46
Dopisi.
V Pragi 4. febr. -f- — Naj popišem Slovencem v kratko, kako smo tukaj praznovali Vodnikov spomin; saj je to menda prvikrat, da se je v zlati Pragi slavil ta veličastni dan slovenskega naroda. Ob 7. uri zvečer se nas je snidilo v primerni dvorani neke go-stivnicejepo število Slovencev, Hrvatov, Srbov, Bolgarov in Cehov. Vidili smo v društvu tudi dva slovenska vojaka iz polka Sigismondovega. Naš rojak gosp. F Gr. razveselil nas je s prekrasnimi samospevi; tudi smo slišali od mladega Bolgara prav otožno narodno bolgarsko pesem; posebno pa je poveličeval slavnost kvartet tukajšnjih sjbskih dijakov, kteremu se je pridružilo tudi nekoliko Cehov. Izrekamo jim tu v imenu vseh tukajšnjih Slovencev presrčno hvalo. Eden Slovencev je začel slavnost z vvodnim govorom o Vodniku; na to so se vrstili samospevi in čveterospevi v slovenskem, hrvaškem, srbskem, bolgarskem in češkem jeziku; mladi Hrvat pa nas je razveselil s prekrasno deklamacijo iz Cengič-Age. Po dokončanem programu se je pa prav po domače prepevalo in napijalo še do polnoči. Vse se je vršilo v najlepši slogi in bratinski ljubavi. Ako bo-demo Jugosloveni vselej in povsod tako složni, kakor to pot, ne bode nam več treba tožiti o neslogi slovanski. Razšli smo se s prav zadovoljnim srcem, in na vseh obrazih čitali smo le eno željo : — da bi še več tako prijetnih veČerjev doživeli. — Naj še povem, da so 26. preteklega meseca napravili tudi Srbi enako slavnost v spomin sv. Save. Nadjamo se, da nam bodo v kratkem tudi Hrvatje in Bolgari učinili enake veselice. — Izvrstni naš skladatelj gospod F. Grbec na tukajšnji kon-servatorii prav dobro napreduje. Kdor koli ga pozna, pravi, da se moremo Slovenci ž njim ponašati. Njegove pesmi se Cehom posebno dopadajo , in sicer tako , da mu je nek česk umetnik svetoval, naj svoje pesmi, kterih ima v rokopisu lepo zbirko pripravljenih , izdd v češkem jeziku, ker bi se mu bolje izplačalo. Vendar se nadjamo, da iskreni naš domoljub, čeravno mu prvi zvezek izdanih njegovih pesem ni povrnil stroškov, kakor bi se bilo spodobilo, ne bode zatega del nehal izdajati svojih pesem v slovenskem jeziku, spomnivše se, kako se je slavnim skladateljem tudi druži h narodov godilo, ko so izdali prve svoje umotvore.
Na Diinaji 5. febr. — Po vseh slovenskih pokrajinah praznuje se spomin našega vrlega pesnika Valentina Vodnika. Tudi mi tukaj živeči Slovenci, čeravno daleč od mile nam slovenske domovine, nismo prvaka domačega pesništva pozabili. Da ne zaostanemo za svojimi brati, odločili smo 9. t. m. v dvorani ,,Diana-Bad" slovesno „besedo" na spomin Valentinu Vodniku napraviti. Program je krasen, in ker bode tukajšnje slovansko pevsko društvo pod upraviteljstvom slavno znanega gosp. Forchtgott-a pri tej „besedi" sodelovalo, se po vsej pravici nadjamo jako zanimive zabave. Program je tako sestavljen: 1. Proslov. 2. Kdo je mar? 3. Domovina. 4. Strunam. 5. Romanca (samospev). 6. Ruske narodne. 7. Popotnik. 8. Husitska (češki zbor). 9. Noč na nebu. 10. Prag je ovo (srbski zbor). 11. Naprej!                                              A. Rihenberški.
Iz Zagreba 5. svečana. # — 2. dan t. m. se nas je zbralo v privatni hiši g. Weisa, rojenega Ljubljančana, lepo društvo zagrebških Slovencev in Hrvatov, da svetkujemo Vodnikov dan.    Svetkovali smo ga s pri-
mernimi govori in petjem , česar pa ne bom opisoval, ker govori in pesme so si pri takih prilikah povsod bolj ali manj enake. Le ene episode bom opomnil. Sred zabave dobi namreč društvo zamotek } ki ga je poslal slavni hrvaški pesnik Mirko Bogovic. V zamotku so bila dela Bogovičeva in pismo, ktero je vse društvo elektriziralo. Ze pismo samo ob sebi je vredno, da se priobči širjemu krogu „Novičinih" bralcev, vredno je temveč, ker je M. Bogovič prvi zdaj živeči hrvaški pesnik in političen značaj, kakor jih ni mnogo. Gotova bo tudi vsacega zanimalo , ako povemo , da tudi slavni pesnik svoj rojstni dan praznuje 2. februarja. Vodnik, Bogovič: dve svetli zvezdi na jugoslovanskem nebu !   Pismo Bogovičevo se glasi:
„Gospodo! Doznao sam, da se danas u prijatelj-skom krugu sastajete, da kao verni sinovi Slovenije proslavite dan taj posvečen uspomeni neumerlog sloven-skog spisatelja i rodoljuba Valentina Vodnika, što ga punim pravom nazvati možete sjajnom zvezdom pred-hodnicom, jer dočim se koncem prošlog i početkom ovoga veka nad čelom gotovo Slovenijoin pognaše sve to guštji oblači, da mukoterpnom narodu slovenskomu zaodenu ne samo svu prošlost več i budučnost, stade u tužno ono doba, akprem samotno, al zato ipak sve to lepše titrati, te žarkimi traci rodoljubja svoga probijati guste oblačine divna tk zvezdica, kao navestiteljica bolje i — ako Bog da —  sretnije dobe.
I gle, doba ta pomalo jur nastaje, jer proročanske reči pesnika:
Ne hčere ne sina                  Dovolj je spomina:
Po meni ne bo,                    Me pesmi pojo!
reči, premda s početka nalik rečima vapijučeg u pustinji, postadoše jur istinom , buduč evo danas vidimo, gde s nova oživljena Slovenija čila uda svoja proteze, se progledav nakon dugog mertvila i vidiv vedro neba iznad sebe a milu bratju oko sebe, gde na noge lagahne skače, da se i ona uhvati u kolo, što ga predvodi silni kolovodja: duh našega veka! — Pravo je dakle, gospodo ! i hvale vredno, što se sastajete, i što slavite taj dan, namenjen uspomeni neuvehlim lovorom ovenčanog genija Vodnikova, jer potomstvo, što neumije dostojno uvažavati i cČniti slavne i velezaslužne predje svoje , u kojima treba, da se zercali, neče nikad kadro biti, da ih glede krepostih dostigne, a kamo li da ih prestigne* I ja bi, gospodo! rado da tom prilikom nekako oeitu-jem i iskrenu sučut, što ju gojim prama susednom i srodnom mi narodu slovenskom i njegovim slavnim i velezaslužnim muževom , a i prama Vama , nu buduc mene ni dostojanstvo, bogatstvo, a ni slavno ime ne-rese, s toga mi nepreostaje ino, no deržati se stare hervatske poslovice. „ A ko nemožemo, kako ho-demo, a mi hočemo kako m o ž e m o :i te moliti Vas-i to :
1.   da priloženu ovde svotu od 10 fr. kao pervi moj prinos u ime utemeljitelj s t va „Matici slovenskoj, zatim ;
2.  da priložena^ ovde dela moja, što mi od ostalih još preostadoše „Citavnicam slovenskim" kao malen darak od moje strane dostaviti blagoizvolite.
Živili svi pošteni i p ravi slovenski rodo- i slobo-doljubi!
Živila bratinska sloga medju nami i svimi ostalimi narodi, što iskreno teže za pravom slobodom i prosvetom narodnom, tiem najjačim polugam bu-duce sreče celoga čovečanstva! "
U Zagrebu 2. veljače 1865.           Mirko Bogovič.
Iz doljnega Stajarskega. (Ozir na volitev celjska 16. januarja.') Ako se pesmi posvečujejo drugim slove-čim dogodbara, kako, da ne bi zmagonosni volitvi celiski. ki nima čara v zgodovini volilni, v ..Novicah"
47
ne postavili spominka volilcem in izvoljencu? Kdor še ni bil naš, postal je naš, ko je isti dan prišel v Celje. Večina saj pa je prišla že s trdnim sklepom, da ne voli nikogar druzega kot dr. Razlaga; posebno pa so vsi Oorogračani od prvega do zadnjega z Lip o Ido m Mo-zirskim, ki je bil izvoljen predsednik zbora, stali kakor skala, nepremagljivi in brez vsega truša. Naj tedaj volilcem in izvoljencu pesmica moja mal spominek postavi, da ostane izgled vsem drugim volitvam.
Volilcem.
ljubljeni volilci, šestnajs^ga januarja! «z rožic domačih nevenjeni venec podaja Vam mati slovenska in svet! C zlogi prečastni se rad pogovarja, ljubezni objema Vas v duhu Slovenec, ©a zbrali moža ste, ki rodu je svet!
Dr. Razlagu.
-t agi ljubljenec in up naroda,
^,asno sijes zvezda carevine,
S^ngel vere ino domovine,
Psrasen skit slovenskega naroda!
©ratar priprosti in gospoda
^Clete slavne zmage Tebi venec,
SSadosten Te klice vsak Slovenec
>vstrijanski od rodu do roda.
Nato bodi trden skit naroda,
Hjubej mnogobrojne carevine,
J^ngelj vere ino domovine,
CErom in strah sovražnikom naroda!             J.  V.
Iz okolice tržaške. M. — Pismo iz Trsta v poslednjem listu „Novic" nas tržaške Slovence hvali, da smo se možato obnašali z ozirom na adreso udanosti, ki se bo odtod presvitlemu cesarju poslala. Vodila nas je v tem zavest, da nismo kaka morda nizkorodna pri-tiklina mesta italijanskega , temveč da smo čvrsti udje znatnega slovenskega, z junaškimi Hrvati zdržema sta-nujočega naroda, kteremu je prihodnost, če dobro pre-vdarimo reč, najbolj zagotovljena v mogočni Avstrii. Da smo pa zahtevali le slovensko pismo, s čemur bi svetlemu cesarju pričali zvestobo , ne pa pismo sestavljeno v ptujem jeziku in v jeziku ravno tistega naroda, s kterim hočemo sicer v lepem sosestvu ostati, kterega sedanji naklepi in nameri pa niso bili ni nam ni avstrijskemu cesarstvu dobrohotni, to je pač stvar čisto naravna, zlasti če se pomisli, da tudi vlada v svojih postavah , deželno poglavarstvo v svojih razglasih z nami po slovensko govori, in da nam se je ravno tudi pre-visnji sklep Njegovega Veličanstva o razpuščenji mestnega zbora, kteri nam opravlja tudi pravice deželnega zbora, razglasil v slovenskem jeziku. Slovenci smo in bodemo zvesti sinovi Avstrije, ne iz lene nečutnosti niti iz kacega hlapčevskega čustva, ampak , kakor sem že gori omenil — za to , ker smo prepričani, da je naša sreča se srečo avstrijske države tesno zvezana; za to ji bomo, kolikor bo na nas, vsikdar trdna bramba. Ali — da ponovim važne besede gosp. župana Nabergoja, izrečene v celovškem ,,Slovencu", da se zvestoba Slovencev prav ogreje in da se bo o vsaki priložnosti še svetleje kazala, morajo jim se izpolniti želje glede narodne ravnopravnosti. Bog daj, da bi visoka vlada enkrat prav spoznala veljavo slovenskega življa zlasti tu na italijanski meji, kakor jo je bil pred letom 1848 že spoznal rajni grof Stadion — in gotovo je , da jo sedanji gosp. deželni poglavar baron Kellersperg tudi spoznava — in spoznavši jo, da bi tudi dosledno ravnala in narodno zavest, narodni ponos, narodno znanje med nami buditi, oziroma širiti si prizadevala. Kajti Če smo vredni imena zvestih branivcev Avstrije na jugu — kakor smo — gotovo je, da mora naša moč in pomemba rasti  z našo   narodno   zavestjo   in   omiko,   da nasproti
ljudstvo nevedno ali v svojih glavah potujčeno ne more ob kakem silnejšem viharju in potresu, biti kaj zanesljivo branilo. Na to stran so želje naše , kterih izpolnitev bode našim gg. poslancem in pa gospodu deželnemu poglavarju živo priporočena, da bi se nam dajali le taki nizi in visi uradniki kterekoli gosposke, da bi se postavljali le taki notarji, advokatje in očitni oprav-niki, kteri znajo po slovensko, kakor je treba govoriti in pisati — česar sedaj močno močno pogrešamo. Takisto želimo tudi od mestnega zastopstva in zlasti od magistrata tržaškega, ki je pri adresi Njegovemu Veličanstvu namenjeni želji naši ustregel in slovensko prestavo tega pisma napraviti dal, da bi vprihodnjič o vsaki priliki, držeč se pravila narodne ravii >pravnosti razglašenega s cesarskega prestola, slovenskemu jeziku dal, kar mu gre, in drugače ravnal z obmestjem čisto slovenskim kakor doslej, ko dobivamo vse razpise, dekrete, naročila itd., celo tudi davkarske knjižice ali bukvice, edino v laškem jeziku; in da bi nas Slovence, da smo in tukaj prebivamo, tudi očitno prispoznaval na vseh očitnih napisih, svarilih, opominih, mejo- in ime-nokaznih tablah po tržaški okolici itd. Kar se zadnjič tiče naše obmestne straže, sestavljene, kakor je znano, iz naših slovenskih mladenčev, želimo, naj bi oficirjem iste straže mar bilo naučiti se slovenskega jezika in v tem posnemati oficirje pri drugi cesarski armadi, kterim je svetli cesar zapovedai učiti se polkovnega jezika, da bi jim mogoče bilo, o kaki imenitni priliki obrniti se z izdatno besedo na svoje vojnike, — v tem, ko se sedaj pri naši straži težko dobi oficir, kteremu je slovenščina znana. Le take in enake prenaredbe bi povzdignile moč tukajšnjega slovenstva in bi bile krepek lek zoper po-italjančevanje.
Iz Notranjske Bistrice 4. februarja. (Naša čitav-nica. — Matija LicanJ Zvedite predrage ,,Novice", da ta predpust smo imeli v naši čitavnici že tri veselice. V prvi je bila tombola z godbo, v drugi gledišče, petje in godba, najlepša veselica je pa bila na Svečnični večer v spomin „mojstra pevcev" Vodnika. Velika dvorana je bila lepo okinčana , in gosp. Anton Jelovšek se je zopet skazal pravega mojstra, kakor je popred napravil krasen glediščin oder, da ga mu morebiti v nobeni čitavnici ni para; ravno tako umetno in okusno je sedaj ovenčal podobo slavnega pesnika. Beseda se je začela z
življenj opisom Vodnikovim, ki ga je bral g. Urb.....,
potem ste sledili dve pesmi in Biičeva dramatična pesem ,,Slovenija oživljena" in pa Vilharjeva nova igra„Zupan"; prva je resnobne počutke v naših srcih obudila, druga pa je bila vzrok velicega smeha. Prav izvrstno so igrali naši gospodje diletanti. Hvala jim! sej so v kratkem času že 5 iger na oder spravili. Ne smem pozabiti starega Ličana, ki je prav dobro govoril pesem svojega nekdanjega prijatla „Na Vršacu" in pri gledišču prav živo predstavljal pisača županovega. Kako je bil vrli starček vesel, da tako slavimo Vodnika, mi ni mogoče popisati. Ce pa bravcem še povem, da je Matija Ličan, rojen 24. februarja 1785 (toraj je star 80 let), bojo gotovo pritrdili vsi, da je tak starček redka prikazen. Da ste mi zdravi!                                              Pivčan.
Iz Kranja 4. febr. — Včeraj tedaj so bile volitve našega mestnega županijstva. Gospod asesor Murgel, kantonskega predstojnika namestnik, je bil cesarski komisar volitve. Z lepim govorom v slovenskem jeziku je odprl glasovanje in sploh vodil vso volitev tako pravilno, da mu gre očitna hvala. Mestjani naši pa so pokazali danes tudi očitno, da jim je mar za mestni blagor; niso vlekli eni na levo, drugi na desno, ampak volili so vsi tako, kakor jim je narodni volilni odbor nasvetoval; vsi njih možje so odborniki izvoljeni razun
-   48
enega, čeravno je z govorno besedo g. dr. Poljak vodo napeljeval na mlin prejšnih mestnih svetovavcev in odbornikov , rekši, da se bojo nekteri možje prejšnjega županijstva zelo pogrešali v mestnem odboru ! Al volivci, oziraje se na pretekle leta, mu niso pritrdili. Naj-zanimiviše intermeco današnje volitve pa je to bilo, da so mestne račune preteklih let pritirali na komisijsko mizo, ki pa — niso bili niti postavno pregledani niti po vsem podpisani! Pač bolje bi bilo, da g. doktor, ki je bil vendar sam prejšnji mestni sveto-vavec in mora vediti za §. 35. srenjske postave od leta 1849, te preočitne pomanjkljivosti ne bil na dan vlekel danes in tako zastran volitve svoji stranki več škodoval kakor koristil. Iz izvoljenih mož se bojo kmali volili župan in mestna svetovavca. O tem tedaj prihodnjič ; danes sem le radostno povedati hotel slavno zmago parlamentarnega življeja tudi pri nas.
Iz Ljubljane. V seji kupčij ske zbornice 3. dan t. m., v kteri je bil prvikrat pričujoč novi mini-sterski komisar g. vitez Bosizio, c. k. namestuiški sve-tovavec, sta po večini glasov bila zopet izvoljena L. Luk-man in A. Samasa za predsednika in podpredsednika. — Vsled vladinega dopisa zastran prenaredbe mlinar ske postave so bili v odbor, ki naj to stvar pretrese, izvoljeni odborniki Malic, Lasnik in Tonies. — O vpeljavi svobodnega kupčijstva v naše cesar-stvo, ki ga nasvetuje odbor angležkih kupčijskih zbornic, je odbornik V. Zupan nasvetoval, naj zbornica tukajšna izreče, da kupčijstvo našega cesarstva še nikakor ni kos kupčijstvu angležkemu in da tedaj še nikakor ni čas za take obravnave pri nas; zbor je soglasno sprejel Zupanov predlog. — Da bi tudi našim trgovcem in obrtnikom naklonila južna železnica iste dobrote o vožnini, kakor jih vživajo Tržačani, je bilo po predlogu odbornika Horaka sklenjeno , naj se zbornica obrne naravnost do ministerstva kupčijstva. — Odbor. Horak praša zborničinega tajnika: kako to: da letopis za 1861, 1862 in 63 še ni zagledal belega dne? Tajnik odgovori, da mu ni bilo mogoče tako hitro sestaviti letopisa, ker mu obrtniki niso poslali potrebnega gradiva, da pa pride v 4 — 5 tednih na svetlo. Odborniki Horak, Jož. Pleivveis in Zupan razjasnujejo; zakaj da fabrikantje in obrtniki ne pošljejo tacih drobnih popisov svojih fabrik in obrtnij, kakor jih, prav kakor spoved, zahteva zbornica, ker se po pravici boje, da ne bi bila taka izvestja merilo za povišanje davkov. Naposled je obveljal predlog odbornika Sventnarja, da se je v razpravo železničine zahteve volil odsek iz odbornikov Schrever, Lasnik, Pleiweis, Kordin in Tonies. — Po predlogu odbornika Pleiweis-a je bilo sklenjeno, naj se naprosijo kranjski državni poslanci, da pospešijo zadevo o nasvetovani gorenski in dolenski železnici. — Ker računi, ki jih je položil gosp. Karinger o zakladu tukajšnje kupčij ske šole za leto 1861, 1862 in 1863, še niso pravilno pregledani, je nasvetoval odbornik Pleiweis, naj se voli odsek za to , in g. Karinger naprosi, da dožene račun tudi do konca leta 1864. v odsek so bili voljeni Pleiweis, Lasnik in Kantoni.
— Vodstvo naše hranilnice je imelo v pondeljek zbor, v kterem je bilo pod predsedništvom g. Samasata posvetovanje tudi o tistih predlogih, s kterimi bode vodstvo stopilo pred občni zbor 16. dne t. m. Sklenjeno je bilo, da se ljubljanskemu društvu za denarno pripomoč rokodelcem na 6 mesecov posodi 4000 gold. po 4%, — da se daruje ljubljanskim ubogim 1000 gold., — ubožnici ljubljanski v karlovškem predmestji 300 gold., za cerkev v Št. Lamprehtu 500 gold., za prebolele bolnike v bolnišnici 300 gold., za uboge gimnazijske učence 200 gold., zgodovinskemu društvu   300 gold.    Omenjeno je
bilo še druzih naprav, kterim naj bi se pripomoči dalo iz hranilnice, kakor bolnišnici malih otrok, matici slovenski, realki itd.; al rečeno je bilo, da se utegne ob svojem času dati, ako sprejme hranilnica dotične prošnje. Slavno c. k. deželno vladino predsed-ništvo je po posebnem dopisu obrnilo pozornost hranilnice tudi na tisto napravo, po kteri kranjska kmetijska družba želi po deželi osnovati posojilnic za male kmetijske gospodarje. Zbor je sklenil odgovor vladi, naj bi se hranilnici o tej zadevi popred povedalo : kako naj bi pripomogla tej napravi. — Iz vsega se vidi, da se hranilnica zdaj bolje zaveda svoje lepe naloge, po kteri more deželi na mnoge strani koristiti brez škode za svojo lastnino, — da pa tudi prečastiti naš c. kr. deželni poglavar ne prezre nobene prilike, da hranilnici na srce poklada deželne potrebe.. — Vrli naš „Južni Sokol" ni pozabil Vodnika — 2. svečana t. 1. je obhajal v gostivni čitavničini prav lepo njega rojstni dan vpričo obilih gostov. Doprsna podoba Vodnikova, po g. Gek-u lepo okinčana, je kazala, komu velja večernica slavna. Gosp. E. Pour, pa kot kolovodja tega večera, je sestavil izvrsten program, kterega je sam začel zvrševati s predgovorom na spomin Vodniku, Navdušeno se je pelo mnogo krasnih pesem (Ipavčeva „Sokolska" , Grbčevi ,,Občutki" , Vilharjeva „ Vodniku", v kteri je g. Fr. Vidic vidil in slišal, kako se ceni petje njegovo, veličastna narodna „Hej Slovani",. Santnerjev ,,Dalje", Jenkov ,,Hej rojaki"); g. Garca-roli je s harmoniko svojo povekšal veselje večernice, v kteri so se razlagale črtice iz življenja Vodnikovega in deklamovale nektere njegove resne in šaljive pesmice, ki jih je g. Pour prav lepo izbral. Tudi načelnik društveni gosp. dr. Costa je poprijel besedo in v krepkem govoru povdarjal pomembo današnjega dne in radostnega srca pozdravil nove ude rokodelce in obrtnike, ki so danes se prvikrat snidli v „Sokolu." In tako je bil ta večer zopet krasen list v zgodovini „Južnega Sokola." Po vsej pravici praša naš „Triglav" v popisu današnje veselice: „Kako to, da nobeno drugo ljubljansko društvo, naj je filharmonično društvo ali Turnverein, strelišče ali kazina, v kterem je vendar velika večina Kranjcev, se ne spominja Vodnika, razun „čitavnice" in „So-kola"? — Odgovor je lahak.
— Oče Vodnik je mogel v nedeljo radostnega srca z višav rajskih na Ljubljano gledati, ko je zvečer v kočijah in peš vrelo toliko naroda v čitavnico našo* Bilo ga je nad 500. Prišli so tudi vrli rodoljubje iz mnozih in zelo daljnih krajev Kraj ne naše, — pa tudi mila nam Stajarska nam je poslala v neizrekljivo veselje občečislanega gosp. dr. Benj. Ipavca s čast. gosp. Vokavnom, predsednikom poddružnice gospodarske celjske in ljubeznjivo njegovo hčerko , gosp. dr. Vošnjaka, narodnjaka z dušo in telesom itd. In kako krasen venec gospa in gospodičin je kineal danes dvorano našo, vso pretesno za tak večer! Že tako je znano, da čitavnica naša ima med družbeniki svojimi najlepše gospodičine, — danes se je tega celo vsak lahko prepričal, ako je pogled svoj vrgel na krasotice po dvorani, ktera je poleg njih se odlikovala s tehtnimi možaki v vsacem oziru. Vse je bilo kakor v raji, ker vedil je vsak, da praznuje se danes — Vodnikov dan. Pa tudi dragi nam gostje, ki so le prišli gledat, kako narod slovenski slovi svojega prvega zgodovinskega moža, so zapustili naš narodni dom prav zadovoljni s vsem, kar so vidili in slišali. Nam pa naj čitatelji naši ne zamerijo, ako danes v spisu teh vrstic le bolj srčne te občutke razodevamo, ne pa se spuščamo v drobno kritiko vsega, kako se je vršil program današnje besede. Rečemo jim le, da tudi ostri kritikarji so nam razodeli popolno svojo zadovolj-nost nad vsem, kar je bilo govorjeno, prepevano in sicer
-   49
muzičinih produkcijah podano , in tako rečemo le, da navdušeni predgovor gosp. Pour-a, overtura Mozartova in Titelnova, ktero nam je mojstersko igral danes pomnoženi nas orhester, veličasten naš pevski zbor, ki se je danes odlikoval v različnih zborih posebno izvrstno, samospeva Vidičeva in Bučarjeva, igra na glasoviru naše gospodičine Melanije Hohnove , ki je s tako lahkoto in elegancijo težko Kalkenbrenerjevo kompozicijo zvršila, in kar je naš mojster Uršič na angleškem trobilu, ki najbolj posnema človeški glas , nam produciral v svoji lastni kompozicii, ki jo je spremljal orhester — vse, vse je bilo vredno izvrstnega koncerta. Gospod Fabjan pa, ki je vodil vse te produkcije, je danes očitno pokazal, da je umetnik na svojem mestu. Da po Ipav-cevem zboru „Ilirija oživljena" ni bilo ploska ne konca ne kraja, dokler se ni na odru pokazal ljubljenec naš, razume se samo po sebi. — Po besedi je bil sjajniples. Ako rečemo, da je plesalo 100 parov kadriljo, naj sodi po tem vsak, da kakor Euterpe je tudi Terpsihora morala zadovoljna biti s tem večerom. Vojaška kapela po vodstvom svojega kapelnika g. Ambroža pa je godla na ples tako navdušena, kakor da bi bil godel vsak godec za tri. Gospodičine so dobile na ličnem listku vrsto plesov, kterega prednjo stran je kinČala Vodnikova podoba s podpisom: „Od prvega tukaj stanuje moj rod; če ve kdo za druj'ga , naj reče: od kod?" Telegrama domoljubov iz Dunaja in Solnograda sta poslavila Vodnikov večer, ki nikomur ne mine iz spomina, kdor je bil priča nenavadne te svečanosti.