih in vetrovnih dneh. NA VRTU Nadaljujemo s pripravo zemlje za pomladanske setve. Sadimo česen in čebul-ček. V toplih gredah mora vladati enakomerna temperatura, zalivanje moramo omejiti na nujno potrebno. Zračimo tople grede, kolikor je to mogoče. Če se v toplih gredah zadržuje vlaga, je nevarno, da začno mlade rastlinice gniti. Gripa bolj nevarna kot kolera Nagradno tekmovanje v fotografiranju Slovenski filmski klub je oktobra preteklega leta vabil foto-amaterje k tekmovanju. Do 5. decembra smo dobili 49 slik, ki so v celoti prav dobro naznačile jesen. Nagrajenci so: 1. nagrada (fotoaparat): Opetnik Tone, (črno-bela slika), Jernej Marko (diapozitiv). 2. nagrada (1 diafilm + dia-okviri): VVeiss Hanzi (diapozitiv), Wolte Terezija (barvna slika), Ogris Franjo (diapozitiv). 3. nagrada (po en diafilm): Inž. Marko Pol-zer, Rogi Martin, Oitzl Pavel, Ogris Tomaž, Opetnik Jožef, Novak Vinko, Varh Hanzi, Paintner Mirko. Slovenski filmski klub vsem prisrčno čestita in se zahvaljuje za sodelovanje. Vse pa vabimo že zdaj k naslednjemu tekmovanju v fotografiranju. Slovenski filmski klub Star časopisni papir Skoraj ni družine, ki nc bi bila naročena vsaj na en časopis. Marsikje ga sproti porabijo, pri drugih pa se papir začne nabirati in večkrat smo v zadregi, kam z njim. Večkrat gospodinje pozabljamo na časopis in ga premalo uporabljamo pri svojih vsakodnevnih poslih. KJE SI LAHKO POMAGAMO Z NJIM? Nobenega gospodinjskega dela ne bi smeli začeti brez časopisa. Naše delovno mesto, naj bo to klasična miza sredi kuhinje ali prostor, namenjen pripravljanju jedi v modemih stanovanjih, pre-grnemo vselej z več listi časopisa. Na njih čistimo zelenjavo, lupimo krompir, trebimo solato, režemo čebulo, skratka opravljamo vsa dela, ki spadajo v predpripravo jedi. Po končanem delu odpadke zavijemo, vržemo v posodo za smeti in že se bomo lahko lotili naslednjega dela. Ali ste pomislile, kako nam koristi časopis? Miza je ostala čista, nobenih smeti na tleh ni bilo, ne prask ali urezov, ko nož mimogrede zdrkne ali kak drug predmet zapusti trajno okvaro. S časopisnim papirjem, dobro narezanim ali natrganim, najlepše umijemo mlečne in oljne steklenice. Ko ga spravimo v steklenice, ga zalijemo z malo vroče vode in gosto kašo toliko časa potre-savamo, da pobere vse mlečne ali oljne ostanke. V slabem vremenu, ko se vrnejo družinski člani domov z mokrimi čevlji in klobuki, se spet spomnimo časopisa. V obuvalo natlačimo v kepe zmečkan papir, da vpije vlago z notranje strani. Čevlji se hitreje posušijo, kar si posebno želimo pozimi, da lahko malemu smučarju ali sankaču čim prej spet omogočimo zimsko veselje, obenem pa čevlji ohranijo tudi prvotno obliko. Isto velja za pokrivala. S časopisom nabašemo zimsko obutev, ki jo spravimo čez poletje: škornje, visoke čevlje itd. Papir odleže za kopita, ki jih ni v nobenem gospodinjstvu toliko, da bi jih lahko napeli v vsak par čevljev. Časopisni papir je odlično polnilo za vložke med dvojnimi okni pozimi. Na lahko zmečkan papir ovijemo z več razgrnjenimi polami, da dobimo debelo klobaso, ki jo porinemo v primerno prevleko, ali pa klobaso obdano z lepšim papirjem in jo položimo med okna. Tak papirnat vložek lahko večkrat menjamo in ni nam treba čakati, kot navadno delamo z vložki iz blaga, do pomladi, da vse sajaste in bolj črne kot bele končno operemo. IN ŠE NASVET, ZA KATEREGA MORDA NE VESTE Zgodi se, da nikakor ne moremo zabiti žeblja v zid. Luknja se veča, žebelj se maje, ali naj začnemo steno načenjati še na enem mestu? Časopis, naš pomočnik, bo tokrat nadomestil mavec, ki ga trenutno ni niti prahu pri hiši. Žebelj bomo ovili z mokrim papirjem in potisnili v odprtino, ko se bo papir čez dan ali dva posušil, bo trd kot mavec in žebelj bo močno pritrjen. Ob tej priložnosti se boste gotovo spomnili, da so vaši otroci ali ste morda tudi vi sami iz razmočenega časopisa oblikovali glave lutk. Torej, čemu vse lahko služi star časopis! Avtomobil novoletna nagrada nameščencem avtomobilske tovarne. Za-hodnonemški tovarnar Franc VVeissenber-ger, ki ima komaj 40 let in avtomobilsko tovarno blizu Kolna v Zahodni Nemčiji, je svojim nameščencem — ne glede na njihov položaj — darovai za novo leto avtomobil tipa Opel Kadett. Nameščencev je 600. Avtomobili stanejo podjetnika 2 milijona in pol mark (okrog 17 milijonov šilingov). Nameščencem je plačal tudi zavarovalnino in bencin iz tovarne do doma. Sam je dejal, da hoče s to nagrado navezati nameščence na podjetje. ZNANO DIEKENSOVO DELO: David Copperfield kot film Angleški barvni film David Copperfield, ki so ga posneli po svetovno znani Dik-kensovi knjigi, ima kopico posebnih odlik: režiser Delbert Mann je potreboval veliko denarja in truda za nadrobno slikanje zgodovinskega ozračja tega velikega socialnokritičnega romana iz preteklega stoletja. Zasedba vlog je imenitna: naslovno vlogo igra mladi nadarjeni igralec Robin Philipps, Michael Redgrave je mister Peg-gotty, Raiph Richardson je mr. Micavvber, Laurence Olivier pa šolski vodja. Edith E-vans je Betsy Trotvvood, sodelujejo še Richard Attenborough, Susan Hampshire, Wendy Miller in najmlajši Redgraveov potomec Corine. Charles Dickens je 1850 o svojem Davidu Copperfieldu napisal: „Od vseh svojih knjig imam to najrajši." Roman je najprej izšel 1849 v devetnajstih nadaljevanjih in leto kasneje kot popolna knjiga. Pravijo, da je avtobiografski, to lahko sklepamo tudi po zamenjanih začetnicah avtorja in glavnega junaka. Vrh tega pa je veliko oseb iz knjige podobnih ljudem, ki so bili tesno povezani z Dickensom. Na primer mr. Micavvber: tudi Dickensov oče je bil nenehno zadolžen. Roman je eno najbolj branih del angleških klasikov, prevedli so ga v mnoge svetovne jezike, med drugimi tudi v perzijanščino in japonščino. „Kakor mnogi dobri starši imam tudi jaz globoko v srcu ljubljenčka. Imenuje se David Copperfield," je pogosto pravil Dickens. In tako slika malo življenje uboge sirote, ki ga strogi očim pošlje v internat. Vodja internata Creakle (Laurence Oliver) in učitelj Tungay (Richard Attenborough) sta povsem prepričana, da bo David pod njuno streho živel neznosno življenje. Ko mu umre še mati, mora delati v očimovi trgovini z vinom. Ker pa njegov trgovski šef zavoljo vse večjih dolgov kmalu zapusti London, predlaga očim mlademu Davidu, naj poišče bogato teto Betsey, ki živi v Dovru. In teta res posvoji ubogega Davida in ga z osemnajstimi leti pošlje v londonsko odvetniško zbornico v uk. Tu se poroči s hčerko svojega delodajalca, in dekle ga zelo razočara. Mladi David opravlja izpite, po triletni odsotnosti pa se spet vrne v Anglijo, strt pod pretežkim bremenom dolžnosti. Režiser Delbert Mann je zelo skrbno izbral kraje za zunanje prizore. Izvirne ilustracije iz britanskega muzeja so uporabili za osnovo filmskim načrtom. Tudi kostumi so do nadrobnosti zgodovinski, zanje so se zgledovali po knjigah in manuskriptih iz sredine preteklega stoletja. Nekatere notranje prizore so posneli v vzhodni Angliji, tako na primer v zasebni hiši iz 17. stoletja, ki so jo spremenili v staro „furman-sko“ krčmo. V londonskih dokih so snemali prizore s „pravim“ ozadjem, s starimi rečnimi čolni iz Dickensovih časov. Dickens bi gledal, ko bi videl svoje delo na širokem platnu in v eastmankolorju. ŠPORT - ŠPORT - ŠPORT - ŠPORT - ŠPORT - ŠPORT - ŠPORT - ŠPORT SMUČANJE Senzacija v smučanju v St. Moritzu Že v soboto so senzacionalno zmagali prepričljivo v smuku švicarski smučarji, saj so zasedli kar tri prva mesta: 1. Tresch, 2. Russi, 3. Sprecher (vsi Švica); 4. Cordin (Avstrija), šele sedmi je bil prvi Francoz Du-villard. Še večje pa je bilo presenečenje v nedeljo v tekmovanju za svetovni pokal v slalo- mu za moške. Odlično so se uvrstili Avstrijci: Rofner je bil 2., Zvviliing pa 4. Treba je pri tem pomisliti, da je Rofner prvič premagal velesmučarja Thonija, drugič: zmagal je senzacionalno Američan Palmer in odlična uvrstitev ameriških smučarjev 1., 7. in 8. mesto, tretjič: razočarali so Francozi; njihov najboljši smučar, strokovnjak v smuku Du-villar je bil šele 10., svetovni prvak Augert 13., Russel, ki je veljal za favorita, saj je bil najboljši v 1. spustu, v drugem pa je zgrešil ena vratca, in tako je bil izločen. Revanša Francozov V ponedeljek so v Adelbodnu Francozi ponovno pokazali, kaj znajo. V veleslalomu je bila uvrstitev takale: 1. Russel, 2. Thoni, 3. Duvillard, 4. Loidl, 7. Bleiner, 10. Zwilling (vsi Avstrija). Trenutni vrstni red za svetovni pokal je: 1. Thoni (Italija), 2. Duvillard, 3. Russel, 4. Jean-Noel Augert (vsi Francija), 5. Brugg-mann (Švica), 6. Schranz itd. Bachleda prvi v slalomu Poljak Andrej Bachleda, edini zastopnik svoje države je osvojil prvo mesto v slalomu, prvemu od obeh tekmovanj veljavnih za trofejo Vanoni. 2. je bil Avstrijec Rofner. Tekmovanje je bilo v Caspoggiu v Italiji. NOGOMET Tretje mesto, ki ga je nemška nogometna reprezentanca osvojila na svetovnem prvenstvu v Mehiki je stalo nemško nogometno zvezo 200.000 francoskih frankov (okoli devet milijonov šilingov). Prireditelji svetovnega prvenstva so odšteli nemški zvezi približno en milijon tristo tisoč francoskih frankov za tekme, ki jih je nemška reprezentanca odigrala v Mehiki, medtem ko trdijo Nemci, da so jih priprave in potovanja stala približno en milijon petsto tisoč frankov. Argentina—Francija 2:0 Argentinska nogometna reprezentanca se je oddolžila Franciji za poraz. Pred 20.000 gledalci so Argentinci premagali Francoze 2:0. Teden prej pa so Francozi premagali domačine (Argentino) z dokaj nenavadnim rezultatom 5:3. KOLESARSTVO Merckx športnik leta Italijanska kolesarska hiša Molteni, ki ima letos v svojih vrstah najboljšega belgijskega kolesarja in vobče najboljšega kolesarja na svetu Eddyja Merckxa, je napovedala, da se bodo njeni kolesarji letos udeležili francoske etapne dirke „Tour de France", dalje dirke po Sardiniji, v dirki Fariz—Nica, v vseh vožnjah veljavnih za svetovni pokal ter na Giro d’ltalia. Edi Merckx namerava postaviti nov svetovni rekord v enourni vožnji na kronometer. Eddyja Merckxa so medtem izvolili v Franciji za športnika leta. Glasovanja se je ude- KRIŽANKA 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 3 13 14 B 15 ■ 16 m 17 18 19 20 B 21 22 3 23 fl B 24 25 fl 26 | 27 fl 28 29 30 31 1 32 33 34 35 Vodoravno: 1. zarota (hrvaško); 6. del obraza; 10. germansko (nemško) pleme (rodilnik, gen.); 11. snemalni ali lepilni...; 12. ločilo brez vejice; 13. oče; 15. prislov; 16. hrvaško ločilo „ali“; 17. ropar, kradljivec; 18. zelo star; 20. rastlina, katero uporabljamo pri jaslicah; 21. trije samoglasniki; 22. električna merska enota; 25. zvezna republika; 26. nočni lokal; 28. očesu ali ...?; 30. del sobe; 32. oddih, razvedrilo; 34. blago; 35. reka na Koroškem. Navpično: 1. zedinjenje ameriške države (mednarodna okrajšava); 2. majhen plug; 3. brencelj (dajalnik, dativ); 4. kazalni zaimek; 5. hrib nad Belgradom; 6. senčnica, hladnica; 7. svojeročno (okrajšava); 8. pripadnik plemena; 9. ostrivec; 14. reka v AP Vojvodini; 16. usnje; 17. ime grške črke; 18. poteza pri šahu; 19. značilna oblika, vrsta; 20. ime evangelista; 22. vzorec; 23. IA; 24. AKOV; 26. ime koče; 27. pleme; 28. stara mama, babica (nem.); 29. naprava, ki meri čas; 31. narodna banka; 33. demokratična republika. ležilo veliko število novinarjev iz skoraj vseh držav sveta. Na drugo mesto se je uvrstil znani brazilski nogometaš Pele, na tretje sovjetski dvigalec uteži Aleksejev. BOKS Italijan Tcmmaso Gaili je premagal Španca Aiso Marina in osvojil naslov evropskega prvaka boksarske srednje juniorske kategorije. Gaili je izvojeval zmago po točkah v 15 krogih, Italijan je bil pred tem srečanjem prvak petelinje in peresne teže. Zadnji naslov je zgubil proti Špancu Legri. Gaili je tehtal 58, 200 kg, Marin pa 50 kg. I Ivanhoe 1 mmimm 45 »Kakšno brezbožno šemljenje je to?« je rekel prior. »Prijatelj, če si res cerkven človek, tedaj bi se ti bolj spodobilo, da mi pokažeš pot, kako uidem iz rok teh ljudi, kakor da se ključiš in režiš nali-k burkastemu plesalcu.« »Resnično, sveti oče,« je dejal menih, »samo eno poit vem, kako moreš uiti. Danes je svetega Andreja dam in mi pobiramo desetino.« »Pa upam, da ne od cerkve, moj brat?« je rekel prior. »Od cerkve in od laikov,« je odvrnil menih, »in zato, gospod prior, facite vobis amicos de mam on e inquitatis — pridobite si prijatelje s krivičnim mamoimom — zakaj nobeno drugo prijateljstvo vam tu ne bo pomagalo.« »Vrl lovec mi je srčno drag,« je menil prior že bolj popustljivo. »Dajte, me bodite z menoj tako trdi; lovsko umetnost ljubim in na rog znam trobiti tako jasno in krepko, da moj halo kar odmeva od hrastov vsenaokoli.« »Dajte mu rog,« je ukaizal hajduk, »da preizkusimo spretnost, s katero se ponaša.« Prior Aymer je zatrobil na rog. A glavar je zmajal z glavo. »Gospod prior,* je dejal, »trobljenje ni bilo napačno, a to ti ne vrne svobode. Sicer pa vidim, da si izmed tistih, ki pačijo stari napev s francoskimi okraski. Prior, ta potresi j aj na koncu tvojega recheata ti zviša odkupnino za petdeset kron, ker kvariš stare, moške lovske troibljaje.« »Nu prav, prijatelj,« je malodušno odvrnil opat, »težko vam je ustreči. Bodite vsaj zastran moje odkupnine popustljivej- ši. Skratka, ko je že tako, da moram vragu držati svečo: koliko naj plačam za kazen, da sem potoval po watlinški cesti, ne da bi imel za hrbtom petdeset oboroženih mož?« »Kako bi bilo,« je menil eden izmed hajdukov, »če bi Žid določil odkupnino za priorja in prior za Žida?« »Vražji dečko si,« je rekel glavar, »a tvoj predlog mi ugaja! Stopi semkaj, Žid, poglej tega svetega očeta, priorja Aymerja iz bogate opatije Jaurvaulske, in nam povej, koliko odkupnine naj zahtevamo zanj? Vem, da so ti dohodki samostana znani.« »O, seveda,« je odvrnil Izak, »trgoval sem z dobrimi očeti ter kupoval od njih pčenico in rž, poljedelske pridelke in veliko volne. O, to vam je bogata opatija, tam imajo vsega v obilju in pijejo najslajša vina, dobri očetje jourvaulski. Oh, če bi imel izobčenec, kakršen sem jaz, tak dom in take dohodke na leto kakor dobri očetje na mesec, bi plačal veliko zlata in srebra, da se odkupim iz ujetništva.« »Židovski pes!« je kriknil prior, »nihče ne ve bolje od tebe, da je naša hiša božja še zadolžena zaradi zgradbe nove prižnice.« »In pa zaradi tega, ker ste lansko jesen napolnili svoje kleti z gaskomjskim vinom,« mu je Žid segel v besedo. »A to je malenkost.« »Le poslušajte ga, nejevernega psa!« je rekel svečenik. »Blebeče, kakor da se naša sveta bratovščina zadolžuje zaradi vin, ki imamo dovoljenje, da jih smemo piti, propter neceissitaitem -at ad frigus depellen-duim (zaradi potrebe in -da* si preženemo mraz). Ta Obrezani topov buli sveto cerkev in kristjani ga poslušajo, ne da bi mu zamašili usta.« »Vse to vam nič ne pomore,« je dejal vorijia. »Določi Izak, koliko more plačati, ne da bi mu odrli kožo.« »Šest isto kron bi dobri prior kaj lahko plačali vaši milosti,« jie rekel Izak, »ne da bi zato manj udobno sedel v svojem stolu.« »Šest sto kron?« je resno ponovil vodja. »Zadovoljen sem, dobro si rekel, Izak — šest sto kron. — Tako naj velja, gospod prior.« »Naj velja — naj velja!« je vzklikala družina. »Sam Salomon ne bi mogel bolje soditi!« »Slišal sii svojo sodbo, prior,« je dejal glavar. »Meša se vam, gospodje,« je vzkliknil prior; »od kod pa naj vzamem tolikšno vsoto? Če bi prodal oltarne svečnike in celo monštranco iz jourvaulske kapelice, bi iz-kupil komaj polovico tega; in še je neizogibno, da grem v ta namen sam v Jour-vaiulx; mojia dva svečenika lahko zadržite tukaj -kot -talca.« »To bi bila slaba varščina,« je rekel hajduk; »zadržali bomo tebe, po odkupnino pa pošljemo ona dva. Medtem ti ne bo sile, za čašo vina in kos pečene divjačine; in če te miče tov, boš videl tukaj stvari, kakršnih se v vašem severnem kraju malo dogaja.« »Ali pa, če vam je drago,« je menil Žid, ki se je hotel prikupiti hajdukom, »če vam je -drago, lahko tudi jaz pošljem v York in vzamem teh šest sto kron od nekega denarja, ki ga imam v rokah, če mi prečastiti gospod prior napravi o tem pobotnico.« »Napravil ti jo bo, kakršno hočeš, Izak,« je rekel glavar; »tako boš kar sam odštel odkupnino za -priorja Aymerja in zase.« »Zame? Oh, plemeniti, hrabri gospodje,« j-e dejal Žid, »jaz sem uničen, obubožan človek; d-o smrti bi moral hoditi ob beraški palici, pa da mi je plačati le petdeset -kron.« »To naj -prior presodi,« je odvrnil hajduk. »Kaj menite, oče Aymer? Ali m-ore Žid plačati dobro odkupnino?« »Kaj ne bi mogel!« je odvrnil prior. »Mar ni Izak iz Yorka dovolj bogat, da bi odkupil vseh deset rodov Izraelovih, ko so jih odpeljali v asirsko suženjstvo? Ja-z -sam sem ga le malokdaj videl, a moj -kletar in moj zakladnik sta imela veliko posla z njim, in kakor pravi govorica, je njegova hiša v Yorku -tako polna zlata in srebra, da j-e kar sramota za krščansko deželo. Pač res mora biti -vsako kristjainsko -srce ogorčeno, da smejo taki glodajoči gadje s svojim podlim oderuš-tvom in nesramnim izsiljevanjem razjedati drob države in cel-o svete Cerkve.« »Stojte, oče,« j-e rekel Žid, »brzdajte svo-jlo jez-o. Prosim vaše velečastje, naj se spomni, da svojega -denarja nikomur ne vsiljujem. A -kadar -trkajo na Izakova vrata — svečenik in posivetnj-ak, princ in prior, vitez in duhoven — si ne izposojajo njegovih šeklov s tako nevljudnimi besedami. Takrat govorijo: .Prijatelj Izak, ali nam ne bi ustregel v tej zadevi? Plačali bomo točno ob roku, kakor gotovo -nam Bog pomagaj!’ Ali -pa: .Ljubi Izak, če ste kdaj storili ljudem -kaj dobrega, bodite nam pomočnik v tej -stiski!’ In kadar pride dan in zahtevam, kar je mojega, kaj -slišim? .Prekleti Žid, nejeverni pes! Egiptovsko kletev na -tvoje pleme!’ — skratka, vse, kar more razdražiti to -surovo in nevljudno ljudstvo zoper nas u-b-oge tujce.« »Prior,« je rekel glavar, »čeprav je Žid, jie v -tem vendarle povedal resnico. Določite tedaj njegovo odkupnino, kakor je on določil vašo, in ne rabite nadaljnjih besed.« »Samo laitro famo-sus (zloglasen ropar) — razlago tega si prihranim za primernejši čas in primernejši kraj — more posaditi dostojanstvenika krščanske cerkve in nekr-ščanskega Žida na isto klop,« je odgovoril pri-oir. »Ker -pa zahtevate od mene, naj o-cenim tega podlega psa, vam odkrito povem, da bi -sami sebe okradli, če bi vzeli od nj-ega le za belič izpod tisoč 'kron.« »Velja!« j-e zaklical glavar hajdukov. »Velja! Velja!« -so v zboru klicali tovariši. »Kristjan j-e pokaizal svoje dobro mišljenje in je bil do nas bolj velikodušen od tega Žida.« »Bog mojih očetov naj mi pomore!« je rekel Žid. »Ali me hočete popolnoma uničiti, nesrečno stvar, ki sem? Brez otrok sena iitak že, -ali mi boste vzeli -tudi sredstva, da se preživim?« »Če si brez otrok,« je rekel Aymer, »tedaj potrebuješ -tem manj.« Za pouk hitrost Živali Najurnejša četveronožna žival je gazela, ki preteče na sekundo 27 m; arabski konj 25 m, angleški hrt (vrsta psov) 18—23 m. Povprečno predirja konj v eni minuti 1 km, zajec nekaj več, žirafa 900 m, tiger 860 m, jelen 850 m. Postovka preleti na uro 490 km, torej v eni uri sedemkrat iz Trsta v Ljubljano; sokol selivec 269 km, lastovica 245 km, golob-pismonoša 190 km. Tudi nekaj rib je jako urnih: delfin preplava na uro 37 km, losos 24 km, znani slanik pa 22 km. „TEPEŽNI“ FANT V starih časih ni smel biti noben princ nikoli tepen. Da pa prejme zasluženo kazen, so dodali princu kakega tovariša, ki se je moral z njim učiti in igrati. Če je napravil princ kako neumnost ali se ni dobro učil latinskih glagolov ali če je napravil pri pisanju kako packo, tedaj je bil tepen njegov tovariš namesto njega. Princ Pa je bil kaznovan s tem, da je moral gledati, kako tepejo njegovega tovariša po nedolžnem. DRAGI PRINC Ako se je v minulih časih rodil v Franciji princ-prestolonaslednik, je bil takoj po rojstvu izročen številnim gospem, ki so imele nalogo skrbeti zanj. Na čelu teh gospa je bila plemenitašinja, ki je imela zopet več služabnic. Princ je imel dojiljo, ki je bila tudi plemenitega rodu. Poleg tega je služilo princu devet služabnic, dva služabnika, Perica, zdravnik in več služabnikov-tekačev. Ko je princ dovršil četrto leto, so dodali njegovemu dvoru učitelja, ki ga je učil čita-nja in verstva. Po sedmem letu so ga rešili nadzorstva gospa in dodelili so mu guvernerja, dva podguvernerja, učitelja in dva plemenitaša, ki sta ga morala spremljati pri vsakem koraku. Poleg tega so bili v njegovi službi: spovednik, štirje služabniki, dva vratarja, zdravnik, ranocelnik, puškonosec, brivec, učitelj lepopisja, risanja, plesa in tako dalje; tako, da je tvoril prinčev dvor že majhno četo zvestih služabnikov. »Oh, plemeniti lord,« je zastokal Izak, $vaša zaobljuba viaim ne dovoljuje vedeti, 'kolikanj ij|e diete našega srca zraščeno z našo dušo- O, Rebeka, hči moje ljubljene Rahele! Da je slebernii list na tem drevesu ce-kin -in vsak cekin moja last, vse bogastvo hi dal, če bi mogel zvedeti, ali si še živa in a'i si ušla iz rok tistega naizarenca!« »Ali ni imela tvoja hči temnih las?« je vprašal eden izmed hajdukov. »Ali ni nosila svilenega, s srebrom pretkanega pajčolana?« »Da, da!« je vzkliknil starec, tresoč se od radosti, kakor prej od strahu. »Jakobov blagoslov naj pride nate! Ali mi moreš povedati, če je rešena?« »Tedaij je bila ona tista, ki jo je imel °holi templjar pred iseboj na konju, ko je včeraj predrl naše vrste,« je dejal hajduk. ^Lok sem že napel, da bi poslal za njim puščico, a sem mu prizanesel zaradi devoj-ke, ker sem se bal, da je ne bi ranil.« »O, mar bi bil sprožil — tudi če bi bila puščica predrla mojemu otroku srce!« je vzkliknil Izak. »Bolje bi ji bilo v grobu njenih očetov, kakor v sramotni postelji razuzdanega, divjega templjarja! Ihabod! Ihalbod! Sijaj moje hiše je ugasnil!« »Prijatelj,« je rekel glavar in pogledal °koli sebe, »starec je samo Žid, a njegovo gorje mi gre do živega. — Povej nam po pravici, Izak, ali ostaneš popolnoma brez denarja, če plačaš tisoč kron odkupnine?« Izak se je znova spomnil svojega poze-meljskega imetka in ljubezen do denarja se je jela iz vkoreninjene navade boriti z njegovo očetovsko nežnostjo. Prebledel je 'n zajecljal, vendar pa ni mogel utajiti, da hi mu nekaj malega še ostalo. sNu, tako natanko ne bomo računali s teboj,« je dejal glavar. »Brez denarja imaš Pfav toliko upanja, da rešiš svoje dete iz krempljev sira Briana de Bois-Guilberta, kakor če bi hotel ustreliti kraljevskega je-lena s puščico brez osti! Naložili ti bomo isto odkupnino kakor priorju Aymerju ali Se rajši sto kron manj. S tem se ognemo in zabavo NARAVNI MOTOR Da je doseglo zrakoplovstvo v novejšem času tako velike uspehe, gre velika zasluga naravoslovcem, ki so opazovali ptičje letenje in kakovost ptičjega telesa. Na ta način smo izvedeli marsikaj doslej neznanega o mehanični sestavi ptičjega telesa in njegovih organov. Kakor ima vsak zrakoplov svoj motor, ki mu daje možnost letenja, tako imajo tudi živali svoj motor, ki je srce. Že pri neletečih živalih je srce različno razvito. Cim več mora srce delati, tem večje je. Domače govedo ima na primer dve tretjini manjše srce od bivola in srce srnjaka je še enkrat večje od človeškega. Konji-teka-či imajo večje srce od vprežnih konjev in volčje srce je za tretjino večje od srca psa, ki je enake velikosti in teže. Razlika pri ptičih je še večja. Ako primerjamo težo srca s težo celega telesa, znaša teža srca deževnika 21., lastovice 15., goloba 13., vrabca 6., kokoši 4. del od 1000. Čim hitrejši in vztrajnejši je ptič, tem večje je njegovo srce. KAKO DRAGE SO BILE KNJIGE PRED IZNAJDBO TISKA Ko še ni bila znana tiskarska umetnost, so morali ljudje knjige prepisovati, kar je bilo jako zamudno. Zato so bile v tistih časih knjige silno drage. Eden najimenitnejših zbirateljev starih knjig Poggio je moral dati za prepis zgodovine, ki jo je spisal Rimljan Livij, celih 120 zlatnikov. Za ta denar bi bil lahko kupil takrat lepo kmetijo. V XIII. stoletju je dala rodbina Anjou za zbirko pridig 200 ovac, 100 jazbečevih kož, voz pšenice in rži, mero medu in štiri funte zlata. — Ludovik XI., francoski kralj, je zastavil svojo srebrno namizno opravo, da je dobil neko knjigo o zdravilstvu. Ker so bile knjige tako redke in dragocene, so bile po nekaterih knjižnicah pritrjene z verigami na polico, ker so se bali tatov. Kaj rado se je zgodilo, da je tu pa tam izmaknil kak obiskovalec dragoceno knjigo. Leta 1753 je povabil benediktinec August Calmet francoskega učenjaka in pisatelja Voltaira (izg. Voltčra), naj si ogleda njegovo knjižnico. Voltaire je res prišel in se je dolgo mudil sam v knjižnici. Pod oknom ga je čakal sluga in temu je pometal Voltaire nekaj najdragocenejših knjig in z njimi izginil. — V Bologni ni smel nihče nesti knjig iz mesta, če ni imel za to dovoljenja od oblasti. Lažnivec (Armenska pravljica) Nekoč je živel cesar. Ta cesar je dal po vsej deželi razglasiti tole novico: „Pol cesarstva dobi tisti, ki si bo izmislil tako laž, da mu bo cesar rekel: To je pa laž!" Pa se zglasi pri cesarju pastir in pravi: „Moj oče ima tako gorjačo, da z njo seže do neba in zvezde meša.“ „To pa res ni nič posebnega," odvrne cesar. „Moj ded ima pipo. En konec si vtakne v usta, z drugim pa gre k soncu po ogenj." Pastir se je popraskal za ušesom in odšel. Prišel je k cesarju krojač. „Ne zameri, cesar," se je oglasil, „malo sem zakasnil. Včeraj je huda ura divjala in bliski so razparali nebo. Moral sem ga po-šiti." „Lepa reč! Ampak pošil si ga bolj slabo: davi je spet deževalo." Tudi krojač je odšel praznih rok. Pa je vstopil reven kmet z merico pod pazduho. „Kaj bi rad?" ga je vprašal cesar osorno. „Pri tebi imam v dobrem mero zlata, ponj sem prišel," je odvrnil kmet. „Ti da imaš pri meni v dobrem mero zlata! To je grda laž!" „Če je laž, pa mi daj pol cesarstva!" „Ne, ne, res je!" se je cesar izvijal. „No, če je res, tedaj mi pa nasuj mero zlata, cesarstva itak ne maram!" In cesar mu je moral nasuti mero zlata. Salonski zdravnik Goispa Zaplotnikova leži v postelji din ima vročino. Sliuižkiinjia neslišno odpre .vrata in javi: »Gospa, gospod doktor Zalar jie prišel na obisk. Ali sme priiitd k vam?« strašnega greha, da bi ocenili židovskega kupca enako visoko kakor krščanskega prelata, tebi pa ostane pet sto kron, da odkupiš svojo hčer. Templjarji ljubijo bletsk srebrnih šeklov prav tako kakor sijaj temnih oči. Podvizaj se in daj, da tvoje krone zacingljajo Bois-Guilbertu na uho, preden bo prepozno. Kakor poročajo naši ogleduhi, ga najdeš v najbližjem preceptorju njegovega reda. — Ali sem prav ukrenil, veseli tovariš?« Izak, ki ga je minilo pol strahu, ko je slišal, da mu hči živi in da jo bo nemara moč odkupiti, se je vrgel k nogam plemenitega hajduka, mu z brado obrisal čevlje in hotel poljubiti rob njegovega zelenega suknjiča. A glavar se je nekam prezirljivo odmaknil od Žida. »Ne, človek, ne, vstani, za vraga! Anglež sem rojen in ne maram takega jutrovskega poniževanja. Kleči pred Bogom, ne pred ubogim grešnikom, kakršen sem jaz!« »Da, Žid,« je dodal prior Aymer, »poklekni pred Bogom v osebi služabnika njegovega oltarja — in kdove, če se zares spokoriš in se obilno spomniš oltarja svetega Roberta, boš nemara dosegel milost zase in za svojo hčer. Žal mi je devojke, mila je in kaj zale podobe; videl sem jo pri turnirju v Ashbyju. Brian de Bois-Guilbert jie mož, ki moj vpliv veliko zaleže pri njem; pomisli tedaj, kako si zaslužil, da mu rečem dobro besedo.« »Joj meni, joj meni!« je tarnal Žid, »z vseh strani me hočejo oropati; padli so po meni kakor Asirci in Egipčani!« »Mar zasluži tvoj prekleti rod kako drugo usodo?« je odvrnil prior. — »Zakaj, kako pravi Sveto pismo? Verbum Domini proie-ceruntt et sapientia est nulla in eis — besedo Gospodovo so zavrgli in nikake modrosti ni v njih; piropterea dabo mulieres eorum exteris — njih ženske bom tujcem dal, to jie v tem primeru, templjarju — et thesau-ros eoirum haeredibus alienis — in tujim dedičem njih zaklade! — to je v tvojem primeru, tem častitim možem.« Izlak j|e sftiokajie zvil roke in se iznova pogreznil v svojo prejšnjo obupanost. »Dobro premisli, Izak, kaj storiš v tej zaide'vi,« je rekel LocksIey; »svetujem ti, da si pridobiš prijateljstvo itega meniha. Niče-muren je in lakomen; za svojo potratnost potrebuje veliko denarja. Njegovemu pohlepu lahko ustrežeš, zakaj nikar ne misli, da si me preslepil s svojim zatrjevanjem, kako si ubog. Železne skrinje, v katerih hraniš svoje mošnje z denarjem, so mi dobro znane. Kaj! ali meniš, da ne poznam velikega kamna pod jablano, ki vodi v podzemeljsko klet pod tvojim vrtom v Yorku?« Piri teh besedah je Žid prebledel kakor smrt, a Lxx)ksley je nadaljeval: »Od mene se ničesar ne boj, zakaj midva se že davno poznava. Ali se ne spominjaš več bolnega svobodnjaka, ki ga je tvoja hči rešila iz yorške ječe in mu stregla v vajini hiši, dokler ni ozdravel, ti si ga pa potlej odslovil z darilom v denarju? — O-deruh, ki si, vendar še nisi naložil novcev na boljše obresti, kakor takrat tisti srebrni,ak, zakaj danes ti jie rešil pet sto kron!« »In ti si tisti, ki smo ga imenovali strelca Diccona?« je rekel Izak. »Ves čas mi je bilo, kakor da poznam tvoj glas.« »Strelec Diccom sem,« je odvrnil glavar, »in Locksley, in mirno teh dveh imam še eno dobro ime.« »A zastran obokane kleti se motiš, dobri Diccom. Kakor gotovo naj mi sveti Abraham pomore, ničesar ni v njej razen blaga, ki ga drage volje razdelim s teboj — sto vatlov lincolnskega sukna za jopiče tvojim itovarišem, sto palic iz španske tise za loke, pa sto svilenih strun, žilavih, okroglih in trdnih — vse to ti rad pošljem za tvojo dobroto, častiti Diccon, če boš molčal o moji kleti, Diccom moj dobri.« »Molčal bom kakor grob,« je rekel hajr duk, »in ne veruj mi nikoli več, če mi usoda tvoje hčere ne gre resnično do živega. A pomagati jaz ne morem, templjarjeva kopja so na ravnem polju premočna za moje strelce, razgnal bi jih, kakor veter »Ne,« de gospa Zaplotnikoma. »Recite mu, da se nekam slialbo počutim im ga ne morem sprejeti.« Oflie, se ne hoj, mama! Srečko hodi v drugi razred. Bister deček hoče vse vedeti, vendar marsikaj še ne more prav razumeti. Še ni dolgo, kar sta se mladi atek in še zelo mlada mamica nekaj sprla. Tako nekaj majhnega je bilo, da Srečko s priostrenimi ušesi ni mogel ujeti, kaj je bilo tisto. Najbrž pa sta bila po težkem delu v tovarni utrujena in sta se za prazen nič sporekla. Kar naenkrat je atej rekel: »Kar od hiše grem, saprabolt« — in je šel. Še plašča ni utegnil obleči. Srečko vzame dogodek zares. V eni sami sapi je bil pri stari mami v kuhinji in ji oznanil s solzami v očeh: »Mama, naš atej je šel po svetu in ga ne bo več domov.« Otrok prebridko joka. Brez ateja vendar ne morejo živeti. Stara mama hiti kar v copatih na pomoč, če bo še možna. Razburjeni atej se je medtem že vrnil in ulegel na divan. Srečkova mama se je muzala okoli štedilnika. Čudno, da nič ne joka in nič ne reče. Minilo je nekaj mesecev. Srečko se je igral pri stari mami. čudno, da se odrasli ljudje tako brž skregajo. Danes je stari ata že ves dan hud. Stara mama se ga je naveličala in rekla, naj ji gre izpod nog. Stari ata je užaljen, vzame klobuk in gre. Prav zares gre. Tedaj je mali Srečko za tolažnika: »Nič ne maraj, stara mama, saj se bo vrnil, saj se je naš atej tudi.« D arina Konc Kmetov: Impresija Sneg je ponehal in sonce večerno gori. Sive ciprese polne snega se krivijo. V bolesti drhtijo zarje v večerno nebo ... V belem oboku kristalnih vej križ, kakor roža v samoti, stoji in v zarjo krvavo strmi... razžene prah. Če bi bil vedel, da je Rebeka tista, ki so jo odpeljali, bi bilo nemara še moč kaj storiti; a zdaj ti pomore samo zvijača. Kaj praviš, ali naj se zate pogajam s priorjem?« »V božjem imenu, Diccon; če moreš, pomagaj mi, da rešim dete svojega srca!« Samo ne prekinjaj me s svojo nečastno skopostjo,« je dejal glavar, »pa bom namesto tebe govoril z njim.« Nato se je odvrnil od Žida, a 'ta je šel kakor senca za njim. »Prior Aymer,« je rekel glavar, »stopite z menoj pod to drevo. Ljudje pravijo, gospod svečenik, da sta ti vi no in ženski nasmeh bolj draga, nego se spodobi tvojemu redu; a meni ni tega nič mar. Čul sem tudi, da ljubiš dobre pse gonjače in brzega konja, in ker so take stvari dragocene, da se ti tudi mošnja zlata ne upira. Nikoli pa nisem slišal, da hi ljubil zatiranje in okrutnost. Nu, glej, tu je Izak, pripravljen, da ti prinese mošnjo s sto markami srebra in s tem sredstva za veselje in zabavo, če moreš s svojim vplivom na templjarja dobiti njegovi hčeri prostost.« »Pošteni in nedotaknjeni, kakršno so mi ugrabili,« se je oglasil Izak, »drugače kupčija ne velja.« »Tiho, Izak,« je velel hajduk, »če ne, se neham zanimati za tvojo stvar. Kaj praviš o tem predlogu, prior Aymer?« »Stvar ima dve plati,« je odvrnil prior; »zakaj če starim z ene strani dobro delo, je to z druge strani Židu v korist in potemtakem zoper mojo vest. Če pa hoče Izraelec kaj napraviti v blagor cerkve in prispevati toliko, kolikor bo stala zgradba naše spalnice, tedaj bom pred svojo vestjo odgovarjal za to, da mu bom pomagal v zadevi njegove hčere.« »Zaradi dvajset mark za spalnico — molči, Izak! — ali za par srebrnih svečnikov za vaš oltar se ne bomo pričkali,« je rekel hajduk. (Dalje prihodnjič) Režiserski tečaj v prosvetnem domu v Tinjah Pravičen glas O kOTOŠkib SlOVfindh Kot lansko leto, bosta obe kulturni organizaciji koroških Slovencev tudi letos priredili ..režiserski tečaj" v prosvetnem domu v Tinjah. Tečaj se prične v soboto, 23. 1. 1971, ob 14.30 in se konča v nedeljo, 24. 1., ob 16. uri. Nadaljevanje tečaja bo v soboto, 30. 1. 1971, ob 14.30 in se zaključi v nedeljo, 31. 1., ob 16. uri. PROGRAM IN URNIK ŠTIRIDNEVNEGA NADALJEVALNEGA REŽISERSKEGA IN INFORMATIVNEGA IGRALSKEGA SEMINARJA V TINJAH JE SLEDEČI: Prva sobota: REŽISERJI IN IGRALCI 15.00— 15.45 Uvodni pogovor. Udeležence bomo na kratko seznanili s programom in urnikom obeh seminarjev, z delovno metodo, ki jo bomo pri seminarskem delu uporabljali in se hkrati dogovorili z njimi za morebitne spremembe in dopolnitve. Pogovor vodi: Marjan Belina. REŽISERJI 15.45—17.15 Teoretične osnove režije — I. tema. Organizacija režiserjevega dela z igralci: priprava na razčlembeno vajo in na bralne vaje. Predava: Marjan Belina. IGRALCI 15.45—17.15 Teoretične osnove dramske Igre. Udeležence bomo informativno seznanili s teoretičnimi osnovami igralskega ustvarjanja. Predava: Janez Povše. REŽISERJI IN IGRALCI 17.30— 19.00 Praktični seminar— I. Udeleženci bodo vodili razčlembeno vajo za dramatizacijo „Kaplan Martin Čedermac". Pedagoški vodja: Janez Povše; asistenta: Jože Vozny, Marjan Belina. REŽISERJI IN IGRALCI — FAKULTATIVNO 20.30— 22.00 Kulturno zabavni družabni večer. Udeležencem bomo z njihovim sodelovanjem praktično prikazali možnosti organizacije in izvedbe improviziranega kulturno zabavnega družabnega večera. Animator večera: Jože Vozny. Prva nedelja: REŽISERJI 8.00— 9.30 Teoretične osnove režije — II. tema. Organizacija režiserjevega dela z igralci: priprava na aranžirke in vse ostale vaje v prostoru. Predava: Marjan Belina. IGRALCI 8.00—9.30 Osnove govorne tehnike. Na kratko bomo razložili teoretične osnove govorne tehnike. Predava: Lenka Ferenčakova. REŽISERJI IN IGRALCI 9.45—11.15 Praktični seminar — 2. Udeleženci bodo vodili lektorsko in razčlembeno bralno vajo na osnovi odlomka iz dramatizacije „Kaplan Martin Čedermac". Pedagoški vodja: Janez Povše; asistenta: Jože Vozny, Marjan Belina. REŽISERJI IN IGRALCI 11.30— 13.00 Praktični seminar — 3. Udeleženci bodo vodili izdelovalno bralno vajo na osnovi odlomka iz dramatizacije „Kaplan Martin Čedermac". Pedagoški vodja: Janez Povše; asistenta: Jože Vozny, Marjan Belina. REŽISERJI 14.30— 16.00 Osnove scenografije. Udeležence bomo seznanili z osnovami scenografskega dela in tehnično opremo, ki jo potrebuje povprečni amaterski oder. Predava: Marjan Belina. IGRALCI 14.30— 16.00 Osnove umetniške besede. Na kratko bomo razložili teoretične osnove recitacije in umetniškega pripovedovanja in hkrati začeli s praktičnimi vajami. Predava: Lenka Ferenčakova. Druga sobota: REŽISERJI 15.00—16.30 Osnove kostumske, glasbene In lučne opreme uprizoritve. Udeležence bomo seznanili z možnostmi kostumske, glasbene in lučne opreme uprizoritve izhajajoč iz pogojev v katerih delujejo amaterske gledališke skupine. Predava: Marjan Belina. IGRALCI 15.00— 16.30 Osnove govorne tehnike. Praktične vaje iz govorne tehnike. Vodi: Lenka Ferenčakova. REŽISERJI IN IGRALCI 16.45— 18.15 Praktični seminar — 4. Udeleženci vodijo aranžirko za odlomek iz dramatizacije „Kaplan Martin Čedermac". Pedagoški vodja: Jože Vozny; asistent: Janez Povše, Marjan Belina. REŽISERJI IN IGRALCI 19.30— 21.00 Slovenski odrski jezik. Udeležence bomo seznanili z najnujnejšimi elementi slovenske odrske govorice. Predava: Janez Povše. Druga nedelja: REŽISERJI 8.00— 9.30 Literarni večeri. Udeležence bomo seznanili z osnovami, vidiki realizacije literarnih, veselih in klubskih večerov. Predava: Marjan Belina. IGRALCI 8.00—9.30 Osnove umetniške besede. Praktične vaje iz umetniške besede. Vodi: Lenka Ferenčakova. REŽISERJI IN IGRALCI 9.45— 11.15 Praktični seminar — 5. Udeleženci vodijo aranžirko za odlomek iz dramatizacije „Kaplan Martin Čedermac". Pedagoški vodja: Jože Vozny; asistenta: Janez Povše, Marjan Belina. REŽISERJI IN IGRALCI 11.30— 13.00 Praktični seminar — 6. Udeleženci vodijo aranžirko za odlomek iz dramatizacije „Kaplan Martin Čedermac". Pedagoški vodja: Jože Vozny; asistenta: Janez Povše, Marjan Belina. REŽISERJI IN IGRALCI 14.30—16.00 Repertoarni posvet in zaključni pogovor. Udeležencem bomo skušali dati konkretne repertoarne nasvete, na koncu pa se bomo pogovorili še o poteku seminarja. Vodi: Marjan Belina. Gradivo seminarja. Henrik Nelms: Tehnika režije Bevk-Grabnar: Kaplan Martin Čedermac Predavatelji: Marjan Belina — vodja seminarja, režiser Lenka Ferenčakova — igralka Janez Povše — režiser Jože Vozny — režiser Glavni urednik celovškega glasila KPA „Volkswille“, Josef Nischelvvitzer, je objavil v torek, 12. jan., v dunajski „Volksstimme“, dva dni navrh pa v lastnem časopisu, zanimiv in izredno objektiven članek o koroških Slovencih. V začetku članka, ki se glasi „Mu0 Karnten gespalten werden?“, ugotavlja, da se je pokazalo lani ob proslavah 10. oktobra čisto jasno, za kaj so zlorabili ta jubilej. „Skoraj vse prireditve so imele več ali manj nemškonacionalno, protislovensko in protijugoslovansko ost." V Pliberku se je pojavil pri neki proslavi celo transparent z napisom „Wir kommen vvieder" (Vrnili se bomo). Nadalje piše Nischelvvitzer, kako je 10. oktober pravzaprav soprispeval, da se je med Slovenci, zlasti med mladino, zbudil odpor proti asimilaciji. Razne napisne akcije so opozorile Avstrijo na dejstvo, da še zdavnaj ni izpolnila obveznosti iz člena 7 državne pogodbe. Seveda je ta dejavnost zbudila ponovno reakcijo nemških nacionalistov proti Slovencem, ki zahtevajo zase samo to, kar obljublja državna pogodba. Članek obravnava nadalje tudi zadnjo oddajo o koroških Slovencih v avstrijski televiziji (29. dec. 1970), odlok o dvojezičnem uradovanju nekaterih sodnijskih okrajev na Koroškem (vse te tri okraje bodo najbrž razpustili), in zapostavljanje Slovencev in raznovrstni pritisk pri prijavah za dvojezični pouk. „Temu pritisku se more zoperstavljati samo tisti, ki je gospodarsko neodvisen, zaradi česar so nosilci slovenske narodne zavesti močnejši kmetje in izobraženci." „V ozadju teh protislovenskih spletkarij KITAJCI IZ FORMOZE PROTI VIETKONGU Tajska vlada se je sporazumela z maršalom Čan Kai - šekom o sodelovanju 4000 Kitajcev nacionalistov, ki so bili doslej nastanjeni v Burmi, s tajskimi četami, da bi skupno nastopile proti gverilcem, ki prihajajo iz Severnega Vietnama. Kitajski nacionalisti so v Burmi lenarili ter se v velikem obsegu bavili s tihotapljenjem opija čez mejo. HANOJ NE BO NAPADAL POZIMI Ameriški listi poročajo iz Vietnama, da je južnovietnamska vohunska služba izvohala, da hanojska vojska ne namerava izvršiti to zimo večjega napada proti Južnemu Vietnamu. Severnovietnamska vojska računa, da mora biti pripravljena na morebitne napade zavezniških sil iz Laosa in Kambodže. Viet-kong namerava predvsem ovirati pomirjevalno akcijo Američanov v Južnem Vietnamu. SOVJETSKE PODMORNICE OKROG KUBE Po poročilih ameriške vohunske službe so sovjetske podmornice v nenehnem stiku z drugimi sovjetskimi vojnimi ladjami, ki krožijo okrog Kube. Sovjetske podmornice so se v zadnjem času oddaljile od Havane ter odplule v Cienfuegos. Tam so se sestale s sovjetsko atomsko podmornico. Med sovjetskimi podmornicami so vrste na različen pogon. KAMERUNSKI ŠKOF POMILOŠČEN Predsednik kamerunske republike Ah id ju je pomilostil škofa Alberta Ndogmo v Nkongsambi, ki je bil 6. januarja obsojen na smrt zaradi zarote proti predsedniku republike. Smrtna kazen je bila spremenjena v dosmrtno ječo. Vest o pomilostitvi je naletela na pozitiven odmev v Vatikanu. Pripominjajo, da so vatikanski krogi takoj po obsodbi izrazili upanje, da bo kamerunski predsednik rešil življenje črnskemu škofu. PRI PROMETNIH NESREČAH JUGOSLAVIJA PRVA V EVROPI — Na vsakih tisoč osebnih avtomobilov pride v Jugoslaviji 8,2 Jugoslovana, ki so umrli v prometnih nesrečah, v primerjavi z 0,7 v Veliki Britaniji, 1,1 v Franciji in 2,5 v Zahodni Nemčiji in Italiji. Po jugoslovanskih pa stojijo nemškosocialne organizacije, kot Siidmark, koroški Heimatdienst in drugi. Oblasti ne ukrenejo ničesar proti temu podtalnemu delovanju proti pravicam manjšine." Tudi imenovanje cest po Steinacherju, ki je bil dolga leta vodja nacistične Svetovne zveze zamejskega nemštva, je za Slovence ponižanje, kot je povzročil hudo zaskrbljenost in negodovanje predlog, naj postavijo v Velikovcu spominski kamen izseljevalcu koroških Slovencev, nacističnemu zločincu Maier-Kaibitschu. Zapostavljene pa so tudi slovenske gospodarske organizacije, kmetijska šola v Podravljah se bori že leta za pravico javnosti, a doslej brez uspeha. Čeprav je južna Koroška gospodarsko zaostala, je zagnala nemškonacionalna propaganda hujskaško gonjo proti velenjskemu „Gorenju“, ki hoče ustanoviti svoj obrat v Pliberku. Jasno je, da hočejo nemškona-cionalni krogi vzdržati na južnem Koroškem to nevzdržno stanje, ki sili mnoge Slovence, da se izselijo s trebuhom za kruhom v nemške kraje ali pa iščejo dela pri nemških podjetnikih. Vsako nemško podjetje, tudi najmanjše, dobi dovoljenje za ustanovitev svojega obrata, medtem ko za druge ne velja ista pravica. „Proti vsem tem pojavom bije svoj boj za zdaj še majhen del slovenske mladine. Da ta boj ni zaman, priča dejstvo, da je že u-spelo zdramiti najširše plasti javnosti in izsiliti od odgovornih priznanje, da kratijo manjšini marsikaj, kar ta zahteva po pravici." cestah vozi 526.000 osebnih avtomobilov (podatek za 1969) in bojijo se, kako bo takrat, ko se bo motorizacija v Jugoslaviji šele prav razmahnila (1975 naj bi se to število podvojilo). V Jugoslaviji je prišel 1969. leta osebni avtomobil na vsakih 36 Jugoslovanov, v Avstriji pa na 7 prebivalcev, v Zahodni Nemčiji 6, Angliji 5, švedski 4. Čeprav je Jugoslavija po gostoti prometa pri repu evropske lestvice, je pri številu avtomobilskih nesreč absolutno na evropskem vrhu. AMERIŠKA VOJAŠKA POMOČ ZA LETO 1971 Predsednik senatnega odbora za zunanje zadeve VVilliam Fulbright je pojasnil, da bodo Združene države Amerike v finančnem letu 1971—72 potrošile za vojaško pomoč tujim državam okrog 7 milijard dolarjev. Ni lahko ugotoviti, koliko znaša v resnici vojaška pomoč, ker se ta daje tudi v obliki podpor za zboljšanje prehrane in za ohranitev miru. Po njegovem mnenju je Amerika od leta 1945 do danes podelila tujini za 175 milijard dolarjev podpor. RADIO CELOVEC NEDELJA, 24. 1.: 7.00 Duhovni nagovor — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 25. 1.. 13.45 Informacije — Glasbena lojtr’ca od nas do vas. — TOREK, 26. 1.: 13.45 Informacije — Športni mozaik — Koroška povest (V. Polanšek: Obirjan — 13.) — SREDA, 27. 1.: 13.45 Informacije — Žena, družina, dom- — ČETRTEK, 28. 1.: 13.45 Informacije — Našim mladim poslušalcem — Iz ljudstva za ljudstvo. — PETEK, 29. 1.: 13.45 Informacije — Iz koroške literarne delavnice — Popevke za vse. — SOBOTA, 30. 1.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca — Rubrika za jugosl. delavce v Avstriji. VES GRADBENI MATERIAL, kot npr. čistilne vodne naprave, betonske izdelke, ureditev po-nikovalnih jam in LECA-izdelke — tudi na obroke — ugodno dobavi FERLACHER BETONVVERK J. P A G I T Z , Ferlach—Borovlje Telefon 04 2 27 / 375 (Dostavljamo tudi ob sobotah!) IN ALLEN EINRICHTUNGSFRAGEN FOHREND STADLER l EXKLUSIV KLAGENFURT • THEATERGASSE 4 - TEL. 71431 mdbel passage stad I e r KLAGENFURT • ST.VEITER STRASSE 4 - TEL. 714 31 STADLER mMmmL, VILLACH VILLACH • TRATTENGASSE 1 • TEL 24 4 69. KOSTENLOSE PLANUNG DURCH EIGENE ARCHITEKTEN AKTUALNOSTI PO svetu po svetu po svetu po svetu po svetu ftaš tednik Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt. — Telefon uprave 82-6-69. — Telefon uredništva in oglasnega oddelka 84-3-58. Naročnina znaša: mesečno 10.— šil., letno 100.— šil. Za Italijo 3400.— lir, za Nemčijo 24.— DM, za Francijo 30,— ffr., za Belgijo 300.— bfr., za Švico 25,— š£r., za Anglijo 3,— f. sterl., za Jugoslavijo 60.— N. din, za USA in ostale države 7.— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p, žrclec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.