Poštnina plačana v gotovini - Skupina 111/70 - mesečnik - februar 1991 Spedizione in abb. postale - Gr. III/70 - Periódico mensile - febbraio 1991
L. 3000

MLADIKA 1
IZHAJA DESETKRAT V LETU LETO XXXV.	1991
KAZALO
Naša pričakovanja ob vstopu v novo leto 1991	....	1
Bruna Pertot:
Bili smo družina..............2
Ljubka Šorli:
Z ognjem napisana. ...	3
Verena Koršič-Zorn: Skladno usmerjajmo svoje korake. .	4
Zapustil nas je prof. Maks Šah '(M. Maver, M. Kravos,
M. Opelt in S. Martelanc. .	5
Vinko Lenarčič:
Spomini na Plečnika (1) . .	8
Marija Rus:
Plebiscitni večer 1990.	.	.	10
Umrl je škof dr. Lenič ... 12 Osem Slovencev za danes:
Nikolaj Jeločnik.............13
Mogoče ne veste, da. ...	16
Antena..........................19
Ivo Jevnikar: Dr. Anton Korošec v spominih dr. Mateja
Poštovana (2)................22
t.s.: 1991 - leto krščanskega socialnega nauka .... 24
Na platnicah: Pisma; Čuk na Obelisku; Za smeh; Listnica uprave
Prilogi:
Pavle Merku: Svetniki v slovenskem imenoslovju (str. 101-104)
RAST 60-91
Zunanja oprema:
Edi Žerjal
Uredništvo in uprava:
34133 Trst, Italija, ulica Donizetti 3 tel./fax 040/370846
Lastnik: SLOVENSKA PROSVETA
Reg. na sodišču v Trstu št. 193
Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska)
Posamezna številka Mladike stane
3.000	lir. Celoletna naročnina za Italijo 25.000 lir; nakazati na poštni tekoči račun 14470348 — Mladika -Trst. Letna naročnina za Jugoslavijo 25.000 lir ali enakovreden znesek v drugih valutah. Druge države
35.000	lir (ali enakovreden znesek v tuji valuti), po letalski pošti 45.000 lir.
Tisk in fotostavek: »graphart«, Trst, ulica Rossetti 14 tel. 040/772151
Pisma v tej rubriki izražajo mnenja dopisnikov in ne obvezujejo uredništva.
NOVA POBUDA NA UREDNIŠTVU PRIMORSKEGA DNEVNIKA
Na strani, ki je v PD namenjena kulturi, so zadnje čase objavili dvoje mojih rimanih odgovorov v polemičnem duhu. In to je običajno, če seveda izvzamemo obliko ugovora, to je vezano besedo, ki je manj običajna, kar pa seveda še ne pomeni, da spada h »kulturi«. O tem si pač lahko vsak misli svoje — jaz se s svojimi rimami ne postavljam, to je le kratkočasna duhovitost ali duhovičenje, kot se pač vzame. O nesmrtnosti ostalih verzov pa bo menda odločal čas, saj bi bilo naše razpravljanje prav tako kočljivo kot ona zagonetka o tem, če kokoš spada med ptice ali ne. Potemtakem res ni nič novega, če še enkrat poudarim, da vsaka rima ni umetnost kot to tudi ni vsaka proza.
Kar pa me preseneča in istočasno močno razveseljuje, je nova pobuda, ki je nastala na uredništvu PD. Urednikovi izjemni iznajdljivosti namreč dolgujemo prijetno novost, ki omogoča hitro razumevanje vsakršne sicer neplodne diskusije. V tem okviru je naš zamejski dnevnik nekak posrednik — no, naj navedem primer: ravnokar ste prebrali objavo in se vam zdi, da vas pisec obrekuje, žali, obtožuje, psuje (v poljubni obliki — a se zdi, da so doslej rimani stihi najprimernejši, najbrž pa se PD namerava izpopolniti tudi v prozi). No, uredništvo vašega žolčnega izliva ne bo tako hitro objavilo, ker se mora posvetovati s tistim, ki je zadevo prvi spočel, saj sam najbolje ve, kaj je prav — kot se spodobi modremu očetu (objave, seveda). Tudi ni važno, če ta očka ni časnikar ali redni sodelavec pri PD. Bržkone se tako lahko prepirate tudi s sosedom mehanikom. Na PD se je pohvalil, kako je poceni, vas pa je dobesedno odrl. Zato ugovarjate — to bo PD posredoval temu specialistu za samodrče, da pove svojo, nato pa bo vašo in njegovo objavil (nemara celo na kulturni strani). Tako bo bralec lahko primerjal in sodil. Malce neprijetno
je morda le to, da ima zaenkrat ta avtomobilski kirurg zadnjo besedo (pa saj pravim, PD je v mednarodnem tisku prvi uspešno izpeljal to novo obliko sporočanja, zato menda ne boste zamerili, če so v tem še malenkostne nepravilnosti — to bo čas poravnal, če bo seveda še kaj prostora, ker namreč v zamejstvu kulture ne manjka in se ta vsak dan kar preriva na ustrezni strani PD!).
Hvalevredno je tudi to, da ta časopis načelno odklanja reklamo esejem, ki so izšli pri založbi, kjer sam izhaja.
Ja, kdo bo pa plačal?
Ester Stereo
Dragi bralci, s to številko stopamo v 35. letnik.
V	svoja zrela leta stopamo z zadoščenjem.
Za seboj imamo opravljeno delo, pred seboj pa veliko upov in pričakovanj, o katerih govori tudi naš uvodnik v tej številki.
Prihodnost ni temna ¡n ni rožnata. Bo pač taka, kakor si jo bomo ustvarili z delom in z božjo pomočjo.
Doslej smo delali v prepričanju, da opravljamo koristno kulturno in narodno delo. Ne nameravamo odnehati.
V	tej številki smo kljub povečanemu obsegu morali nekatere članke odložiti za prihodnje. To nas bodri in obvezuje za naprej.
Medtem ko se sodelavcem za to opravičujemo, pa vas, dragi bralci, prosimo za potrpljenje in nadaljnjo naklonjenost in pomoč.
SLIKA NA PLATNICI:»Okno v starem delu Opčin« (foto Andrej Štekar, I. nagrada na natečaju Mladike).
UREDNIŠKI ODBOR: Lilijana Filipčič, Ivo Jevnikar, Marij Maver (odgovorni urednik), Saša Martelanc, Sergij Pahor, Ester Sferco, Tomaž Simčič, Marko Tavčar, Zora Tavčar, Edvard Žerjal in Ivan Žerjal.
SVET REVIJE: Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Marija Češčut, Danilo Čotar, Albert Miklavec, Franc Mljač, Peter Močnik, Aleksander Mužina, Milan Nemac, Marijan Pertot, Ivan Peterlin, Alojz Rebula, Breda Susič, Lojze Škerl in člani uredniškega odbora.
II 1 1 7986
Naša pričakovanja ob vstopu	v novo let
Ob tragičnih dogodkih na Srednjem Vzhodu se občutki zgrožene nemoči prepletajo z nemirom, s katerim spremljamo naše manjšinsko in nacionalno dogajanje, ki greni naša upravičena pričakovanja.
Tudi začetek leta je v znamenju minulega, ki je preteklo, ne da bi se naša stvar v Rimu premaknila z mrtve točke, v katero so jo zagozdile bojazen italijanskih strank, ki se histerično bojijo izgube nacionalističnih glasov v Trstu, Gorici in Vidmu. Redkim pozitivnim znakom so sledili drugi, nasprotni, ki dokazujejo, da je vse zelo močno zasidrano v starem in anahronističnem strahu pred slovensko-slovansko nevarnostjo. Tako naprimer vprašanje dvojezičnih izkaznic, sklep državnega sveta o uporabi slovenščine v javnih ustanovah ali pa Scaranov nastop na avdienci v rimskem parlamentu, česar ne bo mogel nikoli popraviti z izkazovanjem svoje siceršnje simpatije do Slovencev, ki ji ne verjamemo več, ali pa s sklepanjem dogovorov s Pelhanovo Novo Gorico.
Take stvari nas žalijo, a jih moramo preboleti in zavračati občutke poraženosti, so pa druge, ki nas bolj resno vznemirjajo: zavest naše biološke šibkosti (številke so zgovorne), naša razdrobljenost in strankarska razbitost, ki se je v poslednjih dneh še povečala in spravila v nevarnost edino slovensko predstavništvo v rimskem parlamentu, ki je koristno in potrebno, čeprav smo do komunistov še tako nezaupni. Razhod komunistov nam potrjuje dvome, ki smo jih vedno gojili do Slovencev, ki vstopajo v italijanske stranke. Kako naj bomo politično učinkoviti, če bomo tudi Slovenci razdeljeni v tri levičarske stranke, če se bodo za naše glasove potegovali tudi radikalci in zeleni, če celo demokristjani ustanavljajo nekakšno »slovensko komisijo« (se ne bodo ustrašili pridevnika?), če smemo verjeti govoricam, ki krožijo zadnje tedne. Slovenski potencial v tej naši stvarnosti je zares nekaj perspektivnega, če se vsi poganjajo za našimi glasovi in jim je Slovenska skupnost trn v peti, da ji strežejo po življenju in ji skušajo vcepiti virus neenotnosti, ki bi bil za edino slovensko stranko smrtonosen.
Mimo vseh dosežkov, ki so jih v preteklih desetletjih priborili možje Slovenske skupnosti v trdem boju za pravice vseh Slovencev v Italiji, predstavlja delovanje te stranke kontinuiteto vsega slovenskega demokratičnega gibanja po vojni v Trstu in Gorici, ki je neprecenljive vrednosti, če ne drugega že zaradi dejstva, da je to delovanje bilo edini dokaz svobodne slovenske politike na slovenskem teritoriju zunaj železne zavese. Zato mora prevladati čut odgovornosti, da bo mogoče preprečiti nekatere neprevidnosti in lahkomiselne geste, ki nikomur ne koristijo in netijo razdor. Tudi dobra vera ima svoje meje, še zlasti v stranki, ki si je pridobila zaupanje lepega dela slovenske manjšine in ki si mora zdaj pridobiti simpatije mladih. To narekuje potrebo nekega razčiščenja, pri katerem mora tudi katoliška komponenta odigrati svojo vlogo v zavesti, da za nobeno ceno ne smemo zavreči v dolgih letih ustvarjenega moralnega kapitala.
To je toliko bolj nujno danes, ko pa imamo vzroke tudi za upravičen ponos in optimizem in za perspektiven pogled v prihodnost. V zadnji lanski številki MLADIKE smo pozdravili plebiscit za slovensko samostojnost z željo, »da bo konec dvomov in malodušja«. Rezultat referenduma je dal prav našemu zaupanju: slovenski narod si zdaj išče pot v tisto prihodnost, ki naj mu zagotovi največje možnosti razvoja in samostojnosti. Ob tem pa je vendarle treba dodati v razmislek še kakšno dejstvo. Prav na teh straneh smo včasih že ugotavljali, da je slovenska pot v demokracijo dokaj izvirna, brez pretresov, obračunavanj, maščevanj in revolucionarnih sprememb. Prejšnji režim ovci so v tem očitno spregledali zrelost in preudarnost vodilnih mož v koaliciji strank, ki so prevzele oblast, ter to pomanjkanje radikalnosti jemljejo kot šibkost ali nedoslednost. Očitno je, da sodijo po svojih merilih in namenih in ne morejo torej razumeti, da skoro leto dni po svobodnih volitvah večina še nima svojega glasila, da po večinski koaliciji, vladi in njenih najvidnejših možeh lahko nekaznovano mahajo s strašili revanšizma, klerikalizma in katoliškega integralizma, zlasti pa očitajo nemoč in nenačrtnost v gospodarstvu ter se bojijo novih davkov. V tem se kažejo v vsej svoji objestnosti, ker so ohranili privilegije izpod prejšnjega »srečnejšega« režima, pa tudi v brezmejni naivnosti, da bo mogoče storiti skok v demokracijo, Evropo, tržno gospodarstvo in obilje brez kakršnekoli žrtve in napora. Ti bodo morali priti, predvsem pa se bodo morali za nekaj časa odpovedati tistemu standardu, ki ga je prejšnji režim omogočil v svoji lahkomiselnosti.
3 *5 O k 'af'2.—
Bili smo družina
Bruna Pertot
Naša hiša je zdaj prazna. Prazna, snažna, tiha, kakor ni bila nikoli. Če se prestopim, moji koraki odmevajo od vsepovsod, parket, kot bi jih hodilo ne vem koliko po njem in tečaji vrat igrajo zamolklo, uglašeni na najnižjo struno. Vsi ti glasovi vdirajo navzgor, v spiralo polžasto vzpenjajočih se stopnic in se nato združni in postoterjeni zlivajo skozi lijak, ki se pne med pritličjem in mansardo, in je srce hiše. To je na preteklost uglašena muzika, vsak njen stavek oživlja sekvenco za sekvenco slik, ki so se spletle tu v hiši. V njej so glasovi teh, ki so bili, in šli skozi njo, besede davno izrečene, ki se oklepajo zidov in se še nočejo stopiti. Naša hiša: tako se drži, kot bi ne bila več ona. Le oči odpira in zapira, kot kaže vreme in narekuje ura. Pravzaprav jih odpiram in zapiram jaz, ker je tako zelo nebogljena, ko je vse zaprto, pa tudi zato, da mimoidoči misli, da je v vsaki sobi nekdo, živ in prisoten, ki bo zdaj zdaj stopil k oknu in pogledal na vrata, vrt in cesto.
Velika je. Zdaj vidim, da je prevelika; vse je preveliko: sobe, okna, vrata, vrt, bazen, garaža, cesta, ki vodi do nje. Preden vse to odklenem in zaklenem s tem zamotanim vencem ključev, mine ura. Kako, da do zdaj tega nisem opazila? To samo na sebi bi ne bilo tako hudo, ko bi mi ne bilo treba počenjati natanko isto v stričevi hiši, ki mi zdaj kot edini dedinji pripada, pa je na drugem koncu mesta, pa še v tretji, kjer nam je pred kratkim umrl edini najemnik, prijatelj rajnega očeta. V ostalih hišah so najemniki hvala Bogu živi in zdravi, dasi neznosni. A le ni treba da hodim še tja zračit, odklepat, zaklepat. Pa pravijo, da imamo srečo!
Preden vse to obidem, mine dan in, ko se izpreha-jam po teh hodnikih in sobah, se spominjam in samo spominjam. Spominjam se najbolj očeta, kako je pripovedoval o svojem očetu, mojem dedu. Imel je pet sinov in že načrtoval še šestega, ko je babica nenapovedano in nepričakovano izdihnila. A imel jih je vendar le pet in, če Bog da (pogosto ga je bilo slišati, kako si je predstavljal prihodnost), ne rečem dvajset, ali kakšnih deset vnukov mu se bi smelo uiti. Zato je garal, garal, da se Bog usmili. Vsakemu od petih je moral zagotoviti hišo in imetje. Pa se mu je vsaka stvar v rokah množila, kot čudež s kruhi, da ni vedel, kam bi z vsem.
Potem je prišla vojna in mu pustila vse imetje, a vzela dva sina, dva. In dva se nista poročila. Poročil se je le najmlajši to je moj oče in šele po dolgih dolgih
letih dobil samo mene in krstni botri je nekoč ušlo, da sem še jaz prišla nenaročena. Stari oče tega ni in ni mogel sprejeti, še na smrtni postelji ne. Tako smo ostale jaz in hiše, velike, lepe in prazne in zemlja, zemlja, da ne vemo, koliko je je. V mamini družini se je zgodilo do pičice enako. In jaz sem rasla, rasla, ne da bi se zavedala, koliko imam. Le to sem vedela, o, da, morda zveni neskromno: lepo me je bilo pogledati.
Lojzetu, ali Gigiju se ni zdelo res in ni mogel verjeti lastnim očem, ko sem mu rekla da: ljubila pa sem ga, ker je bil najboljši človek, kar sem jih kdaj poznala. Mama mu je takoj našla celo kopico napak in najhujša je bila ta, da je imel malo ali nič. Toda oče ga je takoj vzljubil in tako sva se vzela. Podrla sva staro hišo, ki je stala tu, na temle mestu in zgradila novo. Takrat je bilo še vse lepo, in ko sta prišla otroka in bila še majhna, tudi, in ko sta odraščala in je bilo treba hišo prenoviti. Menim, da je bilo prav takrat, ko smo se začeli vsi tiho in neopazno, a tudi nezadržno izpre-minjati. Bili smo še zmeraj mi, a kakor da nismo več mi.
Deset let smo hišo lepšali in izpreminjali, jo širili in daljšali, menjavali opremo, nazadnje smo kupili originalno starinsko pohištvo in on si je izmislil, da hoče, da so kljuke zlate in ključavnice seveda tudi. Tako smo dobili te zlate kljuke, se pravi, s pravim zlatom prevlečene, ki so se mi od vsega začetka zdele prav pregrešne in si še zdaj vsak dan obetam, da jih moram nekega dne zamenjati.
Prav kmalu potem, ko sva hišo opremila s težkimi masivnimi vrati in s tistimi pohujšljivimi kljukami, je Gigi odšel. Tiho in neopazno. Nihče si tega ni pričakoval, ne jaz, še najmanj najina otroka. Ni umrl, ne. Morda bi bila njegova nenadna smrt manjša klofuta in bolečina, kot to, da je šel. Toda to je že moj nezaslišan egoizem. Vzel je, Gigi, nekaj svojih stvari in šel: ni bil kos veliki novi ljubezni, ki ga je kot slak ovila in dušila, da si ni vedel pomagati drugače. Potem je še prihajal: po odpuščanje in po pomoč vseh vrst. Tudi tašča je prihajala in svakinje; najina hči je jokala in sin divjal. Tudi ona je prišla, nova moževa ljubezen, vprašat, prosit in rotit, naj vendar pristanem v raz-poroko.' Veseli so bili, da me je s svojimi solzami omehčala in da jim ni bilo treba biti nesrečni zaradi moje trdosrčnosti, saj ti, ki se ljubijo, imajo le pravico biti skupaj. Ob temle kaminetu je sedela, v kavbojkah in beli, do pasu izrezljani bluzi, za leto dni starejša od me-
ne in ob vsaki Gigijevi besedi občudujoče ploskala z rokami in ga hvalila. Ostal je tu njen živčni smeh in pa besede, besede, ki so bile izrečene, žive ob vsakem, komaj zaznavnem zračnem premiku. Besede, tiste, ki jih je sin potem izrekel očetu in jih ne morem ponoviti, pa se venomer ponavljajo same, zaletavajo se v strop in se odbijajo od tal. Čas bi že bil, da bi enkrat za zmeraj izzvenele in umrle.
Kmalu po svojem zadnjem obisku se je mož poročil. V istem letu se mi je poročil sin in leto za tem še hči.
In vendar nisem sama. Neverjetno veliko sorodstva se mi je nabralo z leti. Kako čudno se to sliši! Navadno se z leti sorodstvo začne redčiti. Pri nas pa ne. Obratno: za cel regiment nas je. Komaj si utegnem zapomniti vsa imena ter se spomniti vsaj nekaterih rojstnih dnevov. Slika je nekoliko zamotana. Po sinu imam dve snahi, se pravi dve nevesti: po tistem sinu, ki je klel očeta, ko se je razporočal. Prva žena mu je dala hčerko in druga sina, ki sta oba moja vnuka in me večkrat obiščeta.
Hčerka pa mi je, obratno, dala dva zeta: enega iz prvega zakona in drugega takoj za tem, še pred razpo-roko. Ta moja hčerka ima dve ljubki hčerki, ki sta tudi samo polsestri, ker sta hčeri dveh različnih očetov in sta med seboj kar se da srditi. Jaz imam obe prav rada, saj sta tudi onidve moji vnukinji. Venomer moram paziti, da bi ne prišli obe istočasno na obisk. Od vseh sorodnikov pa se najpogosteje oglaša nova hčerina tašča. Zadnje čase me dobesedno oblega, posebno odkar je vdovela.
Od vseh imam rada edinole vnuke, med nami odraslimi pa Egle, prvo sinovo ženo, ki je tistih žensk, kot je bila Jakobova Rebeka iz stare zaveze in je toliko let
Ljubka Šorli
Z ognjem zapisana
Mila slovenska beseda, kako si mi draga!
Stvarnik te z ognjem zapisal je v moje srce.
Strune mi tvoje ko v bajki skrivnostno zvene, da mi ob njih skoz življenje pogum ne omaga.
V nežnem otroštvu lepoto sem tvojo spoznala, v časih viharnih bila si mi up in radost.
Z njo, brez strahu, verovala sem v zlato prostost — narod Prešernov pred mano je stal kakor skala.
Ti si mi v čast in ponos, materina beseda, vendar se kdaj mi bojazen prikrade v srce: da te valovi nesloge na dno potope, ko se brezčutnost v naš rod vedno huje zajeda.
Bakla pradedov naj v srcih mladine zaneti iskro ljubezni in vere v naš narodni dom.
Dobro naj žene kali in zmaguje nad zlom, sonce zavezo naj našo z vsem žarom obsveti.
živela z nami, da je bila del nas. Počasi; tipajoče sva se privajali druga na drugo, po sinovi poroki. Kamenček na kamenček sva gradili to novo sorodstvo in skrbno pazili, da se ne bi med nami kaj podrlo ali okrnilo. Nazadnje mi je bila bližja in dražja kakor hčerka, ona, ki si je brž poiskala drugega, kakor hitro je zet našel drugo. Človek bi rekel, da ga je imela nekje skritega in pripravljenega, da ga o prvi priliki pripelje domov. To je storila z največjo samoumevnostjo, kakor je z največjo samoumevnostjo odprla vrata na ste-žaj petnajstletni hčerki in njenim vrtoglavim ljubeznim: samo da ji ne prinese »kaj« domov, ker ji bo v tem primeru zares gorje.
Jaz se na te stvari ne spoznam. Svet se vrti drugače, kot se je v mojih časih. To mi je hči že nekajkrat povedala in sin ji je dal prav. Minila so leta od našega zadnjega družinskega praznika, h kateremu smo se zbrali samo, da ne bi kdo mislil in govoril, da je z nami kaj narobe. Pozdravili smo se in se poljubili in sedli k mizi. Zelo smo hvalili jedi in pričeske in si gledali čez glave, mimo nosov. Pogledali smo se šele, ko sem popolnoma nedolžno omenila, da me je prejšnji večer obiskala Egle, prva sinova žena s hčerko Elizo. Pogledali smo se z začudenjem in sovraštvom. Tudi jaz. Da da. Tudi jaz. Nastal je trenutek tišine, nato je nova snaha pogledala moža, če bo, ne bo kaj rekel. In mož, moj sin, je rekel. Najprej je ugasnil cigaretni ogorek na krožniku med mesom, nato mi je zaripel povedal, da jaz ne bi bila jaz, ko mu ne bi zagrenila sleherne večerje. S koščkom pečenke sem požrla svojo grenkobo in imela ves namen popraviti, poravnati, a je bilo prepozno.
Soba se je napolnila z jeznimi glasovi, ki so se krešah in križali v pisani množici psovk in očitkov, ki so dotlej skriti čakali, kdaj bodo smeli planiti na dan in si dati duška. Nekdo je hote ali nehote omenil delitev dediščine in to je delovalo kot zaboj smodnika. Moj novi zet se je tako razvnel, da je z mize potegnil prt z večerjo vred, da sem še mesec dni po dogodku pobirala drobce kristalov. Večerje je bilo seveda konec. Sledilo je sunkovito grabljenje torbic in sukenj ter loputanje z vrati avtomobilov in rjovenje pobesnelih motorjev. Nato je nastala tišina. O, blažena samota in sveta tišina! Zdaj vem, zakaj je tišina sveta in samota blažena. Kako lepo, lepo, je biti sam. To sem dognala tistega večera, tu na tem griču, kjer zelenijo oljke in oleandri in kjer posedam zdaj vsak večer in gledam na vse to, kakor na davno prebrano knjigo.
In tam je hiša, ki gleda, kot da ni več ona, z vsemi tistimi glasovi in besedami, ki se skrivajo po špranjah in kotičkih in nočejo umreti. Nočem jih več poslušati. Zato se bom vrnila v hišo mojih dedov, kjer so še stopnice iz laporja in dvorišče iz skrl in peščenjaka in peč iz majolike za drva in kjer kraljiček skače po vodnjaku in čaka na drobtino kruha. Tudi tam me bosta obiskovali Egle in Eliza, vnukinja moja. Eliza: kako je ta naša uboga rodovina zmogla to belo in dehtečo lilijo?
Verena Koršič-Zorn
Skladno usmerjajmo svoje korake
Božični čas je čas veselja, veselje pa se večkrat izlije v pesem. Če sežemo — niti ne pregloboko — v slovensko narodno zakladnico, lahko takoj ocenimo, kaj je Slovencem pomenil božič: priprava nanj seje raztegnila od Vseh svetih pa tja do praznika samega. In kaj je bilo lepšega od pesmi, ki so spremljale vse bogato notranje in zunanje pričakovanje samega Gospodovega rojstva? Delček te tradicije se vsako leto znova uteleša v koncertu božičnih pesmi prav tu, v središču mesta, v katerem smo Slovenci s svojo prisotnostjo že stoletja oblikovali kulturno podobo Goriške.
Petje je verjetno eden izmed tistih umetniških izrazov, ki se je pri Slovencih najbolj razbohotil in se mogoče najgloblje zakoreninil v slovensko dušo. Slovenski človek sije s pesmijo urejeval življenje. Odražala je njegovo delo, njegove skrbi in upe, njegovo ljubezen, žalost, veselje; z njo je izkričaval svojo bolečino v trenutkih, ko se je zdelo, da se bo nanj sesedel nebesni svod, skratka, uskladil jo je z ritmom svojega notranjega in zunanjega utripa. S pesmijo pa je tudi molil, molil tako goreče, da ga je pesem dvignila in rešila v času najtežjih preizkušenj.
A petje — in glasba na sploh —, je nekaj več kot samo izraz veselja, bolečine, poguma, bojazni. Ali nas petje ne približuje večni Melodiji, ki v umni skladnosti ureja vse stvarstvo? Ali niso že nekateri stari grški filozofi zaslutili v vesolju neko melodijo, prapočelo vsega vidnega in nevidnega? Ali ni glasba skupaj z likovno umetnostjo ena izmed najpopolnejših, verjetno človeško najglobljih oblik izražanja, ki presega pisano besedo? Glasbena u-metnost zaigra v človeku krepkeje na strune čustev kot na logiko razuma. Kar pa izhaja iz čustev, živi v človeku podzavestno in je vraščeno v človekovo osebnost kot odraz Absolutnega. Isto gibalo je navdihnilo največje glasbene mojstre kot tudi najpreprostejše ljudske ustvarjavce. V najbolj dovršeni skladbi ali najpreprostejši ljudski pesmi deluje isti neponovljivi, edinstveni genij, ki izžareva iz najskrivnostnejših človeških globin. Izliv te težnje po skladnosti, po urejevanju notranjih vzgibov, se uteleša v pesmi, v iskanju zunanje harmonije, urejenosti tonov, ujemanju med vsebino in obliko.
SKLADNOST — HARMONIJA. Človeško bivanje je v bistvu iskanje harmonije, uglajevanja življenjskih oglatosti, usklajevanja različnih elementov, spoznanj, dejavnosti. Težnja po tej popolnosti — kajti skladnost je tudi eden izmed odrazov popolnosti — nas začenja usmerjati že v rosnih letih otroštva, ko tipljemo za uravnovešenimi odnosi do staršev, do bratov, sester v najožjem družinskem krogu, do sošolcev in prijateljev, ko iščemo pravo mero med dolžnostmi, obveznostmi in vabljivejšo igro. Ko odraščamo, se moramo spoprijemati z usklajevanjem bleščečih sanj in želja z resničnostjo, kije večkrat skoraj diametralno nasprotna. Pogostokrat si grenimo življenje prav z mlahavostjo, ko dopuščamo, da se v nas ruši ravnovesje med razumom in čustvom, med aktivnostjo in pasivnostjo, med utvarami in resničnostjo. Naše življenje je na vsakem koraku — danes mogoče bolj kot kdaj prej — posejano z vabami in pastmi vseh vrst, ki pod krinko vseodrešujočih lastnosti načenjajo našo notranjo harmonijo. V imenu znanosti in interesov posameznikov smo večkrat prisiljeni gledati podiranje naravnih zakonov, naravnega soglasja. Z neprimernimi posegi v zunanje okolje in celo v samo človekovo naravo si ustvarjamo ugodna tla za izničenje te vesoljne melodije. Naša dolžnost je, da se temu upremo z vsemi silami, da branimo našo notranjo skladnost, da se bo v koncentričnih krogih lahko širila na našo bližnjo okolico in posredno zajela ves svet. Naše življenje je kot harmonija zvokov. Vsako nesoglasje zazveni v nas destruktivno in se izrodi v večje ali manjše zunanje katastrofe. Od posameznika je odvisno, kakšna bo človeška družba in odnosi v njej. Na jasnem si moramo biti, proti komu ali čemu usmerjamo svoje korake, kam težijo naša hotenja, kje je naš cilj, kako se bo naša življenjska pesem izpela. Stalno moramo preverjati in postavljati pod vprašaj naše delovanje, pospraviti z nepotrebno navlako, ki kot neprimerni toni kričeče izstopa iz blagoglasja, po katerem mora hrepeneti naše srce. Le tako bo naša notranja harmonija izžarevala navzven, do naših najdražjih, najbližjih, do ljudi, kijih vsak dan srečujemo na delovnem mestu, v vsakdanjih stikih, do širše javnosti in se kot posledica koncentričnih krogov razlila preko našega naroda do svetovne skupnosti. Iskanje te harmonije bi moralo reševati osebne spore, užaljenosti in nesoglasja, ki večkrat naredijo našo življenjsko pesem za nesprejemljivo.
Danes mogoče pojejo isto božično pesem — kot mi tu — Slovenci v domovini, v evropskih državah, v Severni Ameriki, pod Južnim križem in še kje, mogoče z enakimi prošnjami in željami, izproženi v isto smer, v iskanje iste harmonije, naravnane proti večnemu Glasbeniku.
Kot išče skladatelj pravšnje tone, da z njimi sestavi blagoglasno pesem, tako si mi skušajmo uglaševati strune življenja, da si sestavimo melodijo, v kateri slaboglasje ne bo imelo bivanjske pravice.
Naj nam bo pesem, danes še posebno prelepa slovenska božična pesem, tisti posrednik v iskanju notranje melodije, ki uravnava našo pot k večni Melodiji — Bogu.
Govor na božičnem koncertu v gorički stolnici 26. decembra 1990.
Zapustil nas je prof. Maks Sah
Besede slovesa na žalni seji v Peterlinovi dvorani
Prof. Maks Šah, dolgoletni profesor na slovenskih višjih srednjih šolah v Trstu in ravnatelj na Trgovskem tehničnem zavodu Žiga Zois, se je rodil 7. oktobra 1912 v Celju. Umrl je v soboto, 12. januarja, zaradi srčne kapi na poti v tržaško bogoslovje, kjer je zadnja leta učil slovenščino. Pokopali so ga na mavhinjskem pokopališču v torek, 15. januarja. V četrtek, 17. januarja, pa je bila v Peterlinovi dvorani v Trstu žalna seja, na kateri so se rajnega prijatelja in sodelavca spomnili Marij Maver, Marijan Kravos, Miro Opelt in Saša Martelanc. Njihove posege objavljamo v celoti.
Profesorja Maksa Šaha sem prvič videl na hodniku nižje gimnazije pri Sv. Jakobu v letu 1948 ali 1949. Bil sem še otrok. Mene takrat ni učil, a ko smo se v vrsti sprehajali po dolgem hodniku v velikem odmoru, se mi je vtisnil v spomin: bil je vedno nasmejan in dobre volje, uglajen, eleganten, z robcem, ki ga je zatikal v notranji žep suknjiča, potem ko si je z njim pogladil nos...
Nekoliko bolje sem ga spoznal na višji šoli, na učiteljišču. Učil je zgodovino in zemljepis. Bil je tak kot prej: uglajen, miren, prisrčen. V pavzah, ko je čakal na zvonjenje, da zapusti razred, je raje stal na dekliški strani in se pogovarjal. Tako je bil gosposki in šarmanten, da sem bil nanj skoraj ljubosumen.
Spominjam se ga še, kako je izven šole bil stalno v družbi mojega drugega dragega profesorja, ki mu veliko dolgujem, profesorja Jožeta Velikonje. Ko pa je ta odšel v Združene države Amerike, sem maturiral. To je bilo kmalu po prihodu Italije v Trst.
Z Maksom Šahom sva se šele tedaj dobro spoznala in spoprijateljila. Z mladimi v Slovenskem kulturnem klubu je Maks tesno sodeloval ob profesorju Jožetu Peterlinu. Neverjetno sta se dopolnjevala. Maks je pomagal v klubu, pri Slovenskem odru, pri Radijskem odru, pri poletnih letovanjih v Ukvah, pri Mladiki. Sprejemal je vedno najbolj nehvaležne težke naloge: blagajniške in tajniške posle, upravo... Spominjam se, kako sva nekoč skozi vse mesto od Ljudskega vrta do avditorija v ulici Teatro romano nosila dolge late za scenerijo neke predstave Slovenskega odra. Ničkoliko-krat sem mu pomagal nositi Mladiko na pošto. Nosila sva jo kar v torbah. Redkokdaj si je privoščil prevoz s taksijem.
V Trstu je bil sam. V domovino ni smel in ni mogel. V tujino ga ni vleklo. Vživel se je v te naše kraje. Vedno bolj. A kot begunec ni imel stalnega mesta na šoli, zato si ni ustvaril doma. Obiskovali smo ga prijatelji. Tudi ko je bil bolan. Več kot za pet dni pa itak ni smel zboleti, saj bi sicer kot suplent izgubil službo na šoli. Tako on kot toliko drugih. Zato so njegovi prijatelji in stanovski kolegi povečini raje odhajali v Ameriko: Jože Velikonja, Vinko Vovk, Jože Suhadolc, France Gorše, Rado Lenček in drugi.
Maks pa je ostal tu, se razdajal in služil narodu, krščanstvu in demokraciji. Pri tem delu sva bila več-
krat skupaj. Ob nedeljah pa sva hodila na dolge sprehode po Krasu, po miljskih hribih... Zaključila sva jih ponavadi v kaki gostilni ali na osmici. Takrat sem spoznal, koliko znanja je imel ta moj profesor, ki mi je postal prijatelj. Vso Slovenijo je znal na pamet. Ni ga bilo kraja, ki ga ne bi poznal, ki o njem ne bi znal kaj povedati. In spoznal sem tudi, koliko znancev in prijateljev je imel. Zakaj vsi njegovi dijaki so ga imeli radi in »skozi njegove roke« jih je šlo na stotine, na tisoče.
Nekega jesenskega dne konec šestdesetih let, ob novembrskih praznikih, ko še ni imel italijanskega državljanstva, me je prosil, naj ga prvič spremljam domov, v Celje, »kot priča, če bi se mu kaj zgodilo«. Hotel je obiskati grob svoje mame Barbare. Na žolta drevesa je zapadel prvi sneg. In sva šla. Skozi sveže pobeljeno Kanalsko dolino, preko Koroške do Celovca z vlakom, nato s taksijem do Podrožce in naprej z drugim vlakom do Jesenic. Bil je tako prevzet, da se ni zavedal, ko smo prišli skozi karavanški predor na jugoslovansko stran. Skupaj sva šla na celjsko pokopališče.
Maks Sah v družbi ameriških prijateljev na Vej ni leta 1987 ob obisku okteta Zvon iz ZDA.
In ko sva se naslednjega dne vračala po isti poti, sva z avtobusa izstopila najprej na Brezjah, nato pa še v Prešernovi Vrbi.
To je bila nepozabna božja pot.
Kaj vse mi je Maks pripovedoval na tej in naslednjih skupnih poteh: kako je ’45 prišel čez Karavanke na Koroško in potem v Italijo... Bil je eden tistih, ki je slučajno ostal živ. In na poti v življenje je pomagal tudi drugim.
Vse drugo je potem šlo po bolj normalnih tirih. Italijansko državljanstvo. Poroka. Šola. In prosvetno delo. A ob vsem tem je bil vedno pripravljen na prijeten klepet.
Pri srcu mu je bilo vse tisto, kar je s kolegi begunci ustvaril po vojni v Trstu. Do konca je pomagal, sodeloval. Pred dobrim tednom mi je še izročil kratek zapis za novo številko Mladike, ki je ne bo več videl...
In Draga! To je bila njegova velika ljubezen. Vino na vsakoletni Dragi je bilo njegovo. Priskrbel in podaril ga je on. Ker Draga je bila zanj pravi praznik. Tu je srečeval svoje stare znance, prijatelje, sošolce, kolege, učence in sodelavce. V Dragi je Maks vsako leto doživljal svoj slovenski svetovni kongres. Bil je v stiku s Slovenci po svetu. Bil je za nekatere živa vez med svetom in domovino. Skoraj vse je poznal osebno.
Zdaj Maksa v Dragi ne bo več. Pred njim so odšli že drugi: Jože Peterlin, Franček Križnik, Bogo Senčar. Samo mi, ki smo jih poznali, vemo, kakšno bogastvo smo z njimi izgubili.
Dragi Maks, prehitro si odšel in nepričakovano. Prav zato te bomo še bolj pogrešali. Raje bi se od tebe zadnjič poslovili vsaj z rahlim stiskom rok...
Hvala, štajerski prijatelj, hvala ti za vse, kar si dal naši skupnosti, naši mladini in tudi meni osebno.
Marij Maver
Če po spominu brskam nazaj in iščem trenutek, ko sem se prvič srečal s pokojnim dr. Šahom, se mi misli ustavijo tam nekje leta 1971-1972, ko sem bil prvič povabljen k sodelovanju pri Radijskem odru. Dr. Šaha sem takrat spoznal kot osebo, ki je konec meseca delila težko pričakovane honorarje. Moram reči, da sem kot študent doživljal srečanje z njim kot nekaj prijetnega, in sploh smo se vsi razveselili njegovega prihoda v radijsko sobo v prvem nadstropju Radia Trst A, kjer smo redno skoraj vsak večer vadili. In prav takega se spominjajo tudi člani RO: vedrega, veselega. Nekdo je v teh dneh rekel: »Ne spominjam se, da bi ga kdaj videl jeznega.«
Kaj več bi s težavo o njem povedal. Premalo sva se poznala. Povem pa lahko, da mi je v zadnjih letih kar precej imponirala njegova zvestoba. Kljub temu, daje sprejel odgovorno ravnateljsko službo na našem Trgovskem tehničnem zavodu Ž. Zois, je še vedno vztrajal pri svojem nikoli dovolj plačanem administrativnem delu za našo igralsko družino. Po smrti velike igralke Stane Kopitar je nekaj let prevzel na svoje rame tudi zahtevno predsedniško mesto in to ravno v letih najhujše krize naše skupine, dokler ga ni leta 1988 dokončno zapustil in predal breme na mlajše rame.
Za vse našteto, predvsem pa za vse nenaštete zasluge, ki jih je imel pri delu in razvoju Radijskega odra se mu v imenu vseh naših sedanjih članov iskreno zahvaljujem. Ženi, gospe Jelki, pa izrekam iskreno sožalje.
Marijan Kravos
Kaj bi lahko dodal vsemu, kar je bilo izrečenega na tem večeru, — uporabljam ta izraz, ker je bil profesor duša večerov v teh prostorih, — o liku profesorja Maksa Šaha, ki se je poslovil od nas tako nenadno. Njegov odhod je pustil veliko vrzel, ki jo bo težko zapolniti in to niso priložnostne besede, kajti vsi se zavedamo, da je predstavljal na vseh področjih, na katerih je deloval, osebo, na katero se lahko zanesemo tudi v
skrajni sili in ne bo odtegnila pomoči. Funkcija, ki jo trenutno še krijem, mi veli, da poudarim zlasti tisti del njegovega vsestranskega delovanja v korist slovenske narodnostne skupnosti, ki se nanaša na samostojno demokratično politično nastopanje. Tudi na tem prizorišču je bil v nesebični službi narodu in se razdajal s treznim, odgovornim in delavnim pristopom. Slovenska skupnost, katere ustanovni član je bil, mu je že leta 1986 podelila odlikovanje, ki je v utemeljitvi vsebovalo celotno njegovo bogato delovanje na šolskem, kulturnem, prosvetnem, sindikalnem in političnem področju. Bil je veliko let član strankinih vodilnih organov, v katerih je bil njegov delež vedno konstruktiven, odprt, delaven. Bil je zastopnik Slovenske skupnosti v upravnem svetu Deželnega zavoda za poklicno izobraževanje, s svojo strokovnostjo se je izkazal v strankini šolski komisiji, bil je zastopnik stranke v pokrajinskem nadzornem odboru za upravne akte. Njegova zavzetost za demokratični politični nastop pa sega veliko dlje, še v Krščansko socialno zvezo, in tu bi se spomnil, kako je pokojni gospod Šorli večkrat poudaril, da je bil njen najbolj delaven član, nato v Katoliško skupnost in Ljudsko gibanje. Vzporedno se je odvijalo njegovo sindikalno delo, ki se je pričelo v petdesetih letih z Zvezo uslužbencev slovenskih šol na Tržaškem. Odšel je, ko mu je bilo dano videti velike zgodovinske spremembe v svetu in v domovini z zmago in še težavno rastjo demokratičnih in narodnih idej, v katere je bil vse življenje zasidran in za katere je dal svoj pomemben delež v trenutkih, ko je tudi pri nas bila ta izbira pogumno in tvegano dejanje. Več kot občuteni poslovilni govori, izpričuje množična udeležba na njegovem slovesu od vežice do rojanske cerkve in kraja zadnjega počitka v Mavhinjah hvaležnost in iskren izraz izgube, ki nas je doletela.
Pogrešali bomo njegovo strokovnost, delavnost, pripravljenost na nesebično delo in pomoč pa tudi njegovo skromnost, prijaznost, utrip topline njegove človeškosti in vedrino, ki ga je prevevala do zadnjega.
Do zadnjega. Srečala sva se dan pred njegovim nenadnim odhodom tu pred knjigarno. Bilo je kot vedno prijetno srečanje s profesorjem Šahom, kot sva se že desetletja srečevala v prosveti, pri Radijskem odru, pri politični dejavnosti; bil je veder, bister in v razgovoru ni nikoli odmanjkala človeška toplina, ki je šla vse do zanimanja za počutje v družini in še zlasti za doraščajoče otroke, če lahko omenim tudi osebne odnose v prepričanju, da je imel tak odnos tudi do drugih. Ob žalosti težke izgube ostaja v lepem spominu to zadnje srečanje z velikodušnim človekom, s prijateljem profesorjem Maksom Šahom.
Miro Opelt
Spoštovani prijatelji prof. Maksa Šaha!
Ogovarjam Vas z nazivom, ki se mi zdi ne le najbolj prisrčen, ampak predvsem tudi najbolj resničen. Prijateljstvo je bila namreč tista posebno vidna in odlična lastnost, ki jo je rajni Maks tako radodarno razdajal in ki je je bil — mislim, da res lahko rečem — tudi v veliki meri deležen od vseh, ki smo ga imeli radi. Zato naj bo tudi tale moja kratka misel predvsem v znamenju prijateljstva; saj bodo drugi bolj poklica-
ni povedali še kaj več, danes ali v prihodnosti, ko bo v celoti in dokončno predan zanamcem spomin na kulturnega delavca in šolnika, tako zaslužnega za štiri desetletja duhovne rasti tega primorskega koščka slovenske domovine.
Prijateljstvo, ki ga je izžareval in delil rajni prof. Šah, pa ni bilo le nekakšna samostojna, zaključena prvina njegove prijazne osebnosti. Povezoval ga je z vsem svojim delom, tako da je vse, kar je naredil, za-dobilo še neko posebno žlahtno luč. Tako ni bil le vesten in zanimiv posrednik šolskega znanja, ampak skozi tančico prijateljstva tudi toplo dovzeten za mlade ljudi. Isto je bilo na prosvetnem in kulturnem področju: ko je bistveno sodeloval pri naših publikacijah, pri taborih, kot predavatelj, kot politični delavec — celo tam je bilo čutiti, da ne opravlja le nečesa, kar ima za sveto dolžnost, marveč da ima vse tisto delo tudi globoko rad. Ko je naročal in razdeljeval na primer slovenske publikacije iz Argentine, ni bil samo vesten posrednik nečesa vrednega, ampak je dal jasno čutiti, da se tudi za onim prizadevanjem skrivata ljubezen in prijateljstvo. Ni čudno torej, da si je nekdo že pred davnimi leti izmislil dobro zadeto definicijo: prof. Šah je človek, ki nima nasprotnikov.
Vse je znal ta prijetni, vedno elegantni in vedno na vesel pomenek pripravljeni večni mladenič. Če si bil kdaj v stiski za kakršenkoli podatek, si vedel, kaj ti je treba storiti: telefonirati Šahu seveda. In na drugi strani telefona seje oglasil tisti nekoliko počasni in ljubeznivi HALO, ki ti je takoj odstranil vsako zadrego, in si zvedel vse, kar si potreboval, pa še kaj šaljivega si dobil takole mimogrede. Kjerkoli so se zbirale družbe, smo mnogi najprej pogledali, če je navzoč tudi prof. Šah. In kadar smo posedali za mizo, smo si zelo prizadevali, da bi bili čim bliže njemu, saj smo vedeli, da bo tam lepo in veselo in zanimivo. Koliko sto in sto sprehodov smo opravili skupaj, besednih in dobesednih: sprehode skozi preteklost in skozi njegova in širša doživetja, sprehode skozi slovenske starožitnosti, kraje in ljudi romantične in ljubljene Slovenije, posebej še njegove zelene Štajerske. Pa tudi veliko pravih sprehodov je bilo, zlasti v prejšnjih, fantovskih letih, ko smo ob nedeljah hodih peš iz Trsta proti Mirama-ru, ah pa z Repentabra do Opčin, v prijetnih pogovorih, včasih polnih zanosa in načrtov.
Štirideset let sem smel biti njegov prijatelj. In ko sem se zadnjič malo zamislil, kaj vse smo — s še drugimi prijatelji — skupaj doživeli v tem povojnem Trstu, mi je bilo, kot da je bilo moje življenje dvakrat daljše od resničnega. Vse smo si lahko zaupali, tudi kaj takega, kar je bilo za štiri oči. Ravno prav je bil starejši, daje lahko svetoval in prijateljsko poslušal, pa seveda ravno prav tudi mlad, da si je tudi sam kdaj olajšal srce v zaupni izpovedi.
Kolikokrat bi Ti moral reči v mislih HVALA, dragi Maks. Naj Ti to lepo in občuteno besedo izrečem tudi zdajle tukaj, ko te samo navidezno ni med nami. Zagotavljam ti, da je tvoja odsotnost zares le navidezna. Spominjali se te bomo, dokler bomo imeli zavest in spomin, saj si bil del našega najlepšega časa. Hvala Ti za vse, dragi prijatelj Maks!
Saša Martelanc
Inž. arh. Vinko Lenarčič
Spomini na
Avtor teh spominov, inž. arh. Vinko Lenarčič (1904-66), slikan leta 1940.
Ob objavi
Lenarčičevih spominov
V Mladiki začenjamo v nadaljevanjih objavljati dragoceno pričevanje o slovitem slovenskem arhitektu Jožetu Plečniku (1872-1957), ki mu svetovna in slovenska strokovna javnost šele zadnja leta dajeta pravično in nadvse častno mesto v zgodovini umetnosti. Potrjuje se tako prepričanje redkih, a uglednih umetnostnih zgodovinarjev, ki so tudi v nenaklonjenih, tudi sovražnih razmerah opozarjali na izredni pomen Plečnikovega opusa.
Med ljudmi pa ima Plečnikovo ime že iz predvojnih let posebno mesto. Kljub temu je malo celovitejših pričevanj o njem. Mladika si šteje v čast, da lahko objavi spomine, ki jih je o svojem mentorju in prijatelju napisal dipl. ing. arch. Vinko Lenarčič. Avtor se je rodil 22. decembra 1904 v Ljubljani. Oče, strojni ključavničar in inovator, je mlad umrl in zapustil vdovo, delavko v tobačni tovarni, s tremi sinovi v skrajni revščini. Stiska je pognala družino na Barje, od koder je Vinko pešačil v Ljubljano v šolo. Leta 1923 je dovršil realko in se vpisal v Plečnikovo šolo na ljubljansko univerzo. Študij je končal leta 1928, njegovo diplomsko delo pa stoji v Celju (Ljudska posojilnica). Leta 1933 je opravil še državni izpit v Beogradu. Takoj po di-
Plečnika
Skoraj trideset let bo, ko sem prvikrat videl profesorja Plečnika. Spominjam se ga dobro. Imel je kratko, niti do kolen segajočo, zamolklo violetno haljo (pozneje je nosil vedno dolgo haljo iz črnega klota1)-Plečnik je napravil name in, kolikor vem, na vsakogar, ki je prišel z njim v stik, nepozaben vtis. Kdor ga je enkrat videl, si ga je zapomnil za vse življenje. Značilno je, da se Plečnik ni spreminjal. Lahko rečem, da je bil pri petdesetih videti star, a tak je ostal do konca.
Plečnik je bil visok kakih 176 centimetrov, suhe, sloke postave. Ni bil širokopleč, le roke — dlan in prste — je imel močne; videti jim je bilo, da so delale v rani mladosti. Sicer pa so bili prsti povsem ravni, koža le malo nagubana, nohti pa niso bili polkrožno vzbokli, temveč na temenu sploščeni (na svojih risbah je vedno uporabljal take prste). Njegova glava je bila v sorazmerju s telesom. Imel je kratko ostrižene, nazaj počesane osivele lase, ki pa so kljub temu učinkovali temno in vlekli na modro. Zato v mladosti najbrž niso bili kostanjevi, ampak res črni. Imel je največ osem centimetrov dolgo, ravno odrezano brado in brke, ki so prehajali v brado. Zalizke in brado na licih si je vedno bril. Brada je bila bela in bolj redka.
Plečnik se ni dal rad slikati, posebno ne samostojno. Ker pa se je včasih le moral, se je vedno tako, da je prišla brada čimbolj do izraza. Zavih halje je zravnal, da se je brada odražala na črnem, in pristavil: »Ta se pa res mora videti!«
Nosil je ščipalnik in verjetno zato dobil značilni gubi med obrvmi na čelu, kar je napravilo obličje resno, skoraj strogo. Rjave oči so se skrivale za steklom in jih je moral človek prav posebej pogledati. Še danes bi verjetno ne vedel, kakšne barve so bile, če me Plečnik sam ne bi opozoril na to. Njegovo obličje je bilo vedno značilno bledorumeno, poudarjalo je obliko in ni bilo zalito.
V začetku, okrog leta 1925, je nosil temnomodro obleko iz ševiota2, včasih črno, pozneje pa samo črno. Enaka sta bila površnik in suknja. Poleti v hudi vročini je imel listrast črn suknjič. Hlač ni imel nikoli zlikanih na rob, a tudi ne pomečkanih. Ovratnik je imel iz celuloida in vedno kratko črno kravato, navadno usnjeno. Dolge kravate ni imel nikoli. Nosil je črn klobuk s širokimi krajci, povsem neoblikovan, kolikor se krajci zaradi prijemanja niso sami od sebe oblikovali.
Sklenimo ta prvi, čisto zunanji opis. Plečnik je bil skromno, vendar vedno dostojno oblečen, nikdar zamazan ali zanemarjen. Razen klobuka na videz povsem kot ostali ljudje, a je kljub temu napravil nepozaben vtis. Še tole: Plečnik je vedno nosil črne čevlje, ki so se svetili, pete niso bile nikoli obrabljene ali pošvedrane. Bili so visoki, z elastičnim vložkom (štefletni3). Le v vročem poletju je imel močne, prav tako črne sandale. Konice njegovih obutev so bile vedno oglate. Moral jih je torej naročati pri čevljarju, saj takih po trgovinah ni bilo.
Ko sem se Plečniku predstavil, je bil tak kot vedno — nenavadno ljubezniv. V čem je bila ta njegova ljubeznivost? Ker sem pozneje tako predstavljanje ali snidenje opazoval in so njegovo ljubeznivost vsi občutili, lahko povem, da je vedno on prvi ponudil roko (slabo znamenje, kadar tega ni storil). Roko je kar energično stisnil in jo nemalokrat pokril s svojo levico. Začutil si vso toplino sprejema. Pri teh gibih se je vedno nagnil na desno stran, tako da je pogledal malo od strani in navz-
gor, a vedno naravnost v obraz. Po predstavljanju je navadno takoj kaj vprašal, če drugega ne, vsaj, odkod ste. Posledica takega ravnanja je bila, da je imel sogovornik vtis, da je res zbudil Plečnikovo pozornost. Prvi stik s človekom namreč Plečniku ni bil le bežen dogodek ali gola formalnost. Pozneje je sam rekel, da je zelo veliko odvisno od prvega vtisa. Ob srečanju z njim človek ni imel občutka, da govori z velikim Plečnikom, ampak da ga je Plečnik vesel in mu srečanje veliko pomeni. Vse se je vrtelo okoli gosta, Plečnika enostavno ni bilo. Tujca, gosta ali znanca (resničnega prijatelja Plečnik ni imel) je s svojim pozdravom vedno tudi počastil.
Ali je hotel spoznati človeka globlje, da ne rečem, do obisti? Imel je navado, kot njegov brat Andrej, da je mimogrede, navidez tjavdan, vprašal študenta o starših, o poreklu, o domu ipd. Kot sem rekel, je napravil to mimogrede, da človek ni posvetil vprašanju nobene pozornosti. Mehanično je odgovarjal. Plečnik si je vedno zapomnil tudi ime. Po navadi je nam študentom rekel »gospod kolega«, pa smo bili silno počaščeni, če smo kdaj pa kdaj slišali svoje ime. Na videz preprosto in vendar nas bolj skoraj ni mogel odlikovati. S tem, da je koga poklical po imenu, je imel tudi poseben namen. Klicati po imenu je skoraj toliko kot tikati. Plečnik pa je tikal le brata, nečaka in nečakinji in, kolikor vem, še kiparja Zajca in slikarja Sternena. Nečak in nečakinji pa so Plečnika vikali. Kot rečeno, silno smo bili počaščeni, če nas je poklical po imenu. Pri tem niti nismo vedeli, če smo mu ga sami povedali, ker, kot rečeno, pri spraševanju nismo bili pozorni na odgovore. Vedel je za imena vseh študentov, za mnoge celo, kdaj imajo god. »Nomen est omen« sem slišal prvikrat iz njegovih ust (sem realec) in kadarkoli je pozneje Plečnik ta pregovor uporabil, je vedno zadel. Na svoj priimek je bil ponosen. Zanimal se je, odkod rod izhaja; sam je poudaril značilno končnico »ik«. Posebej mi je omenil: »Naš rod bo izumrl tako rekoč naenkrat, v moškem kolenu. Rod je bil krepak, saj smo bili trije brati. In še sestrin edini sin je duhovnik in bo brez potomcev.« Z obžalovanjem je omenil, da je bil zakon njegovega brata Janeza kratkotrajen in brez otrok.
Arh. Jože Plečnik, 11. septembra 1933.
plomi je delal kot urbanist v Ljubljani: do 1945 na mestnem poglavarstvu, potem na mestnem oz. okrajnem Ljudskem odboru. Zadnji dve leti pred upokojitvijo leta 1963 je preživel kot urbanistični referent na občini Ljubljana-Bežigrad. Poročen je bil z Zoro Pavčič, nečakinjo skladatelja Josipa Pavčiča, in imel štiri otroke. Umrl je jeseni 1966. Pokopan je na Zalah.
Leta 1964 sije arh. Lenarčič priskrbel strojepisko in ji polagoma 14 dni narekoval spomine na Plečnika. Sin Andrej, ki je hranil zapiske, je leta 1986 nekoliko uredil in skrajšal besedilo ter ga razmnožil kot brošuro v treh izvodih.
V uvodu je med drugim zapisal o očetu: »Že prvo srečanje s Plečnikom je bi-
Primerek iz Plečnikove šole: mojstrove skice za platnice revije Mladika, letnik 1931 (levo), in končni izdelek, kije v Mladiki označen: »risba Plečnikove šole« (desno).
lo zanj odločilno. Zaslutil je poslanstvo tega velikega človeka, mojstra in učitelja in se mu z vsem srcem predal. Že v času študija, posebno pa pozneje, na Magistratu, v službi, ki mu jo je omogočil sam Plečnik, je z vsem žarom nesebično sodeloval, kjerkoli in kadarkoli ga je Plečnik potreboval. In resnici na ljubo je treba reči, da se Plečnik njegove pomoči ni branil. Računal je lahko z njegovo široko razgledanostjo, izrednim tehniškim znanjem, predvsem pa z neomajno zvestobo (tega slednjega mojster pri svojih študentih ni kaj prida užil).«
Mogoče bomo s to objavo opozorili stroko tudi na daljše, celovite Lenarčičeve spomine na Plečnika, za naše bralce pa smo vsekakor dobili zanimive, prijetno berljive in pomembne zapise. Za to se zahvaljujemo zlasti gospodu Andreju Lenarčiču, ki je iz očetove zapuščine dal na razpolago tudi nekaj fotografij, risb in drugega gradiva.
Marija Rus
Plebiscitni večer 1990
Petje, petarde, bakle, svečke v otroških rokah.
Stopim iz reke veselja k vogalu stare hiše, kjer sva se ločila tistega davnega maja, ločila za vedno, moj brat...
Sredi tega poletja
sem ti v vlažni globeli,
na skali, z mahom porasli,
prižgala svečko — eno k mnogim —
in položila šopek:
nagelj, roženkravt, rožmarin.
Potem me je zlomilo.
Skozi kopreno solza
je vztrepetala
črna jama v črnih sencah.
Nisem je videla, le občutila: mrzla groza je vela iz nje.
Je bilo tu ali kje drugje?
Nocoj sva spet
na istem vogalu
kot tistega davnega maja.
Reka veselja razglaša novico. Danes smo odločili:
Nimamo več dveh domovin, marveč le eno, iz sprave rojeno, našo, slovensko.
Vendar v očeh še skelijo solze...
Plečnik je bil nenavadno široko razgledan, predvsem pa silno, kakor je sam rekel, zvedav. Srednja šola mu ni dišala (sam je rekel, da je bolj gledal, kako so profesorji oblečeni, kot pa poslušal). »Raje sem šel k očetu delat. Pa vi ne veste, kako je bilo takrat naporno mizarsko delo. Samo pomislite, da sva z bratom cele popoldneve na roko žagala furnir.« V obrtni šoli se je s svojimi risbami in načrti silno izkazal. Približno takole je povedal: »Na razstavi so moje risbe zelo pohvalili in nanje opozorili tedanjega župana Hribarja. Ta je rekel, da se moram spopol-niti, da moram naprej študirati, in mi je preskrbel štipendijo, da sem šel lahko v Graz, kjer je bila srednja tehnična šola. Tako me ima, odkrito rečeno, cesar Janez na vesti.« In je dodal: »Moja srčna želja je bila postati slikar; no, pa, kakor vidite, nisem ih je že moralo biti tako.« Tako je šel Plečnik, mogoče niti petnajst let star, v tujino in je tam skoraj nepretrgano živel do svojih petdesetih let. V domovino se je vračal le ob počitnicah, pozneje z Dunaja le za nekaj dni, ponavadi ob praznikih. Pa tudi v Ljubljani ni strpel in je šel s sestro vsaj za en dan v Trst, mnogo časa pa sta prebila z bratom Andrejem na popotovanjih po Goriškem in Istri. Ko je končal šolo v Grazu, je bila razstava znanega dunajskega arhitekta Wagnerja, ki je bil predstojnik tamkajšnje Akademije za arhitekturo. Plečnik mi je o tem takole pripovedoval: »Ko sem videl Wag-nerjevo razstavo, sem si rekel: ’Moram, moram k temu človeku v šolo!’ Pobral sem vse svoje skice in šel k Wagnerju. Odprl mi je njegov sin, ki mi je, ko sem povedal namen obiska, rekel, da žal pri profesorju ni več prostora. Obupan sem prosil sina, naj vsaj vzame moje skice in jih pokaže profesorju. Sin mi je ustregel in naročil, naj pridem naslednji dan. Naslednji dan me je Wagner sprejel v šolo in ne dolgo potem prav v svoj osebni atelje.« Da je bil Wagner prevzet od Plečnikovih risb in skic, si lahko mislimo.
Iz povedanega lahko sklepamo: Plečnik je bil silno nadarjen za likovno umetnost. Imel je prirojen čut za lepoto oblike. To mi je sam povedal in še dodal, da ima sleherni človek ta čut, le da ga je treba pri mnogih šele obuditi. »Moja naloga je, da kot vaš učitelj zbudim v vas ta čut, svojega vam pri najboljši volji ne morem dati.« Te pomenljive besede je povedal očitno, pred vsemi takrat navzočimi učenci. Kolikor mi je znano, ni tako tolmačil svojega poklica noben človek, kaj šele umetnik. Kdor te Plečnikove izjave ne pozna, ga kot profesorja ne bo nikoli prav opredelil.
Plečnik je imel tudi izrazit dar opazovanja. Poudaril je, da je to še posebej lastnost njegovega brata Andreja. »Vi ne veste, kaj vse je ta človek videl in presodil, opazil, si zapomnil. Samo tole vam povem: dunajsko pokopališče je veliko; z bratom sva hodila po njem in ne veste, s kakšnim zanimanjem je bral napise in skoro pri vsakem drugem, tretjem grobu vedel kaj povedati. Čudil sem se. To je bila več kot zgodovina, bile so mnoge skrivnosti.« Plečnik je opozoril, da je zelo pomembno, kako človek opazuje. Arhitekt mora mnoga svoja opazovanja sproti ponazoriti, skicirati. »Zato vam pravim, skicirajte in zopet skicirajte, pri tem si boste skicirano bolje zapomnili ali vsaj ohranili, navadili se boste risati, kar je za arhitekta prvi pogoj, ’’conditio sine qua non”, navadili se boste predočiti sebi in drugim, kar boste hoteli, česar ne morete izraziti z besedo, in kar je še pomembnejše, izpopolnili boste svoj čut za linijo, formo, proporcijo.«
Več kot naravno je, da človek opazuje le tisto, kar ga zanima. Plečnik je rekel, da moramo čimveč opazovati, iz česar sledi, da nas mora nujno čim več zanimati. Plečnik je drastično rekel, da mora arhitekt vtakniti svoj nos v vsako stvar.
Ko je nekoč prišel Plečnik k meni (takrat sem bil že v predsobici njegovega ateljeja), me je vprašal, če sem bral neko stvar v časopisu. Ne-
kam malomarno sem rekel, da sem prebral naslov, več pa ne. »A tako,« mi je odvrnil Plečnik, »če vas to res ne zanima, vam pravim, da ne delate prav. Človeka, predvsem pa arhitekta morajo, pravim vam, morajo, tudi take stvari zanimati. Ali niste ali nočete biti radovedni. Jaz pa vam povem, da sem radoveden, in še vam rečem, arhitekt se mora zanimati za vse; in še vam pravim, to ni nobena babja radovednost ali, kakor rečemo, babji firbec!« S temi besedami mi je hotel pojasniti, kaj se pravi biti radoveden. Plečnikova radovednost je bila vedoželjnost. Naj to ponazorim z nekaj lastnimi doživetji.
Plečnik je urejal stopnišče v Gledališki stolbi4. Po njegovi skici sem moral posneti volute jonskega stebra, to pomeni, narisati v naravni velikosti. On je narisal vse s prosto roko in odšel. Kaj sedaj? Kje je moja prosta roka v primeri z njegovo? Mislil sem in mislil. Voluto sem skonstruiral s šestilom in ugotovil, da je bila popolnejša od skice. Komaj je napočil drugi dan, je že pristopil Plečnik: »Natančno sem pregledal vaš detalj volut in ugotovil, da niste delali po komplicirani metodi Vitruvi-ja, kako, pa nisem mogel dognati...« Zaskrbelo me je: »Gospod profesor, ali sem prav posnel vašo skico?« »Odlično, bolje ni mogoče,« je odgovoril Plečnik. »Razložite mi!« Ko sem mu počasi in nazorno pričel razlagati, je sedel na stol, kjer sem običajno sedel jaz, in pazljivo sledil. Potem je dejal: »Razumem, ich sag’s ihna, das ist eine Erfindung.«5
Drugič spet je Plečnik urejal park, oziroma stopnišče pri trnovskem mostu. Oblika prostora je zahtevala eliptičen bazen. Plečnik je narisal tako imenovani »Kerbbogen«6. Rekel sem mu, da bi bila umestnejša elipsa, a je ugovarjal: »Prav, samo kdo jo bo na mestu začrtal?« »Nič lažjega,« sem odvrnil. »Če vam je prav, jutri zjutraj, kot po navadi.« Plečnik se je strinjal. Naročil sem vrtnarju, kakšno vrv in količke naj prinese. Drugo jutro se snidemo na mestu. Plečnika sem vprašal za smer in dolžino podolžne osi. Natančno je pokazal. »In dolžina prečne osi, do kam naj seže?« Tudi to je pokazal. No, z vrtnarjem sva odmerila pravi kot (tudi temu se je Plečnik čudil), določila obe žarišči elipse, nato pa sem vrtnarju pokazal, kako naj začne s količkom brazdati obod elipse. Plečnik je ves prevzet rekel: »Tako star sem že, pa česa takega še nisem videl. Povejte mi, zakaj in kako. Me silno zanima.« Razlaga, moram reči, vrtnarja ni prav nič zanimala.
Potem sva bila nekoč na griču, kjer naj bi stal grad Suvobor. Plečnik je odločil, naj bo podolžna os natančno na zvonik cerkve na otoku. Nenadoma je vprašal, kje je pravzaprav sever. Silno važno zanj. Busole nisva imela, pa sem rekel: »Takoj, gospod profesor.« Vzel sem uro in določil smer severa. »Prav, v redu, sedaj mi pa povejte, kako ste z uro določili sever.« Pokazal sem mu. »Dobro, toda ne razumem, zakaj. Podučite me, prosim. Rad bi vedel, zakaj je tako.« Sedaj sem bil v škripcih. Pojasniti nekaj, česar nisem še nikoli nikomur razlagal. Vendar se mi je posrečilo v taki meri, da mi je Plečnik, potem ko me je pogledal naravnost v oči, dejal: »Kapito, pozna se vam, da ste veliko inštruirali.« Dvakrat značilno: Kako pozorno je sledil razlagi in odkod je vedel, da sem v mladosti inštruiral.
Plečnik torej ni bil radoveden v običajnem pomenu besede, ampak silno vedoželjen. Ne samo nekaj poznati, ampak razumeti vzrok, to je hotel Plečnik. To je bilo njegovo gonilo, zato je toliko res v polnem pomenu besede vedel in znal. Čut za lepoto in vedoželjnost sta naravna darova ali, po Plečniku, božji dar.
Na Dunaju se je Plečnik na Wagnerjevo pobudo posebej učil opisne geometrije. Profesorja mu je preskrbel Wagner sam. »Ne morem povedati, kako mi je ta človek znal vse razložiti in nazorno pokazati. Lahko rečem, prostoročno risanje mi že prej ni delalo težav, poslej pa tudi tehnično ne.« Poudarjam: Ne samo, daje Plečnik znal opisno geometri-
Manifestacije za mir
Srednji vzhod ponovno pustoši vojna vihra, o kateri še ne vemo, kakšen razplet bo imela, ne kdaj se bo končala. Preko medijev se lahko dnevno seznanjamo z vojnimi grozotami.
Kot je bilo napisano na transparentu na trgu Sv. Petra v Rimu, je vojna pustolovščina brez povratka. Tako se je na tisoče ljudi, predvsem mladih, zgrnilo na ulice, da bi zahtevali takojšnjo prekinitev spopada, ker le-ta ne reši ničesar.
Vsekakor se zdi čudno, da so se te manifestacije pričele šele na predvečer poteka ultimata Združenih narodov ter v dnevih neposredno po začetku spopada. Moti tudi ihtavo pro-tiameriško razpoloženje, ki je bilo prisotno na mnogih mirovnih manifestacijah, kot da bi bila Amerika kriva za vse zlo, ki se dogaja na svetu. Tudi mnogi slogani na račun Izraela in Judov niso bili čisto »mirovniški«. Predvsem pa moti izkoriščanje vojne tragedije v Perzijskem zalivu s strani nekaterih političnih sil, ki hočejo zopet priti na površje, potem ko jih je zgodovina dokončno obsodila. Ni prav, da gredo politični predstavniki na šole, da bi v bistvu izvajali propagandni pritisk na dijake.
Zato bi morali reči »NE« ne samo vojni kot sredstvu za reševanje mednarodnih sporov, ampak tudi premnogim političnim špekulacijam, ki so z izbruhom zalivske vojne povezane.
Letaki CGIL
Na slovenskih višjih šolah, točneje na liceju »Prešeren«, so se znova pojavili letaki proti vojni v Zalivu, ki jih je podpisal Sindikat uslužbencev javnih ustanov v okviru CGIL. Ponovno se je zgodilo, da so bili letaki natisnjeni izključno v italijanščini, čeprav deluje v levičarskem sindikatu CGIL veliko Slovencev.
Pred časom se je skupina italijanskih dijakov z dvojezičnim pismom oprostila slovenskim višješol-cem za napad, ki so ga bili na dvojezični transparent izvedli fašisti ob priliki ene izmed mirovnih manifestacij. Sprašujemo se, kako to, da ni v okviru CGIL nikogar, ki bi si prevzel odgovornost sestavljanja dvojezičnih tekstov: kaže namreč, da so glede tega italijanski dijaki veliko bolj dosledni kot slovenski člani in predstavniki CGIL.
Umrl je škof dr. Lenič
Po daljši bolezni je 4. januarja umrl na svojem domu v Ljubljani pomožni škof dr. Stanislav Lenič. Pogreba 8. januarja se je udeležilo več tisoč ljudi, 16 škofov in več kot 350 duhovnikov. Dr. Lenič je bil namreč izredno priljubljen, bil pa je tudi živa priča življenja in trpljenja slovenske Cerkve v tem stoletju. Rodil se je 6. novembra 1911 na Dolenjskem, bil je posvečen leta 1937, delal kot tajnik škofa dr. Rožmana, bil osem let zaprt (nad 700 dni v samici), nato župnik v Sodražici, spet na škofiji. Za pomožnega škofa je bil imenovan leta 1967. Zelo si je prizadeval za duhovne poklice, pokoncilsko prenovo, za izseljence, saj je bil tudi vrhovni ravnatelj slovenskega izseljeniškega dušnega pastirstva in je veliko obiskoval rojake po svetu. Do zadnjega je tudi z natančnim spominom, čisto mislijo in vedrim pogledom pričal o težki polpreteklosti, o vojni, revoluciji in povojnih letih.
Umrl dr. Filip Žakelj
V Argentini je 24. novembra 1990 umrl duhovnik in publicist dr. Filip Žakelj. Rodil se je 2. maja 1907 v Horjulu. V zdomstvu je bil profesor na slovenski teološki fakulteti in spiri-tual v semenišču. Ko sta prenehala z delom, je bil v letih 1965-77 spiri-tual Rožmanovega zavoda. Kot publicist se je ukvarjal z Barago, spisi škofa Rožmana in Marijino pobožnostjo. Poskrbel pa je tudi za natis vrste pričevanj in drugih del o revoluciji v Sloveniji.
jo, kolikor jo mora znati arhitekt, ampak je tudi takoj ugotovil, kakšni tlorisi, prerezi in pogledi so potrebni, da bo stvar nazorna, umljiva. Natančno je tudi vedel in svetoval, v kakšnem merilu je treba kaj risati od ideje pa do detajla.
Študent je skiciral tloris hiše v silno majhnem merilu. Plečnik ga je takoj opozoril: »Gospod kolega, niste na pravi poti. Ko bosta prenesli skico v merilo 1:100, boste naleteli na težave. Tudi skicirati je treba v določenem merilu.«
Drugič me je povabil: »Zdaj bova pa detajlirala.« To je pomenilo vse, ali samo nekatere dele zrisati v naravni velikosti. Risali smo na ovojni papir. Takoj sem se pripravil risati v naravni velikosti. Plečnik pa me je opozoril: »Ni prav tako, dragec, se bova zmotila, izgubila v detajlu. Najprej boste to narisali v merilu 1:10, ali pa tudi v merilu 1:20. Potem šele boste mogli prav risati v naravni velikosti.«
Kadar je videl, da določena stvar študentu ni jasna, je silno rad ponazoril vse v normalni aksonometriji, ali kakor je sam rekel, v »kavalir perspektivi«. »Boljše ponazoritve, zlasti konstrukcije, od kavalir perspektive ni,« je rad ponovil.
Wagner, ki je Plečnika visoko cenil, je — kolikor mi je znano, prepustil naročilo za Zacherlovo hišo v celoti Plečniku. Tako se je Plečnik lahko bolj razgledal tudi po visoki, tako buržoazni kot aristokratski družbi. Videl je lahko od blizu njih navade, dobre in slabe strani. Zato pri sprejemih in visokih obiskih nikoli ni prišel v zadrego. Pogosto je, prav zaradi svojih dunajskih let, pri tem uporabljal nemščino.
Ne vem, koliko je Plečnik cenil Wagnerja kot arhitekta, recimo u-metnika. Ko se je po vsaj enoletnem bivanju v Italiji (za nekaj časa se je pomudil tudi v Parizu) vrnil nazaj na Dunaj, »nisem in nisem mogel nazaj k Wagnerju, četudi so mi bila vrata na stežaj odprta. Morda sem se mu s tem celo zameril. Toda v Rimu in Florenci sem tolikanj lepega videl.« Da, brez Italije, kjer je risal, skiciral, opazoval ter spoznal, kot sem rekel, klasiko do vseh podrobnosti, bi Plečnika ne bilo, vsaj takega ne, kot se nam pozneje razodeva. Rim je pomenil v njegovem dojemanju in pojmovanju nenavadno prelomnico. Koliko je nanj vplival Wagner, ne vem, vsekakor pa se je Plečnik po Rimu temu morebitnemu vplivu odtegnil, popolnoma in po svoji volji. To je sam povedal. Da pa se je prepustil vplivu klasike, nam kaže njegovo delo.
Poleg ukaželjnosti je imel Plečnik posebno nagnjenje do potovanj. Omenil sem že popotovanja po Goriški in Istri ter potovanja s sestro v Trst, pa Italijo in Pariz. S študenti v Pragi je potoval po Slovaški, Češki in Nemčiji. Bil je tudi v Varšavi. S svojimi ljubljanskimi študenti je napravil mnogo krajših izletov, posebno rad je imel Šmarno goro, o kateri je rekel, da je njegova ljubica. Dolgo je bilo potovanje po morju v Atene in z vlakom nazaj. Značilno za Plečnika je, da je vsako potovanje naredil potrebno. Nikdar mu ni bilo potovanje samo zabava. Morda ni narobe trditi, da je na potovanjih učil najprej sebe, nato pa še druge. Ko smo dvomili, da bo šel z nami v Atene, nam je takole dejal: »Nečaku sem že davno tega obljubil, da bom potoval z njim kam daleč. No, vidite, sedaj imamo priliko, res pa je, da bi Akropolo rad videl!« Jasno vidimo njegov namen. Vedno je tako ukrenil, da je lahko rekel: »Je bila pač tako volja božja.«
(se nadaljuje)
D Gladka enobarvna bombažna tkanina za podloge
2)	Dolga, groba volna angleških ovc
3)	Polvisoki čevlji brez vezalk
4)	Stopnišče
5)	Nemško narečno: »Rečem vam, to je izum!«
6)	Košarasti lok
prav krajevna razporeditev sili, da jih omenjam tu: Pungar-čar, Pungarčer, Pungerčar in Pungrčar so namreč vsi doma v Krškem, kjer smo doslej srečali največjo koncentracijo priimkov iz našega hagionima; zadnja dva sta tudi v LJ in NM, predzadnji še v Laškem.
Sledi skupinica priimkovnih oblik s formantom -šek: Pangeršek (Šmarje), Pungeršek (Štajerska), Pungaršek (Šmarje, LJ, MB), Pungršek (Šmarje, Brežice), Pungar-scheg (Slovenj Gradec).
Pa smo pri hipokoristikih in bomo začeli z apokopira-nim hipokoristikom *Pangr-, ki mu dodamo nekaj značilnih formantov. Najprej -é: Pangre (NM, LJ; KEBER 316 navaja tudi Pongre) in iz njega izvedeni patronimik Pangre-tič (Črnomelj), Pangretitsch (Kočevje). In še s patroničič-nim -ič: Pangrič (Krško). Dodati moramo Pangerl (CE).
Stvari se zakomplicirajo pri aferetičnem hipokoristiku, ki naj bi se glasil Krač (KEBER to imensko obliko navaja med imenskimi različicami) ali *Grac. Pri obeh hipokori-stičnih osnovah je namreč veliko število konkurenčnih osnov, iz katerih so se tudi lahko razvili številni priimki. To pomeni, da ne bomo pri razlagi nikoli popolnoma gotovi in zadovoljni. A pri svetniku, ki je botroval nastanku številnih krajevnih in še številnejših osebnih imen oz. priimkov, se mi zdi nujno tvegati oz. iskati take priimkovne oblike, pri katerih nam ali značilni formant ali zemljepisna distribucija ali kak drug razlog daje nekaj garancij, da je priimek iz hagionima.
Najprej se pojavlja patronimik KOS 1494 Blas Krat-schitsch, kmet v Skopem. Sledi mu Kračina (Tolmin), ki ima svoj epicenter v Karnajski dolini, Kracina (SPZM GO), Cra-cina (Nadiške doline, Stanovišče pri Proshidu, tipanske Brezje, videnska okolica), Cracigna (UD, Ahten): s tem popravljam razlago v SPZM. Verjetno spadajo sem tudi priimki Kračan in Kračman (ZSSP Litija, LJ), Kračnik (Gornji Grad), Kračun (Štajerska) in morda tudi Kračner (MB). Ali smemo iskati hagionimski izvir tudi v priimkih, ki se začnejo s Kreč-7 Morda, pri nekaterih celo verjetno, a nevarnosti so tu tolikšne, da se bom iz previdnosti umaknil. Iz istega razloga se ne bom lotil številne skupine priimkov, ki bi lahko bili iz hipokoristika *Grac-: tu se lahko križa več osnov.
Povrnil se bom rajši h krajevnim imenom in skušal ugo-tivitij vzporedno s priimki, katere smemo obrvanavati tu.
Še tri naselja moramo našteti: Pongrce pri Pragerskem (ATLAS 68/B; KLS IV,414: do zadnje vojske uradno Pon-gérci); Pangršica pri Golniku (83/B2) in Pangrč Grm pri Šentjerneju (172/A3). Kaj pa Grč Vrh pri Mirni peči (tako ATLAS 170/B1; KLS II,499 doda naglas, a piše Grč vrh)? Preostane nekaj imen zaselkov: Pangerci pri Kanalu (ATLAS 120/B1), Pungrac na Pohorju in pri Žalcu (39/A3, 90/A2), Pungrčan (170/B1). Morda spadata sem naselji Kra-čar pri Kanalu (120/A1) in Krače pri Izlakah (110/A3). Delj si ne upam.
Pantaleon
Češčenje sv. Pantaleona, zdravnika v Nikomediji za Maksimijana, se je z Vzhoda z njegovimi relikvijami razširilo po številnih zahodnih deželah: ena najstarejših župnih cerkva v Benetkah mu je posvečena, tu se ime glasi San Pantalón. Ime se je širilo v latinski obliki Pantaleo oz. grški Pantaléon (iz grščinepán »vse« in léon »lev«, pomeni torej »povsem lev«), v Italiji — in tudi pri nas — tudi v beneški obliki Pantalón: to ime nosi tudi tipična beneška maska in je postalo sinonim za počasnega, neumnega človeka. Cer-
kev praznuje omenjenega svetnika 27. julija, 24. avgusta časti še sv. Pantaleona, mučenca verjetno v Philippopoli-su (današnjem Plovdivu), in 3. oktobra sv. Pantaleona, mučenca v Abesiniji (TAGLIAVINI II,242).
Redke sledove za tem svetniškim imenom najdemo le v krajevnem imenoslovju in sicer le v krajih, kjer je bila kaka cerkvica posvečena svetniku-zdravniku: Sv. Pantalej pri Markovščini (ATLAS 196/A2) in grič Sv. Pantaleon, it. San Pantaleone pri Ščedni (TO F7 navaja tudi narečno ime Sv. Pantalu’n v običajnem zapisu z apostrofomi).
Pascha, Pasqualis
Latinsko Pascha je izredno staro ime velikonočnih praznikov Judov in kristjanov in izhaja preko grškega Pascha in aramajskega imena iz hebrejskega imena Pesah iz glagola pašah »šepati; iti mimo (skakaje)«. Moško ime Pasqualis so v srednjem veku rabili namesto pridevnika pa-schalis »velikonočen« in predstavlja križanje med judovskim imenom praznika in latinskim apelativom pascua »pašniki«. Obe imeni, žensko in moško, so sprva dajali otrokom, ki so se rodili na velikonočni dan. Cerkev praznuje 11. februarja in 14. maja sv. Paskala I. papeža, 26. februarja sv. Paskala mučenca, ki ga častijo v Antwerpenu, 17. maja sv. Paskala Baylona iz reda minoritov ter 6. decembra sv. Paskala škofa in mučenca v Španiji (TAGLIAVINI 1,157).
Žensko ime Pasc(h)a je bilo v poznem srednjem veku precej v rabi v Trstu in tu so ga imele očitno tudi Slovenke: z gotovostjo to lahko trdimo v primeru hčera Slovencev: 1348 Pasca filia condam Qergne becario (BLOISE), 1364 Pascha filia lacobi de Submochou (CAP CERE I, c.35r.); verjetno pa so bile Slovenke tudi 1357 Pascha uxor quondam Vuodric(h) (CAP D,cc.9r. in 10v.), 1403 Pasca de lube (CAP CERE lll,c.17r.) in 1405 Pasca uxor quondam Marini Cragneg (CAP CERE lll,c.34r.). Pozneje in drugje ga nisem v slovenskem prostoru več srečal.
Moško ime se pojavlja na slovenskem Zahodu v izrazito romanski obliki: od 1309 Pascullus Dragariba (CAP R,M), od 1310 Pascul(l)us/Pascol (de) Lisiga (CAP R,M), 1366 Pa-scholus Babic (CAP CERE l,c.47r.), 1399 Paschulus de Wrysingoyh (CAP CERE ll,c.40r.); 1393 Pasculus quondam Cirnuti in Samardenchia (CASTELLO 12) in iz Paskala izvedeno manjšalno ime Pascuiinus in Pradielis (CASTELLO,28: P. v Teru); 1494 Paschul weber maister v Mirnu, posestnik v Orehovljah, in Paskull, kmet v Orehovljah (KOS II,208); v ČERNJEJSKEM RKP se pojavlja tudi ženska imenska oblika Pascula quondam Juri coza de chialminis (tu je Baudouin de Courtenay bral Paula, Corgnali pa popravil Pascula) = Pascula Rainicha coza suisonta (Pas-kola rajnika Koca iz Vizonta). Še v I.LML berem 1784 Pas-cul deSubit, Baudouin de Courtenay omenja v svojih Terskih materialih Nadal Paskul Munix in Pauli Paskul/Pas-kolo Sdwt ter Paskul v Viškorši; danes je priimek Pascolo doma v Tipani (SPZM) in v NM (ZSSP).
V krajevnem imenoslovju lahko beležimo le Paskoniš-če, zaselek pri Novi Gorici (ATLAS 140/A2 v seznamu, dejansko B2).
Paulus
Zelo staro ime Paulus ali Paullus je bilo sprva rimski cognomen in je pomenilo »majhnega« (in s tem tudi »mladega«) ter je sovpadlo z enakoglasnim pridevnikom s pomenom »majhen; malo«. Ime je postalo v krščanskem svetu
Svetniki v slovenskem imenoslovju
101
priljubljeno po zaslugi sv. Pavla Apostola: temu pa je bilo ime sprva Saul, v hebrejščini Sha’ul, kar tolmačijo kot »z molitvijo dosežen« ali kot »podarjen«; v Apostolskih delih (XIII,9) je imenovan »Savel, ki mu je bilo Ime tudi Pavel«. Cerkev ga časti skupaj s sv. Petrom 29. junija, posebej pa naslednjega dne. Več desetin drugih svetnikov ima isto ime, mnogi so tudi svetniki, ki imajo Iz Pavla izvedeno ime Paula, Paulina, Paulinus in Paolillus (TAGLIAVINI 1,211).
Slovenski in slovanski izid latinskega imena je Pavel, a pri najstarejših zapisih slovenskih imen težko razlikujemo med točnim zapisom te Imenske oblike in njenimi latinskimi oz. polatinjenimi zapisi ter njenimi ponemčenimi zapisi. Glavno bo ugotoviti, da je v poznem srednjem veku veliko Slovencev, ki so krščeni nato ime: v latinski obliki Paulus beremo ime od 1.1351 naprej v primerih Paulus Xi-gart (CAP M,[1351]c.25v.: Xlgart je sicer ime nemškega porekla, a ga v tem času nosijo Slovenci v Boluncu in drugih krajih v bližini srednjeveškega gradu v Zagradcu), 1358 Paulus Podrecha (CAP CERE l,c.9r.), Paulus de lube (CAP CERE I), ser Paulus Bogayme (CAP CERE ll,c.59r.), Paulus brentarius (CAP CERE II: kakor vemo, so bili izdelovalci ali nosilci brent v poznem srednjem veku v Trstu v glavnem Slovenci) in morda še Paulus de Brischa (CAP CERE lll,c.36v.: Brischa utegne biti prej nepopoln zapis za Brischia, danes Brišče v zgoniški občini, in ne Brescia, kakor domneva kak tržaški zgodovinar); zunaj Trsta nam latinsko imensko obliko izpričujejo 1393 Paulus quondam lohannis in Usyunto (CASTELLO,43,44: Pavel rajnega Ivana v Uzijuntu), KOS od 1373 Paulus.
Pri zapisih se posebno v stranskih sklonih zabriše meja med latinskim, slovenskim in nemškim zapisom imena: 1459 Miclau Rainicha paula (ČERNJEJSKI RKP), XV. stol. Leonardus quondampaulj de cergneo (ČERNJEJSKI RKP), kar lahko vsaj v teoriji lahko izvajamo iz imenovalniške oblike v vseh treh jezikih; a slovenski zapis v istem katapanu nas bo kmalu rešil iz zadrege s povsem slovenskim izidom: to dejstvo nam pove, kako so bile v praksi pisane (In zato zgodovinsko labilne) Imenske oblike. Če zato srečamo v KOSU od I. 1370 naprej pogostoma imensko obliko Paul, Pauli, Pawl, Pawll na Primorskem (in enako od I. 1498 naprej še priimek Paul, Pauli), ne moremo kar tako zapriseči na nemško imensko obliko: sicer redkejši zapisi ok. 1400 Paule, 1460 Pavel nam dajejo slutiti pisane kulturne interference. Kakor hitro se oddaljimo od nevarnega jezikovnega križanja pri primarnih imenskih oblikah Paulus/Pa-vellPaul in imamo opravek z izvedenimi slovenskimi imenskimi oblikami, postane slika povsem neoporečna. A preden nadaljujem, naj omenim priimkovno obliko Paulus (ZSSP KR), Pavlus (ZSSP Radovljica, LJ), Pavel, Paul in Pavl (ZSSP Štajerska).
Tu se mi zdi umestno ustaviti se pri dveh imenskih tipih, ki nista videti v skladu z normalnim slovenskim imenoslovjem: to sta tipa Pavli in Pavlia. Komaj si upam za prvega nakazati rešitev v smer nemškega imenoslovja in za drugega v smer vzhodnoštajerskega narečnega imenoslovja, a te hipoteze je treba komaj overoviti. S priimkovno obliko Pavli (ZSSP LJ, Kamnik, Litija) in Pauli (ZSSP LJ, Kamnik in MB) utegnejo biti povezane še priimkovne oblike Pavlišič (ZSSP Metlika), Pavličič (KOŠTlAL 627, Štajerska) in Pavlivič (ZSSP MB, LJ). Drugi tip Paulia pozna še varianti Paulija in Pavlija (ZSŠP MB, Dravograd, Brežice).
Takoj za temi imenskimi oblikami, ki ponavljajo latinsko, domače ali tuje ime ali iz njega izhajajo, naj navedem priimkovne oblike, ki Izhajajo iz arhaične vokativne oblike Pavle (ZSSP LJ) oziroma iz njene osnove Pavlet-: s forman-
tom -lč je nastal patronlmični priimek Pavletič (ZSSP po malem po vsi Sloveniji), Pauletič (ZSSP Krško), Pavlečič (ZSSP LJ), Pavletič in Pauletič (SPZM Sovodnje ob Soči; TS, Milje), Pauletich (SPZM Tržič; TS); MISSIO 1602 Urban pauletig, Petripauletigh, luripauletlg v Garmku, Pau-letig in Paulettig (SPZM Čedad); s hibridno osnovo Paole-tich, Paoletic (TS).
Iz imenske osnove, v katero se stekajo vse doslej omenjene imenske oblike — a se ne bomo obotavljali izhajati v glavnem iz slovenske Imenske osnove — so lahko nastale vse naslednje priimkovne oblike.
S formantom -ec: Pavlec in Paulec (ZSSP MB).
S formantom -ič: Pavlič (ZSSP skoraj vsa Slovenija), Paulič (ZSSP Kamnik, Štajerska, LJ, NM, Sežana), Pau-litsch (ZSSP Dravograd), Pavljič (ZSSP MB), Pavlic (SPZM GO; TS, Dolina), Paulich (TS), Pavlich (Dolina), s hibridnim zapisom Paolich (TS, Dolina).
V starih virih se za slovenske ljudi pogostoma pojavlja tudi imenska oblika Paulinus (1377 kmet v Selih, KOS l,60), ki ga lahko navežemo na samostojni hagionim Paulinus (več svetnikov v Martyrologium romanum) ali ga lahko imamo za izvedeno Imensko obliko iz prvotnega Paulus: 1459 rainicka paulina gospodina sczernea (ČERNJEJSKI RKP, rajnika Pavlina, gospodarja iz Černjeje), a s to razlago konkurirata dve različni razlagi iz slovenskega izvirnega imenoslovja: Pavlin je gotovo hkrati romanska in slovenska imenska oblika, pri kateri konkurirata furlanski in beneški formant -in iz latinskega -inus ter slovenski -in iz slovanskega -inu. V primeru Crisman(us) de Paulino/Paulini/de Paulige (CAP R.1310; Q,1316-1320) nam daje prav tretji patronlmik zagotovilo, da je imeti tudi prejšnja za slovenska in ne morda za romanski Pavlin. Ta priimkovna oblika je v tem zapisu zelo razširjena (ZSSP skoraj vsa Slovenija), Paulin (ZSSP skoraj vsa Slovenija; TS, Zgonik), s hibridnim zapisom Paolin (ZSSP GO; TS), nji pa stoji ob strani izrazito slovenska priimkovna oblika s formantom -ina: Pavlina (ZSSP Dolnja Lendava, MS, Sežana; Zgonik, Dolina), Paulina (TS, Zgonik). Z nadaljnjo sestavo imamo še Pavline (ZSSP Štajerska, LJ), Pauline (ZSSP Šmarje, CE); Pavlinič (ZSSP Štajerska, LJ), Paulinič (ZSSP MB); Pavlinek (ZSSP Dolnja Lendava, PT), Pavlinjek (ZSSP MS).
Če so v Trstu ob začetku XIV. stoletja istovetili imenski obliki Pavlin in Pavlica, naj nadaljujem pač z imenskimi oblikami, ki so sestavljene s formantom -ic: Pavlic (TS, Milje), predvsem pa s pogostnim formantom -ica: Pavlica (ZSSP CE, LJ, MB, Ilirska Bistrica, GO, Sežana; TS); Paulica (ZSSP GO; TS); Paulizza (TS). Z nadaljnjo sestavo: Pavličič (ZSSP PT, Litija, LJ, MB), z rezervo navajam še imenske oblike, ki utegnejo biti tudi tujega izvira: Pavliček (ZSSP Krško, LJ, Kočevje) in Pavlička (ZSSP LJ).
S formantom -¡k: Pavlik, Paulik (ZSSP MB).
S formantom -iha: Pavliha (ZSSP Litija, Krško, NM, LJ, Sežana).
S svojilnim formantom -ov in nadaljnjo sestavo: Pavlov (ZSSP MB, LJ); Pavlovič (ZSSP Štajerska, Metlika, Radovljica, LJ, Primorska), Paulovič (ZSSP Krško, Brežice), Pavlovič (pri tem zapisu ne moremo razlikovati med Pavloviči in Pavlovci: ZSSP GO, KR, MB, Ilirska Bistrica; TS), Pau-lovich (SPZM Tržič; TS), Pavlovich in Paulovič (TS); Pavlovec (ZSSP LJ, KR, Ilirska Bistrica); Pavlovčič (ZSSP Postojna, Idrija, Kamnik, Logatec, Krško, LJ, NM, Radovljica), Pavločič (ZSSP LJ); Pavlošič (ZSSP Radovljica); Pov-lovič? (ZSSP Konjice).
S formantom -en (?) in nadaljnjo sestavo: Pavlenc, Pau-lenc (ZSSP Krško); Pavlenč (ZSSP Krško, Laško, NM); Pav-lenič (ZSSP Radovljica, Krško, NM).
S formantom -ak: Pavlak (ZSSP MB, Radovljica); Pav-lakovič (ZSSP Črnomelj).
S formantom -šek: Pavlšek (ZSSP CE), Paulšek (ZSSP Laško, MB).
S formantom -uša: Pavluša (ZSSP Brežice), Pauluša (ZSSP Ilirska Bistrica).
S formantom -eš: in nadaljnjo sestavo: Pavlešič (ZSSP Črnomelj); tržaški priimek Paulissich je videti prej hrvat-skega izvira: a brez zgodovinskih virov in prič utegne tržaški priimkovni babilon pripraviti marsikatero zagato in marsikatero presenečenje, saj je bil zapis večkrat na voljo kulturi ali nekulturi zapisovalca.
Majhna skupina priimkov ohranja v osnovi nenaglaše-ni e v drugem zlogu: morda je med njimi tudi kak izvirni slovenski priimek, zvečine utegnejo biti tujega izvira: slovenski je videti Paveljšek (ZSSP Litija), Pavelšek (ZSSP Laško, Litija); hrvatskega izvira je videti Pavelič (ZSSP Šmarje, Brežice) že zavoljo Pavelič (ZSSP Ilirska Bistrica); nič gotovega ne kaže reči o Pavelik (ZSSP KR) in Pavelka (LJ, Postojna).
Apokopirani hipokoristik Pav lepo jzpričuje ljudska oblika krajevnih imen Šempav (uradno ŠentpaveI pri Ljubljani, KLS 11,367), in Šempav pri Domžalah (uradno Šentpa-vel pri Domžalah, KLS 11,106). Za prvega med njima izpričuje KLS tudi ljudska etnikona šempavski in Šempavci. Iz tega hipokoristika zo izvedene naslednje priimkovne oblike:
s formantom -ec: Pavec, Pave, Pauc (ZSSP KR, Krško, NM, Litija, PT, LJ, Kočevje); z nadaljnjim formantom -ič: Pavčič (ZSSP Štajerska, KR, Logatec, LJ, NM, Kočevje, Postojna, Sežana), Paučič (ZSSP MB, NM, LJ, Kočevje, GO, Konjice);
z značilnim štajerskim formantom -ko: Pavko (ZSSP PT, MB), Pauko (ZSSP MB, Litija); z nadaljnjo sestavo Pavkovič (ZSSP Krško, MB).
Najštevilnejša je tu skupina priimkovnih oblik, ki so sestavljene s š formanti, v nadaljnji sestavi pa ta š pogosto-ma konkurira s č:
s formantom -ša: Pavša (ZSSP Dravograd, MB; BREZNIK 263 Kodrmaci [sicj, Ljutomer); Pauša (ZSSP PT, Litija, MB, GO), Pausa (SPZM Prapotno; TS);
s formantom-še: 1377 Pausse, kmet v Selu (KOS i,60), 1494 Powse, Vrbann Pawse v Mirnu (KOS II,208), Pavše (ZSSP Črnomelj, Krško, Dravograd, Postojna; BREZNIK 263 Devica Marija na Jezeru), Pausche (ZSSP NM; TS), Pause (ZSSP Črnomelj, Dravograd; Milje), Pausche (TS), Pause (TS); Povše (ZSSP Gorenjska, Štajerska, LJ, NM, Sežana), Pouše (ZSSP Metlika), Povsche (ZSSP NM, Kočevje), Pousche (TS).
Iz prejšnjih je sestavljen z nadaljnjim patronimičnim -ič: MISSIO 1602 Juripausig v Ofijanu, Pavšič (ZSSP Štajerska, Gorenjska, Logatec, LJ, NM, Primorska), Pavšič (ZSSP Litija), Paušič, Pausič in Paussič (ZSSP Primorska), Pausic, Pausich in Pavšič (TS), Povšič (ZSSP Krško, MB, LJ, Tolmin), Povsic (SPZM GO);
že pri formantu -šek imamo opraviti s konkurenco for-manta -ček: Pavšek (ZSSP Gorenjska, Štajerska, LJ, Ilirska Bistrica, Tolmin), Paušek (ZSSP CE, Gornji Grad), Pov-šek (ZSSP Dravograd, LJ), Povsek (ZSSP Krško), a tudi Pavček (ZSSP Brežice, NM, Lj, Kočevje), Paučak'? (ZSSP Krško);
s formantom -šerl-šarl-čar: Pavšer (ZSSP Štajerska), Paušer (ZSSP Kamnik, CE, LJ, Konjice), Pauser (ZSSP NM), Paušar (ZSSP CE), Paučar? (ZSSP Kamnik);
s formantom -šinl-zin: Pavšin (ZSSP LJ, GO), Paušin (ZSSP GO, Tolmin), Povšin (ZSSP LJ, Radovljica, Tolmin),
Pausin (TS), Pavzin (ZSSP Postojna), Pauzin (ZSSP LJ; TS).
Nadaljnje sestave in oblike so vedno manj pregledne in dopuščajo razlago s tujimi interferencami, zato jih dodajam z rezervo:
Pavčnik (ZSSP Štajerska, LJ, Kočevje), Paučnik (ZSSP Štajerska), Povšnik (ZSSP Laško); Pavšelj (ZSSP Krško, NM, LJ); Paušler, Povšler (ZSSP Tolmin), Pavšlar (ZSSP KR), Pauschier, Pausler in Pavsler (TS); Pavšnar (ZSSP Postojna), Pavšner (ZSSP MB), Paušner (ZSSP PT), Povš-ner(ZSSP Kamnik, Litija, Logatec, Laško), Povšnar (ZSSP Štajerska, KR, Logatec, Postojna).
Pri sinkopiranem hipokoristiku *Pa/je računati na zanesljive interference z madžarsko imensko obliko Pal in s priimki, izvedenimi iz glagolapaliti, a tudi, pri nekaterih sicer redkih priimkih, na pisane druge tuje interference. Zanesljivo navedemo tu lahko le priimek Palčič (ZSSP Štajerska, Logatec, Dolenjska, LJ, Gorenjska, Sežana), Palt-schitsch (ZSSP Kočevje), Palčič (TS), Palcich (TS, Milje, Dolina). Drugim se bom iz previdnosti ognil.
Nazadnje naj se lotim imenske oblike, ki je doma izključno na skrajnem slovenskem Zahodu: že KOS II,207 navaja 1494 Polo Gorzczer v Prelosnem pri Štivanu; do sem lahko seže vpliv Benetk, kjer je doma osebno ime Polo iz hagionima Paulus: eden beneških sestierov ima ime po župniji San Polo, v Benetkah je doma priimek Polo (kdo ne pozna Marca Pola!), v hiperkorigirani obliki tudi Pollo. Iz te beneške imenske oblike razlagam tersko hišno ime, ki ga berem v številnih virih iz XVIII. stoletja (LCIJ.LML, ROTTOLO 1772): (nomen) Culetto Pulina/detto Pullino/Pu-lino, Giovanni Culetto Pulinigh/Gio.Batta Pulinig, Gio.Bat-ta Mattighello Pulin, (nomen) Culetto Polina/Pulino/Pulinic, (nomen) Micolis Pulig: po zahtevah ljubljanskega pravopisa bi jih morali zapisati *Pulič/Polina/Pulina/Pulinič.
Preostane še peščica priimkovnih oblik s skromno distribucijo, ki so zvečine gotovo tujega izvira in jih zato ne bom omenil, ali so nejasne po obliki in genezi. Koliko je, recimo, slovenskih in koliko hrvatskih priimkov med naslednjimi: Pavetič, Pavič (ZSSP LJ), Pavičič (ZSSP MB, LJ)? Ali smemo tu navajati Pavolec, Pavove, Pavovec (ZSSP zapovrstjo v MB, Dravogradu in Kamniku)? Ali je v priimku Pavovlič (ZSSP Tolmin) računati le na napako v zapisu? * * *
Na slovenske priimke, ki so jih poitalijančili za fašizma v Trstu in jih je PIZZAGALLI dokumentiral, nisem pozabil, a jih raje tu strnem v skrčen pregled, saj bomo med oblikami našli komaj katero, ki je nismo že brali: na str. 124,149,277-279 si slede te priimkovne oblike: Pauletich, Palcich, Paoletich, Pavlovich, Pauletig, Paulettig, Paulic, Paulich, Paulovich, Pauz, Pavletič, Pavlica, Pavlovič, Pau-cich, Pauletic, Paulettich, Pausche in Pavlle: razen predzadnjega priimka, ki je postal Possetti, so vsi drugi spremenjeni v Pauli, Paoli, Paoletti, Paolucci, Paulucci, Pao-lizza.
•k * -k
Pregled krajevnega imenoslovja bomo začeli pri imenih s svetniškim prilastkom: poleg dveh že omenjenih naselij Šentpave! pri Ljubljani (KLS II,367; ATLAS 127/B3) in Šentpavelpri Domžalah (KLS 11,106; ATLAS 127/B1), ki o-hranjata ljudsko obliko Šempav, je se Šentpavel na Dolenjskem (KLS 11,152; ATLAS 149/B2), pri katerem teče Šent-pavelščica (ATLAS prav tam), in Št. Pavel, nemško St. Paul an der Gali v Zilji (ATLAS 25/B1). KOŠTlAL 627 omenja
kraj Št. Pavel tudi na Štajerskem: kje je? ATLAS našteva 8 zaselkov Sv. Pavel na slovenskem Zahodu (99/B3 pri Srednjem, 120/A1 pri Ročinju, 122/B1 pri Straži, 123/B1 v Stari Oselici, 141/B3 nad Gojačami, 161/A1 pri Vipavi, 181/B3 pri Pivki, 213/B1 pri Starodu) in še Sv. Peter in Pavel (119/A3 v Brdih). KOS II, 1499 Sand Paul naj bi bil »Sv. Pavel vzhodno od Planine na Vipavskem«.
Prisotnost davnega pridevnika na -ji iz našega hagio-nimaje kar številna: nekaj kilometrov vsaksebi sta na Tržaškem dve vzpetini z enakim imenom Pavlji vrh, prva (it. Mon-te San Paolo) v tržaški občini (TO D4; ATLAS 178/A1), druga (it. Colle Pauliano) v zgoniški občini (TO E4; ATLAS 0); na Pohorju je vrh s podobnim imenom Pavljev vrh (ATLAS 40/42, pod njim pa je zaselek Pavljevo. V to skupino imen uvrščamo še naselje Pavla vas pri Mokronogu (KLS III,269; ATLAS 152/B2). Ali je to kraj, ki ga KEBER piše Pavlja vas? Druga imena so sestavljena z modernejšim svojilnim pridevnikom na -ov: Pavlova vas je ime naselju na Bizeljskem (KLS III,40; po ATLASU sta tu dve naselji z istim imenom: 136/A3 in 156/A1). Iz hagionima — in ne morda iz priimka — je ime naselja Pavlica pri Starodu (KLS l,95; ATLAS 197/B3). Ime dveh naselij pri Ormožu Pavlovci (KLS IV,348; ATLAS 72/A2), pri katerih teče Pavlovski potok (ATLAS 72/A1-2), in Pavlovski Vrh (KLS IV,348; ATLAS 72/A2) v bližini gore z imenom Pavlovski vrh (ATLAS prav tam) je že izvajati iz priimka Pavlovec. Prav tako je izvajati iz priimka dve gorski imeni med dolino Bele in Matkovim kotom: Pavličeve stene in Pavličevo sedlo (ATLAS 59/B2). Sem sodita tudi Paveljski potok in Pavlčuv graben (SVI II,77).
Imena zaselkov ponavljajo ponajveč osebno ime ali iz njega izvedene priimke: Pave pri Slovenjem Plajberku (ATLAS 56/B1), Pavel pri Šoštanju, Gornjem Gradu in Šmartnem ob Paki (63/A3,87/B3,89/A2), Paveljk pri Izlakah (110/B3), Pavičiči pri Črnomlju (v seznamu 205/A2, na karti B2; priimek je hrvaškega porekla), Pavlak na Pohorju (39/B2), Pavle pri Žirovskem Vrhu in v Polhograjskem hribovju (124/A3,125/A1), Pavlek pri Vojniku (91/B1), tudi ime gore na Dolu pri Trebnjah (150/A2), Pavletov mlin pri Pod-kumu (131/A3), Pavli pri Radljah ob Dravi (38/B1), Pavlič v Pernicah na Kobanskem (12/B3), pri Dravogradu (37/B1), pri Vurmatu (40/41), pri Železni Kapli (59/B2), dva pri Oplotnici (66/A3 in B3), pri Vranskem (110/A1), pri Idriji (122/B2), pri Litiji (129/A2), na Bohorju (134/A2), Pavliček pri Vojniku in Horjulu (91/A1.125/B3), Pavliči pri Pregari (KL5 1,142; 210/B1), Pavlin pri Gornjem Gradu, Zalem Logu, Krškem in Šentjerneju (87/A3,103/A2,154/B1,172/B2), Pavlini pri Vinici (222/B1), Pavlov rob v Prekmurju (21/A1), Pavlovič pri Rogatcu (117/A1), Pavšič pri Ravnah in Čepovanu (36/B3, 121/B1), Povlinč pri Tolminu (100/B3), Povš pri Žalcu (90/A1), Povše pri Podkumu in na Bizeljskem (131/B2, 156/A1), Povšek pri Savi (130/B1), Povšk pri Logatcu (144/A2).
1460 Pavvlintzschach je verjetno Pavlin išče pri Bukovici blizu Renč (KOS II,208), ki ga nisem našel ne v KLS ne v ATLASU, a ga omenja KEBER.
Na rešetu je ostalo še čedno število krajevnih imen, ki jih tu nizam s previdno rezervo: naselje Povlje pri Preddvoru (ATLAS 84/A2), vodno ime Povšen graben pri Krškem (ATLAS 154/A1), pokrajinsko ime Povšnarjeva planina v Kamniških Alpah (84/B1), gorski imeni Povšnice pri Velikih Laščah (167/A2) in Povšnik pri Lipoglavu (128/A3).
Kaj pa naslednja imena? gre za dve naselij: Polšeče pri Velikih Blokah (165/B1-2) in Polšina pri Izlakah (110/A2) ter za zaselke Pavovce v Halozah (96/A2), Pavovec pri Jesenicah (55/A3, dejansko AB3), Pavšar pri Škofljici
(147/B1), Pavšel pri Tržiču (83/B1), Pavšet pri Ravnah (36/B3) in Povlak pri Dobrni (90/B1).
Pelagius
Latinsko ime Pelagius sovpada z enakoglasnim pridevnikom, ki v latinščini obstaja ob pridevniku pelagicus »morski« iz samostalnika pélagus »morje«; latinščina je te besede prevzela iz grščine, v kateri se samostalnik glasi pé-lagos, pridevnik pa in z njim sovpadajoči imeni, moško in žensko, pélagos, Pelághios, Pelaghia. Majhna sreča te dvojice imen v latinskem svetu je odvisna od močne konkurence enakopomenskih latinskih imen Marinus, Marina. Vendar sta se tudi grški imeni uveljavili kot pozni krščanski imeni. Če prezremo številne svete Pelagije, naj se spomnimo vsaj svetih Pelagijev: Cerkev časti 8. februarja sv. Pe-lagija II. papeža, 2. marca sv. Pelagija I. papeža, 1. marca sv. Pelagija mučenca v Antwerpenu, 25. marca sv. Pelagija mučenca v Laodikeji, 26. junija sv. Pelagija mučenca v Cordobi, 28. avgusta pa dva sv. Pelagija, mučenca v Con-stanci in v Istri (TAGLIAVINI 1,186).
Zadnji svetnik, ki ga omenja Tagliavini, je sv. Pelagij iz Emone, ki mu slovenščina dolguje dve krajevni imeni, drugače je ime povsem odsotno v slovenskem imenoslovju: Emona pa je latinsko ime za tri mesta in sicer — v rastoči verjetnosti razlage za našega svetnika — Contanca v Švici, Ljubljana na Kranjskem in Novigrad v Istri; Taglia-vinijeva gotovost je le izraz največje verjetnosti.
Obe krajevni imeni sta na Tržaškem. Najprej se pojavlja v zgodovinskih virih tržaška contrata v zadnjem desetletju XIII. stoletja (zadnja številka v datumu ni čitljiva) v SSMM,673,c.10v. in contrata Sancti Pellagii, z latinsko imensko obliko torej, a od I. 1308 naprej v narečni obliki in contrata Sancti Pallay (SSMM,673,c.33v.) in tako še po-gostoma v drugih virih. O cerkvi sv. Ivana in Pelagija na Vrdeli trdi G. Cuscito, Storia di Trieste Cristiana attraver-so le sue chiese, Trieste 1982, str. 81, da je dokumentirana od I. 1338. Obstoj imena, ki sem ga pravkar navedel, 40 let poprej govori za bolj zgodnjo datacijo. Vsekakor je zanimivo ugotoviti, da se ime te tržaške zunajmestne contrate pojavlja v virih ponajveč v narečni obliki, ki jo lahko v fonetičnem prepisu zapišemo *paláj. Izid končnega soglasnika j je lasten bodisi tergestinščini kakor slovenščini, vendar akanje v prvem, nenaglašenem zlogu je izrazit slovenski narečni pojav, doma na tem področju, zato brez obotavljanja trdim, da je ime Paláj za to zunajmestno področje izrazito slovensko.
O imenu slovenskega naselja Šempolaj v devinsko-nabrežinski občini sem se pred kratkim razpisal v publikaciji La toponomástica del Comune di Duino Aurisina, ki jo je prizadeta občina izdala I. 1990. Tu sem objavil zgodovinske priče za krajevno ime od I. 1421 naprej obenem z zapisi ljudskega imena. V odstavku, posvečenem etimološki razlagi krajevnega imena, sem navedel, kakor se spodobi, Ramovša in Dorio, ki razlago imena dejansko obideta, in sem zapisal (prevajam se sam, kar si na kožo delam z izgubo časa in z naporom od I. 1945 naprej, medtem ko politiki trobijo o »rešitvah« takih problemov): »Ne Ramovš ne Doria ne razlagata današnjega slovenskega o (danes naglašenega, a naglas je sekundaren, kar izpričuje oblika Sanctus Pallay tržaškega kraja, v katerem je o prešel v a po akanju); ta o jasno izpričuje, da je ime nastalo iz srednjeveško-latinske oblike * Sanctus Palagius, ker je slovanski o izid latinskega a, nikakor pa ne bi mogel nastopi-
Osem Slovencev za danes
Zdomstvo - emigracija
Zora Tavčar začenja letos svoj tretji cikel intervjujev z znanimi Slovenci in Slovenkami. Prvi letnik je bil posvečen osmim Slovencem iz matične domovine, drugi letnik osmim Slovenkam. Tretji pa bo poskušal poiskati osem Slovencev in Slovenk v zdomstvu, še točneje — v velikem svetu.
Zamisel je seveda drzna, saj so vsi ti intervjuvanci dosegljivi le preko pisem. Morda celo vsi ne bodo želeli ali hoteli odgovoriti?! Žal letos spraševalka torej ne more voditi pogovorov v živo, kakor je delala do sedaj.
Z nekaj sreče, zaupanja in optimizma pa bo morda cikel le stekel tako, kot je bil zasnovan. Na tem mestu se zato obračam na vse, ki so konec decembra ali januarja prejeli na vseh koncih sveta vsak svoj osebni vprašalnik, da na intervju sproščeno in hitro odgovorijo. (Vsakega intervjuvanca prosim tudi za eno do tri slike iz raznih obdobij, najraje črno-bele.)
V upanju, da dobim čimprej vseh osem pošiljk, lahko že danes obljubim bralcem Mladike zanimiva in redna srečanja z osebnostmi, o katerih je bilo doslej v zamejstvu morda kaj malega že tudi napisanega, v matični domovini pa tako rekoč nič. Kdo bodo ta imena, pa mora, kot doslej, ostati — presenečenje.
Nikolaj Jeločnik, Argentina
Nikolaj Jeločnik je znan argentinski slovenski kulturni delavec: režiser, eden ustanoviteljev Slovenske kulturne akcije, ki je izdala tako rekoč vse, kar je v emigraciji izšlo slovenskih leposlovnih (in tudi esejističnih) knjig, pisec člankov in kritik v Glasu Kulturne akcije, (katere urednik je bil do nedavnega), dopisov v Svobodni Sloveniji in drugod, avtor vrste literarnih črtic in Oratorija o Baragu, poleg tega pa radoživ popotnik in kulturni sladokusec, doma prav tako v španski kot v francoski kulturi, prevajalec in — naj razkrijemo skrivnost — nosilec psevdonima Stane Kos, se pravi, pisec znane STALINISTIČNE REVOLUCIJE NA SLOVENSKEM, katere drugi del pravkar pripravlja za tisk.
Gospod Jeločnik, nekateri Vas imajo za svetovljanskega Slovenca v slovenski emigrantski kulturi. Že kot študent univerze v Ljubljani ste režirali Claudelovo Marijino Oznanjenje na Frančiškanskem odru (zdaj Mestno gledališče). V Argentini ste bili nosilec evropske kulturne usmerjenosti nasproti domačijski. Strastno ste sledili (in še sledite) dogajanju v svetovni dramatiki, glasbi in slikarstvu. Kot goreč Slovenec pa še posebej sledite vsemu novemu v slovenski kulturi in politiki. Nekdo Vas je definiral kot slovenskega Francoza; ali niste celo sodelovali v neki publikaciji znanega katoliškega zgodovinarja in pisatelja Daniel-Ropsa? Ali dosti dolgujete Franciji? Kako sprejemate zase oznako svetovljanstva? Kako gledate na domačijstvo?
Koliko sem svetovljan, ne vem. Nikdar se nisem mogel zapirati v geto. Zmeraj skušam slediti miselnim in u-metniškim vzgibom v evropski kulturi. Ob zaznanjih iz zahodnega kulturnega sveta sem si krojil svojo pot. Še kot dijaka ljubljanske klasične gimnazije me je pritegnil Francoski kulturni inštitut.
Paul Claudelovo Oznanjenje Marijino sem predstavil v Ljubljani na odru Frančiškanske dvorane maja 1943. Bii je prvi Claudel pri Slovencih, če izvzamem radijsko uprizoritev istega misterija v Ljubljani nekaj let prej. Prevajalec je bil pesnik Anton Debeljak. V prevodu (Dom in svet 1926) sem naletel na dramaturške posege v tekst: zarisal jih je za radijsko izvajanje prof. France Koblar. Nisem vedel, da so črte njegove, a osvojile so me. Začel sem z reži-
Nikolaj Jeločnik, novembra 1990.
jo. Takrat sem študiral na tri leta prej ustanovljeni Visoki šoli za dramsko umetnost pri Glasbeni akademiji. Kot gojenec sem režijsko zasnovo zastavil z direktorjem, režiserjem Cirilom Debevcem, rektor akademije Julij Betetto pa je dal svoj placet. Dodam, da je uprizoritev sovpadala s pos-
Predavatelj v DSI v Trstu jeseni 1975.
vetilnim tednom Marijinemu Brezmadežnemu Srcu, (veliko prizadevanje škofa Rožmana sredi vojne).
Ko so pred nekaj leti prav na božični večer v Mestnem gledališču v Ljubljani (na istem odru) Oznanjenje znova uprizorili, so nekateri kronisti našo medvojno predstavo narahlo sicer omenjali, prav sramežljivo pa so zamolčali vsa imena nastopajočih: tako režiserja, scenografa, (pok. arh. Vladimir Gajšek) in glavnih igralcev: Violaine - Zdenka Škof, zdaj prof. Zakškova; Mara - Milena Cankar (zdaj arh. Če-kutova); Pierre de Craon - Viktor Molka, po vojni režiser ljubljanske Drame; Jacques - Franci Hojan - zgodaj umrl; Anne Vercors - Tone Trdan (ubili so ga junija 1945 v Rogu); Mati - Marija Briškijeva. O predstavi sta v Slovenca in Slovenski dom pisala kritiko prof. Jože Peterlin in pesnik Severin Šali. Nismo še bili poklicni gledališčniki, a vsi smo gledališko umetnost študirali tako na dramski visoki šoli kot pri poklicnih profesionalcih. Danes imamo sočnej-ši prevod mojstra Claudela, tudi igralci v nedavni ljubljanski predstavi in ponovitvi v Celovcu so bili profesionalni igralci. S tihim zadoščenjem pa dodam, da je naša medvojna predstava utrla claudelijanski umetnosti pot v slovensko gledališče.
Daniel-Rops je v svojem katoliškem mesečniku natisnil prevod moje črtice Mučenec in rabelj. Sledil sem pisanju tega francoskega genija, ki mi ob Claudelu predstavlja katoliško Francijo. Prevajal sem njegove Misijonarske junake. Tudi sicer sem se s prevodi iz francoščine precej ukvarjal. S Francijo pa sem se seznanil v živo šele ob prvem potovanju v Evropo 1975. Dala mi je s svojo kulturno žaro-vitostjo več, kot sem lahko sanjal. V Parizu sem se seznanil z akad. slikarko Marjanco Drakshofler-Savinškovo, ki se je v francoskem umetniškem svetu zelo uveljavila. S svojo neprisiljeno umetniško zagnanostjo me je povedla v skrivnostni svet pariške visoke kulture.
Vzpon k svetovljanstvu čutim v sebi že od mladostnih nog. Domačijstvo se mi upira. Zdi se mi negacija vsega, kar je Slovencem velikega zapisano že od vojvodskega stola, od Brižinskih spomenikov naprej, od časov lastnega plemstva. Trubar in Gallus sta bila svetovljana, Prešeren je hodil v ljubljanski salonski svet, Cankar je bil s svojim peresom daleč od vsakršnega domačijstva. Prava slovenska podoba ni v Martinu Krpanu, marveč v finesah Kette-
jevih sonetov, v Jakopičevih kozmopolitskih barvah, v Plečnikovi arhitekturni simfoniki.
Vi ste meščanski otrok, pristna »ljubljanska srajca«, mladost pa ste preživeli v Meksiki na Friškovcu. (Tam blizu, na Korytkovi, sem stanovala po vojni). Kaj nam lahko poveste o starših, bratih, svojih otroških letih, rodu. — Ste dobili vzpodbude za svoja poznejša umetniška zanimanja v družinskem, župnijskem ali kakem drugem okolju?
Otroška leta so mi po koncu prve vojne tekla Pred škofijo 13, pred ljubljansko stolnico. Stik s cerkvenim življenjem v katedrali je zarisal vame neizbrisen vtis. Oče je pel v stolnem zboru. Vsako nedeljo sem bil z njim na koru pri deseti maši. Tu se začne moje prvo srečanje z umetno glasbo. Regens chori je bil takrat komponist Stanko Premrl. Otroka so me prevzele njegove orgelske improvizacije po maši. Nič manj pa njegove orkestracije pomembnih cerkvenih skladateljev.
Starša na Premrlov namig poskrbita za moje šolanje v klavirju. Oče me vodi k vajam za koncerte simfoničnih kantat in oratorijev, ki jih predvaja Glasbena Matica, (kjer je oče pel v zboru). Predajam se simfonični glasbi, spoznam vse tedanje slovenske pevce-soliste, spoznavam svet velikih mojstrov klasike, romantike, modernizma. Še otrok hodim z očetom v opero. Spominjam se iz tistih ranih let Tannhauserja in Carmen. V Drami sem še otrok kuhan in pečen pri mladinskih predstavah, a kmalu deležen tudi svetovnega repertoarja. Nepozabni so mi Schillerjevi Razbojniki. Prvega Hamleta sem prvošolec srečal z Zvonimiram Rogozom. Oder me prevzema vse bolj, zaljubljen sem vanj. Na tihem in skrit poskušam doma, kar sem videl v drami. Ljubezen do odra me spremlja vse življenje. Prav nič mi ni žal. Velik moj dolg gre sestrični Mirijam Tozonovi, že v mojih ranih dneh odlični pianistki in organistki. Od vseh sorodnikov je tedaj edina, ki resno verjame v moje umetniške darove.
Nov vzgib je srečanje z ljubljanskimi frančiškani: p. Kri-zostom Sekovanič, pesnik in dramatik. Pri njem začenjam s prvimi poskusi na odru. Vtisnil je močno zarezo v mojo začetno versko formacijo. Njegov religiozni ekspresionizem se kleše vame. Po naključju se kratkosrajčnik seznanim z akad. slikarjem, mojstrom Rihardom Jakopičem: slikal je freske na obok vhodne veže mestne hiše »Meksika« na Jegličevi cesti, — tam smo takrat živeli. Večkrat mi je dovolil, da sem se vzpel k njemu na visoki oder pod obokom. Rad je imel otroke.
Ljubljanska klasična gimnazija je imela imenitno profesorsko zasedbo in je bila pravo gojišče kulturnih osebnosti. Katerih profesorjev se posebno radi spominjate? Ste imeli med sošolci ljudi, ki so se potem uveljavili v javnem življenju?
Klasična gimnazija pomeni moja najlepša leta. Rad se spomnim pisatelja prof. Ivana Preglja, ki nam več pripoveduje o svojem razgibanem življenju, kot o pravilih slovenske slovnice. Gosposki Anton Sovre mi prvi odstira svet klasične antike, Rudolf Južnič me uvaja v francoski Parnas, ki ga hkrati bogati s svojimi pariškimi dogodivščinami Mirko Rupel; kanonik dr. Alojzij Zupan kot katehet nosi med nas zaznanja o evropski katoliški kulturi. V Mariboru me osvoji dr. France Sušnik, ki mi odpira svet svetovne književnosti, pomagata še prof. Dornik in Božidar Bajuk. Teh
profesorjev se resnično rad spominjam. V Ljubljani nas je v likovno umetnost in filozofijo uvajal filolog Franc Gnjez-da, pedagog in humanist.
Moji sošolci: v drugi šoli Jože Tiran, poznejši igralec v ljubljanski Drami. Lep je spomin na Vasilija Melika, zdaj univerzitetnega profesorja; na pianista in komponista Jožeta Osana, z njim me pri poznejšem umetniškem snovanju veže iskreno druženje, polno navdihov in drznih misli; v sedmi šoli se seznanim z Jožetom Brejcem (Javorškom).
Posebna stopnica v mojem življenju je umetniški klub KROG. Dodelili smo mu na začetku vojne komaj dobro leto življenja. Bil sem njegov tajnik. V njem se zbira pestra druščina umetniško in kulturno nadahnjenih mladih ustvarjalcev. Tu so mi iskreni prijatelji arh. Vlado Gajšek, prof. Karel Rakovec, njegova žena Danica, prof. Milan Komar, prijatelj vsega lepega in dobrega dr. Mitja Goreč. Po Krogu se seznanim z igralko Milo Šaričevo (pri njej ob študiju na dramski šoli še posebej študiram). Gospa vodi gledališki odsek v Krogu. Prevzel me je France Kremžar, pisatelj, mentor moščanskega kroga literatov in likovnikov. Z mnogimi je vstopil v Krog. Z njim je prišel tudi Marijan Tršar, pa France Balantič. V Krogu sta bila tudi pesnika Severin Šali in nepozabni Mitja Šarabon. Tudi poznejša igralka Alenka Svetelova. S simpatijo nam stoji ob strani akad. slikar Božidar Jakac.
Verjetno ste bili član dijaške Katoliške akcije, ki jo je vodil prof. Tomc. Kako gledate z današnje perspektive na tisto gibanje? Marsikdo mu očita netolerantnost; kaj pravite k temu? Kako osebno gledate na prof. Tomca kot človeka, profesorja in kristjana? Ste mogoče prišli v stik tudi z njegovim antagonistom dr. Ehrlichom? In kaj menite o njem?
Pri mladcih sem dve leti. Menim, da je bila organizacija dijaške Katoliške akcije sredi miselnega trenja v Sloveniji res potrebna. Med dijake in študente vnaša bistritev duhov, čut za disciplino, poglabljanje v versko življenje. Prof. Tomc nas je mladce odvračal do politične dejavnosti. Po naravi je bil tog mož. Čustva je potiskal pod razum. Netoleranten ni bil, pač pa ves prevzet z »načelarstvom«. Mladega človeka je znal osvojiti. Pri mladcih je bila študentovska zaljubljenost prepoved, skoraj smrtni greh. Mogoče je bilo v njegovem krščanstvu nekaj pritajenega janze-nizma.
Prof. Lamberta Ehrlicha sem poznal. Pozdravljala sva se. V Stražo me je povabil po dveh sošolcih; nisem šel, ker kot mladec nisem smel. Od Tomca ga loči svetovljanska širina, ki jo je znal cepiti tudi na svoje stražarje. Njegova poznana maksima: Sto katoliških profesorjev, znanstvenikov, umetnikov... kaže njegovo veliko razgledanost in vi-zionarnost.
Menim, da sta tako Tomc kot Ehrlich vnesla veliko dobrega in žlahtnega v slovenski svet. Oba sta vzgojila mnoge plemenite mladeniške značaje, ki so svoje krščansko prepričanje potrdili z življenjem v letih enobejevske avanture in v prvih mesecih po njej.
Kdaj ste z gotovostjo spoznali, da imajo vodstvo OF v rokah slovenski komunisti? Dr. Bučar pravi v svoji knjigi, da je bil odpor »Vaških straž« proti terorju OF legitimen, manj pa nastanek domobranstva. Vaše gledanje na pojav revolucije me posebej zanima iz dveh razlogov: najprej, ker Vas prištevam med tiste redke emi-
grantske razumnike, ki znajo na tisti čas gledati iz širše politične perspektive in strpne distance; še zlasti pa zato, ker ste kot avtor STALINISTIČNE REVOLUCIJE NA SLOVENSKEM dejansko najboljši (vsaj na nekomunistični strani) strokovnjak za to obdobje.
To spoznam že junija 1941. Tista bajka o neki »proti-imperialistični fronti« na prvih lepakih po ljubljanskih ulicah le preveč brenka na sovjetsko struno!
Vprašujem se, zakaj naj je manj legitimen nastanek domobranstva kot Vaške straže? Prof. Bučarja visoko cenim, menim pa, da njegova dilema ne vzdrži zgodovinske resnice. Vprašujem se neenkrat: kaj pa naj bi vaški stražarji, kolikor jih je po italijanski kapitulaciji še ostalo svobodnih, po vseh komunističnih pokolih svojih sobojevnikov storili, če niso hoteli v zakol? Partija je jeseni 1943 dokazala, kaj misli storiti z ljudmi, ki so se ji do tedaj postavljali po robu. Nemci bi pa po italijanskem zlomu prav gotovo ne tolerirali organiziranih skupin slovenske kmečke in intelektualne mladine. Z odgoni na prisilno delo, na svoje fronte, bi vprašanje mladih slovenskih ljudi, ki niso hoteli v partizanstvo — nekaj tisoč jih je bilo — brž rešili. Tako so ravnali po vseh evropskih deželah. Domobranstvo je bilo nasledek Vaških straž, četudi na višji vojaški ravni.
Pri študiju za pisanje Stalinistične revolucije na Slovenskem sem si nabral precej znanja o tisti dobi slovenske usode. Brskanje po neštetih knjigah enobejevske literature, stikanje za dokumenti, povpraševanja in dopisovanja, mnogi stiki s še živimi pričevalci tistih dni, pa tudi osebna iz-
Spisateljem A. Rebulo pred njegovo rojstno hišo v Šempo-laju spomladi 1981.
V slovenska obzorja in čez
Mogoče ne veste, da...
—	da je mladi tržaški raziskovalec Tomaž Simčič, ki je pred leti objavil knjigo o dr. Jakobu Ukmarju, dokončal rokopis obširne študije o znanem slovenskem katoliškem javnem delavcu med obema vojnama dr. Andreju Gosarju...
—	da je Andrej Inkret v sobotnem Delu dne 3. novembra 1990 izjavil, da se spominja težav, ki jih je imel, ko so iz zamejske knjigarne sporočali na mejo, da je pri njih ta in ta kupil to in to knjigo...
—	da so skupni verski obredi judovske skupnosti v Ljubljani usahnili, ker je zdaj v Ljubljani manj kot deset vernikov...
—	da ima La Civilta Cattolica, najstarejša italijanska revija, za sabo že 141 letnikov in bo vsak čas dosegla 3400 številk...
—	da je predstava drame A. P. Čehova Striček Vanja, s katero je — v Jovanovičevi režiji — Slovensko gledališče iz Trsta gostovalo v Leningradu, naletela na negativen sprejem pri ruskem občinstvu...
—	da so vojašnice po Primorskem dobile priporočilo, naj ne dajejo na svoje sporede oddaj slovenskega radia in televizije, in da v teh vojašnicah tudi ni slovenskih časopisov...
—	da je po sprostitvi verske svobode v Sovjetski zvezi samostan v Zagorsku, 40 kilometrov od Moskve, postal spet duhovna »zibelka« ruskega krščanstva in da so se tam zadnje čase krsti pomnožili za štiri/petkrat, cerkvene poroke pa za dvajsetkrat.
—	da se je demokrščanski poslanec Roberto For-migoni, voditelj gibanja Movimento popolare, v parlamentarni diskusiji o vojni v Perzijskem zalivu izjavil proti stališčem svoje stranke glede vključitve Italije v akcijo mednarodne koalicije...
—	da je Zora Tavčar posvetila svojo radijsko igro Portret organista Simona, ki jo je Radio Trst A izvajal za pretekli božič z bogato orgelsko opremo, skladatelju Ubaldu Vrabcu ob njegovi 85-letnici in igralcu Borisu Kralju ob prejemu Borštnikovega prstana...
—	da v ZDA poskušajo izdelati umetno oko, ki naj bi slepemu preko mikrotelekamere, montirane na držalu očal, posredovalo možganom podobe v obliki svetlih in temnih pik...
kustva, vse se je napletlo v precejšen venec spoznanj za pričevanje »resnice na naši strani«. To skušam nuditi bralcem, posebej tistim iz povojne dobe, ki so bili do zdaj po partijskem enoumju brez lastne krivde vzgajani v najčistejših resnicah partijske religije.
Kljub svoji prirojeni širini in dosti bolj umetniški kot politični naravi ste se v medvojni Ljubljani odločno angažirali proti OF. Vas je k temu spodbudilo Vaše katoliško prepričanje ali pa je igral vlogo predvsem politični dejavnik, se pravi: bolj vera ali bolj politika?
Proti OF sem se angažiral že v dneh Vaških straž: s pisanjem v šapirografirani štirinajstdnevnik Junaki, ki sem ga tudi urejal. Vidno pa sem se predal propagandi za domobranstvo brž po njegovi ustanovitvi. Iz prepričanja: ne rečem, da verskega, še manj političnega — na ta vrt nerad hodim —, preprosto iz nazorskega prepričanja. Pri tem me je vodila velika ljubezen do slovenstva. Skoraj pet desetletij komunistične oblasti je dokazalo, da komunizem ne zna in ne more reševati slovenskih vprašanj.
Kaj sodite o vidnejših predstavnikih antikomunistič-nega tabora? Medtem ko glede škofa Rožmana ni dvomov o njegovi veliki narodni zavednosti in osebni poštenosti, ampak le o njegovi politični spretnosti, je osebnost generala Leona Rupnika dosti bolj kontroverzna. Kako bi na kratko ocenili njegov politično moralni lik? Je njegova pronemška drža sovpadala z razpoloženjem v slovenskem domobranstvu?
Rajnega škofa Rožmana cenim najvišje. Srečavam se z njim še pred vojno, ko z velikim zanimanjem prihaja v Frančiškansko dvorano gledat moje režije in gledališke poskuse. Njegovo izredno poznanje komunizma in vseh nevarnosti, ki po njem prete slovenski usodi, me od nekdaj prevzema. Je izreden mož, Slovenec do mozga, poseben prijatelj dijaške in študentske mladine. Nazorsko jasen in nekolebljiv. Politik ni bil in tudi ni hotel biti. Ko se bodo sence z njegovega spomina odplazile, bo njegova podoba med Slovenci vzblestela. Za takšen trenutek pa je potreben čas.
General Rupnik je bil na videz res kontroverzna osebnost. Nikoli se ni potrudil, da bi se opral očitka, da je pro-nemški. Njegova pronemška drža ni sovpadala z razpoloženjem v domobranstvu, ki je še do dneva izdaje v Vetri-nju verjelo v zavezniško poštenje. Kot nekdanji avstrijski oficir iz prve vojne je Nemce gledal prijazno. Po vsem, kar so Nemci do jeseni 1943 počeli s Slovenci na Štajerskem in na Gorenjskem, je ta njegova prijaznost do okupatorja v protikomunističnih krogih motila. Osebno pa je bil poštenjak, z velikim čutom za poravnavo socialnih krivic. Iz izkustva — dobro leto sem bil ko konca vojne v njegovi bližini — zatrdim: na sto in sto rojakov je rešil zapora in internacije.
Poznali ste pesnika Balantiča! Imate kakšne spomine nanj? Ali niste nekaj napisali — skupaj z Mitjo Šarabonom, ki je to gesto pozneje zelo drago plačal — ob njegovi tragični smrti v Grahovem?
S Francetom Balantičem me je vezalo iskreno prijateljstvo. Brž sva se ujela. Pri Krogu je bil v gledališkem odseku pri Mili Šaričevi. Njej je večkrat pokazal svoje pesmi. Gospa ga je zelo cenila. Jokala je, ko je zvedela za njegovo tragično smrt. NI se pomišljala na njemu posvečenem recltacijskem večeru brati njegove pesmi: kazen ji je bila
tlaka v Rogu, na Gledališki akademiji je bila pozneje le honorarna nastavljenka.
Ob Francetovi smrti sem za Slovenčevo literarno prilogo napisal črtico Ognjena smrt Franceta Balantiča. Mitja Šarabon je s pesmijo njemu v spomin drago plačal to gesto, vem. Podobnemu plačilu sem se ognil ob koncu vojne z odhodom iz Ljubljane.
Kakšen spomin imate na umik iz Ljubljane leta 1945? Preko katerih begunskih etap ste prišli v Argentino? — Kako je ta nova zemlja vplivala na Vašo občutljivost? Ste jo vzljubili? Kako se počutite doma v desetmilijon-skem Buenos Airesu? Ste kdaj obiskali Ande?
Grenak je spomin na odhod iz Ljubljane. Zatekli smo se najprej ob Millstadtsko jezero; že zgodaj so nas Angleži potisnili v svoj lager-zapor v Spittalu, od tu sem sredi julija neko popoldne ušel. Čez gore sem jo ubral v Italijo. Monigo, Forli, Servigliano, Senigaglia, Reggio Emilia, Rim, Genova so moje begunske postaje, preden so me pahnili čez ocean, na jug, v Buenos Aires. Proti moji volji: zmeraj sem želel ostati v Evropi, v nobeno Ameriko me ni vleklo, morda za ščepec v Kanado.
Buenos Aires me ni privlačil. Začenja se lov za službami sredi neznosne decembrske vročine in vlage. Sprva delam kot težak pri državnih gradnjah; pozneje me z nekaterimi drugimi slovenskimi izobraženci nastavijo na ministrstvu za javna dela. V pisarni se privajam živi španščini.
Z znanjem španščine se mi odgrne nov svet — svet španskega srednjega veka, baroka, romantike, miselnih in literarnih trenj v prejšnjem stoletju. Kljub vsemu pa mi nova domovina le ni domovina: po štiriinštiridesetih letih se v Argentini še zmeraj čutim tujca. Živim dejansko v tujem svetu. Odbija me nekakšna prisiljenost, ponarejenost pristnosti v argentinskem življenju; pogrešam iskrene ljudi, težko naletim na koga. Vse je izumetničeno, vse narejeno, prineseno iz Evrope, tudi iz Združenih držav. Nepristnost posebno v kulturi: import španske in italijanske kulture se potegujeta za prvo mesto. V buenosaireškem Babilonu sem doma po sili.
Po Argentini sem malo potoval: zadržek — pomanjkanje denarja. V Andih sem bil dvakrat, v sedemdesetih letih, ko smo Slovencem v Mendozi z mojo igralsko družino predstavili Rebulovo Pilatovo ženo, naslednje leto pa Rozmanovo dramo Človek, ki je ubil Boga. Obakrat so me men-doški rojaki popeljali prav do podnožja andskih vršacev.
Strmim nad fantastiko Aconcague, nad naravnost iz neba nagnetenimi docela golimi skalnimi in nekaj tisočmetrs-kimi puščičastimi vrhovi, nekoč ognjeniki. Obakrat si v trpki andski skalni pušči mislim: Takšen je najbrž Jupiter...
Kruh ste služili kot stavec pri časopisu LA PREN-SA. Ali ste imeli še kake druge zaposlitve? Kje ste si jemali čas za Vaše obsežno kulturno delo pri Slovenski kulturni akciji, od režiranja dramskih tekstov do u-rejevanja Glasa Kulturne akcije? Posebno glede na velikanske razdalje v tem mestu! Kaj vse ste režirali in glasbeno opremljali? (Imam posnetek izredno dovršene predstave Rebulove Pilatove žene, s priloženim fotografskim gradivom o postavitvi). — In kje si je »Stane Kos« vzel čas za obsežno Stalinistično revolucijo na Slovenskem?
Za stavca se odločim v petinpetdesetih letih. Strojno stavljenje (danes Iz mode) nese več kot časnikarstvo, ka-
mor bi se tudi lahko vrgel. Dodobra sem se obrti priučil v tiskarni Baraga, ki jo je vodil Ladislav Lenček CM. Tam smo tiskali Katoliške misijone in vse publikacije Kulturne akcije. Nekaj znanja za stavni stroj imam še Iz Ljubljane.
Čas za kulturno delo — ne le pri SKA, temveč že leta prej, brž ko se je večina Slovencev iz evropskih begunskih taborišč zatekla v Argentino — sem si trgal od zaslužkarstva v obeh stavnicah. Pomagal sem ustanavljati Kulturno akcijo; še danes sem njen ustvarjalni član, notranjo dejavnost pa sem že pred leti preložil na zmožnejše mlajše rame.
Razdalje v Buenos Airesu so res velike. A številni avtobusi, podzemska železnica in mestni vlaki, pogosti, jih premoščajo za majhen denar. Seveda je utrudljivo nekaj debelih ur režirati ali pisati članke in zapise za Glas SKA, tudi za Kat. misijone, Svobodno Slovenijo in še kam. Zavest, da si opravil pošteno delo, daje moč in dviga.
Režiral sem mnogo: od izvirnih, zunaj Slovenije napisanih tekstov, do klasikov (Sofokles, Aishil, Euripides, Shakespeare, Molière in slovenski Linhart, ves njegov gledališki opus, Gogolj...) — do modernih: T. S. Eliot, Paul Claudel, Jean Anouilh, François Mauriac; pa izvirne drame: Franceta Papeža Gozd, Branka Rozmana za naš čas napisane: Roka za steno, Človek, ki je ubil Boga, Obsodili so Kristusa (menda so vse tri igrali tudi v Peterlinovi režiji na tržaškem Radiu). Naj ne pozabim na Alojza Rebule radijsko igro Pilatova žena, ki sem jo iz zvočne predstavitve prenesel na oder In jo predstavil kot sakralni akt v slogu srednjeveških misterijev, zastavljeno pa v sodobnem ključu.
Po naravi nagnjen k vsemu, kar je muzikalno, sem svoje režije skoraj vedno pestrll tudi z glasbenimi skicami iz svetovne klasike in moderne dramatičnosti (Stravinskij, Ravel, Mahler... pa tudi Bach, Telemann in še kdo), seveda brez lastnega orkestra, ki ga emigracija nima, vselej pa s primerno montažo reprodukcijskih posnetkov. Zadnji večji moj prispevek je režija, koreografija in predstavitev celotnega Prešernovega Krsta pri Savici. Predstava je bila na odru buenosaireške Slovenske hiše. Njena posebnost: nasto-
pili so kot igralci in člani koreografskega in govornega zbora študentke in študentje mladega slovenskega rodu, vsi rojeni že v Argentini. Vsa predstavitev je slonela na hkratnem predvajanju Gustava Mahlerja 2. simfonije Vstajenje. Scenično ogrodje mladega arh. Tjaše Eiletza ji je dalo živ poudarek.
Stane Kos je psevdonim, ki sem ga prevzel, ko sem pisal prvo knjigo Stalinistične revolucije. Pisanje gre zdaj v vrh s pripravo za natis 2. dela (september 1943 do junija 1945). V pisanje meje spodbudil dr. Branko Rozman, ki je prevzel tudi končno redakcijo, lektoriranje in poskrbel za natis. Z mnogo dokumentacije pomaga knjigi tudi prof. Janez Grum. Prvo knjigo je natisnila celovška Mohorjeva. Kdo bo drugi del, še ni odločeno.
1973 sem napisal dokumentarko Teharje so tlakovane z našo krvjo, s pričevanji preživelih iz pokolov v Teharju, Hrastniku, Trbovljah. Dokumentarko o Rogu je dobro leto prej poslal v svet dr. Branko Rozman. Nastopila sva s psevdonimi Tomaž Kovač in Matjaž Klepec. Lani je obe ponatisnil obenem s Tolstojevo Celovško zaroto Roman Leljak, v Trilogiji. Uvod v knjigo je napisala Spomenka Hribar.
Precej truda sem vložil tudi v pisanje libretov za vsakoletne počastitve (v juniju) — na domobranski pokol. Teh je čez petindvajset. Morda bom kdaj zbral vse te librete in jih ponudil javnosti, zdaj, ko »so vremena Kranjcem se zjasnile...«.
Videti je, da tudi v Buenos Airesu ostajate Slovenec in Evropejec, s srcem doma v Ljubljani in Trstu, a tudi Mtinchnu, Mozartovem Salzburgu in v kulturni srčiki sveta — Parizu. Vaša potovanja so pravi lov na kulturna doživetja, od gledališč do koncertov in galerij. O tem sem Vas slišala večkrat slikovito in navdihnjeno pripovedovati: ali boste kdaj o tem tudi pisali? To bi bil slasten dnevnik!
Mislil sem na to, k temu so me spodbudili tudi prijatelji. Tako sem že mnogo tega posnel na trak! Treba bo sesti in brž ko bo knjiga, ki jo pripravljam te mesece, šla v
tisk, morda začnem s prepisovanjem svojega dnevnika s traku na papir. Torej ste anticipirall moj novi delovni načrt!
Poznam Vašo globoko vernost. Odkod izvira? Verjetno Vam je v življenju vera vsaj toliko pomembna kot umetnost? Vam je bila vera v eksilu v veliko oporo? Ali pa ste morali kdaj čez kako težjo versko krizo? (Niste kdaj napisali tudi sakralnega teksta, v ušesih imam Baragov Oratorij!?)
Vernost je v meni od otroških nog. K nji me vodita mama in oče, k nji stiki z duhovniškim svetom okrog Šenkiav-ža, posebno mnogo pa so pripomogli patri frančiškani, a tudi jezuitje. Vere ne zapostavljam umetnosti. V eksilu me je vera mnogokrat reševala. Posebnih kriz se ne spominjam, več je moralnih, a sem jih pregnetel in skušam ostati na poti, ki mi jo je življenje pokazalo kot pravo.
Sakralni teksti? Teh je nič koliko. Večkrat so mi očitali, da vnašam na oder mistiko, da v mojem delu ni realizma. No, prav ponosen sem na to. Vrženi smo v poseben čas: dajmo mu odziv. Poseben sakralni tekst 1952 je spev o Baragu, ki ga naslavljam Eno samo je potrebno... dramski oratorij za igralce, soliste in govorne zbore. Pa 1965 z Brankom Rozmanom koreografska predstavitev Obsojen sem bil. Pa tudi v španskem prevodu pred argentinsko publiko. 1966 režiram T. S. Eliotov Umor v katedrali, 1973 Rebulovo Pilatovo ženo.
Še nekaj besed o Vaših sopotnicah, ženi in hčerki. Pa o vnukih.
Moja žena Marija je prizadevno sodelovala pri mojih gledaliških predstavah kot igralka — študirala je v zasebni dramski šoli v Argentini —, dokler je ni argentinski gospodarski napredek prisilil, da si je poiskala posebej zaslužkarsko delo. Hčerka Irena je odbila gimnazijo, študirala slikarstvo in kiparstvo na buenosaireški akademiji za likovno umetnost, pozneje pa v Strassbourgu slikarstvo in dekorativno umetnost. Prva platna je razstavljala v Lyonu. Zdaj se posveča otrokoma in obenem študira filmsko režijo. Vnuka Andreja in Tomaž sta še šolarja, zavzeta, če dedek potuje v svet... Oba moja velika sreča in upanje!
Vaši prijatelji po svetu?
Samo nekaj jih je: Branko Rozman v Munchnu, Tone Zrnec v Torontu, Jože Rus v Chicagu, Zora Tavčar in Lojze Rebula v Trstu; večino drugih so odstrelile oznovske krogle v Rogu ali pa so šli svojo pot.
Izid plebiscita Vas je, kot Ste mi rekli po telefonu, osrečil. Ste glede slovenske prihodnosti optimist?
In nazadnje še: kaj bi rekli k novemu letu bralcem Mladike?
Plebiscit je bil zame največji življenjski dogodek. Posredno iz Munchna, kjer sem zdaj, sem glasoval za slovensko državo. Sen, ki ga sanjam vse življenje! Zaupam v božje načrte: v njih je tudi sreča Slovenije. Po tolikih žrtvah v zadnji vojni in revoluciji je slovenska usoda naravnana v zenit. Srečen in ponosen sem, da sem Slovenec. Kaj lepšega naj sl želim?
Bralcem Mladike: želim vso srečo. Naj bo 1991 leto slovenskega dopolnjevanja. Zaupajmo v slovensko prihodnost. Slovenija je neminljiva. S to zastavo veslajmo v novo stoletje.
Delovanje DSI v novem letu
Gostje iz Sveč na ponedeljkovem večeru DSI.
Po božičnih in novoletnih praznikih je Društvo slovenskih izobražencev takoj nadaljevalo z rednimi ponedeljkovimi sestanki. Že 7. januarja je imelo v gosteh prosvetno društvo Kočna iz Sveč na Koroškem. Društvo je pripravilo zanimivo in bogato razstavo slik, ki so jih v dolgih letih izdelali udeleženci sveških slikarskih tednov. Pri otvoritvi razstave, ki je bila odprta do 28. januarja, je sodeloval moški zbor Kočna pod vodstvom ravnatelja Feiniga. Naslednji ponedeljek, 14. januarja, je bil gost
TIGROVEC RUTAR POČAŠČEN
Na slavnostni občinski seji v Novi Gorici so 24. decembra proglasili za častnega občana skoraj 90-letnega Toneta Rutarja. Gre za nekdanjega tigrovca, ki z zbiranjem pričevanj in pisanjem ohranja spomin na odpor primorskih Slovencev proti raznarodovanju in fašizmu.
DOM IN SVET lil.
Prof. Stanko Janežič je v Mariboru uredil in s pomočjo posebnega konzorcija izdal Dom in svet, zbornik 1990. Gre za tretjo publikacijo te vrste s tremi že ustaljenimi razdelki: Pogledi na Dom in svet, Leposlovje, Slovenska prihodnost. Vsebina je tehtna, sodelavci pa so iz matice in zdomstva.
društva znani slovenski športnik Drago Ulaga, ki je govoril o knjigi Franceta Perniška »Zgodovina slovenskega Orla«. V ponedeljek, 21. januarja, je dr. Drago Čepar predaval na temo »Zdrava družina — močna država«. Zadnji ponedeljek v mesecu pa je dr. Drago Ocvirk ponovil za tržaško občinstvo svoje predavanje na teološkem tečaju v Ljubljani z naslovom »Krščanska izhodišča za človeško družbo«. Kulturni večeri DSI v Peterlinovi dvorani v Trstu so vsak ponedeljek ob 20.30.
HAREJEVE »BOŽIČNE PESMI«
Za lanski božič je Zveza cerkvenih pevskih zborov v Trstu izdala zbirko božičnih pesmi za mešani, moški in ženski zbor, ki jih je uglasbil predsednik ZCPZ Zorko Harej. Zbirko, ki obsega dvanajst skladb na besedila raznih avtorjev, so predstavili na posebnem večeru 28. decembra lani. Zbirko je predstavil prof. Andrej Bratuž, pri predstavitvi pa je sodeloval tudi moški zbor Fantje izpod Grmade.
UMRL SLIKAR STUPICA
V Ljubljani je 19. decembra umrl slikar in upokojeni profesor na Akademiji za likovno umetnost Gabrijel Stupica. Rodil se je leta 1913 v Dražgožah, u-metnost pa je študiral v Zagrebu.
DAN EMIGRANTA
V Čedadu je bil 13. januarja tradicionalni Dan emigranta. Nastopili so: Beneško gledališče, rezijanski avtor pevec Rino Chinese s skupino Rezija, folklorna skupina Val Resia, tržaški harmonikarski ansambel Synthesis 4. Spregovorili so senator Stojan Spetič, prof. Viljem Černo in sen. Paolo Mico-lini.
KNJIGA FRANCA SODJE
Pri Mohorjevi v Celovcu je izšla 14. knjiga (brez prevodov in ponatisov) lazarista Franca Sodje, ki zadnja leta deluje v slovenskem starostnem domu Lipa v Torontu. Gre za razmišljanja o družini z naslovom Sreča pod domačo streho.
MORA IN BOLEČINA
Mora in bolečina slovenskega naroda. Revolucija ali sprava. To je naslov knjige, ki jo je prof. Janez Rotar izdal pri celovški Mohorjevi. Gre za razmišljanja, spomine, občutja v iskanju resnice o slovenski vojni tragediji. Besedilo je nastalo že leta 1986, a ni bilo založnika, zdaj so mu priloženi dodatki iz pisem bralcev rokopisa in razmišljanji Spomenke Hribar ter Tineta Velikonje.
UMRL JE IGNAC DOMEJ
Na Koroškem je 10. decembra umrl znani javni delavec ekon. svetnik Ignac Domej. Rodil seje 30. julija 1921 v Rin-kolah pri Pliberku in bil po poklicu kmet. Žalna seja v Pliberku in pogreb v Šmihelu sta pokazala njegovo priljubljenost, sad požrtvovalnega dela za skupnost: 20 let je bil podpredsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, 31 let občinski svetovalec, 10 let član koroške deželne kmetijske zbornice itd.
ČASTNO MESTO SLOVENSKI
KNJIGI SREDI TRSTA
Knjižnica tržaškega semenišča se je odločila, da 30-letnico svojega delovanja proslavi s primerno razstavo najstarejših svetopisemskih tekstov, ki jih ima v posesti. Med najstarejšimi eksponati je bil tudi prevod Jurija Dalmatina iz leta 1584 »SVETI PREROKI, v slovenski iezik tolmazheni, skusi Ivria Dalmatina... VVitebergae, Hans Kraffts Erben, 1584«. Knjiga je bila razstavljena na častnem mestu in je vzbujala splošno zanimanje in začudenje, da imamo Slovenci že nad 400 let star prevod Biblije. Slovenščina je bila petnajsti jezik, v katerega je bilo v dobrem stoletju po iznajdbi tiska prevedeno in v njem tudi natisnjeno celotno sv. pismo. Doslej so ugotovili le še 66 izvodov, od tega v Sloveniji 33 izvodov ohranjenih prvotnih odtisov. Faksimilirana izdaja Dalmatinove Biblije pa je izšla leta 1969 v zbirki »Monumenta litterarum siovenicarum«.
Razstava je bila v razstavnih prostorih Državne ljudske knjižnice v Trstu od
6.	do 16. novembra.
UMRL ANDREJ ŠAVLI
V	domu upokojencev na Bokalcah pri Ljubljani je 13. novembra umrl v 85. letu starosti šolnik in nekdanji tigrovec Andrej Šavli. Zapustil je bogato publicistično in narodnoobrambno delo.
22.	KOROŠKI KULTURNI DNEVI
27. in 28. decembra so bili v Celovcu v priredbi Krščanske kulturne zveze in Slovenske prosvetne zveze 22. koroški kulturni dnevi. Posvečeni so bili problemom sodelovanja v prostoru Alpe-Jadran, zgodovinskim temam in pa zamislim o javnopravnem predstavništvu koroških Slovencev.
VOLITVE NA KOROŠKEM
10. marca bodo na Koroškem občinske volitve. Tokrat bodo upravičenci neposredno volili župane. Samostojne slovenske liste so trenutno prisotne v 25 občinah s skupno 44 zastopniki.
ZDOMCI IN PLEBISCIT
V	Sloveniji je vzbudilo posebno pozornost dejstvo, da je moralno sodelovalo pri plebiscitu 23. decembra o slovenski neodvisnosti in suverenosti tudi veliko zdomcev. Tine Debeljak je iz Argentine prinesel v Ljubljano 3.000 podpisov v podporo plebiscitu. V Kanadi pa so zbrali 1.600 podpisov.
RAZSTAVA TEDA KRAMOLCA
Akademski slikar Ted Kramolc je v začetku lanskega decembra razstavil izbor svojih akvarelov zadnjega desetletja, kakih 50 del, v slikarski šoli Franklin Carmichaei Centre v Torontu v Kanadi, kjer tudi sam poučuje.
GOSPODARSTVENIKI PO SVETU
Slovenski poslovneži in svobodni poklici iz Kanade so oktobra lani ustanovili Slovensko gospodarsko zbornico v Torontu. Za predsednika je bil izbran podjetnik J. Slobodnik. Zbornica želi nepridobitniško skrbeti za povezovanje gospodarstvenikov v zdomstvu in Sloveniji.
Za podobno ustanovo so se odločili tudi Slovenci v Argentini, ki so 21. decembra ustanovili v Buenos Airesu slo-vensko-latinskoameriško trgovsko zbornico. Njen predsednik je podjetnik Herman Zupan.
AVSTRIJSKI INŠTITUT
V LJUBLJANI
Avstrijski inštitut za vzhodno in jugovzhodno zgodovino in Filozofska fakulteta v Ljubljani sta podpisala sporazum o odprtju Avstrijskega znanstvenega inštituta v Ljubljani. Za vodjo je bil imenovan koroški Slovenec, zgodovinar in publicist Feliks Bister.
KATOLIŠKI DELOVNI ODBOR
Pri šolskih sestrah v Št. Petru pri Št. Jakobu v Rožu je 16. decembra praznoval 25-letnico koroški Katoliški delovni odbor. Ob kulturnem sporedu so se zvrstili govori tajnika Janka Merkača, pisatelja Alojza Rebule, Hanzija Sticker-ja (o delovanju Katoliške mladine), Alberta Smrečnika (o Visokošolski mladini), Vinka Ošlaka (o Katoliški prosveti in o Referatu za izobražence) ter pismo celovškega škofa Egona Kapella-rija.
UMRL GEOGRAF
GIORGIO VALUSSI
Dne 24. decembra je umrl v Trstu univ. profesor Giorgio Valussi. Kot geograf je svojo pozornost posvetil tudi prisotnosti Slovencev v Furlaniji-Julijski krajini.
ZBOR GALLUS V RIMU
Koroški zbor Gallus, ki ga vodi prof. Jože Ropitz, je bil prve dni januarja v Rimu. Dne 2. januarja je pel pred papežem, ki je pevce nagovoril v slovenščini.
SKUPNOST LOYOLA
Pred ljubljanskim nadškofom dr. Šuštarjem je 1. januarja v ljubljanski stolnici 21 deklet izreklo zaobljubo in tako dokončno stopilo v novo redovno skupnost Loyola, ki je zrasla iz gibanja Kres in se oplaja pri duhovnosti sv. Ignacija. Dekleta imajo od 22 do 36 let. Med njimi je 15 Slovenk in 5 Italijank, ena pa je Portugalka. Skupina »lojolk« že več let dela tudi v Trstu.
ENCIKLOPEDIJA SLOVENIJE
Izšel je 4. zvezek Enciklopedije Slovenije, ki obsega gesla od Hac do Kare. Med obsežnejšimi gesli so tista, ki obravnavajo Hrvatsko, italijansko-slo-venske odnose, italijanizacijo, Jugoslavijo.
TAIZEJSKO SREČANJE
Tokratno novoletno srečanje mladih, ki izvira iz gibanja ekumenske skupnosti v Taizéju, je bilo v Pragi. Med 90.000 udeleženci je bilo tudi 1.900 Slovencev. Med njimi je bila skupina iz Koroške.
NOVOSTI PRI ČASOPISIH
Pri slovenskih časopisih doma in po svetu je z novim letom nastopilo več novosti.
Katoliški glas v Gorici je prešel na tiskarsko tehniko offset in na manjšo obliko.
To velja tudi za Svobodno Slovenijo v Argentini.
Družina je v Ljubljani zamenjala dosedanji podnaslov »Verski tednik« z oznako »Slovenski katoliški tednik«. Obseg seje podvojil: 16 strani z novimi rubrikami in pisano vsebino.
Na Radioteleviziji Slovenija so uvedli verske sporede, ki jih vodi dr. Drago Klemenčič.
V Ljubljani so ukinili Demokracijo, Slovenska kmečka zveza pa je začela izdajati politično-informativni list Slovenske brazde.
RAZLOGI ZA VZTRAJANJE
Novoletno srečanje v Tinjah na Koroškem, ki sta ga 2. in 3. januarja priredila Referat za izobražence in Katoliška prosveta, je imel naslov Razlogi za vztrajanje. Šlo je za razmišljanje o narodni in kulturni identiteti. Predavali so Spomenka Hribar, Vinko Ošlak, p. Marko Rupnik (ki je tudi razstavljal slike, ki jih je predstavil Ivan Sedej) in Alenka Rebula Tuta.
UMRLA SILVA TRDINA
Januarja je umrla slavistka Silva Trdina, ki se je bila rodila leta 1905 v Ljubljani. Bila je srednješolska profesorica, honorarno pa je predavala na pedagoški akademiji, na filozofski in teološki fakulteti. Znan je zlasti njen učbenik Besedna umetnost v dveh zvezkih in z neštetimi ponatisi. Pripravila pa je tudi verski knjigi Tudi jaz živim evangelij (4 zvezki, 1974) in Mozaik (1986).
SSK V GORICI
Slovenska skupnost v Gorici je imela 18. januarja pokrajinski kongres. Novoizvoljeni pokrajinski svet je nato 1. februarja potrdil za pokrajinskega tajnika dr. Mirka Špacapana, za pokrajinskega predsednika pa izvolil dr. Štefana Bukovca.
Akcija 10.000 lir za kulturo
10.000 lir
50.000 ___________
100.000 ____________I
Prispevajte v sklad za kulturo!
UMRL DR. STANISLAV PAVLICA
Na obisku pri sinu v Bologni je 20. januarja umrl starosta zamejskih zdravnikov, zobozdravnik dr. Stanislav Pavlica. Rodil se je 26. maja 1893 v Rihem-berku in od leta 1950 delal v Trstu, kjer je poklic opravljal preko 90. leta starosti. Dolgo je bil predsednik Slovenskega dobrodelnega društva in častni predsednik Slovenskega zdravniškega društva v Trstu.
DR.FALEŽ
SLOVENSKI ZASTOPNIK
Slovenska vlada je imenovala za svojega pooblaščenega predstavnika za Italijo in Vatikan dr. Štefana Faleža, ki v Rimu vodi svoje podjetje, bil pa je že aktiven v mednarodnih organizacijah in organizator več potovanj papeža Pavla VI. in Janeza Pavla II.
SKAVTSKA RAZSTAVA
V	Muzeju narodne osvoboditve v Mariboru sta kustosa Mira Grašič in Marjan Matjašič pripravila veliko razstavo o predvojnih skavtih in gozdovnikih na Slovenskem. Prikaz pa sega tudi v povojna leta taborništva v Sloveniji in Trstu ter skavtizma v begunskih taboriščih, v zdomstvu, zamejstvu in z lanskim letom tudi spet v matici. Razstavo so odprli 18. decembra. Napovedanih je še nekaj manjših spremnih razstav in prireditev, tudi o zamejskem skavtiz-mu. Katalog Skavti in gozdovniki na Slovenskem ravno tako predstavlja vse omenjene organizacije. O slovenskem skavtizmu po vojni v zamejstvu in zdomstvu je napisal pregled Ivo Jevni-kar, o tržaških in goriških tabornikih pa Milan Pahor.
UMRL DUŠAN HREŠČAK
V	Trstu je 2. januarja umrl politik in časnikar Dušan Hreščak. Rojen je bil
14.	decembra 1909 v Lokvi pri Divači. Pod fašizmom je bil skoraj deset let zaprt, med vojno pa prej v internaciji, potem pa v partizanih. Maja 1945 je prišel v Trst in kmalu postal odgovorni u-rednik Primorskega dnevnika. Po ko-minformu je ostal v »titovskih« političnih organizacijah, po njihovem razpustu pa je stopil v Italijansko socialistično stranko. Kot socialist je bil izvoljen v tržaški občinski svet in kot prvi Slovenec tudi v občinski odbor (1965), kar je povzročilo val protestov nacionalističnih krogov, tako da je dogodek prešel v politično zgodovino kot »afera Hreščak«. Dolgo je bil tudi predsednik Glasbene matice in v vodstvu SKGZ ter slovenskega gledališča.
AVDICIJE V RIMU
Postopek za sprejetje zaščitnega zakona za Slovence v Italiji se je 9. januarja premaknil za korakec naprej. V Rimu je ožji odbor senatne ustavne komisije zaslišal predstavnike slovenske manjšine o vsebini že 20 let pričakovanega zakona.
P. ŽUŽEK PODTAJNIK
Papež Janez Pavel Drugi je imenoval p. Ivana Žužka DJ za podtajnika v papeškem svetu za razlago cerkvenih zakonodajnih besedil. V kratkem bo namreč prenehala z delom komisija za prenovo vzhodnega cerkvenega zakonika, ki jo je vodil. Enega izmed zakonikov, ki jih je slovesno podpisal papež in ga je izročil p. Žužku, je ta daroval svetišču v Brezjah.
Dr. Drago Ulaga (zgoraj) in dr. Drago Čepar (spodaj) gosta na večerih DSI.
TISCHLERJEVA NAGRADA
V	Celovcu so 23. januarja podelili 12. Tischlerjevo nagrado akademskemu slikarju Valentinu Omanu. Slavnostni govornik je bil dr. Ivan Sedej. Nagrado podeljujeta Narodni svet koroških Slovencev in Krščanska kulturna zveza.
SLOVENSKI ZVON
V	Rimu je papež 20. januarja blagoslovil cerkev sv. Higine v novi župniji, ki jo vodi slovenski duhovnik dr. Matej Rus. Zvon nosi tudi slovenski napis.
KUČAN V BENEČIJI
Predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan je bil 4. januarja na obisku v Benečiji, kjer se je srečal s slovenskimi duhovniki in uredniki Doma ter Novega Matajurja. Bil pa je tudi v Krminu in Trstu, kjer se je med drugim razgovarjal z zastopniki vseh komponent slovenske manjšine.
Ivo Jevnikar
Dr. Anton Korošec v spominih
dr. Mateja Poštovana - II. del
Dr. Poštovan, kako to, da ste postali tajnik dr. Antona Korošca?
Jaz sem študiral pravo v Ljubljani, on pa je bil predsednik senata in je potreboval tajnika. Rad bi imel mene in mi je pravil: »Dajte doštudirati!«
Sta se vidva že poznala?
Da, saj sva bila v žlahti, oddaljeni žlahti. Potem sem mu nekoga svetoval, saj bi jaz lahko nastopil pozneje. Ko sem napravil drugi državni rigoroz in mi je manjkal samo še eden, pa je Korošec rekel: »Zdaj pa lahko za tega študirate v Beogradu v senatni knjižnici. Pridite k meni, imeli boste bolj malo dela, da boste lahko študirali!« In tako se je zgodilo, da sem šel februarja 1939 k njemu.
Ste potem utegnili doštudirati?
Da, z odliko sem opravil tisti rigoroz.
Dela pa verjetno ni bilo tako malo?
Res ga nisem imel veliko. Vsakodnevne stvari je opravljalo njegovo tajništvo, jaz sem kot osebni tajnik imel samo politične zadeve, na primer kake govore. Če so ga, recimo, gasilci kam vabili, pa ni mogel iti, ali pa, tudi če je šel, pa ni imel časa, da bi si sestavil govor, mi je povedal, kaj naj napišem, pa sem sestavil. Takih govorov sem ne vem koliko napisal.
Po opravljeni vojaški službi ste odšli v Ljubljano?
Takrat je rekel: »Nemčija bo napadla Jugoslavijo, vojska bo. Zdaj napravite, kakor hočete. Lahko ste še
SLOVENSKEGA nakooa
0” ANTONU KOROŠCU
POKLANJA
„ ...MESTO 31.0VT.NjOKADir. ČASTNO OBČANSTVO
A.VI. my Ž.ULAM:
Ob objavljanju intervjuja z dr. Poštovanom nadaljujemo tudi z natisom slik s političnega slavja z dr. Korošcem iz zapuščine prof. Ivana Theuerschuha. Tokrat lahko postrežemo tudi z nekaj podrobnostmi, ki nam jih je prijazno posredoval kustos Koroškega pokrajinskega muzeja v Slovenj Gradcu Marjan Kos, na katerega smo se obrnili s prošnjo za podatke. Fotografije so bile posnete na »Jegličev dan« 4. junija 1937, ki se je začel v Mislinji, nadaljeval v Šmartnem in dosegel svoj vrh v Slovenj Gradcu z mašo, političnim shodom in družabnostjo. Takrat je občina podelila dr. Korošcu častno občanstvo. Na plaketi sta podpisana župan dr. Picej in podžupan Smolčnik.
Dekleta v nošah pozdravljajo dr. Korošca, ki ima v rokah rože. Levo prof. Theuerschuh, desno župan dr. Picej.
naprej pri meni, ali pa pojdite v Ljubljano k Slovencu. Prej sem vas večkrat ponujal Mariboru, ker so tam mislili ustanoviti dnevnik, da bi ga vi vodili, pa niso bili navdušeni za vas. Zdaj pa so prišli prosit, če bi vas dal. Jaz pa, če bi bil na vašem mestu, ne bi šel, ker vas takrat niso hoteli imeti, a napravite, kakor hočete.« Jaz sem mu odgovoril: »Ne, jaz grem v Ljubljano!« In on je nadaljeval: »Tam boste le med svojimi ljudmi, ko bo vojska...«
Ko ste odšli, je bil dr. Korošec še predsednik senata?
Da, on je umrl kot predsednik senata. Še to je zanimivo. Ko je predvideval, da bo vojna, in je bil v Begunjah, sem jaz ostal v Beogradu in sem se vsak teden peljal en dan gor v Begunje, en dan sem bil pri njem, en dan pa sem se vozil nazaj. Nosil sem mu pošto. Med tem časom mi je rekel: »Zdaj pa bi vi meni na mojem stanovanju uredili mojo knjižnico.« Saj je vse knjige kupoval, a vse dajal študentom, tako daje imel malo knjig. Želel je: »Napravite mi seznam knjig!« To sem mu sestavil in mu nesel gor v Begunje, pa je rekel: »Ste kaj kadili?« Imel je doma cigarete in cigare. Odgovoril sem: »Sem, ja.« »Pa tudi tiste cigare v neki posebni škatli, ste tudi tiste kadili?« »Tudi.« »Pa ste vse pokadili?« »Ne!« Takrat je zaključil: »O, hvala Bogu! To so Goringove cigare, ki jih je dal knezu Pavlu in on jih je dal meni. Ko bodo prišli Nemci zasest Beograd, bom sedel v naslanjaču in kadil Goringovo cigaro...«
Je v Beogradu živel sam?
Sam, da. V najemu je imel hišo pri neki gospodinji. To je bila vdova po nekem znanem srbskem pisatelju. Ona mu je kuhala, pa neka ženska mu je prihajala pospravljat.
Je v Sloveniji imel kake sorodnike?
Sestro pa dva nečaka. Živeli so na domu v Biserjanah.
Poleti pa je letoval v Sloveniji?
Letoval je v Begunjah. V najemu je imel neko hišo z vrtom.
Kako se je premikal, recimo, po Ljubljani? Ga je vedno spremljal kak agent?
Čisto sam. imel je sicer agenta, ki je hodil z njim. Srba. Bil je zelo zvest, vedno isti agent. A po Ljubljani je hodil čisto prosto.
Duhovniško oblečen?
Vedno.
Tudi v Beogradu?
Ne spominjam se. Mislim, daje tam nosil kravato.
V dušnem pastirstvu pa nikoli ni bil, kajne?
Mogoče čisto z začetka, potem pa ne več. Mariborski škof mu je dal dovoljenje, da je bil v politiki. Zato ni bil nikdar v zelo dobrih odnošajih z Vatikanom, ker Vatikan ni maral, da bi bili duhovniki v politiki. Ampak, ko je šlo za konkordat, takrat je prepričal kneza Pavla, da naj pristane. Potem pa je srbska pravoslavna Cerkev tako strahotno dvignila vse ljudstvo proti, da bi padla vlada in bi bila revolucija v državi, če bi se to zgodilo. Spominjam se, kako so prišli iz Vojvodine h Korošcu pravoslavni pa so rekli: »Mi vse sprejmemo, samo orgel nam ne dajte...«
Je Korošec maševal v Beogradu?
Da, v Zemun je hodil maševat pa tja v cerkev v Beograd, vendar v zasebni obliki, zelo zgodaj.
Kdaj ste pravzaprav začeli imeti politične stike z dr. Korošcem?
Ko sem bil na univerzi. Bil sem predsednik Akademske zveze. To je bila reprezentančna organizacija vseh katoliških študentov na univerzi. Potem smo ustanovili na univerzi tudi Akademsko akcijo za univerzitetno knjižnico. Jaz sem bil tam odbornik. Korošca smo prosili, če bi se dalo kaj napraviti. Drugi so uradno delali, pa seveda niso nič dosegli. Korošec je bil takrat notranji minister, pa mi telefonira zvečer v Ljubljano in pravi: »Jutri zjutraj se pripeljite v Beograd. Takoj pridite k meni in z vami naj pride še Žebot!« Šla sva dol in nama je rekel: »Zdaj pa pojdita k finančnemu ministru Letici in ga prosita za denar za knjižnico. Jaz sem vama že pot uredil.« Šla sva k njemu in dosegla pet milijonov dinarjev. To je bilo takrat kot danes pet milijard lir. Slovenec je o tem seveda takoj poročal, mene pa so hoteli tisti komunisti, ki so bili v Akademski akciji, postaviti pred razsodišče, ker da sem kot odbornik delal izven odbora za knjižnico! Imeli smo veliko zborovanje in vsa dvorana je bila polna. Še frančiškani so bili tam in so stali na mizi ter žvižgali proti komunistom, ki so mene tako napadali. Potem se je sestavilo razsodišče, ki ni moglo narediti drugega kot to, da me je oprostilo. Saj bi bilo absurdno, da bi me obsodilo, ker sem jaz bil tisti, ki sem za univerzitetno knjižnico priskrbel denar preko dr. Korošca.
Je bil Korošec rad s študenti, z mladimi?
Seveda. Spominjam se, kako smo imeli Slovensko dijaško zvezo. Poleti smo prirejali zborovanja. Po 300 nas je bilo, še več, tako da ni uspelo, da bi nas spravili na eno fotografijo... Enkrat smo bili v Ponovičah pri Litiji. Tam je bila prazna konjušnica in tam smo imeli prostor za zborovanja. Nismo pa imeli denarja in smo Korošca »tehtali«. Telefoniral mi je iz Beograda, naj ga pridem čakat na postajo. Tja pa so prišli ban in vsa Koroščeva okolica. Pozdravljali so ga, jaz pa sem stal ob strani. Ko so oni že končali, sem šel še jaz zraven in ga pozdravil. Šli smo ven in ponudili so mu avto, pa je mene prijel pod ramo: »Midva greva skupaj!« Ko sva šla potem po Resljevi, sva šla v neko vežo in je vzel denar iz žepa in mi dal po 500 dinarjev, takrat so bili novi bankovci, za 5.000 dinarjev. To je bilo takrat seveda dosti denarja.
Imeli smo potem na primer Vincencijevo konferenco za akademike. Jaz sem bil predsednik pet let. Korošec je bil takrat tudi interniran na Hvaru. Dobival je ne-
Oci leve sreski načelnik dr. Franc Hrašovec (v uniformi), poslanec iz Maribora Franjo Žebot, dr. Korošec, župan dr. Picej. Ze-bota smo v prejšnji Mladiki lahko videli tudi na sliki, ko nazdravlja dr. Korošcu. Ravno tako je bil v prejšnji Mladiki na zadnji sliki ob dr. Korošcu in prof. Theuerschuhu poslanec iz Brežic fVebie (s trakom na rokavu).
kaj denarja in nam vsak mesec poslal 300 dinarjev. Vsega skupaj je menda dobival 1.000 dinarjev za vzdrževanje in 300 dinarjev je poslal za revne študente. Vsak mesec je redno pošiljal.
V spominih Rude Jurčeca Skozi luči in sence sem bral, da je Korošec skrbel za to, da so nekateri mladi študirali po svetu: v Parizu, Budimpešti, na Dunaju...
Drži, a ni bilo veliko takih. Žebota je na primer poslal v Milan, potem pa bi moral iti v Ameriko, malo preden se je začela vojna. Moral bi bil iti z italijansko ladjo Conte Čavour, pa ni mogel zaradi vojne, čeprav je že imel denar in mu je Korošec vse preskrbel, da bi šel. Mene je hotel poslati v Rim. Rekel je: »Pustimo to, da smo z Italijo skregani zaradi naše manjšine in ker imajo toliko naše zemlje. Naši sosedje so in neke stike moramo imeti z njimi. Imeti moramo strokovnjake, ki se bodo z njimi lahko kaj pogajali. Morajo znati italijansko, poznati malo italijansko kulturo. Boste vi šli v Rim!« Potem pa je prišla vojska. Res sem po njej prišel v Italijo, ampak kot begunec, ne kot štipendist...
(se nadaljuje)
1991 - leto krščanskega socialnega nauka
Maja letos bo minilo točno sto let od izida »Re-rum novarum« papeža Leona XIII., prve socialne okrožnice moderne dobe. Na novega leta dan je sedanji papež Janez Pavel II. napovedal Izid nove okrožnice, ki bo socialno vprašanje zajela v luči današnjega časa. Obenem je papež izrazil željo, naj bo leto 1991 leto krščanskega socialnega nauka, to se pravi njegovega poglabljanja, proučevanja in razširjanja.
Socialni tedni v Italiji
Italijanski katoličani so se v to delo že vključili z obnovo t.i. Socialnih tednov (Settimane sociali), ki so jih prekinili pred dvajsetimi leti, segajo pa s svojimi začetki tja v leto 1907. Za to priložnost je odbor pod vodstvom predsednika Fernanda Charriera že izdal pripravljalni dokument z naslovom Italijanski katoličani in nova mladost Evrope.
Nova mladost Evrope
Omenjeni dokument izhaja iz ugotovitve o epohalnih spremembah, katerim smo bili priča v zadnjih nekaj letih: padcu realnega socializma, prevladi zahodnoevropskega modela, združevanju zahodne Evrope. Te spremembe pa same na sebi še ne jamčijo, da gremo v resnici svetlejši prihodnosti naproti. Kompleksnosti življenja namreč ni mogoče zajeti v eno samo formulo: kapitalistično učinkovitost. Obstajajo problemi (Izumiranje narave, mamila, psihološka neuravnovešenost, osamljenost, izginjanje kolektivnih upanj itd.), na katere je mogoče odgovoriti samo z novo etiko, z drugačno moralno in versko zavestjo.
Dokument se nadalje dotika perečega vprašanja nacionalizma in pri tem ugotavlja, da gre — kljub nasprotnemu videzu — na zahodu (združevanje) in na vzhodu (separatizem) v bistvu za isti pojav: odklon od iluministlčnega pojmovanja države. Obravnava nato ravno tako pekoče vprašanje priseljevanja. Ko se pri tem zavzema za kulturo solidarnosti, si ne zatiska oči pred ogromnimi, težko rešljivimi težavami, povezanimi s sožitjem različnih ras in kultur.
Drugi del dokumenta je namenjen prav posebej italijanskim katoličanom, ki jih spominja na njihovo odgovornost na naslednjih področjih: a) ekonomija (tržni mehanizmi niso dovolj, če ne slonijo na etičnih in solidarističnih vrednotah, združevanje Evrope ne more biti prepuščeno zgolj trgu); b) državna uprava (potrebno je vzgojiti čut za državo, ki naj ne bo zatiralka, marveč pospeševalka krajevnih avtonomij); c) 'cerkvene strukture (na primer sodelovanje s sosednjimi škofijami, skupnostmi, religijami); č) univerza, sindikati, stranke (politična vzgoja naj ne bo zgolj tehnična, marveč vzgoja k človečnosti, k odgovornosti).
Avtorji dokumenta poudarjajo nato pomen nove evangelizacije in inkulturacije. Odkrito priznavajo, da je »krščanska zavest danes šibka: na ravni osebnih
izbir ne prepričuje, izpovedovanje je večkrat v nasprotju z življenjsko držo.«
Zanimiv je nato poudarek, ki opozarja na nov vidik v pojmovanju povezanega dela kristjanov v družbi: medtem ko je bil do sedaj povezovalni dejavnik obramba demokracije (pri tem je očitno mišljena vloga Krščanske demokracije), mora to vlogo danes prevzeti »krščanska antropologija, zavzemanje za njeno zgodovinsko utelesitev.« Kaže se torej potreba po novem etičnem in obenem pravno podprtem »integralnem humanizmu« po besedah J. Maritaina, ali »plenarnem humanizmu« po besedah Pavla VI.
Mladost Evrope in Slovenci v Italiji
To je na kratko vsebina dokumenta, na podlagi katerega se bo razvila razprava, ki se bo zaključila na Socialnem tednu od 2. do 5. aprila letos. V priprave na ta dogodek se vključuje tudi slovenska krščanska skupnost. Tudi Slovenci lahko torej pri tej pobudi sodelujemo s svojo prisotnostjo in s svojo besedo. Na primer s tem, da opozorimo na vprašanje narodnih manjšin, ki v pripravljalnem besedilu ni omenjeno. Manjšinska problematika nima nikakršne zveze s t.i. multikulturno ali celo večrasno družbo, ki sicer upravičeno vznemirja vest italijanske in evropske krščanske družbe. Priseljevanje In sožitje z izvenevropskimi kulturami je nedvomno pereč problem. To pa ne pomeni, da lahko Evropa spravi z dnevnega reda narodne manjšine, posebno še zato ne, ker položaj ie-teh nikakor še ni povsod in v enaki meri zadovoljivo rešen. Na to je opozoril tudi papež v predlanski novoletni poslanici, za katero menimo, da ni še zastarela.
Socialna delavnica
Zanimanje za krščanski socialni nauk se prebuja tudi med Slovenci. Na Koroškem je junija letos nastala zamisel, da bi t.i. »Socialno delavnico«, ki jo je pripravila Katoliška socialna akademija na Dunaju, v slovenskem jeziku priredili za potrebe Slovencev na Koroškem. Istočasno je bilo predlagano, da bi pobuda zaradi svoje aktualnosti zajela ves slovenski prostor. Avgusta letos se je tako Izoblikovala delovna skupina, ki naj bi v kratkem izoblikovala projekt slovenske socialne delavnice. Posamezne pobude v tem sklopu so že stekle.
Zaključek
Oživljeno zanimanje za krščanski socialni nauk dokazuje, da živimo v dobi velikih sprememb in obenem velikih izzivov, podobno kot v času »Rerum novarum«. Vendar pa je danes položaj krščanstva bistveno drugačen: po padcu totalitarnih Ideologij obrambna drža ni več nujna. Delo kristjanov v družbi je lahko zato danes bistveno bolj svobodno In ustvarjalno kot nekoč. A zato morda še veliko bolj zahtevno.
t.s.
AGENCIJA ZA POMIRJENJE ŽIVCEV
MLADIKA intervjuva ČUKA
Mladika: Odkod, Čuk, tako ves popotni? Pa še z dežnikom kot Pavliha...
Čuk: Iz Ljubljane.
Mladika: Menda nisi šel čakat Srbov?
Čuk: S kruhom in soljo! Smo Slovenci ali nismo?
Mladika: Veneti smo!
Čuk: In naj pridejo ti naši slovenski bratje na svoj novi miting resnice v Ljubljano, ne da bi jih kdo pozdravil?
Mladika: Miting resnice s tanki in specialci?
Čuk: Če ne zastopiš bratstva in edinstva zlepa, je pač treba zgrda.
Mladika: No, zaenkrat si šel zastonj. Tistih slovanskih bratov še ni. Uro si šel navit v Ljubljano, ko bi tukaj lahko demonstriral proti vojni v Zalivu.
Čuk: Če ne zameriš, sem v Cankarjevem domu prisostvoval dogodku, ki bo šel v zgodovino. Zastopal sem zamejstvo pri ustanovitvi STRANKE KRŠČANSKEGA SOCIALIZMA, ki sta jo te dni izročila prihodnosti prof. Boštjan M. Zupančič in Peter Kovačič-Peršin.
Mladika: Poslušaj, Čukovič: kaj ni krščanski socializem pogorel že med vojno, z ono žalostno Dolomitsko izjavo?
Čuk: Prvič ti, MLADIKA, ki te je sama reakcija tja do ušes, vedi, da bo pravi socializem šele zdaj vzcvetel: beseda škofa Grmiča! Drugič, nimaš pojma, kakšen sijajen sovražnik vsega ameriškega je prof. Zupančič. Človek se vpraša, ali ga ni v Ameriki, ko je tam učil, tako obsula z dolarji in kariero, da se mu je tista civilizacija zagnusila. No, drugi lider nove stranke, Peter Kovačič-Peršin, je tudi fant od fare. Nimaš pojma, kako je proti današnji gnili slovenski politiki. Tretjič: ne govori o Dolomitski izjavi. SDP - Stranka demokratične prenove bo naredila čez vso tisto zadevo križ. S posebno ceremonijo: nimaš pojma, kakšno! Sredi okrogle dvorane v Cankarjevem domu bo stal škaf vode, dr. Ciril Ribičič si bo tam pred televizijskimi kamerami v imenu Partije umil roke, prof. Boštjančič mu bo podal milo, Kovačič-Peršin pa brisačo. Nato bo Cudermanov zbor — tisti ki je te dni
pel v Cankarjevem domu ob predstavitvi knjige o Venetih, zapel novo kantato nekega prenoviteljskega skladatelja. Naslov kantate: Očiščenje. Napol po Cankarju, kot vidiš!
Mladika: Pa misliš, da ima STRANKA KRŠČANSKEGA SOCIALIZMA sploh kakšen izgled?
Čuk: Prof. Boštjančič bo lahko ideolog in pol. Nimaš pojma, s kolikimi jeziki operira. Celo latinske stvari navaja! Glava za na vrh Triglava!
Mladika: Kaj pa volitve? Kam bo šla tista stranka po glasove na volitvah? Saj je strank s pridevnikom socialen že toliko, da se bo volilcem mešalo.
Čuk: Ampak tukaj bo beseda krščanski, ki bo vlekla. Ni rečeno, da je Peterle pograbil prav vse, kar je na Slovenskem krščanskega. Zmeraj se da najti kakšen kaplan, zmožen navdušenja za kaj novega...
Mladika: Torej le nisi šel zastonj v Ljubljano?
Čuk: Še malo ne. Si moreš predstavljati, kaj imam v tej steklenički? Misliš, da je slivovka, ne?
Mladika: Mogoče bodo kakšne solze...
Čuk: Točno! Solze, pa če verjameš ali ne! Nekaj solz onega socialista, ki je jokal, ko je dr. Bučar, tista hudoba, vrgel iz Skupščine onega lepega Tita iz kamna.
Mladika: Aja, oni socialist, ne čisto prenovitelj, napol prenovitelj. Jože Smole...
Čuk: O, še kako bodo jokali za Titom. Za časi, ko je on lepo nasmejan ob Jovanki hodil po Brionih, ko si je ob novem letu dajal košaro na glavo...
Mladika: In ko je pri osemdesetih ustrelil medveda, saj... Slišal sem, da si kupil letalsko vozovnico za nekam. Menda ne za v Zaliv?
Čuk: V Zaliv.
Mladika: Se ti je zmešalo?
Čuk: Ko da naš Trst ni imel svoje zalivske vojne, čeprav papirnate! Spomni se, kako je Primorski dnevnik bombardiral Pahorjev ZALIV... Da se razumeva: v Zaliv se ne grem bojevat. Ne s koalicijo ne proti.
Mladika: Kaj pa te nosi tja dol?
Čuk: Arabija - Porabje; Perzija - Preska; Aman - Oman. Ti to ne da nič misliti?
Mladika: Pa menda ne boš šel tja zaradi kakšne lingvistike? Da bi dokazoval kakšen nov izvor Slovencev? Ali ni bilo prav v Mladiki dokazano, da izviramo iz Polinezije?
Čuk: Ampak iz Polinezije vendar nismo prileteli sem! In zakaj ne bi bili prišli prav čez Irak?
Mladika: Ne boš rekel, da je na primer BASRA slovenska beseda.
Čuk: Zakaj pa bi bilo nemogoče, da bi kakšen Primorec, utrujen od dolge poti čez Indijo in Iran, rekel nad nekim krajem BASTA! Namesto t daš r, pa imaš po metatezi BASRO! Kakšen drug je hotel naprej. Tl GREŠ? je vprašal. Namesto e daš i, odvzameš strešico, pa imaš TIGRIS! BAGDAD In BOGDAJ pa se ponujata sama od sebe...
Mladika: Srečno pot, Čuk!
LISTNICA UPRAVE
PODPORNE NAROČNINE
Francesco Antoni - Milan 50.000; Diomi-ra Bajc - Trst 100.000; Oskar Simčič - Gorica 40.000; Julka Štrancar - Trst 50.000; Vera Hmeljak - Trst 40.000; Lojzka Sosič - Trst 50.000; Josipina Canciani - Trst 40.000; Šolske sestre - Trst 50.000; Emil Devetak - Gorica 50.000; Željka Simčič
-	Gorica 50.000; Marija Žgavec - Sovod-nje 40.000; Marija Goljevšček - Sovodnje 50.000; Alenka Terčič - Gorica 50.000; Justina Slavec - Boršt 40.000; Danijela Žerjal - Opčine 50.000; Ivan Kretič - Gorica 50.000; Xenia Levak - Trst 50.000; Karel Čok - Trst 50.000; Marijan Markežič - Gorica 50.000; Lojze Škerl - Opčine 50.000; Boris Tomažič - Opčine 50.000; Markuža
-	Nabrežina 50.000; Franc Močnik - Gorica 100.000; Stanislav Soban - Trst 50.000; Marilka Koršič Čotar - Gorica 40.000; Milan Sfiligoj - Videm 40.000; Ivo Kralj - Slivno 50.000; Zavod Svete družine - Gorica 40.000; Lucijan Drole - Gorica 50.000; Zlatka Legiša - Devin 50.000; Adrijan Pahor - Devin 50.000; druž. Koršič - Gorica 40.000; Giuseppe Fajdiga - Gorica 50.000; Remo Devetak - Sovodnje 50.000; Jurij Slokar - Trst 50.000; Mirka Košuta - Križ 40.000; Marija Grisani - Trst 100.000; Nada Pertot - Trst 90.000; Irene Vrtovec - Gorica 50.000.
DAROVI V TISKOVNI SKLAD
Valentin Inzko 8.000; Žarko Škerlj 5.000; Ivanka Mihelič 5.000; druž. Bratina - Gorica 16.000; Zvonko Simčič - Števerjan 15.000; Wilma Kobal 9.000; M.O. 5.000; Ema Kralj 5.000; Bogomir Špacapan 5.000; Marija Šemec 5.000; Natalino Zu-anella 5.000; Angela Purger 5.000; Pepi-ca Martelanc 5.000; Ema Škabar 5.000; Frančiška Hladnik 5.000; Niko Klanjšček 5,000; Komjanc Ida -5.000; Natalia Vec-chiet 5.000; Darjo Tul 10.000; Miro Tavčar 5.000; Lojze Šemolič 5.000; Jože Jamnik 5.000; Katja Klanjšček 5.000; Zofija Šturman 11.000; Emil Guštin 17.000; razni 5.000; Dora Kosovel 20.000.
DAROVI V SPOMIN
Berta in Rinaldo z ženo darujeta v spomin na mamo GELO VREMEC 100.000 lir; Gra-cija Gerdol v spomin na Vero in Rahelo Zupančič 50.000 lir; V SPOMIN NA PROF. MAKSA ŠAHA darujejo: žena Jelka 300.000; Katja, Jožko in Mitja Terčon 150.000; Marija in Marko Udovič 100.000; družina Terčon - Slivno 100.000; Marija in Dorina Terčon - Sesljan 50.000; Mirko in Rahela Legiša - Sesljan 30.000; družina Artač 50.000; N. N. 10.000; Janez Mljač v spomin na botra 50.000; Kristina Podobnik 50.000; Jule Slokar 50.000; dr. Mitja Bitežnik 100.000; E. Scahrt in V. Chimelli 50.000.
Namesto cvetja na grob prof. Maksa Šaha daruje družina Škabar iz Trebč 40.000 lir za nakup stanovanja v ulici Donizetti.
M-SMFH4M
V šoli.
»Učiteljica: »Kaj je to — hrbtenica?«
Malka: »To je dolga vijugasta kost, na kateri sedi zgoraj glava, spodaj pa jaz.«
—o—
Blaž vidi v mestnem parku moža, ki je sardine, pri tem pa polaga ribje glave na poseben papir poleg sebe.
»Zakaj pa dajete ribje glave na stran?«
»V njih je veliko fosforja, ki pospešuje bistroumnost, zato jih bom pojedel nazadnje«.
»Ali mi jih prodate?«
»Seveda«.
»Koliko pa hočete zanje?«
»Pet mark«.
Blaž mu jih plača in vzame papir z glavami.
»Koliko pa stane cela konzerva?«
»Štiri marke«.
»Ja, potem ste mi pa glave prodali dražje, kot ste dali za celo konzervo!«
»No, vidite, fosfor že deluje«.
—o—
Ravnatelj gledališča: »Tu ne vzdržim več, to je čisto navadna norišnical!«
Ena od igralk: »Ja, le z razliko, da je v norišnici ravnatelj normalen«.
—o—
Sosed vpraša soseda na vrtu: »Ali ne boš postavil nobenega strašila?«
»Ni potrebno. Moja žena je itak velikokrat na vrtu«.
—o—
Prijateljici med seboj.
»In ti verjameš v ljubezen na prvi pogled?«
»Seveda. Ko bi ga bila takrat še enkrat pogledala, se z njim gotovo ne bi poročila.«
Žena možu: »Novi pralni prašek je pa res sijajen. Poglej, kako snežno belo srajco imaš sedaj.«
»Že, a prej mi je bila bolj všeč, ko je imela proge.«
—o—
»Žena je pustila vrata kokošnjaka odprta in vse kokoši so nam pobegnile.«
»Nič se ne razburjaj, saj je znano, da gredo kokoši zvečer spat samo v svoj kokošnjak.«
»Saj to je tisto!«
—o—
Žena možu: »Za dve minuti stopim k sosedi. Premešaj, prosim, golaž vsake četrt ure.«
—o—
Učitelj vpraša učence: »Kakšna je razlika med ’zaman’ in ’zastonj’!«
Tonček: »Šolski pouk je zastonj. To, da nas učite, je pa zaman.«
—o—
»Ali imate sobo?« vprašata zakonca vratarja v hotelu.
»Imamo jih trideset.«
»To je pa za naju preveč. Bova vprašala še v kakšnem drugem hotelu.« —o—
Umivalnika se pogovarjata.
»Kako pa zdravje?«
»Slabo. Še vedno imam vodo v kolenu.«
Od obrtniških izkušenj v trgovinsko dejavnost
Anton Koršič
•	Serijsko pohištvo
•	Pohištvo po meri
•	Preureditve
Prodajalna:
TRST, Ulica S. Cilino 38 Telefon 040/54390
Dom in delavnica:
TRST, Ulica D. Chiesa, 91 Telefon 040/571326
POSEBNI POPUSTI!
OBIŠČITE NAS!