List 57.
Razmera klaje,
ki jo živina povžije,  in stelje,   ki se ji nastilja s
težo pridobljenega gnoja.
Vsakteri živež, ki ga živina vživa, se na teži zmanjšuje v želodcu in čevah, ker veči del gre v kri, da živino redi, nekoliko pa ga med prebavljanjem izpuhti; pa tudi od tega, kar pride kot blato od ži-vire, ga nekoliko zgnjije, preden pride kot gnoj na njivo.
To je z gub a, ki jo terpi klaja, kadar grede skozi želooec in čeva se spreminja v gnoj.
Klaja, tako izinolzena, bi pa bila malo vreden gnoj, ako ravno na ti poti, po kteri gnojno moč zgubiva, ker živini redivno moč daje, bi ne dobivala tudi od želedcovih in čevinih sokov takih prihodkov, ki po-množujejo tečnost gnoja.
Če bi natanko vedili: koliko to vaga kar gre iz klaje v zgubo, pa tudi to, kar pride medpotoma po čevih klaji od živalskih sokov na dobro, bi lahko rekli: toliko in toliko gnoja se dobi iz toliko in toliko klaje in stelje.
Ker pa tega natanko zrajtati ne moremo, se moramo le skušinj deržati, ki jih imamo o tem.
Dokler je gnoj še vlažen in še gorko vre, je dvakrat težji kakor je bila povžita suha klaja in primerno nastlana stelja. Če pa pravimo, da na priliko, 100 funtov povžite suhe klaje s primerno steljo vred da 200 funtov gnoja, se zastopi to le od hlevskega gnoja, ker je živinskemu blatu še nekoliko scavnice primešane, ali, če je gnoj že na gnojnišču, z deževnico na-domestena. Kolikor mlaji, to je, kolikor sirovejši je hlevski gnoj, — kolikor več živina pije, — kolikor bolj sočnata je klaja, ki jo živina povživa, toliko več je gnoja,*— zatega voljo dobivamo naj več gnoja od goveje živine, manj od konj, in naj manj od ovac.
Ker pa je med klajo in klajo veiik razloček ne le o tem, kar redivnost temuč tudi gnojivnost zadeva, vsak lahko zapopade in to so tudi skušnje učile. Oče umnega kmetijstva slavni Thaer se je veliko pečal s temi skušnjami, da bi zvedil ključ za to rajtengo, po kteri bi mogel fcmetovavec reči: „če toliko in toliko te ali une klaje dam živini, bom dobil toliko in toliko gnoja od nje". Thaer pravi: naj gospodar od živine povžito seno s prišteto primerno nasteljo dvakrat vzame (ali s številko 2 pošteva ali multiplicira), bo preeej resnico zadel; vendar pa mora poprej sočnato in bolj vodeno klajo prerajtati na vrednost sena, ker le potem bo rajtenga dosti gotova. Kar pa tečnost sena v primeri z drugo klajo zadeva, je za gori omenjeno rajtengo vediti potreba, da 200 funtov krompirja, 460 pese, 525 repe, 266 korenja še le toliko zda ali zaleže kakor 100funtov sena,— suhe navadne detelje, nemške in turške detelje pa že 90 funtov toliko zaleže kakor 100 funtov sena. Potem takem bi tedaj 200 funtov krompirja, ali 525 repe, ali 90 funtov suhe detelje ali 100 funtov sena ravno toliko gnoja dalo.
Če tedaj gospodar hoče po primeri zvediti, koliko
bo od svoje živine gnoja dobil, naj prerajta klajo, ki jo živini daje, na vrednost sena, kakor smo rekli,—
Eotem naj prišteje še steljo, in ves ta znesek naj d varat pošteje (ali, kakor navadno pravijo, dvakrat vzame) in precej gotovo bo zvedil, koliko gnoja zna pričakovati od svoje živine.