A. Debeljak: V malem travnu.                                   3l3
Slovenstvu. Romani narodove preteklosti so kulturni čini prve vrste in bridko moramo objokovati rano izgubo Bogdana Veneda, ki bi bil postal slovenski Gustav Freytag, ki nam ga danes nedostaje. Značilno je, da se za Venedom in potem, ko je potekla doba sentimentalne zgodovine, češ, izgubili smo vse Pomorje in Polabsko — in razven navedenih treh Goričanov nikdo ni slovstveno bavil niti z zgodnjo našo zgodovino, niti sploh ž njo. Toda doba je realistična, v njej se odigravajo razni boji, socijalni, nacijonalni, verski, strankarski in drugi. Dobro. Toda kje so — razun Aškerca, ki so mu to nekateri zamerili, ki jim ni nič do izgubljene njegove umetniške potence — kje so pesnitve iz Trubarjeve in Hrenove dobe, kje je roman „Iluzija" iz dobe Napoleonove Ilirije in kesnejšega ilirstva, kje roman iz Bahove dobe ali drama iz našega kmečkega življenja, kje je slovenski Anzengruber, kje naš Schonherr? „Kacijanar" je ostal osamljen.                                                                              (Dalje prihodnjič.)
R. Debeljak:
U malem traunu.
rludourniki okameneli — snegi neskopneli v grapah gore — to svetal spomin ostal od zimske mračne more!
Drevje že očkuje radogledno, v živici meži nobroj očes; vrti — samosevci prti; travnik vezen pestro vse počez.
Sive njive, brazde valovite, Hrane žive, vrane, nalovite gladne pa z ročico-repetnico navsezadnje prst oplojeno blagoslovite.
Pogled žejen svilne zelenine sanja sred obilne ozimine: Bogato solnce z neba se podviza, bahato hleba pozlati se miza.
»Ljubljanski zvon" XXXVII. 1917. 6.
23