DON PASQUALE V JAVORU
Po mnogih uspelih prireditvah smo si v Javotu zaželeli postaviti na oder kotnično opero Don Pasauale. Vedeli smo sicer, da mnoge ljudi strese groza ob misli, da bi poslušali opero. Rekli pa smo si: Ladko Korošec je na zadnji predstavi občinstvo očaral, v Don Pasqualu pa igra glavno vlogo.Njegova priljubljenost je porok, da dvorana ne bo prazna. Ostalo bo naredila predstava sama. Nismo se zmotili. Da bi bila dvorana dostojna sprejeti tako cenjene umetnike in tako lepo ptedstavo, smo ji dali novo obleko: lesena stara tla smo prelaili s plastiko in polepšali ,,portal".
Dan nastopa. Predstava je napove-dana za 11. uro dopoldne. Čas, ko je v nedeljo v vsakem gospodinjstvu največ dela. Vendar je dvorana do zadnjega kotička napolnjcna. Mnogi ne morejo vanjo, ostanejo v vcži. Ne vidijo na oder, le poslušajo lahko. Pogledam po množici. Mnogih obiskovalcev dotlej še nismo videli na naših prireditvah. Čudim se, ne moiem razumeti, srce mi razburjeno tolče. So ljudje nagonsko občutili željo po lepem, novem? - Mnogo je tudi ljudi e obeh dolin, tudi iz Ljubljane. Toliko avtomobilov že dolgo ni bilo v Javoru!
Dvoranica je premajhna za orke-ster, zato spremlja pevcc korepeti-toika Zdenka Lukec na pianinu, ki je namerno za to priliko pripeljan e doline. A kljub teimični dovršenosti igranja na Zdenko pozabtjo. Odet jih potegne za seboj. Nujple-menitejše glasbilo je človeški glas. Izžaieva toploto in tzraznost oseb-nosti, ki je no more doseči nobeno
umetno izdelano glasbilo. Lepi ko-stumi (krinoline!), čudovita igra, vsa zunanja sredstva, iskriva vsebina ...
Kako smo v mislih ^podbujale na-gajivo Ijubico (mnogi moški gledalci so očitali: Vse so take!), kako smo pomagali premetenemu doktorju in nesrečnerau ljubimcu, ter skoraj pri-voščili poraz skopuškemu, zaljub-ljenemu, vendar tako prijetnemu Donu Pasqualu.
Tudi sami umetniki so začutili, da to ni običajna predstava. Po-trudili son se, kot se najbrž niti na domačem odru ne morejo vedno; vse so dali od sebe.
Noben denar ne ihore napraviti tega, kar stori ljubezen, tukaj Iju-bezen do lepega. Srca se vedno ra-zumejo.
Vsaj malo sem zaslutila, kaj je moralo zagoteti v duši umetnikov, ki so se predali glasbi, igri in publiki; kaj je moralo zagoreti v stcu naj-pieprostejšega poslušalca!
Toplo odobravanje hvaležnih gle-
dakev je nagradilo izvajalce za nji-hovo sijajno izvedbo. Nato pa se je ta zadovoljna, potešena množica odpravila proti izhodu kakor vdana, voljna, brezmočna, a vendar tako srečna skupina ljudi.
Opeta bo odslej pojm lepega, ve-drega. Po predstavi so se sešli v šol-ski učilnici umetniki s piedstavniki domačega piosvetnega društva, družbenih organizacij in mladine. Tu pa smo se vsi sprostili in doživeli drugo ,,prireditev". Skupaj z umet-niki smo prepevali slovenske na-rodne, ob zvokih domače har-monike zaplesali, vmes pa izmo-njavali misli in izkušnjc. Ne bomo pozabili lepo podoživetega Ketteje-vega Pijanca, ki nam ga je poklonil Ladko Kotošec.
V veselju in neizmerneni zado-voljstvu smo preživeli nedeljsko po-poldne. Nepozabno, enkratno do-živetje.