268
Smrt
nevesta. — Slovenska domovina.
Smrt
KaJgledašsanjaTO,deklicaZala?
Veselo zalivaš gredice, to vem! Na tihem ugiblješ, katere cvetice
Najbolj se prilegajo črnim lasem.
»Šivilje ti šivajo krilo poročno, Že tretji te čaka v cerkvi oklic.
A jaz ti povem: ne bodeš nosila Ni krila ni venca iz teh cvetic«
»Tvoj ženin je včeraj v visoko planino Odvriskal z grajščakom drznim na lov.
Tam gori je našel drugo nevesto, V dolino ne bode ga več domov.«
Kri šine dekletu v nežna lica, Neverno pogleda ženo in de:
»Jaz dobro poznam družice planinke, In mene poznajo dobro one.«
nevesta.
Balada.
»Kar ti govoriš mi, bleda neznanka, Tega ne verjamem, to grda je laž.
Ti nisi hodila po naši planini In mojega ženina ti ne poznaš.«
»Planinka sem včasih in zopet dolinka, Po mestih hodim in gorskih vaseh,
Pri starih in mladih, ubožnih, bogatih In znana sem tudi pri — lepih ljudeh.<
»Hitela sem davi na vašo planino In tam poljubila njemu obraz.
Kaj mari je meni tvoja zvestoba:
Od danes njegova nevesta sem — jaz.<
Zasmeje se glasno deklica ženi:
»Kako naj te ljubi moj ženin, kako?
On naše vasi je najgorši mladenič, A tvoje obličje je bledo, suho.«
Izgine, ko trenil bi, bela žena, Nevesto objame prečudna žal . . .
Grajščinski logar ji pride povedat, Da davi nje ženin je v brezdno pal.
A. M.
Slovenska domovina.
tič ljubi gnezdo, v katerem se je izvalil, zver ljubi ležišče, na katerem se je vzgojila, in človek ljubi svoj dom. Dom ljubiti veleva nam srce, veleva pa tudi narava.
Domoljubja v obče ne pogrešamo pri Slovencih. Zlasti v naših bridkostih, v naših bojih, v naših težavah se nam je
Bridkti žalost me prešine, Ko se spomnim domovine, Vsemu svetu nepoznane, Od nikogar spoštovane.
S.Jenko.
očistilo domoljubje, kakor zlato v ognju. Vendar ni vselej še dovolj živo in krepko, pa tudi ni vselej umno.
Čim manj je vojakov v boju, tem pogumnejši morajo biti, da dobe zmago. Nihče se ne bode trudil za naš dom, ako se nečemo sami. Zatorej moramo sami pridobiti in priboriti domovini to, česar ji treba. Posebno važno je, da bi imeli