IV! ete I ko V slovenskem slovstvu. 5. Pervi, ki je nied Slovenci sprožil to misel, naj se Slovanom pisajočim z latiuico pomnoži njihova abeceda po azbuki — cirilici, bil je na Stajarskem rnjeni Jan. Ziga Popovič (r. 1705, u. 1. 1774) v nemško pisani knjigi (Untersuchungen vom Meere. Leipzig 1750.); enake niisli je razodel na Koroškem 0. Gutsmann v svoji slovnici 1. 1777 (Windische Sprachlehre. Klagonfurt.); na Kranjskera J. Knpitar I. 1808; Jan. Primic spet na Stajarskem 1. 1814 (Bukvar. Gradec str. 106). Na Kranjskem je posebej snoval to misrl France Bilic (Billiz, Bilc, Bilec), rojen krog 1. 1784 v Bistrici na Notranjskem; bil je Vodnikov učenec in naj zvestejai mu prijatelj ; — znal je skor vse narečja slovanske, vzlasti serbsko, rusko in česko; iniel nekaj pevske žile; umerl v Harijab I. 1824. Zivljenje njpgovo je popisal sorodnik njegov, verli J. Bilc v Koledarju družbe sv. Mohora 1. 1865 str. 28 — 32. (Ber. tudi Novic. 1858 str. 58 in Vodnikov Spominek 1859 str. 43. 44J Kaj bi skladal pravopis Ie za Slovence ali Slovane, si misli ta, mar ga zložim za vse Evropcjce! Dobil je njegovo osnovo v presojo Metelko, in v tej I. 1817 pisani presoji (Gutacbten iiber die von Franz Billiz entuorfene Anwendung des latein. Alpbabets auf alle Xeu-Europaiscbe Sprachen) pravi, da je latinica za slovenski jezik res preuboga, io da je Slovencem, kterih književnost se še le dobro pričenja, po cirilici pomnožen Iatinsk pravopis naj veči književna polreba in naj gorečniši želja, vendar velevati (o drugim narodom, zdi se mu prederzno. Bilčeva osnova je sploh hvale vredna; nove eerke so po vnanji obliki dokaj prijetne, ali po notranji potrebi jih je še vedno premalo. Graja mu čudni (mysiični) y v iyrpey, vidiy nam. terpel, vidil, ker drugi Slovani, tudi nekteri dolenski Kranjci, izrekujejo na tanko l; široki o, ker ni zadel njegovega pravega pomena (v sredi rned o-a, ne pa o-m) itd. Več o tem načertii govoriti se mu zdi ncpotrebno, kajti nadj amo se v kratkem, pravi, druge bolj popolnoma abecede (indem man ohneliin ein anderes vollkoromeneres Alphabet ntichstens ervvartet). Na zadnje mu nckako ščipaje očita, da tak Slovenec prestavlja tako tlačansko — od besede do besede — iz nernškega, da ne rabi prav svojivnili zainikov, vsilva celo člen ali spolnik; njegov načert vesoljne abecede da je sicer vreden, da se oziramo nanj, vendar naj se delo lako prepusti' možakom, ki so že pokazali, da so kaj bolj izvedeni v jczikoslovstvu (die scbon Bewei.se ihrer liefen Einsicbt in den Bau des Spracbwesens gegeben liaben). Ravnikar je pripravil Metelkota v Ljubljano, v duhovščinico in na slovensko učilnico, in menda ravno on ga je naklonil naposled k vstanovitvi nove abecede. Oznanil jo je že I. 1817, in bilo je I. 1820, da so v ta namen sošli se na Dunaju Dobrovsky, Kopitar, Ravnikar, Metelko, Kalister, Šlakar — in posvetovali o napravi edinega slovenskega in celo občnoslovanskega pravopisa (vid. Zivlj. Ravnikarj. I. 1845).