Eno leto učitelj v liribih. Izkusil J—n. Potrpljenje pvebije železna vrata. ,,Saj pravim, ko bi ne bil nadzornik, bi želel učiteljevati v tem kraju. Le pomislite: novo šolsko poslopje bodo zgradili, lep šolski vrt, učitelj bo imel krasno stanovanje. Bukovec je dve uri od tukaj. Pojdite kraj ogledat, ugajal vam bo." Tako je govoril gospod nadzoraik v svoji pisarnici, jaz pa sem premišljal in ga poslušal. Kmalo je zapazil na mojem obrazu nekaj, čemur bi se reklo zadovoljnost. _Da, gospod nadzornik, hočem si kraj ogledati in potem se odločim," mu dem ponižno. »Dobro, ko se boste proti večeru vrnili, me obiščite, da mi poveste, če sprejmete službo". Ko so pretekle tri debele ure, sem bil že pri predsedniku krajnega šolskega sveta v Bukovcu. Ta je bil edini inteligentni mož v kraju. Duhovnika ni bilo. Pa kako neki, saj še cerkve ni tam. Ne vem ravno, koliko metrov nad morsko gladino stoji Bukovec, le to povem, da je svet precej uerodoviten. Ubogo ljudstvo si dobiva vodo iz studenca v precej oddaljeni dolini. Vola ali kravo vprežejo v voziček z dvema kolesoma. Ker je klanec precej hud, mora tudi močni vol napeti svoje moči, da pripelje sodgek vode, ki služi ljudem za pijačo in kuho. Predsednik se je precej potrudil, da bi me pridobil. Z živimi barvami mi je naslikal vse dobre razmere na Bukovcu, slabe pa si je seveda prihranil za drugo pot. ,,Naše Ijudstvo je dobro, ki zna ceniti učitelja. Kolia vam bodo pozimi nanesli otroci, da ne boste vedeli kam z njimi. V kratkem se bo gradila od Sokolovca skozi Bukovec državna cesta. Svet je že premerjen. Kot občinski tajnik boste zaslužili svojih 300 K. Ko bo cesta zgrajena, dobimo tudi pošto. Trditi smem celo, da bo Čez nekaj let tod tekla železuica. Torej pogum in prosite za to službo." Tako nekako me je mož navdaševal za službo na Bukovcu. Znal me je pa tako spretno pridržati pri sladkem istrijancu, da nisva imela časa ogledati si šole in stanovanja. To je naredilo uame precej slab vtisk. Mudilo se mi je zaradi vlaka. V Sokolovcu potrkara pri gospodu nadzorniku. Kaj naj mu rečem? V zadregi sem bil. -Prosim, oprostite, gospod nadzornik, kraj mi ni ugajal, nisem se mogel odločiti, ne bom prosil." ,,Pa vendar se boste morda premislili", povzame gospod nadzornik. Danes je bilo slabo vreme, pa kadar bo vse v zelenju in cvetju, bo vam ugajalo. Prepričan sem torej, da se premislite." Preteklo je nekaj mesecev. Učiteljska služba na Bukovcu je bila oddana. Bil je edini prosilec in ta jo je tudi dobil. Čestiti bralec je radoveden, kdo je bil to. Tedaj kar povem, da sem bil ta učitelj — jaz. Prijatelj Rjavec me je večkrat vprašal, kaj me je napotilo, da sem prosil za to službo. Odgovoril sem mu vselej tako: „200 K stanarine, 60 K opravilne doklade in — notabene — če sraem iti na limanice sladkim besedam, 300 K za tajništvo. Prosim te, prijatelj, to je denar, odtehta celih 560 K. To je takoreko. postranski zaslužek, katerega v Ra.jem, mojem prejšnjem službenem kraju, ni bilo. S 1560 K se bo dalo _e k&ko preživeti, in zraven tega bom mogel morda še kaj starega dolga poplačati.'' -Prijatelj, dobra misel te je vodila, samo bojim se, da te bo upanje varalo", pristavi Rjavec. (D_je.)