Jfodentski list Letnik XXXVI fčna 2OOdin Številka8 PORNOGRAFSKI BESEDNJAK GNUS,obrambna reakcija zoper prepovedano oralno naslado z antitetičnim zdraženjem.Gnus je tesno vezan na fiziološko opravilo prebavil. Gnus postane patološki, kadar se razteza na po-dročja, na katerih sta privlačnost in naslajanje normalna pojava.Gnus je preprosto dokaz, da je prizadeti človek še zmerom vezan na analni stadij.Dokaz za to je, da histerične osebe odkla- ' njajo spolnost. Nunberg Uvodnik v 6.številki TRIBUNE "No politicians at all" je požel veliko ogorčenja, zlasti v širši domovini.lzkazali so se lovci na čarovnice in na podlagi enega članka je bila cela TRIBUNA proglašena za desničarsko rakasto tvorbo, ki jo je treba od-straniti.Monstruozni sarajevski rrriadinski um, ZORAN O.MILANOVIC(glavni in odgovorni urednik časopisa mladine BiH "Naši dani "i je ugotovil, da smo večje opice od opic samih.(glej rubriko pp 133) Očitno ne loči med človekom in opico in se je v tej relaciji postavil v pozicijo opice.Kajti opica v FALUSU vidi zgolj ob-liko, človek pa v njem lahko vidi tudi simbol.Zoran pa falusni simbol preprosto enači s falusno obliko.Le zakaj pa ne.Tej dialektični enotnosti simbola in oblike ne more do živega niti desničarska psihoanaliza, saj to hipnotizerstvo vsekakor ne more rešiti našega nacionalnega vprašanja. Ostali napadalci se niso spuščali v vsebino uvodnika, temveč so se obesili na ob-liko.Motila jih je pornografija,Žaljivi ton in nekulturni nivo pisanja.Čemu vulgar-nost? Bodoči marksist in družbeno-politični dehvec Boris Davidovič Kononenko je na nekem znanstvenem simpoziju v Sarajevu izjavil: "O VULGARNIH RECEH SE NE DA GOVORITI DRUGAČE KOT VULGARNO". Ves dialog med pobu-dami slovenske mtadine in ostalo Jugoslavijo je padel na raven POULIČNEGA PSOVANJA.Lepijo nam vse mogoče etikete, od tega da smo fašisti, pa do tega, da smo plačanci CIA-e.Medtem ko nekateri svoj običajni vulgarni besednjak zakrije-jejo s samolepilnimi etiketamj, TRIBUNA svoje argumente, ki jih je dolgo časa kričala v valove, slači racionalne obleke in jih pušča v vulgarni obliki.V tistem trenutku je bil to edini način, da se vsa stvar premakne s tocke dialoga gluhih. Vse skupaj je pripeljalo do igre KDO BO KOGA in očitnopridobiva tisti, ki uspe bolj histerizirati nasprotnika.ln ravno to je tisto,zaradi česa je bil omenjeni uvod-nik dober novinarski izdelek, a hkratinevredno dejanje družbeno-političnega de-lavca, kar naj bi novinar tudi bil,še zlasti odgovorni urednik nekega časopisa. Novinar kot družbeno-politični delavec mora vedno oceniti objektivne okolišči-ne v katerih piše in predvideti vse možne posledice svojega pisanja.Velikokrat je boljše zamolčati resnico , kajti resnica lahko boli.Skratka mora biti pripravljen na kompromise in predvsem mora obvladati sprenevedanje.Kajti včasih je treba čakati ,čakati, ker še ni prišel pravi čas.Ker pa je današnji mladini(Francija,Špa-nija.Ljubljana) dovolj kompromisov in čakanja na mestu, je logično, da se P UK ZSMS in TRIBUNA vedeta družbeno-politično neodgovorno oziroma huligansko. Niti najmanj nisem pomislil,da bo lahko nekdo povezoval falus z mladinskim pred-sednikom ali celo z njegovo nacionalnostjo.Falus je zgolj likovna upodobitev ges-la, kise je iz DO IT leta 1968 transformiralo v SCREVV IT leta 1987.(Vse to je bilo na dolgo pojasnjeno v uvodniku 5,številke "Pirova zmaga? Ne!",vendar pa tisti, ki so sedaj najbolj napadali Tribuno, le-te nikoli ne berejo, temveč samo pregledujejo Tanjugove informativne biltene, ki so pa izredno sredstvo za Spod-bujanje lenobe in mišljenjske neaktivnosti) Dosti nam je čakanja in starih simbolov.Polni smo energije, ki jo nočemozaprav Ijati. A kerza družbeno-političnega delavca ni važno, kaj je z dejanjem subjektivno mi-slil, temveč kaj je z njim objektivno dosegel in ker je tisti, ki je v tem uvodniku hotel nekaj najti, to tudi našel, se vam vsem levičarjem,ki vam je ta desničarsko-meščanski zmazekdvignil pritisk, kompromisarsko in hinavsko opravičujem.KO-nec koncev pa je sedaj čas pusta in nekateri bodo masko sneli, drugi pa si bodo obraz zakrili. Cemu vsa ta razburjenja nad TRIBUNO, ki se pojavljajo skoraj v cikličnih zapo-redjih.Ali se res TRIBUNA tako spreminja, da je danes pridna, jutri pobalinska. NEITemveč se tiste.ki jo spremljajo iz dneva v dan vedno bolj loteva starost.TRI-BUNA je bila vedno krik neke nove generacije in nikoli umislek peščice prepote-ntnežev, le da se družba okoli nje vedno bolj stara in postaja sklerozna, da teh no-vih Ijudi sploh ne opazi,dokler jo ne brcnejo v RIT. In ravno to daje dodaten pomen uvajanju pornografije na strani tega časopisa.Če-ravno je le-ta v klasični obliki lahko zelo dolgočasna(konec koncev ima človeško telo samo nekaj lukenj, ki se zelo hitro literarno izrabijo), pa daje pojav politične Pornografije tej umetniški sferi nov elan. DOBRO • Štafeta mladosti ni TitoVa štafeta pač pa Štafeta mladosti. Daleč je že leto 1956, ko je pokojni predsednik sam dal pobudo, da štafeta nebi nosila več njegovega imena.-Po njegovi smrti pa žal lahko ugotovimo, da se Štafeta mla-dosti samovoljno preimenuje v Titovo štafeto vselej takrat, kadar je pod vpra-šaj postavljena smiselnost prireditve ali porabe proračunskih sredstev. Ker gre za štafeto mladosti je popol-noma jasno, da naj o njej odločajo mladi sami. Naloga mladinskih organizacij je v tem, da omogočijo to odločanje na naj-demokratičnejši način. • Štafeta mladosti se interpretira kot manifestacijo, ki demonstrira bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov in ga-rodnosti. Ta interpretacija govori pred-vsem dvoje: prvič, da Štafeta mladosti ni mladinska prireditev, saj bratstvo in enotnost vendar ni omejeno na starostno skupino od 15 do 25 let, in drugič, govori o veliki laži, ki jo ta prire-ditev nosi s seboj. Dejstvo, da je jugo-slavija neenotna v vrsti vprašanj je na prvih straneh časopisov že deset let. Če mu potemtakem služi manifestacija bratstva in enotnosti? Ničemur druge-mu, kakor prikrivanju obstoječih ne-enotrrosti in razlik v državi. Lahko bi re-kli, da prej služi odvračanju mladih od reševanja in soočanja s problemi pri-hodnjosti in sedanjosti Jugoslavije kot pa utrjevanju bratstva in enotnosti med narodi in narodnostmi. Take prireditve torej ne moremo razu-meti drugače kakor zlorabo.mladinske aktivnosti v ideoioške namene. Štafeta sama bratstva in enotnosti ne utrjuje, kaj šele da bi ju proizvajala. Enotnost se vzpostavlja z drugimi mehanizmi, tako ekonomskimi kot političnimi. Pri tem je jitafeta zgolj nepomemben simbol, ne-pomemben zato, ker ne obstojijo mate-rialni temelji »bratstva in enotnosti» kot so delitev dela, materialni interesi in ko-operacija. Zato zavračamo zlonamerno obtožbo, ki nasprotovanje štafeti enačijo z rata-pljanjem bratstva in enotnosti. Te ob-tožbe, ki so pogosto prisotne v jugoslo-vanskem tisku, ne le popolnoma bloki-rajo vsakršno možnost za dialog kaj šele za demokratično razpravo, pač pa tudi pričajo o stanju mednacionalnih od-hosov, ki ga z najmilejšo besedo ozna-čujemo kot nestrpnost. O »veljavnosti naših zaključkov glede narave Štaffete mladosti nas prepričuje tudi podrobnost o zaključni prireditvi, ki se s štafeto vsebinsko povezuje, oziro-ma predstavolja njen vrhunec. Ta prire- ditev MORA letos obeleževati poleg redne obletnice ZKJ in drugih z mladino nepovezanih zadev tudi 200 letnico Vuka Karadžiča. Ta zahteva nas prepri-čuje, da se nam s Štafeto in Dnevom mladosti obeta bratstvo in enotnost ne le v obliki monolitnega gibanja na šta-dionu JLA,..pač pa tudi v propagiranju monolitnega kulturnega izročila. Enotno kulturno izročilo pa je mimogrede nega-cija različnosti nacionalnih identitet med katerimi naj bi se s pomočjo teh prireditev stkale trdnejše povezave. • Kot zadnji argument ki nas prepri-čuje v to, da vzstrajamo na zahtevi po ukinitvi štafete, navajamo proračunska sredstva. Štafeta mladosti je po Titovi smrti postala izgovor ali sredstvo za čr-panje denarja iz občinskih republiških in zveznega proračuna. S Štafeto. mlado-sti, ki jo nekateri podkrepijo s preimeno- Predlog osnutka štafetne palice, ki so ga zavrmli, češ da se z njim ne da tekati vanjem v Titovo štafeto, se da odkleniti še tako trdno zaklenjeno ključavnico in izprazniti še tako skromno blagajno. Štafeta, s katero se legitimira načrtno trošenje proračunskih sredstev ni upra-vičena ne v sedanji ne v kakršnikoli dru-gi obliki. Trditev, da gre za Titovo štafe-to stvar spreminja zgolj v toliko, da nam pokažejo, da se tisti, ki ta sredstva za- htevajo ne ustavijo niti ob imenu pokoj-nega predsednika. Vsi ti argumenti jasno kažejo na to, da Štafeta mladosti nima nikakršnega pomena ne za mlade ne za Jugosiavijo in da zato poraba cr.ega dinarja za šta-feto pomeni neupravičeno trošenje de-narja davkoplačevalcev. Prav zato pred-sedstvo ne sprejema ideje o modifikaci-ji, posodobitvi Stafete pač pa vzstraja na/ijeni ukinitvi. Štafeta mladosti ni mladin ska prireditev. O tem govori interpretacija te manifesta-cije, ki trdi, da gre za prikaz bratstva in enotnosti jugo-slovanskih narodov in na-rodnosti. Bratstvo in enot-nost ni le stvar tistih, ki so mladi, pač pa vseh državlja-nov SFRJ. Zato je nerazu-mljivo, zakaj morajo štafeto nositi prav mladi. Tako je razmišljala tudi skupina starcev, ki je pred leti pred Kičevim ustavila Štafete mladosti in je ni spustila naprej, dokler jim niso dovolili, da tudi oni pretečejo nekaj metrov z njo. RETROGARDIZEM RETROCARDIZEM JE UMETNOST 1Z UMETNOSTl. V RETROGARDIZMU JE SUBJEKT SPOZNANJA ENOTEN IN VEČEN. ZGODOVINSKt DOKUMENTl SO KOT VSOTA IZRAZOV POSAMEZNIH SUfiJEKTOV H.KRATl TUDl IZRAZ ENOTNEGA SUBJEKTA SPOZNANJA. ZATO RETROGARDIST NE CITIRA DOKUMENTOV KI JIH ZDRUŽUJE, NlTl NE PODPISUJE SVOJIH LASTNIH DEL. IDEJA UMETNIŠKE KRAJE JE V RETROGARDIZMU ONTOl.OŠKO ZANIKANA: ".VSAKDO- KI MISl.I MISEI. NATALIJE GONČAROVE JE NATALIJA GONČAROVA!" Izjava studia NK (Novi kolektivizem) ob plakatu za dan mladosii Zamenjava simbolov iz spornc prcdloge zahtcva drugačno pomcn-sko konotacijo. Ta zamenjava :ic žali boja jugoslovanskih narodcv in narodnosti proti faŠizmu teniveč nasprolno, opozarja ter šdti odpira-nje demokratizacije. spodhuja k razvijanju plurali tia samoupravnih jnteresov, tako družbcnih kot kulturnoumctniških v zdajšnjih kriznih jn prelomnih časih. Ta plakat cnkrat za vselcj briše negativno simboriko mračnc pol-preteklosti. Svastiko jc prckrila pctokraka zvczda z rdcčo-belo-modro jugoslovansko zastavo. po vzoru nočnc ilcgalne akcije partiza-nov, ki so z rdcčo zvezdo uničevali fašistične obcležja. Nacistični i>rb jc izbrisan. Namesto njega stoji šcst plamenic jugoslovanskih naro-dov. Grb, ki si je izbojeval zmago nad fašističnim okupatorjcm. Gcrmanskcga orla ni več, namesto njcga stoji simbol miru - bel gclob. Lctošnja štafeta prieertja svojo pot s Trielava. Zato je v ozadju Šcen simbol JugosJavijc - Triglav. Tipografija Dan mladpsti je citat iz tednika Slovenski poročcvalec. ki je bil izdan na dan osvoboditve Ljubljane. Mladenič. cdini preostali clcmenl sporncga plakata jc zato osvobojen vsch tisfih mračnih sil fašizma, staliniznnf, dogmaiizma, ki so tlačile naše pretekle rodovc. Cas je, da naša mladina skupaj z vso družbeno javnostjo odkrito spregovori o travmi vsakršne represije in jo na ta način prcvrednoti ter uniči. Samo v takšni svobodni demokr?tieni skupnosti je inouoče delo kulturnih dclavcev ovrednotiti brcz apriori zadržkov ŽIVEL DAN MLADOSTI - SVOBODA UMETNIŠKI USTVAR-JALNOSTI VLjubljani, 28. februarja 1987 NOVI KOLEKTIVIZEM Izjava predsedstva RK ZSMS Vsklopu priprav na nastop in obcležcvanja dncva mladosti jc bi! v okviru ZSMJ oblikovan zvezni odbo,- za proslavo dnova mladosti, hkrati pa tudi odbori v rcpublikah in pokrajinah. Rcpubliški odbor. scstavljen iz prcdstavnikov mladinskc organizacije in šir.še DPS, je v imcnu zvezncga odbora razpisal javni natcčaj za cclostno medijsko označitcv dnova mladosti. Iz zbira anonimnega natečaja jc pctčlanska žirija, imonovana s strani predscdstva RK ZSMS. izmed dvch prispclih prcdioqov prcd-lagala za sprejom celostno podobo, ki jc prispcla pod šifro »NK«. Žirija je s svojim prcdlogom scznanila rcpubliški odbor na scji 18. 2. 1987, ki je sprejel sklep. da prcdlagano rcšitcv ponudi zvczncmu odboru za proslavo dncva mladosti. Slednji, ki jc po poslovniku o delu vcrificiran za sprcjcm in potrditcv cclostne podobc, jc ponujeni predlog na seji 25. 1. 1987 potrdil. Po javni razgrnitvi predloga na seji zvczncga odbora sc jc izkazalo, da je osnutek plakata medijske obcležitve dneva mladosti. prcdložen pod šifro »NK«, izveden iz predlogc. ki jc objavljena v knjigi A. J. P. Taylorja »Od Sarajeva do Potsdama«. Odbor o tcm ni bil obveščcn. Retrogardistični postopki predelave materiala so uvcljavljen način umetniškega izražanja. Zamenjava simbolov iz prcdlogc ima povsem drugačno zavcstno antifašistično pomcnsko konotacijo. Zavcdamo se. da umetnina potcm, ko je bila ustvarjcna, lahko zaživi tudi neodvisno od pričakovanj in žcija ustvarjalca v določcnem družbc-nem prostoru. Tako jc sprcjcta grafična stvaritev dobila pomen žalitve boja jugoslovanskih narodov in narodnosti proti fašizmu ter sporočil in vrcdnot NOB. V tem kontckstu plakat nc more ustrezati duhu svobodoljubnih idcj narodov in narodnosti Jugoslavije, ki so v socialistični revoluciji družno izbojcvali zmago nadlašizmom. V skladu s tem predscdstvo RK ZSMS^mcni. da jo potrcbno prcdložcni osnutek plakala umakniti. Odboru za pripravo odhoda štafcte mladosti v Slovcniji pa prcdlaga, da najdc novo grafično rešitev. Ljubljana, 28. 2. 1987 _ . . 1 Prcdscdstvo RK ZSMS NAŠI DANI Tako rekoč ostudno Naši dani, tednik RK ZSM BiH, so v zadnji številki pod naslovom »Tako rekoč ostudno« reagirali na pisanje Tribune, Tako kot Tanjugov dnevni bil-ten, ki povzema članek iz Tribune, tako se tudi avtor teh vrstic vljud-no opravičuje vsem tistim pošte-nim bralcem mladinskih in drugih časopisov, ki so imeli to nezgodo, da so, čeprav nič krivi in nič dol-žni, v zadnji številki Ijubljanskega študentskega časnika naleteli na kdo ve katerič z družbenimi sred-stvi financirane in od družbe veri-ficirane izlive pouličnega besa in posmehljivega negatorskega sovraštva, naslovljenega na že znane naslove: štafeto mladosti, predsednika ZSMJ, politični si-stem in tako dalje. Trivialna »tribuniada« Štafetni upor je v listu Tribuna dosegel raven pljuvalne hipertro-fije. Zdaj je že jasno: prvotna ideja o štafetni palici, težki »nekaj ton« (nosili naj bi jo izključno člani naj-višjega mladinskega vodstva), ki je metamorfozirala prek štafete-hloda do te zadnje (falusne obli-ke) na straneh Ijubljanskega štu-dentskega časnika, je samo va-riacija na isto temo, z istim ciljem in istimi protagonisti. No, ta zad-nja trivialna »tribuniada« se je spustila na raven pornografskega besednjaka in s temu primernimi slikovitimi primerjavami posku-šala odkrito obračunati s štafetno palico (falusne oblike). Ideologija, za katero se zavzemajo ti avtorji in njihovi idejni dvojčki, se konču-je v obzorju retrogradne konser-vativne zavesti. Skrb pa zbuja dejstvo, ki potrjuje, da se ta in podobna destruktivna početja že dlje ponavljajo ob nojevski zari-tosti glave številnih pristojnih fo-rumov (celo ob javni podpori), svetov in vseh, ki bi se - če nič drugega vsaj zaradi plače, ki jo dobivajo (kakšna banalnost) -morali distancirati od takšnih po-litičnih programov. Štafetna palica (falusne obli-ke) je prelila kapljo čez rob. Ni več nobenega dvoma, in to je nedav-no ugotovilo tudi predsedstvo CK ZKJ, da so takšni in podobni novinarski »kotleti« ne le delo ne-formalne skupinice Ijudi, pač pa »del splošnega nastopa meščan-ske desnice, ki, čeprav formalno in institucionalno neorganizirana deluje s skupne, izrazito protiko-munistične in protirevolucionar-ne idejne podlage«. Zato bi moral biti tudi zadnji Tribunin pljuvalno-politični nastop povod za najširše organizirano družbenopolitično akcijo, ki bi pospešila proces do-Igo pritajene perforacije čira na bolnih želodcih vse številnejših piscev takšnih in podobnih novi-narskih člankov. KOMUNIST 13.2. Bravo, Tribuna! Bravo, Tribuna, dvakrat bravo tvojemu odgovornemu uredniku Robertu Botteriju, ki se je na naj-bolj izpostavljenem mestu, uvod-niku, zares izpostavil. Zaškripalo je njegovo pogumno pero in v imenu boljšega jutri je letelo črni-lo na vse strani, da malokrat tako. Pa ne gre samo za neustrašnost viteza, ki bo z enim zamahom od-podil oblake in nam podaril toplo in svetlo sonce, marveč tudi za prosvetljenca, ki hkrati s svojim naukom razgrinja tudi najboljšo metodo dela. Celo tako se je po-trudil, da je za tiste, ki jim falus zveni preveč tuje, na koncu svoje-ga razglabljanja poskrbel za zelo realistično risbo... Vešče se je zavaroval tudi pred poznejšimi napadi, vselej se že namreč najdejo takšni, ki mu bodo potlej očitali, da ni bil objek-tiven. Ne, možak gradi na dej-stvih, ki jih je, da bi mu Ijudstvo laže sledilo, objavil kar v celoti. Naj se ve! Najprej je za demokra-cijo in odgovornost, ta dva ele-menta morata biti. Zato svoje pisanje gradi na dveh Tanjugovih izvlečkih, objav-Ijenih v Delu, in se nikakor ne us-tavi na pol poti. Ko pove vse, kaj je narobe in kako se ne sme, ga -kot se to praviloma dogaja pri nas - ne zmanjka, ampak predstavi tudi ves projekt, kako je prav in kako bi bilo treba. In ker revolucija v tej dobi bržkone še vedno žre svoje Ijudi, mu je prisrčno napakico vsekakor treba odpustiti, oziroma mu je v nobenem primeru ne bi smeli šteti v zlo. To, da je v imenu de-mokracije, višjih hotenj, sam ne-demokratičen, skrajno žaljiv in oseben, da se v svoji neomajni predanosti višjim ciljem ni niti malo prestrašil avtoritete (in po-sledic, ki iz tega izhajajo) pred-sednika ZK ZSM Jugoslavije, mu pač lahko očitajo samo dlakocep-ci. BORIS KUTIN slovenska izdaja Komunista, 13. februar 1987 naslov artikla oziroma notičke »BRAVO TRIBUNA« avtor notičke Boris Kutin vsebina: Takorekoč ironično, s stališča arbitra in zrele odgovor-ne osebnosti, s stališča zavedne-ga državljana, tovariš Kutin ošvr-ka odgovornega urednika štu-dentskega lista Tribune - Rober-ta Botterija osebno. Tovariš Kutin nastopi kotzrela razsodna oseba; se postavi v bran predsedniku Zvezne konfe-rence ZSM Jugoslavije - Hashi-mu Rexhepiji, češ da ga je Botteri v svojem uvodniku žalil, še več (citiramo zadnji odstavek Kutino-ve notičke): »In ker revolucija v tej dobi bržkone še vedno žre svoje Ijudi, mu je prisrčno napakico (Botteri-ju namreč) vsekakor treba od-pustiti, oziroma mu je v nobenem primeru ne bi smeli šteti v zlo. To, da je v imenu demokracije, višjih hotenj, sam nedemokratičen, skrajno žaljiv in oseben, da se v svoji neomajni predanosti višjim ciljem ni niti malo prestrašil avto-ritete (in posledic, ki iz tega izha-jajo) predsednika ZK ZSM Jugo- slavije, mu pač lahko očitajo samo dlakocepci.« konec citata. In res tovariš Kutin ni niti dla-kocepec in niti Heglovec! Kakšna avtoriteta je predsednik ZK Zveze socialistične mladine Jugoslavi-je, katere bi se moral ustrašiti od-govorni urednik Tribune? In kakšne posledice izhajajo iz tega ne-strahu? Pa preberimo Hegla: »Suvere-nost, najprej samo obča misel te idealnosti, eksistira samo kot same sebe svesta si subjektiv-nost in kot abstraktna, zatorej breztemeljna samoopredelitev volje, v kateri leži poslednja odlo-čitev.« Konec Hegla in začetek Marxovega komentarja: »Prvi stavek ne pomeni nič drugega^ kot to, da bi morala biti obča mi-' sel te idealnosti, katere klavrno eksistenco smo pravkar videli, samozavestno delo subjektov in da bi kot tako moralo eksistirati zanje in v njih.« Prekinjamo z Marxom in na-daljujemo s Heglom: »To je individualnost države kot take, ki je sama samo v tem eno. Subjektivnost pa je v svoji resnici samo kot subjekt, oseb-nost samo kot oseba, in v ustavi, dozoreli do realne umnosti, ima sleherni izmed treh momentov pojma svojo za sebe dejansko iz-dvojeno upodobo. Ta absolutno odločilni moment celote zatorej ni individualnost nasploh, ampak en individuum - MONARH.« Zaključujemo s Heglom in nadaljujemo z Marxom: »Ko bi bil Hegel izhajal od de-janskih subjektov kot baze drža-ve, bi mu ne bilo treba dopuščati, da se država na neki mističen na-čin subjektivira. Subjektivnot, pravi Hegel, pa je v resnici samo kot subjekt, osebnost samo kot oseba. Tudi to je mistifikacija. Za-radi tega postane mistična sub-stanca dejanski subjekt, in realni subjekt se pokaže kot nekaj dru-gega, kot moment mistične sub-stance. Prav zato, ker izhaja He-gel od predikatov, občih cpredeli-tev, namesto od realnega ENS, in ker vendarle mora obstajati neki nosilec te opredelitve, postane mistična ideja ta nosilec« In tudi zaključujemo s citiranjem Marxa. Ta kratek ekskurz v teorijo smo si privoščili zaradi razsodniškega švrkanja ter ogorčenosti tovariša Kutina nad predrznostjo odgo-vornega urednika Tribune, ki ni upoštval mistifikacije, ki bi naj bila na delu. Nasprotno, kot ste prav gotovo prebrali v Tribuni-nem uvodniku številka 6, Botteri očita predsedniku ZK ZSMJ po-manjkljivosti, ki so bistveno mo-teči elementi, da se Hashima Rexhepije pač ne da dojeti v vseh mistifikatoričnih razsežnostih. Botteri piše takole: »Da bi po-stal pravi sodobni simbol, bi mo-ral najprej postati medijska zvez-da a la kavboj Roni. Fizične pre-dispozicije, vsaj po sliki sodeč, ima, vendar se premalo pojavlja v njih.« Skratka Kutinov očitek Botte-riju, češ da se ni ob svojem pisa-nju ustrašil avtoritete, ki jo po-oseblja predsednik ZK ZSMJ in vseh posledic, ki bi ali celo bodo sledile, je neutemeljen. Kajti: Botteri v svojem uvodniku naj- vaja dejstva, zakaj Rexhepi ni in ne more biti avtoriteta z vsemi mističnimi atributi. Manjkajo mu ključne lastnosti osebnosti, lastnosti voditelja ali, če citiramo Botterijev predlog: »Predstaviti bi ga morali (Ha-shima Rexhepija) kot osebnost. Na primer takole: Mlad, šarman-ten in atletske postave. Ne kadi pije samo ob reprezentančnih priložnostih. Ni poročen, vendar ga ženske zelo zanimajo. Zna biti nežen in čustven, a hkrati nudi varnost in toplino. Je mož hitre akcije, skratka princ na belem ko-nju.« konec citata. Pripomba uredništva: Zdi se, da takšna predstavitev v javnosti ne bi za-vostovala za realizacijo tiste Heglove zahteve, citiramo: »Ta absolutno odločilni moment celote zatorej ni individualnost, ampak en individuum - MO-NARH«. konec citata. Res, Botterijev predlog za kon-stituiranje medijske zvezde, ime-novane predsednik ZK ZSMJ, je premalo, če predlagana oseba za Čin medijske zvezde, pač ne po-seduje oziroma ne reprezentira v svojih javnih nastopih nekaj osebnostnih lastnosti in je le ose-ba iz vrst brezoblične množice. In tovariš Kutin očita Botteriju, da je bil v imenu demokracije: »skrajno žaljiv in oseben«, in predvsem, da se ni niti malo ust-rašil avtoritete. Ne, tovanš Kutin ni dlakocepec, ni hegeljanec in ni prebral Marxa. Res pa je, da piše notičke v glasilo Zveze Komuni-stov Jugoslavije, glasilo, imeno-vano Komunist »Demokracija je resnica mo-narhije, monarhija ni resnica de-mokracije. Monarhija je nujno de-mokracija kot nedoslednost do same sebe, monarhični moment ni doslednost v demokraciji. Mo-narhija se ne more zapopasti iz same sebe, demokracija pa lah-ko. V demokraciji ne dobi noben izmed momentov kakega druge-ga pomena, kot mu pripada -vsak je dejansko le moment ce-lotnega demosa.« Karl Marx -Kritika Heglovega državnega prava. Ali lahko v kakšni demokraciji obstaja večje število monarhov? Morda, a kaj je potem z demokra-ci;o? Res pa je eno, v pravi monarhiji obstaja le en monarh - en suve-ren. RŠ 89,3 MHz UKW 106,4 MHz UKW POPRAVEK V tekstu Slovenski ugovor vesti v Avstriji je sicer več tis-karskih napak, vendar ena med njimi (spreminja namreč smisel stavka) zahteva popra-vek. Namesto stavka: »Eno naj- . bolj razveseljivih (če je pri teh ' primerih kaka stvar sploh lah-ko razveseljiva) spoznanj je bilo, da se ti oporečniki slabo ¦ razlikujejo od množice naših gastarbajterjev, katere sta v . tujino vodili želja in potreba " po boljšem zaslužku.«, mora . stati:... da se ti oporečniki, "zelo razlikujejo od množice' ; naših gastarbajterjev.^. * m a PM/r« irmPTrni H POJAVI MLADINSKEGA DESPOTIZMA HIC ET NUNC Vzrok, zakaj obremenjujemo že tako obremenjeno vesoljno mladino z lokalni-mi, navidez obrobnimi političnimi kuhinja-mi, je naslednji: Problemi, na katere smo naleteli, so v resnici širšega, ne le lokalne-ga značaja, poleg tega pa sploh niso ob-robnega pomena. Gre za presojanje upra-vičenosti manipuliranja delegatov in nji-hove odgovornosti lastnemu okolju, gre za svobodo glasovati drgače, misliti dru-gače, gre za svobodo drugačne biti. Dokler govorim in pišem o birokraciji na splošno, je to dopustno, sprejemljivo, celo popularno. Ko pa o tem istem spregovo-rim konkretno, neposredno in osebno, me prizadeti označijo za ekstremista, me-ščanskega desničarja in anarhista. To se ponavlja na vseh ravneh, v vseh sredinah, kjer zastavim svojo besedo. Menim, da je »spopad« z despotizmom in politokracijo potrebno začeti zelo konkretno, brez od-večnega frazarjenja in površnega etiketi-ranja. Morda bodo pričujoče vrstice kakš-nemu mlademu človeku, ki še ni povsem apolitičen, v poduk kot izkušnja sovrstni-kov. Ves tekst ima večji pomen v tem (od-nošajskem) kontekstu od videnja zgolj problematike praznovanja dneva mlado-sti (in vsega cirkusa s tem v zvezi). Javnost je bila dokaj do-bro seznanjena z razprava-mi in dogajanji okrog »Šta-fete«. Prazen prostor pa ostaja tam, kjer bi bilo po-trebno prikazati atmosfero v posameznih sredinah po občinah. Ozadje prav teh razprav in dogodkov v Iju-tomerski mladini je najbrž podobno še katerim dru-gim (ozadje ozadja pa se-veda ni za objavo). Manj pa je verjetno, da se je še kje končala razprava o štafeti tako kot v Ljutomeru. Delegat (sekretar) OK ZSMS Ljutomer se je v »izcrpni« informaciji svoji »bazi« opravičil, zakaj je (samovoljno) glasoval v nasprotju z njenimi stališči. Argumentira-ni ugovor k takšnemu opravičilu, zapisan na štirih straneh rokopisa z naslovom: Iz-hodišča za razpravo o subjektivnem in ob-jektivnem v dopisu sekretarja OK ZSMS Ljutomer št. 100/86 sem oddal (polpro-fesionalni) tajnici z namenom, da ga raz-pošlje vsem naslovljenim. To je bilo na-tanko pred tremi tedni. Ves ta čas (cel februar) pa je bil moj rokopis shranjen v predalu mladinskega sekretarja. Ta je namreč tajnici prepovedal, da bi tekst, na- menjen (javni) obravnavi, komurkoli po-sredovala. Zaradi tega se obračam na vas in pro-sim, da mi v primeru objave pošljete 50 izvodov časopisa. Tako bi Ijutomerska javnost (mladina) dobila možnost doko-pati se do »prepovedanega« teksta. OBČINSKA KONFERENCA ZSMS LJUTOMER Štev. 100/86 Datum: 30/12-1986 VSEM 00 ZSMS V KS, OZD, OŠ, KLUBIH, članom P OK ZSMS Ljutomer ZADEVA: Informacija o poteku 2. seje RK ZSMS v Ljubljani dne 23/12-1986 Spomladi začne štafeta mladosti svojo pot v Sloveniji. Na 12. kongresu ZSMS v Krškem, na mladinskem festivalu v Novi Gorici ter raznih razpravah, posvetih in okroglih mizah so se pojavila omahovanja in razprave o »ŠTAFETA- DA«, »ŠTAFE-TA- NE«, »ŠTAFETA V DRUGI OBLIKI«. Stališča predsedstva Univerzitetne konference ZSMS v Ljubljani do štafete mladosti in praznovanje dneva mladosti smo na Občinsko konferenco ZSMS Lju-tomer prejeli 8/12-1986, predlog pred-sedstva RK ZSMS za projekt obeleževa-nja dneva mladosti 198' smo prejeli 16/12-1986, sklep 00 ZSMS Ljuto-mer-mesto pa smo prejeli 1 8/12-1 986. Ker se je v vsebinski zasnovi odhoda šta-fete mladosti iz SR Slovenije v letu 1 987 odločalo na 2. seji RK ZSMS v Ljubljani dne 23/12-1986, predsedstvo OK ZSMS Ljutomer ni imelo časa organizirati obiskov po osnovnih organizacijah, kjer bi vsaj večina mladih Ijutomerske občine iz-reklo svoje mnenje o štafeti mladosti. Zato je predsednik OK ZSMS Ljutomer Štrakl Boris sklical posvet predsednikov in sekretarjev dne 1 9/1 2-1 986, da bi na podlagi posveta 00 ZSMS posredovali naše mnenje na 2. seji RK ZSMS v Ljub-Ijani. Posveta se je udeležilo 7 delegatov 00 ZSMS IZ KS (vabljenih 35), 1 dele-gat 00 ZSMS iz OZD (vabljenih 1 5), 5 delegatov iz OŠ, SSDU in študentskih klubov (vabljenih 11). Na posvetu smo izrekli stališče mladine občine Ljutomer, namreč, da nasprotuje-mo odhodu štafete mladosti, oz. da smo proti štafeti mladosti. Sam sem se obve-zal, da to stališče posredujem na seji RK ZSMS. Vendar sem po tri-urni razpravi na seji RK ZSMS v Ljubljani uvidel, da smo vsi skupaj v naši občini premalo seznanjeni oz. informirani o^vseh razpravah glede štafete mladosti. Še posebej, ker je na po-svet 00 ZSMS pri OK ZSMS Ljutomer bilo vabljenih 61 00 ZSMS, udeležilo pa se jih je sarno 1 5. Zato sem se sam od-ločil, da na seji RK ZSMS ne glasujem niti »proti« štafeti mladosti, niti »za« štafeto mladosti. Sprejmem kritiko nekaterih mladincev 00 ZSMS Ljutomer-mesto, da sem ne-pravilno posredoval naše mnenje na seji RK ZSMS v Ljublpni, vendarsmatrarn, da nisem ravnal napačno. Sem pa mnenja, da problemov mladih v občini Ljutomer ne bodo rešile okrogle mize za ukinitev štafete mladosti, za uved-bo civilnega služenja vojaškega roka, za ukinitev smrtne kazni, za črtanje dela 133. č/ena kazenskega zakonika ipd. NaŠ glas mora postati močan pri pro-blemih zaposlovanja, pri štipendijski poli-tiki, močni moramo biti pri vprašanju možnosti o spremembi odloka o prireja-nju javnih zabav (pri tem mislim, da tudi 00 ZSMS kot DPO lahko samostojno, brez pokrovitelja priredi zabavo), moramo vztrajati pri problemih ekologije, pri sta-novanjskih problemih in ne navsezadnje tudi pri problemih gospodarstva v naši občini. Mislim, da so to resnični problemi naše mladine, ki jih moramo reševati, da bomo lahko počasi lažje zadihali v lepšo prihodnost. Mladinski zdravo! Sekretar OK ZSMS Ljutomer: PAUŠNER Boris, I. r. OBČINSKA KONFERENCA ZSMS UUT0MER (Rokopis je bil oddan v torek, 3. 2. 1987) Štev.: ( Datum: VSEM OOZSMS V KS, OZD, OŠ. ŠTUDENTSKIM KLUBOM, ČLANOM PREDSEDSTVA OK ZSMS Ljutomer ZADEVA: IZHODIŠČA ZA RAZPRA-VO 0 SUBJEKTIVNEM IN OBJEK-TIVNEM V DOPISU SEKRETARJA OK ZSMS UUTOMER (Štev.: 100/86) Povsem slučajno sem prebral dopis OK ZSMS Ljutomer št. 100/86, ki je bil poslan vsem 00 ZSMS, klubom in čla-nom predsedstva OK ZSMS Ljutomer, med katerimi sem tudi sam. Zanimivo, da tega dopisa niso razen mene dobili tudi nekateri drugi posamezniki, ki se jih vse-bina dopisa najbolj tiče.Recimo, da je od-povedala pošta, ali ka|eri drugi člen v ve-rigi informiranja. Vsebina dopisa, ki nosi naslov »Infor-macija o poteku 2. seje RK ZSMS v Ljub-Ijani dne 23/12-1986« je zastavljena tako, da zahteva resnejši pristop in po-globljeno razpravo. Zanjo ponuja Mark-sistični center pri OK ZSMS Ljutomer na-slednje izhodiščne točke: 1. Informacija o poteku 2. seje RK ZSMS ne vsebuje nobenih podatkov, ki bi zares jnformirali oz. osvetlili potek same seje, pač pa je neargu-jtientirano prepričevanje o upravičenosti samovoljne odločitve delegata (sekretar-:a OK ZSMS Ljutomer) pri glasovanju. V tem smislu omenjeni dopis ne bi smel nositi takšnega naslova. To dokazujejo spodnje točke, iz katerih se med drugim kaže potreba po še eni, popolnejši jnformaciji oz. zapisniku seje RK ZSMS. 2. Analiza strukture udeležencev po-sveta predsednikov 00 ZSMS in članov predsedstva (z dne 19.12.1 986), kakrš-no ponuja sekretar, je brezpredmetna. Med razpravo je bilo namreč jasno pove-dano, da zavzema sprejeta stališča le predsedstvo, ki pa JE BILO SKLEPČNO. 3. Dejstvo je, da je bila odločitev o vzdr-ženju na glasovanju samovoljna odloči-tev, v nasprotju s stališči, katere je spre-jelo predsedstvo OK ZSMS Ljutomer in jih tudi argumentiralo. 4. Ugotovitev sekretarja, da smo v občini premalo sezna-njeni oz. informirani o razpra-vah glede štafete mladosti ni relevantna in lahko velja le kot splošna ocena, na osnovi katere se ni moč opredelje-vati »za«, ali »proti« ali kako drugače. Morebiti pa je to ugotovitev sekretarja o last-nem nepoznavanju tfe proble-matike? Nemalo mladih je takih, ki se že več let ukvarjajo s temi vprašanji na tak ali dru-gačen način in so zanesljivo dobro infor-mirani... VEČINA NEDEJAVNIH MLADIH PA JE V GLAVNEM INDIFERENTNA DO VSEH KOČLJIVIH TOČK, Kl ZADEVAJO NAŠO DRUŽBO. TAKSNI MLADINCI SO MLADINA LE PO STAROSTI. SKLI-CEVANJE PRAV NA TAKŠNI PASIVNI KONFORMIZEM JE V NAŠI DRUŽBI SPLOH ENA TEŽJIH DEFORMACIJ. MANIPULIRATI Z INTERESI V IMENU PRAV TE »MLADINE« PA JE HUDO NEODGOVORNO POČETJE, Kl PRIČA 0 PRIVATIZACUI INTERESOV PROFE-SIONALCEV-FUNKCIONARJEV. 5. Sekretar Paušner sprejema kritiko, vendar meni, da s samovoljno odločitvijo ni ravnal napak. To je zelo čuden način sa-mokritike, ki bi ji lahko našli primerjavo v nedotakljivosti volje izbranih posamezni-kov v stalinizmu. Javna kritika sekretarja OK ZSMS Lju-tomer (Delo, Mladina, Teleks) ni kritika posameznikov. To je kritika, ki jo je izreklo predsedstvo soglasno. ZELO POPULARNO POSTAJA, DA SE OPOZORILA 0 POSAMEZNIH PROBLE-MIH Kl SO KAPITALNEGA POMENA ZA NADALJNJI PROCES DEMOKRATI-2ACIJETE DRUŽBE, DISKVALIFICIRA- JO KOT MNENJA POSAMEZNIKOV. PRAV TAKŠNIH DISKVALIFIKACIJ SMO BILI DELEŽNI MLADI TUDI V MN0G0 OMENJANEM G0V0RU TOV. BAČIČA, KATEREGA KRITIKE PA RES-DA NISMO URADNO POTRJEVALI NA SEJIPREDSEDSTVAOKZSMSLJUTO-MER. DRŽI PA TUDI, DA MNENJE 0 BAČIČEVEM GOVORU Nl SAMO MNE-NJE »POSAMEZNIKA«. 6. Sekretar izraža v »Informaciji o pote-ku 2. seje RK ZSMS« mnenje, da proble-mov mladih v naši občini ne bodo ukinile okrogle mize za ukinitev štafete, za uved-bo civilnega služenja vojaškega roka, za ukinitev smrtne kazni, za črtanje člena 133 itn. MLADI Bl PO NJEGOVEM MNENJU NAJBRŽMORALI BITI LETRANSMISI-JA IDEJ STAREJŠIH MENTORJEV IZ DRUGIH DPO IN SE ČIM MANJ DOTI-KATI ŠE NENAČETIH VPRAŠANJ. IZ TEGA IZHAJA, DA JE EDINA PRAVA POZICIJA PRIHAJAJOČIH GENERACIJ OHRANITI STATUS QU0. TAKO SE LE NADALJUJE VSESPLOŠNA PASIVIZA-CIJA LJUDI, Kl JE ENCIM TROHNENJA SODOBNE DRUŽBE. 7. Še nekaj pripomb k drugemu delu dopisa, takozvane »Informacije«. Tovariš sekretar ponuja svoji mladini tri področja, na katerih mora njen glas postati močan. Prvi dve sta področje zaposlovanja in šti-pendijska politika, tretje pa področje pri-rejanja javnih zabav. Postavljanje proble-matike zaposlovanja in štipendiranja v al-ternativno pozicijo proti prej naštetim »vročim« temam ie sila poenostavljeno gledanje na to, s čim naj se mladina v (naši) občini ukvarja. Sekretarzastavlja to vprašanje celo v smislu nekakšnega str-njenega akcijskega programa, ki naj mla-dino odvrne od razmišljanj, ki so nekoliko pred časom in zato za oblast in nekatere sfere državnega aparata celo nevarne (?). Težko si je predstavljati proces nadaljnje demokratizacije, ne da bi odpirali ta koč-Ijiva vprašanja, ki pa so (za čuda) v večini okoliških držav že rešena (pred kratkim so uvedli civilno služenje vojaškega roka celo na Poljskem). Zgolj ukvarjanje s problemi hitrejšega zaposlovanja mladih utegne postati brez-predmetno, v kolikor ne bomo k temu in podobnim problemom pristopili bolj stro-kovno in konkretno. Zato v zvezi s tem predlagamo, da tovariš sekretar obišče vse delovne organizacije v občini in se z odgovornimi neposredno pogovarja o problemih hitrejšega zaposlovanja mla-dih, o njihovih stanovanjskih problemih in večjem štipendiranju iz združenega dela, predvsem za VI. in VII. stopnjo izobraz-be. NEDVOMNO JE POZITIVNO, ČE SE MLADI V OBČINI UKVARJAJO Z DE-JAVNIKI, Kl DOLOČAJO SOCIALNO EKONOMSKE POGOJE NJIHOVEGA BIVANJA. SAMO TO PA JE ZA OSVE-ŠČENO MLADO POPULACIJO MNOGO PREMALO, DA Bl SE REŠILA FRAKCIO-NARNIH SPON PASIVNEGA KONFOR-MIZMA. PROBLEMI, Kl SE POJAVLJA-JO V VSEH SFERAH BITJA IN ŽITJA NEKE DRUŽBE, SE PREJ ALI SLEJ PRE-VALIJO NA HRBTE MLADIH, KOLIKOR TO ŽE SEDAJ NISO PROBLEMI MLA-DIH. 8. Gledezadnjega dela »Informacije«-področja prirejanja javnih zabav pa samo nasiednje: Žalostno je, da imajo prav tisti mladinci, ki so profesionalno zaposleni v mladinski organizaciji, tako malo časa za poglablja-nje v socio-ekonomske in idejne aspekte mladinskega delovanja, na drugi strani pa toliko časa in energije za »probleme« pri-rejanja javnih zabav. ALI PA SO MORDA TAKSNI MLADINSKI PROFESIONALCI ZAŽELENI? VODJA MARKSISTIČNEGA CENTRA PRI OKZSMS Ljutomer: GORAN SOSTER PRAVICA IMETI PRAV Janez Stanovnik se je na lanskem mladinskem kon-gresu zavzel, da bi naj družba (naj dodam - beri: oblast?) priznala mladim pravico do greha. Rekel je, da brez te pravice ni mogoče sprejema-ti nikakršnih odločitev, ures-ničevati nobenih zamisli. Delo ga je v citatu popravilo in pisalo o »pravici do napa-ke«. Ožji in bolj enoličen po-men, pa naj bo: kdor dela, se bo občasno motil, predvsem sprva. Če se mu naj dovoli delo, se mu morajo dovoliti tudi napake, vsaj tedaj, če bodo storjene v dobri veri in če jih bo storilec priznal in skušal popraviti. Humanum erare est. Človeško je pa tudi to - saj smo razumna bitja, ali naj bi bili - da imaš kdaj pa kdaj prav. In tu se šele začne pravi hudič. Napako ti še nekako dovoli-jo, oni, ki imajo vselej prav. Zakolnejo, potem se namuz-nejo in si pogladijo brke. Zmotil si se, a vse je, kot je treba. Kajti ti si se zmotil. Oni so imeli prav, kot je bilo vse-lej, kot bo vsakokrat. Bertrand Russell je v pik-rem - in resigniranem - tre-nutku napisal: "Dajte mi dovolj močno vojsko in sredstva, da jo bom vzdževal,pa se bom potrudil, da v dvajsetih letih prepričam narod, da voda vre pri nič stopinjah in zmrzuje pri sto, ali karkoli podobnega, kar bi bilo v interesu države, da Ijudje verjamejo.Moje resnice se bodo učili po vseh šolah, in vsakdo, ki bo glasno podvomil vanjo,bo javno "zamrznj-en" na grmadi.Le najvišji politiki si bodo ob večerih, že okrogli od pijače, šepetali kakšna neumnost je vse to.Potem se bodo smejali in spet nalili kozarce." Štiri leta tega je tedanje uredništvo Ka-tedre intervjuvalo prof. Branka Horvata o YU ekonomiji. Po zanimivem sestanku, na katerem je najbolj vihral tedanji pred-sednik izdajateljskega sveta, tov. Tomaž -Kšela (sedanji sekretar OK ZSMS Mari-bor^otovž in bojda bodoči odg. urednik Večera), je izd. svet uredništvu prepove-dal objavo intervjuja, saj: "Ali se bomo sedaj postavili v položaj, da bomo v mladinskem tisku začeli spreminja-ti ocene zvezne skupščine? " Članu izd. sveta, ki bi objavo dovolil so bolj linijski kolegi povedali, da je »tudiza-vzemanje za objavo tega vprašljivo«. Motiti se je bilo v demokratični, samo-upravni Sloveniji dovoljeno in moža pono-či niso prišli iskat, uredništvo je celo obja-vilo zapisnik sestanka, tako da za dogo-dek vemo. Nerodno je le to, da je imel -kolikor lahko po zapisniku sklepamo o na-povedih prof. Horvata o razvoju YU krize -le-ta precej prav. Danes je to očitno in ni dvakrat reči, da ni bilo očitnc tudi takrat. Klasičen sovjetski vic pravi, da vprašu-jejo sov. državljana, kaj misli o S>olidamos-ti? »To, karpiše v Pravdi.« 0 Saharovu? »To kar piše v Izvestjih.« 0 Afganista-nu? »Karpiše v Krasnaji zvezdi.« Pa ga vprašajo-tovariš, kaj vi nimate svojega mnenja? »0, imam ga, imam, samo stri-njam se ne z njim.« Orvvell piše, da katoliki in komunisti ni-koli nočejo drugače mislečemu priznati, da bi lahko bil pameten in pošten. (Tako je bilo pred vojno: pred nekaj leti seje pojavilpoljski vic, kipravi, da obstajajo med njimi pametni, pošteni in člani PZDP, najdejopa se tuditaki, kiso dvo-je od tega: časi se spreminjajo in pred-sodki z njimi). Obe organizaciji sta ne-zmotljivi in tudi ostre samokritike ene od njiju govore le, »motili smo se, a sedaj vemo«. Divje, omotne so misli, da bi Partija en-krat priznala, da ni imela prav... in se po-tem opravičila mrtvemu Kocbeku... in še živima Miklavcu in Blažiču, ki sta šla v za-por, ker sta napisala dobre besede zanj... in Spomenki Hribar, ki so jo dve leti pre-ganjali, ker je pošteno povedala, kar je mislila, da mora povedati... in imela prav (in profesorju Dragoljubu Petrovicu, ki je dobil v Novem Sadu 60 dni ječe za članek Pomirimo prijatelje, neprijatelji su smi-reni v Književnih novinah, 15/10/85, kjer je rekel nekaj dobrega o Krivdi in gre-hu...). Kaj Partija res ne more glasno reči, da tukaj... in tukaj... in tam ni imela prav? Humanum erare est - sed diabolicum perseverare. Kako naj ji potem verjame-mo, da ima sploh kdaj prav? Kako naj cvete demokratična tradicija v družbi, ki je svobodo proslavila s pobojem - brez sodbe in brez groba - dobrih deset tisoč svojih Ijudi, slovenskih Ijudi. Kolone kamionov skozi Kočevje, zvezani fantje in sod apna na kamionu, da jih bodo prekrili z njim. Res je, kasneje je bila roka blažja: po Nagodetovem procesu je bil streljan samo glavni obtoženec in dachauski pro-cesi so prinesli tudi precej preživelih. Tudi Pučniku so s smrtno kaznijo samo grozili in zadnje čase se v Sloveniji menda več ne strelja. Pa vendar... zakon predvideva smrt v 40 členih. Kot je rekel Ensenzberger -smrtna kazen brutalizira cel kazenski ko-deks: če ts lahko tudi ubijejo, si lahko predstavljaš, kaj vse zmorejo (intervju s Srdjo Popovicem, Katedra 1/12/86). V državi, kjer se oblast tako otepa pobud proti eksekucijam, da so v Srbiji nasprot-nikom smrtne kazni prepovedali društvo zaradi »neustavnosti« predloga in ni ob-last še nikoli (vsajne da bi vedel) prizna-la, da ni imela prav (in da je imel prav kdo drug) - kako si naj demokratično samo-upravno delo najde veselje in zaupanje, ko pa nikoli ne moreš imeti prav, če misliš drugače. Pravico do zmote ti bodo morda še pri-znali, a pravico, da imaš prav? In tudi ubi-jejo te lahko. Zakaj te pa ne bi? Samo Resnik BOGOVI NE GREDO NA PIVO Katedra - tujek. ki je tuj mariborskim mladincem. Družbajim daje sredstva, da p/juvajo. Zgrozišse, kojopo-gledaš. Pisuni, škrabani, če jim kaj rečeš, te takoj pri-merjajo s fašisti, stalinisti. Tem Ijudem bomo povedali, da mariborska mladina ni na njihovi strani, ampak je za napredek. Kot Nova revija iz-koriščajo družbena sredstva, da blatijo ves NOB in pravijo, daje to bratomomo klanje in da so tega krivi komunisti. »Bogovisožejni«,je Katedra na naslov-nici zadnje številke napisala čez faksimile Delovega člančka, kjer piše, da Mb borci »predlagajo« MKSZDL, naj s kadrovskimi spremembami pomaga študentskemu časopisu, ki »vnaša nemir med Ijudi in podpihuje nezadovoljstvo.« Ko je na sestankih izdajateljskega sve-ta obtožene revije 13. 2. Marjan Kos, predstavnik mestnega komiteja ZKS, predlagal ustanovitelju, naj presodi odgo-vornost gl. urednika in pripomnil, da bi bila primerna konsekvenca njegov »odstop«, ga je študentski član izd. sveta vprašal, če so bogovi žejni krvi. Tov. Kos ni odgovoril, vendar je v tihih pogovorih z lanske po-mladi odstavljenim gl. urednikom (ki se-daj vrši isto dolžnost na Tribuni) spet in spet zagotavljal svojo dobronamemost. Tekst, zaradi katerega naj bi Miran Les-jak, gl. urednik Katedre, izgubil glavo, je drobno pisemce Ljubljančanke Marice Zalar, ki odgovarja na v predzadnji številki objavljeno pismo naključnega bralca Sta-neta Zarnika - mož je ugotovil, da so med uredniki Katedre agentje CIA, narkoma-ni, bedaki in duševro in telesno utrujene osebe z žabjo perspektivo. Zalarjeva ime- nuje pisca »zagamanega rusofila« in se sprašuje, če ni tudi on kje morilec domo-brancev, ko tako nečloveško piše o Spo-menki Hribar. Prisotni DP delavci so po-vedali, da je objava teksta nesprejemljiva, niso pa povedali, zakaj. Pa sj poglejmo to grozno pisemce: Izja-va: »Če so oni nastali kot domobran-ci... ste za to krivi vi, ki ste takrat slu-žili ruskim okupatorjem in boljševi-kom,« \e seveda pretirana, zmotna in ža-Ijiva, gotovo pa je, da partija pri žalostni zgodbi državljanske vojne na Slovenskem ni nedolžna (bralec si lahko oblikuje mne-nje o tem ob tekstu Spomenke Hribar v Novi reviji št. 48). Obstaja celo verjet-nost, da so bile nekatere obžalovanja vredne odločitve sprejete zavestno in s premislekom. »Pomorjeni niso bili samo domobranci, ampak civilisti, sorodniki, matere, sestre, otroci in znanci...« Med pobijanjem neoboroženih moških in žen-sk ne vidim bistvene razlike, pobijanje ot-rok pa bi bilo zločin, ki mu težko najdeš opravičilo. Pa vendar se vztrajno slišijo govorice, da se je po zmagi streljalo tudi otroke, skupaj z materami. Molčeča pre-poved raziskovanja teh dogodkov in pisa-nja o njih vzbuja slabe slutnje (govori se končno tudi, da v nekaterih roških gozdo-vih še velja »mrtva straža«, študentka, ki se je pred leti izgubila na tistem področju, mi je opisovala čudne obraze vaŠčanov, ko je naposled le našla pot do hiš, ton stavkov pa je nehote klical v spomin Stal-kerja in Zono bratov Strugacki (Piknik na robu ceste) in Tarkovskega (Stalker). In vendar gre morda samo za govorice, za bajke, ki živijo od zraka in strahov. Opravičila vrste - »pobili smo moške, ker so bili proti nam; pobili smo dečke, ker bodo postali možje; pobili smo ženske, ker so rodile sinove; pobili smo deklice, ker bi postala ženske« - so bila del foklore vietnamske vojne in marsikatere druge tudi. Up^m, da se jih na Slovenskem v zadnjih tisoč letih ni sli-šalo in da se jih še vsaj sto let ne bo. Samo to vem: trupla je treba pokopati, če so predolgo odložena po omarah, smrdi celo stanovanje. Dlje ko se s tem odlaša, slabše je. Cenzura in sekanje glav urednikom in pisGem ne rešujejo ničesar. Legende in zaklinjanja pred oltarji ne re-šujejo ničesar. Edino, kar se doseže je, da oblasti na koncu nihče več ne verjame, pa če reče, da je podnevi svet/o. Prepovedanih knjig ne ujame nobena kritika, pa če so še tako slabe. Organizacija, ki jo je na sestanku izda-jateljskega sveta Katedre predstavljal tov. Kos, ima po mnenju Marice Zalar in morda še nekaterih prebivalcev te dežele krvave roke. Morda bi bilo smiselno, če bi bolj prijazno gledala tiste, ki prinašajo milo in vrč vode, pa čeprav delajo to iz ra-dovednosti ali Ijubezni do dobrega pisa-nja. Z umitimi rokami bi lahko prijela vrček s pivom. Tudi Ijudje so kdaj žejni. Samo Resnik SVETA INKVIZICIJA Sveta inkvizicija je spet na pohodu. Izvlekla je meč in s sabo povabila v boj vse pra-voverno občestvo, s katerim pritiska na oblast da naj končno zopet uvede spekta-kel sežiga drugače mislečih. Ta spektakel krvi željnih je zaenkrat izostal, toda pota Gospodova in tista njegove šibe so nepredvidljiva. Oglej-mo si torej, kaj je naš greh, ki sili inkvizitorje, da nasvlačijo na grmade in prepustijo naše grehe očiščevalni moči og-nja. Naš prvi greh nosimo v sebi že od mla-dinskega kongresa v Krškem, kjer smo bili dovolj predrzni, da smo v kongresnih dneh postavili nove in drugačne zahteve, ki niso bile (kot je bilo v navadi) prepisane iz resolucij prejšnjih let niti usklajene s partijskimi smernicami. Ob tem dogodku je začela inkvizicija biti plat zvona, njeni aktivisti pa zbirati dračje za grmado, ki so jo prižgali na zveznem kongresu v Beo-gradu. Naši delegati so si na splošno za-čudenje upali predložiti zahteve, postav-Ijene v Krškem. Ogorčenje pravoverne ju-goslovanske javnosti je bilo neizmerno, saj podobne nesramnosti (mišljeno je po-stavljanje zahtev, ki niso predvidene v Bibliji socializma) na zvezni ravni, v pogo-jih pluralizma samoupravnih interesov, še ni bilo. Naši delegati so jo s pomočjo ve-like sreče odnesli z nekaj sajami in gren-kim spoznanjem, da inkvizitorjev iz knjige Tisoč in ena noč (pod Stalinom) še ni na-grizel zob časa. Sveta inkvizicija si je mela roke, odrezala je glavo kači grozeče kriti-ke. Toda greh ni utihnil, niti potuhnil se ni. Še naprej je naseljen v duši slovenske mladeži in se grozeče širi. Apostoli (teore-tiki) inkvizicije pa še naprej iščejo zdravilo proti grehu, ki ima mnogo oblik in se po-javlja v različnih okoljih, ki je imun na se-kanje glave. Iskanje krivca za greh je po-stala prva naloga inkvizicije in osrednja tema časopisja. »Videl sem jih na Cankarjevi cesti pred »Kulturnim centrom ZDA« v druž-bi s predstavnikom tega centra (op. za-radi visoke postave je ta človek toliko bolj viden). Videl sem jih v neki znani restavraciji Ljubljane, zopet v družbi z istim človekom. Ko že omenjam »Kul-turni center ZDA« na Cankarjevi cesti, je to zame čisto navadna agentura CIA. Prepričan sem, da hodijo tzv. alterna-tivni borci tja po instrukcije, kakšni naj bodo načini alternativnega gibanja v konkretni politični situaciji pri nas.« Mi- sel, ki bi lahko bila izvzeta iz kakšne dobre vohunske zgodbe, je d°' -azmišljanja Stri-tar Bojana (Teleks, 1 2. 2. 1 987) o fašis-tičnem ekscesu v Sarajevu in o njegovi povezavi s peščico slovenske univerzitet-ne mladine, ki je inscenirala dogajanje pred Maximarketom. Navedeni tovariš gre v svojih razmišljanjih še korak naprej odpisanjatednika RKZSM BIH Našidani (pisanje tega tednika je povzelo Delo 1 4. 2. 1 987), ki trdi, da so pobude slovenske alternative »del splošnega nastopa meščanske desnice, ki, čeprav formal-no in institucionalno neorganizirana, deluje s skupne, izrazito protikomunis-tične in protirevolucionarne idejne pod-lage.« Navedel sem dve obtožbi, ki se po vsebini sicer raziikujeta, sta pa naslovljeni na isti naslov. To ni polemika s pobudami, temveč poziv oblasti, da sankcionira miš-Ijenje, da postavi vsako novo pobudo na grmado in jo kot heretika zažge. Oglejmo si še podrobneje razloge, zara-di katerih bi si mi zaslužili grmado. 0 misli, da smo plačani agenti CIA ali pa v neko-liko milejši obliki meščanska desnica, lah-ko rečem samo to, da so v zgodovini takš-ne obtožbe zelo pogoste (veliki vzornik za vse, ki operirajo s takšnimi obtožbami, je Stalin), da pa se običajno izkažejo kot golo sredstvo za eksemplarično kaznova-nje. Pobuda za možnost civilnega služe-nja je dregnila v temo, ki je bila za vso do-mačo javnost tabu. JLA se je vedno prika-zovalo kot kovačnico bratstva in enotnos-ti, kotedinopodročje, kjersejeduh komu-nizma realiziral v formuli oboroženega na-roda. Stvar, ki moti ob tej sliki, so oporeč-niki vesti v zaporih, samomori, ter pobegi iz te idealne družbe (eden od njih se je lani tragično končal). Obstaja pa še eno pod-ročje, ki je sicer vezano na J L^, se pa je o njem priporočljivo pogovarjati. Edini po-goj, ki mora biti ob tem izpolnjen, je poro- čanje s pravoverne, to je družbeno korist-ne pozicije. V mislih imam eno razsežnost kampanje za odločanje slovenskih mla-dincev za vojaške poklice. Družba, ki sebe razgiaša za miroljubno in trdi, da je njen prispevek k miru njena armada (ob tem pa obsoja militarizem ostalih), družba, ki zaustavi akcijo proti vojnim igračarn za otroke, ker to škoaijivo vpliva na odloča-nje za vojaške poklice, ima - v kolikor se samo razglaša za miroljubno - dvcj^no moralo, če pa je mirotjubna, kastrira svojo duhovno moč. V teh nekaj vrsticah so raz-logi, ki nas vodijo na grmado. Nekaj zapo-rnikov manj (po uradnih zagotovilih pešči-ca), nekoliko manjše število pobegov in samomorov je, po obsodbah sodeč, želja mračnjaških sil. BLAGOR DEŽEUt Kl IMA TAKŠNE MRAČNE SILE, KAKSNA JE ŠELE NJENA SVETLA AVANTGAR-DA. Drugi greh je še težje odpustljiv od prvega, saj se je zgodil po prvih opozo-rilih svete inkvizicije. UK ZSMS si je dovolila pustno rajanje (štafetni dogo-dek) na dan, ki v koledarju ni označen kot pust. S tem je navadnemu smrtni-ku približala rajanje peščice ob spreje-manju odločitev. Pokazala je, da je lah-ko tudi pustna šema predmet demo-kracije. In še celo več. Predmet, o katerem se razpravlja v kakšni ustanovi marmomega videza, je vedno častitljiv, pa čeprav bi to bila ista šta.feta, ki so jo klesali pred Ma-ximarketom. Umetnik, ki bi jo izdelal, bi dobil lepo finančno nagrado in družbeno priznanje. Štafeta, ki pa so jo klesali mladi umetniki na trgu, je šema; demokrati-čen dialog na ulici pa nekulturna pro-vokacija. V času rojevanja demokracije je bilo obratno, edino dialog na trgu je bil demokratičen, dogajanje v palači pa pustovanje. Biiža se pust in z njim trenutek resnice, ko bo maškerada postala splošno družbe-no pravilo, ko bo zajela vse družbene plas-ti ne glede na ceno zidov, ki jih obdajajo. S skupnirn^ močmi se bomo poskušali znebiti sneoa, ki je prekril našo domovino na sončni sfrani Alp. VSEM grešnikom v opomin, ki se ne menijo za grozeče bolečine peklenskega ognja in vsem tistim, ki niso nikdar gresili v razmislek. MATEJEV EVANGELIJ Kaj se vam zdi? Če ima kdo - sto ovac in katera izmed njih zaide, ali devetinde-vetdesetih ne pusti na gorah in gre iskati tisto, ki je zašla? In če jo najde, resnično, povem vam, se je bolj veseli ko devetin-devetdesetih, ki niso bile zašle. Tako ni volja vašega nebeškega Očeta, da bi se kateri teh malih izgubil. SILVOZAPEČNIK ZAKON O JAVNEM OBVEŠČANJU Nekaj metrov od magisuata leži Ljub-Ijanski mestni arhiv. In v tej shrambi lahko vzuajen brskač najde sveženj z oznako B 264 II. V svežnju pa lahko najdete letak iz leta 1751. Na letaku pa lahko najdete »Oklic«, ki zelo nazorno dokazuje, da je bilo življenje novinarjev naporno že za časa Marije Terezije. Kartakoj priznajmo, da tega oklica ne citiramo po originalnem viru - torej svežnju z oznako B 264", pač pa po petdeset let stari »Kroniki sloven-skihmest«. Letakjebil natisnjenv Ljublja-ni leta 1751. ali če smo natančnejši, 23. oktobra istega leta Pa si poglejmo vsebi-no »Oklica«. »Njihovo cesarsko-kra/jevo Veličanstvo so z nejevo/jo sli-šali, da se veliko pisanih čas-nikov sklada v Njihovih ded-nih deželah, brez sramu raz-daja povsod in razpošilja celo izven države. V teh so časo-pisne novice večinoma neute-meljene, lažnive in po vsem videzu nalašč izmišljene, za kar bo vsakdo sam po pameti razumel, da se tem neresni-cam ne sme niti najmanj ver-jeti. Da se odslej omeji in ustavi to zlobno in kaznivo početje in da se s takimi neresnicami ne povzroči slab vtis, sum in ne-zadovoljstvo v deželi in zunej, So najvišje imenovano njiho-vo cesarsko-kraljevo veličan-stvo blagovolili tudi glede tostranskih dednih dežel naj-milistljiveje ukazati svoji tu-kajšnji deželnoknežji gospos-ki, da s to javno razglasitvijo vse take novinarje posvarijo, naj se navedbe vseh neres-ničnih in količkaj sumljivih no-vic tako gotovo vzdrže, kakor gotovo bo vprotivnem prime-ru tisti, ki bo v tem za krivega spoznan in se mu bo krivda dokazala, najostreje kazno-van, pod okolnostmi tudiz ba-tinanjem - udarjanjem s pali-co in z izgonom. Da bi se dognali taki zlobni prestopki tega najvišjega uka-za, se s tem tudi denuncian-tom ali ovadite/jem poleg za-molčanja njihovega imena nudi nagrada 100 zlatnikov. Tako se bodo vedeli vsi taki novinarji čuvatipredpopolno-ma neizogibno strogostjo in kaznijo, ki jih čaka. Ljubljana, 23. oktobra 1751 Povej to drug drugemu!« Takšne stvari so se torej dogajale leta 1751. Kronika slovenskih mest navaja, da je ta oklic poslala cesarica oziroma njeno zastopstvo mestnemu magistratu, ta pa ga je 12. januarja 1 752 dal razgla-siti z bobnanjem. Morda tale dokument ne bi bil tako za-nimiv, če ga ne bi prebrali ravno danes. Včeraj je namreč začel veljati novi zakon o javnem obveščanju, torej zakon, ki med drugim prepoveduje razširjanje neresnič-nih in vznemirjajočih vesti, stari zakon o javnem obveščanju pa je nehal veljati. Ali kot bi rekli v programu zveze komunistov: »Nič nam ne sme biti tako sveto, da tega ne bi smeli spremeniti«. Stari zakon je to-rej mrtev, živel novi. Pravkaromenjeni ok-lic pa dokazuje, da novi zakon le ni tako zelo nov, pač pa se napaja z idejami Ma-rije Terezije in njenih podanikov. Rekli boste, spet smo naredili korak nazaj! Morda je to res, hkrati pa velja omeniti, da je predzadnja pomembnejša reforma na slovenskih tleh, torej šolska reforma, uki-nila gimnazijo, ta pa je - kot vemo izzum prosvetljenih absolutistov in tudi Marije Terezije. Reforma zakona o javnem ob-veščanju torej vodi v obratno smer kot re-forma šolstva. Na prvi pogled se ta pro-cesa zdita protislovna. Če pa bi stvar bolj resno zagra-bili, bi prišlo do močno za-nimivih zaključkov. Obdobje Marije Terezije namreč imenujejo »Pro-svetljeni absolutizem«. Gre torej za obdobje prosvet-Ijenstva, vladavine razuma in učinkovitosti, hkrati pa tudi za obdobje absolutiz-ma, torej za čas samovolje vladarjev. S šolsko reformo smo se znebili gimnazije, torej prosvetljenske kom-ponente tistega obdobja, z zakonom o javnem obveš-čanju pa smo nekaj prido-bili: namreč absolutistično komponento tistih časov. Če povzamemo: od časov Marije Terezije je ostal le še absolutizem, prosvet-Ijenstva pa smo se znebili. INIaravnost rečeno: samo-upravni socializem lahko živi brez racionalnosti, ne more pa brez svežih variant restriktivnih absolutistič-nih zakonov. Ob prebiranju starega zakona o javnem obveščanju, torej tistega, ki ga je spisala Marija Terezija, lahko ugotovimo še eno stvar. Namreč, da se ovaduhom danes godi mnogo slabše kot nekoč. Ovaduh je za svoj podvig leta 1752 dobil 100 zlat-nikov. Danes ovaduh ne dobi nič. Ovaduh bi pravzaprav moral biti vsakdo, vsi bi mo-rali gledati pod prste drugim, vsi bi morali skrbeti za splošno Ijudsko samozaščito. Trdili bi celo lahko, da je prišlo do moč-ne degradacije ovaduškega poklica. Ne-koč si z eno ovadbo obogatel, danes pa je ovaduštvo takorekoč samoumevno. Ne-koč so ti dali polno mošnjo in zagarantirali anonimnost, danes pa po telefonu zavrtiš številko 985 in poveš, da se nekje doga-jajo nezaželene stvari. Ovaduška kompo-nenta terezijonskega zakona o javnem obveščanju seveda sodi med absolutis-tične koščke takratnega mozaika. Danes številka 985 sodi med absolutistične komponente samoupravnega mozaika. Hkrati pa danes tudi absolutizem ni več tisto, kar je bil včasih. Danes je absoluti-zem samoumeven, takrat pa so zanj pla-čevali, najbrž v upanju, da absolutizem nekoč ne bo več potreben. Zdaj pa se je iz-kazalo, da niso več potrebne podkupnine. ALI ŽERDIN EVO VAM GA NA! Urednik televizijskega dnevnika v bosansko-herce-govski prestolnici je srebal jutranjo kavo in pregledoval TANJUGove dnevne infor-macije, ko je nenadoma za-gledal vest. ... da so v Ijub-Ijanskem študentskem časo-pisu Tribuna povezovali šta-feto mladosti s falusnimi simboli, primerno ilustrira-no, seveda... - Naš najvišji simbol, naš ponos so omadeževali, je clejal, to Ijudje morajo zvedeti. In stipkal je daljši tekst o sloven-skem grehu. V osrednjem TV dnevniku je k besedilu pritaknil še ilustracijo, čez cel zaslon je dolgo utripala gledalcem pred očmi in tako je vsa republika lahko videla, kako grozne, kako vulgarne reči počnejo Slovenci. Slovenski ud je prispel tudi v najbolj oddaljeno vas. »Resnici na Ijubo - reč je enostavno ostudna, je slišal tudi gl. in odg. ur. sara-jevskega mladinskega časopisa Naši dani (ki naj bi bil nekaj takega kot Mladina, še mnogo let poprej pa kot Tribuna), ko je se-del pred televizijskim zaslonom. Nasled-nje jutro, ko je prišel v redakcijo, je še sam prečital TANJUG-ovo vestičko in se odlo-čil, da bo brez dvoma tudi sam napisal ko-mentar za svoj časopis. Tako se je ob in-tervjuju s komunistom Zdravkom Gre-bom (KOMUNIZAM MORA BITI SADA) in pevko Nado Obrič (NARODNJACI PROTIV NARODA) znašel tudi slovenski tisk. Naslov: TAKO REČI GADNO (NEKI SU ČAK I POVRAČALI). Ob Tribuni sta se pojavila še odmeva na pisanje o JNA v Večeru (»Po vsem tem lahko povzame-mo, da zaton idej v mariborskem Veče-ru iz večera v večer doživlja svoj polni zenit«) in Mladine o Oilasu (»Nekoč ste bili opice, človek pa je še zdaj bolj opica kot katerakoli druga opica«). PET MINUT ZA KULINARIČNI IMASVET »Trivijalna »Tribunijada«,« je začel. In potem naprej, v slogu, ki so ga tam-kajšnji časopisi že vajeni: največ tujk, ob-sodbe, grožnje. »Štafetna palica (falusne oblike) je pre-lila kapljo čez rob. Ni več nobenega dvo-ma, in to je nedavno ugotovilo tudi pred-sedstvo CK ZKJ, da so takšni in podobni novinarski »kotleti« ne le delo neformalne skupinice Ijudi, pač pa »del splošnega na-stopa meščanske desnice, ki, čeprav for-malno in institucionalno neorganizirana, deluje s skupne, izrazito protikomunistič-ne in protirevolucionarne idejne podlage«. Zato bi moral biti tudi zadnji Tribunin plju-valno-politični nastop povod za najširše organizirano družbenopolitično akcijo, ki bi pospešila proces dolgo pritajene perfo-racije čira na bolnih želodcih vse številnej-ših piscev takšnih in podobnih novinar-skih člankov.« REŽEMO, STRUGAMO, RIBAMO SEKLJAMO___________________' Najlažje je tako. Vzameš interpretacijo in jo interpretiraš še sam. Ne moreš zgre-šiti, v bistvu samo ponavljaš. Tako se po-časi začne govoriti o tistem, kar je nekdo rekel, ne pa, kaj je v rssnici bilo. Briše se meja med realnostjo in fikcijo. Na koncu postanejo dogodki nasprotno od tistega, kar so v bistvu bili. Podobno se godi v Sarajevu. Ne le, da Tribunin ud počasi postaja simbol za od-vratnost slovenske mladine (ali pa vsaj njenega tiska), isto se godi s sarajevskim »Balom črnih srajc« Bil je zabava za rojstni dan vseh dvajset dni, dokler se je mestni politični vrh odločal, kako naj jo prikaže. Bil je pač čas za to. Nekaj je mo-ralo biti. Zadevo so močno obsodili, in jo dali v diskusijo številnim družbenopolitič-nim organizacijam: komunistom, borcem, mladini... Predvšem pa, dali so jo prežve-kovat medijem. Ti so priskrbeli opise vseh, tudi najmanjših detajlev »bakanali-je« in seveda spremenili vse skupaj v ob-tožbo Ijubljanskih pobud. Končno sporo-čilo MK ZK je bilo bolj omiljeno. Zdaj je lahko, ko Ijudje vedo vse. KAKO ZDRAVIMO ŽELODČNE TEŽAVE__________________________ In diskusije so se razvnele tudi na fakul-tetah, s katerih so dekleta in fantje bili. Ponekod so zahtevali naj se jim takoj one-mogoči nadaljnji študij, drugod niso bili tako odločni. Morda jih bo končno mnenje malce umirilo. Tudi če jih ne izključijo. Po-membno je, da vsi vejo njihova imena, da so ta imena povsod zapisana. Je po-membno, da so bili sinovi in hčere sara-jevskih politikov, profesorjev, zdravnikov, ncvinarjev? Zdaj se lahko vse skupaj oce-njuje kot buržujska zabava. Meso za rajo. Zavist. Akcija za spremembo v pol. vrhu? Ali uničenje alternative? Imena so zapisana in jim bodo zvonila v ušesih v.>e življenje. Vse se je spreme-nilo v strah. V strah, ko opaziš, da te obiskuje vedno manj prijateljev, ker vsak pameten misli, kakor mislijo vsi. Ker sto-pijo v predavalnico in v istem trenutku vsi njihovi (bivši) kolegi protestno odidejo. Ker ta strah čutijo tudi drugi; nihče se noče več pogovarjati, razen bedastih vi-cev in primitivnih šal. Ti Ijudje niso več prepričani, ali prav mislijo. Ali so se tudi oni spremenili. Je toleranca tu samo navidezna? Ni pomemben kurac v časopisu, po-membno je, kaj bodo o njem rekli drugi časopisi. Ni pomembna študentska zaba-va, pomembno je, kaj o njej porečejo dnevniški komentarji. Najpomembneje pa je, kaj si po vsem tem nekateri Ijudje mis-lijo. In če se včasih pisanja časnikov raz-likujejo? Nič ne de, samo iritirajo, iritira-jo... Pišimo še naprej... SABAHUDlN TDIC1 IM A CTD AM 1 1 RESNICE IN ZMOTE O SARAJEVSKI AFERI« »Sarajevska afera«, kakor smo v Sloveniji poimenovali fašistoidno praznovanje rojstnega dne sarajevske štu-dentke in njenih vrstnikov, prav tako študentov sarajev-ske univerze, je v celotnem jugoslovanskem prostoru vzbudila zgražanje, obsodbo ter velik odmev v tisku in dru-gih sredstvih javnega obveš-čanja. Glede na neutemelje-ne informacije so v jugoslo-vanskem tisku omenjeno »zabavo« povezovali s pobu-dami dela slovenske mladi-ne. Fašistoidna »žurka« in slovenska mladina...? Pred tako ostro in poleg tega ne-utemeljeno obsodbo si nismo mogli zatisniti oči. V pogovo-ru s predsednico Mestne konference ZSM Sarajeva, Jagodo Lučič, smo skušali iz-luščiti, kakšne so bile dejan-ske posledice »žurke« in ko-likšno senzacionalistično noto so ji pripisali v jugoslo-vanskem tisku. - KAKO JE NA TAKOIMENOVANI »PRIMER 19« REAGIRALA SARAJEV-SKA JAVNOST? Le kako bi lahko reagirala v prvem tre-nutku, ko je bil omenjen kljukasti križ in mračno vzdušje nenavadnega praznova-nja rojstnega dne, ki je bilo v resnici ne-primerno za čas, v katerem živimo?! Bor-ci, mladina in vsa sarajevska javnost so bili nad takšnim načinom praznovanja 20. rojstnega dne presenečeni in zrevoltirani. Vsiljevalo se je vprašanje, če je sploh mo-goče komaj 40 let po preživelih vojnih strahotah, vrniti se h kljukastemu križu in ideologiji, ki je terjala tisoče življenj, med njimi tudi življenja naših vrstnikov, torej Ijudi, ki so imeli pred seboj še celo življe-nje. Posebno ogorčeno reakcijo je pred-vsem med mladimi izzvalo dejstvo, da gre za 19 študentov sarajevske univerze, ve-činoma iz dobro situiranih družin. V ob-stoječem družbenoekonomskem položa-ju, kovSarajevu 28.683 mladih Ijudi čaka na zaposlitev, je ta informacija dvignila veliko prahu. Pojavilo se je razmišljanje o ekshibicionizmu in brezposelnosti mladi-ne. To nas je na Mestni konferenci vzpod-budilo k širši aktivnosti, v smislu spodbu-janja mladih, predvsem študentov, naj jasno in glasno spregovorijo 0 svojih pro- blemih in o vsem, kar obremenjuje njiho-vo življenje in položaj v družbi v obstoječih razmerah. V širšem smislu skušamo pre-učiti vse globlje vzroke, zaradi katerih si je 19 mladih Ijudi omislilo tako neprimerno obliko praznovanja rojstnega dne. - V tisku so to »zabavo« povezovali^s pobudami slovenske mladine. NA KAKŠ-Nl OSNOVI IN KAJ JE POKAZALA PRE-ISKAVA? Ob tej priložnosti bi tudi slovenskim vrstnikom želela povedati, da niti v enem trenutku tega dogodka nismo povezovali s pobudami dela slovenske mladine. Edi-no, kar jih povezuje, je to, da so se udele-ženci pogovarjali o tem, kaj mislijo vrstniki iz Slovenije ter o demonstracijah kot možnosti za izražanje svojega soglasja s slovenskimi mladinskimi pobudami. Na nobenem mladinskem sestanku niti na nobenem pogovoru tega nismo povezo-vali, čeprav moram - z obžalovanjem -povedati, da so v nekaterih sredstvih jav-nega obveščanja temu skušali dati po-vsem drugačno dimenzijo in ustvariti dru-gačen politični kontekst, kot je v resnici. - ALI SO ŠTUDENTE IZKLJUČILI S FAKULTET? V prvem trenutku, ko mlad človek rea-gira emotjvno, se je ta pobuda dejansko pojavila. Čez čas pa so začeli mladi raz-mišljati razumneje. Spoznali so, da je omenjena pobuda prenagljena in neupra-vičena vse dotlej, dokler se ne oglasijo ustrezni organi in dokler ne dobimo popolne informacije o obstoju in uporabi člena o odgovornosti, ki bi kot tak omogo-čil, da bi v skladu s samoupravnimi akti fa-kultet sprejeli pobudo o izključitvi študen-tov. - KAKO JE BIL SPREJET PREDLOG 0 DOSMRTNI PREPOVEDI ŠTUDIJA ŠTUDENTOM, UDELEŽENCEM »ŽUR-KE«? Šlo je le za posamezne primere, ki pa so bili daleč od tega, da bi jih kdo resno ob-ravnaval in tudi sama mislim, da je razpra-va o tem brezpomenska. Gre namreč za 19 mladih Ijudi (moram dodati, da jih je-enajst samoiniciativno prišlo na Mestno konferenco na pogovor, skoraj vsi pa so se oglasili na svojih osnovnih organizaci-jah ZSM), katerih dejanja se nikakor ne skladajo s sliko, ki si jo človek ustvari ob pogovoru z njimi, saj so to večinoma dobri študentje in aktivni člani mladinske orga-nizacije. To pa je le še razlog več, da se vprašamo, odkod jim zamisel o takšnem praznovanju rojstnega dne. Menim, da je tej skupini študentov treba dati možnost, da bi svojo, brez dvoma veliko napako, popravili z lastnim prizadevanjem in na družbeno primeren način. - V sarajevskem Oslobodenju je bilo objavljeno, da bi »žurka« lahko bila »PO-DALJSANA ROKA NEKOGA«. KDO NAJ Bl TO BIL? Sodeč po tem, kar smo izvedeli iz pogo-vorov z udeleženci in po tem, kar so poka-zale razprave, ni govora o kakšni »podalj-šani roki nekoga«. Gre preprosto za Ijudi, ki so hoteli »zabavi« dati drugačno obliko (nekateri od njih so vedeli za »scenarij« zabave, drugi ne, tretji pa so prišli nanjo slučajno), zaradi katere se je praznovanje rojstnega dne izrodilo v popolnoma nepri-merno in družbeno nesprejemljivo. BLANKA MARKOVIČ KULTURE DIALOGA SE ŠELE UČIMO Nekaj mladih v Sloveniji je mislilo, da ta politični, druž-beni dialog apriori obstaja v družbi; Ne obstaja! Za te ide-je, pobude se je treba boriti, kot se bori za socializem, za humanejše odnose v druž-bi...« Kakšni so bili odmevi na pobude slo-venske mladinske organizacije od lan-skega kongresa ZSMJ je znano. Tudi najbolj »tolerantni« kritiki, ki so »dopuš-čali možnost razprave« o štafeti, členu 133, civilni službi itd., so v isti sapi do-dajali, da gre za obrobne problerrie, ki nimajo dosti skupnega z našo stvarnos-tjo. Stvarni problemi so, ve se, nezapo-slenost, Kosovo, nacionalizmi ... Povsem naključno sem prišel s to »stvarnostjo« v stik še preden sem do-bro stopil v beograjske plundre. Že na vlaku mi je sopotnik, moški srednjih let, brez pravega povoda začel pripovedo-vati o svoji snahi: Dolgo je iskala službo in sedaj je pripravnica v tekstilni tovarni. Plačajoji milion in pol (15.000- ND) na mesec, od česar porabi milion tristo za prevoz na delovno mesto. Vseeno vz-traja, ker upa, da jo bodo po pripravniški dobi vzeli v službo. Ampak večine ne vzamejo. Na beograjski železniški postaji sem ugotovil, da odhaja k vojakom januarska »medklasa«. Skupina mladcev je nosila na ramenih kolega, ki ga je očitno dole-tel poziv k tej dolžnosti. Prepevali so o nekakšnem vojvodi, hrabrem srbskem sinu in njegovih podvigih. Sprva nisem natančno vedel, kam opevani vojvoda sodi, ampak pogledi organov reda in miru v njihovi smeri so govorili, da ni šlo za partizanskega komandanta. K skupi-ni je pristopil starejši občan in jim sve-toval, naj zamenjajo pesem. Takc gre to. Še ena podoba iz Beograda se mi zdi pomemben del stvarnosti, ki opredeljuje jugoslovansko mladinsko organizacijo; Predsedstvo ZSMJ ima prostore pri vrhu stolpnice Centralnega komiteja, ki je obkrožena z opozorili, da je pristop prepovedan, zavarovana z video siste-mom in številnimi varnostnik in tenden-cioznih zapisov. Ali je komisija za infor-miranje to spremljala in kako ste reagi-rali? Markovič: Tisk je bil resnično regio-nalno-lokalno obarvan. Pri tem mislim tako na tiste, ki so reagirali kljub temu, da so bili popolnoma neinformirani, kot za tiste, ki so te pobude porajali v svoji sredini in jih skušali medijsko promovi-rati. To bi zlahka dokazal. Sedaj je v obeh, pogojno rečeno, medijskih pro-storih prišlo do sprememb in je prisoten minimum kulture dialoga in upoštevanja drugačnega mnenja. Ne strinjam pa se s tistimi, ki mislijo, da bi moral tisk rea-girati uniformno, Konec koncev ustano-vitelji imajo medije za to, da afirmirajo določena stališča, da jih skušajo čimšir-še pojasniti. Tudi z objavljanjem ek-stremnih argumentov »za« aii »proti« iš-čemo mere družbene sprejemljivosti in upravičenosti - nihče nima v zakupu ab-solutne resnice. Ne bi se torej strinjal, da je tisk izzval konflikte ... Ne, tisk je afirmiral stališča svojih ustanoviteljev. Torej deloval na najboljši možni način. Če se v Univerzitetni konferenci v Lju-bljani pojavi kakšna pobuda - saj imajo svoj časopis. Zato sem prej rekel, da je zelo pomembno, da so se vse te pobude pojavile v sistemu. Lahko bi bile izvenin-stitucionalne, potem bi bil problem, kako se o njih pogovarjati. Jaz na vse to gledam kot na pozitiven demokratični premik, tudi če ne soglašamo v vsem. Ker se je izkazalo, da je sistem sociali-stičnega samoupravljanja kljub svojim pomanjkljivostim dovolj širok za vse te pobude. Goran Markovič me je ob koncu pogovora opozoril na sejo Mestne konference ZSM Beograd. Po njej naj bi bila določena razhajanja med (vodstvom) ZSMS in zveznim mla-dinskim vodstvom dokončno stvar preteklosti. Zaradi popolnejše infor-macije prenašamo poročilo o ome-njeni seji iz Mladine (23. januar 87). 12. 1. je beograjsko mladinsko vodstvo razpravljalo o novih družbe-nih gibanjih, predlogih za novo kon-cepcijo dneva mladosti in o pobudi za civilno službp. Sklenili so, da je treba zagotoviti možnosti za demo-kratično razpravo in se šele nato od-ločati. Poudarili so, da si ne bodo pu-stili vsiljevati nikakršnih vnaprejšnjih ocen in da se v teh razpravah ne bodo pustili potisniti na obrobje. Podprli so tudi razpravo o odpravi člena133. Tribuna: Zdi se mi, da v zvezi s ti-skom enačiš neprimerljive stvari; Uni-verzitetna konferenca ima sicer res svoj časopis, ki pa ga ne po nakladi ne po razširjenosti ne moreš primerjati z, recimo, Vjesnikom. Markovič: Nekaj ti bom povedal... Nikoli ne morem sprejeti umika v boju. Ne bi sedaj iskal argumentov v distribu-ciji družbene moči.... da je imel nekdo drug večji delež... Če bi bil prepričan, da imam prav, bi boj nadaljeval. N egle-de na tisk z naklado tristo tisoč ... Taki primeri so bili tudi prej. Po drugi strani lahko u ugotovimo, da nekatere mladinske časopise dela samo deset Ijudi, iz številke v številko. Tudi tukaj bi lahko zastavili vprašanje o demokratičnem tisku. Ampak zakaj bi bilo to sporno, če so avtorji kvalitetni in zares delajo na projektu razvoja sociali-stičnega samoupravljanja? Ni sporen časopis, ki naredi napako, ni sporen po-sameznik, ki javno pove svoje mnenje -sporni so tisti, ki nič ne delajo. In pri nas se dolgo ni nič naredilo v zvezi z neka-terimi problemi. Tribuna: Pogosto slišimo, nazadnje tudi iz ust samega predsednika ZSMJ, da so bile pobude slovenske mladine pravzaprav le stališče ozkega kroga slovenskega republiškega vodstva. Od kod takšne interpretacije? Markovič: To je stvar ocene. Jaz osebno mislim, da se je slovenska mla-dina opredelila na republiškem kongre-su, narejen je bil natančen program ob-veznosti, ki jih mora Republiška konfe-renca realizirati. Sam torej ne bi kar tako trdil, da gre za stališča vodstva. Tribuna: Ljubljanska Univerzitetna konferenca je organizirala študentsko samoodločbo o štafeti. Na nobeni dru-gi ravni ni bilo tovrstnega preverjanja mnenja v bazi, kljub temu pa naj bi bili vsi jugoslovanski mladinci z izjemo se-dem tisoč Ijubljanskih študentov »za« štafeto. Kakšna je osnova za take trdi-tve? Markovič: Sedem tisoč Ijudi ni maj-hna številka, je zadosten razlog, da upoštevamo njihovo mnenje. Vendar pa ZSMJ ni samo sedem tisoč Ijudi, čeprav je tudi teh sedem tisoč Ijudi ZSMJ... Torej, to se lahko sliši kot verbalna telo-vadba ... Če ZSMJ oceni, da so neka-tere inicijative nesprejemljive, potem se je treba pogovarjati zelo previdno. Se-dem tisoč Ijudi ne more vsiliti svojega mnenja ostalim mladim v Jugoslaviji. Tribuna: Nedvomno. Ampak ostalih ni nihče vpiašal. Markovič: S tem se ne bi strinjal. Pred dvemi leti je bila javna razprava o dolgoročni koncepciji proslavljanja dne-va mladosti. Rezultati so znani in obja-vljeni in mislim, da se je ZSMJ opredeli-la; To seveda ne pomeni, da bodo te opredelitve ostale nespremenjene na-slednjih petdeset let. Po mojem moramo vedno prisluhniti konstruktivnim predlo-gom za spremembe. Zato pa iahko kriti-zira tisti.h sedem tisoč, ki so bili proti štafeti; Če je konstruktiven mlad človek proti nečemu mora imeti trdne argu-mente in predlagati spremembe. Lahko je samo povedati, da si proti. Tribuna: Pobude ZSMS za civilno služenje vojaškega roka, ukinitev smrtne kazni, razpravo o členu 133 itd so bile v najboljšem primeru oka-rakterizirane kot obrobne, nepomem-bne. Se ti strinjaš s tem? Markovič: Sploh ne. Posebej se mi zdi nornembna razprava o družbenih giba-niih v katerih vidim zametke nečesa, Larbi lahko zvezi mladine Jugoslavije zelo koristilo. Vendar pa mislim, da bi se morali tisti, ki se humanistično ukvarjajo z usodo dvestotih, tristotih Ijudi, ukvar-iati tudi z usodo dvesto .tisoč Srbov in Črnogorcev na Kosovu. Ce se resnično humanistično in emancipatorsko raz- mišlja, potem se mora po mojem spo-znati, da je prioritetna stvar za pogovor na vsejugoslovanski ravni usoda dveh milijonov nezaposlenih. Dosti prej kot nekatere druge zadeve. Seveda to ne pomeni, da se o čem drugem sploh ni treba pogovarjati. Ne moremo pa se o določenih pobudah pogovarjati v ne-ksončnost, dokler ne prepričamo tudi zadnjega posameznika. Nekatere pere-če probleme je nujno reševati, moramo imeti konstruktiven odnos do življenja. Zdi se mi, da se nekatera stališča pred- sedstva ZSMJ srečujejo z nezadostno afirmacijo y politiki delovanja nekaterih sredin. foliko je meja, ki so nas razdeli-le in toliko samostojnosti, da se je tisto skupno začelo izgubljati. Ne vem, v ko-likšni meri sem izpolnil pričakovanja, da bi moral biti radikalen na tem podro-čju ... Vseeno ne smemo pozabiti, da obstajamo in smo priznani v svetu po zaslugi Jugoslavije take kot je ... Mor-da boljše a vsekakor skupne Jugoslavi-je. Tomi Gračanin KAJ JE NAROBE S ŠTUDIJEM NA FSPN____________________ Na to vprašanje je odgovorilo nekaj študentov četrtega letnika Fakultete za sociologijo, politične vede in novi-narstvo. Samo to vprašanje sadobili, se usedli čez vikend in napisali svoj odgovor. Kaj takega se lahko zgodi samo na FSPN, in morda še na Filozofski fakulteti. To sta edini fakulteti, ki proizvajata pismene študente, to je študente, ki so sposobni strnjeno oblikovati svoje mislj v pisni obliki. Morda se motim. Morda bodo odgovori na enako vpra-šanje na drugih fakultetah dokazali raven pismenosti študentov. Zakaj postaviti tako vprašanje? Kot kaže, se nam bliža še ena reforma univerze. Politiki in strokovnjaki so polni predlogov, kaj vse in kako reformirati. Studentje pa sotiho. Nihče jih nič ne vpraša. Pa bi vendarie imeli kaj povedati MARKO PEČAUER Breda Habjan, študentka 4. letni-ka^sociologija: Studijski proces na naši fakulteti pote-ka v izredno slabih pogojih. Oprema v učilnicah je stara, stoli so razmajani, mize počečkane. K vsemu temu pa lahko do-damo še veliko zanemarjenost prostorov, saj so le redkokdaj počiščeni. Naša učna pripomočka sta bila skozi vsa leta le tabla in kreda. (Le enkrat smo si ogledali diapo-zitive in pri predavanjih le enega profesor-ja smo uporabljali grafoskop, vsak pa je naredil povprečno dve nalogi na računal-niku.) Tudi ekskurzije, ki smo jih imeli, bi lahko prešteli na prste ene roke. Fakulteta je v zadnjem mesecu na novo opremila nekaj prostorov in kot kaže, bodo generacije za nami imele boljše po-goje za delo. Naj zdaj preidem k vsebinskemu delu. Menim, da je fakulteta premalo odprta navzven (k združenemu delu, ki je naš uporabnik) in da združeno delo še vedno ne daje dovolj poudarka kadrovski politiki. V nasprotnem primeru na fakulteti ne bi bilo v višjih letnikih toliko predmetov, ki *nam dajejo le splošno znanje, ne pa po-globljenega strokovnega znanja. Velikokrat imam občutek, da gre vse po poti najmanjšega odpora. Profesorji daje-jo na svojih predavanjih prednost vsebi-nam, ki jih najbolj obvladajo, študentje pa prepričani, da tako mora biti, niti ne po-skušajo kritično presoditi takšnih vsebin. Veliko bolj porazne od predavanj pa so vaje. Tu se ponavadi pokaže velika pasiv-nost študentov, ki smo se skozi štiri leta že nekoliko prenajedli nekvalitetno pri-pravljenih ustnih nastopov. Osebno sem od vaj pričakovala utrditev teortičnega znanja in aplikacijo tega v praksi. Toda Če smo teoretično znanje na vajah res poglo-bili in ga včasih tudi razširili, pa smo ga skoraj vedno pozabili aplicirati v stvarno-sti. 0 tem govori tudi podatek, da še nikoli v času vaj nismo poskusili z znanstveno raziskovalnim delom, pa čeprav verjetno ni študenta, ki od fakultete ne bi pričako-val tudi tovrstnih znanj. Tudi preverjanje znanja bi bilo lahko bolj sprotno, saj nas izpiti navajajo le h kampanjskemu učenju (ker to v večini pri-merov ni študij). S tem bi se verjetno po-veča! tudi interes za aktivno udeležbo v študijskem procesu. Opozorila bi še/ia obvezno opravljanje študijske prakse. Študentje gremo v zdru-ženo delo največkrat nepripravljeni, brez konkretnih navodil in nalog. Trije tedni so kar dolga doba in vse je odvisno od men- torja v delovni organizaciji: ali boš dobil vpogled v delo, ki ga misliš opravljati skozi življenje ali pa se boš dolgočasil, kar pa seveda ni namen prakse. Pa še nekaj me moti. Šele v četrtem let-niku smo imeli raziskovalni proseminar o pripravi diplomske naloge. Menim, da ta proseminar ne sodi v četrti, ampak v prvi letnik, saj naj bi se študent že takrat odlo-čil za določeno študijsko področje, ki bi mu v letih študija posvečal več pozornosti in ga na koncu obdelal tudi v svoji diplom-ski nalogi. Marko Pečauer, študent novinarstva, 4. letnik: Pravzaprav ni nič narobe s študijem na FSPN. Nobenih drastičnih sprememb ne potrebuje, nobenih reform. Dokler cela Univerza ne bo doživela take reforme, ki jo bo raztozdirala, ki ji bo vrnila izgubljeno avtonomijo. FSPN obstaja danes samo zato, ker interdisciplinarni študij na Uni-verzi ni mogoč. Univerza bi morala ponu-diti študentom na desetine programov in-terdisciplinarnega študija. Ker pa tega ni, je danes FSPN kombinacija smeri, ki ob-stajajo na drugih fakultetah. Dokler na večini fakultet obstajajo sprejemni izpiti, bi jih morali imeti tudi na FSPN. Drastično bi morali omejiti vpis. Študij sociologije, politologije in komuni-kologije je prezahteven in prepomben, da bi ga prepustili študentom, ki se niso ušpeli vpisati na kako drugo fakulteto. FSPN pa bi se tudi morala odločiti, kaj hoče s študijem novinarstva. To kar da-nes FSPN prodaja za študij novinarstva, ni niti nikakršna teorija niti študentom ne daje nikakršnih praktičnih znanj iz novi-narstva. Moral pa bi dati dobro eno in dru- Studij obramboslovja pa ne sodi na FSPN in bi se moral organizirati v samo-stojni fakulteti. Darijan Košir, študent4. letnika, no-vinarstvo: Menim, da pomanjkljivosti študija in kvalitete diplomantov te fakultete leže v eni sami stvari: v nepovezanosti družbo-slovnega študija nasploh. Diplomant, ki bi zapustil našo fakulteto, bi moral dobiti na-slov diplomirani družboslovec. To pa ni samo nomenklaturna sprememba; gre za vsebinski premik. Na primer: študij novi-narstva bi se moral povezovati s študijem ekonomije (prvi pogoj za to pa je, da se naša fakulteta poveže z ekonomsko), kul-ture (filozofska fakulteta), telesne kulture, politologije itd., tako da bi novinarji postali resnični strokovnjaki na določenem pod-ročju, ne pa da tipajo vse po malem, na nobenem področju pa niso zares doma. Politologi bi se prav tako lahko povezali s študijem prava, zgodovine itd., kar bi jim dalo možnosti za strokovno usposablja-nje na področju mednarodne politologije ali česa drugega. Sploh ne bi govoril o tem, kako naj bi se študij smeri STM po-vezoval s študijem pedagoških predme-tov (didaktike, pedagogike, andragogi-ke...), če hočemo dobiti prave profesorje-učitelje na tem področju. Danes ne čuti-mo te povezanosti niti na fakulteti: na-mesto da bi bil npr. novinar vsaj še polito-log ali obratno, imamo strogo zaprte štu-dijske usmeritve, tako da se zdi, da nima-mo samo štirih kateder, ampak kar štiri fakultete. Druga napaka paje vprevelikiakadem-skosti in izoliranosti naše fakultete do drugih družbenih ustanov, potencialnih uporabr.ikov naših diplomantov ali samo naših uslug, kar pa je bolezen celotnega visokošolskega študija. Tako prihajamo do absurda: študenti so tako razvajeni, tako navajeni ždeti samo v fakultetnih prostorih, da nočejo sprejeti nikakršne aplikativne raziskave v drugih organizaci-jah združenega dela, pa čeprav te organi-zacije krijejo stroške opravljanja raziskav in stroške, ki bi jih študentje imeli, ko bi raziskavo uporabili za svojo diplomsko nalogo. Ravno takšne stvari se dogajajo zdaj, te dni, tudi med študenti četrtega letnika. Razmišljanja lahko strnem v enem stavku: odprimo se! Obstoječe stanje vodi samo v pasivizacijo študentov, v neustvarjalen in nekvaliteten študij, ki ne koristi nikomur. KRŠČANSf VO V SLUŽBI ČLOVEKA Latinska Amerika in teologija osvoboditve Tudi letos je Univerza podelila Prešernove nagrade za študente. Med 1 6 nagrajenci sta tudi Simona Petkovič in Darko Vrhovšek iz FSPN. Oba sta lansko leto diplomirala na ana-litično raziskovalni usmeritvi sociologije z dip-lomsko nalogo Latinska Amerika in teologija osvoboditve, takoj po diplomi pa sta se zapo-slila. Tu se pričenja naš pogovor. T: Za družboslovce ni običajno, da dobe zaposlitev takoj po diplomi. Kako, da je vama uspelo? Simona: Ja, lahko bi rekla, da sem imela sre-čo. Izbrana sem bila na podlagi razpisa Zavoda za izobraževanje in kulturo v Litiji, kjer so mi ponudili delovno mesto za izdelavo in pripravo monografije NOB litijskega območja. Delo je raziskovalno in samostojno in mi kar ustreza. T: Ali si bila sprejeta že po prvi prošnji? Simona: Moram reči, da sem istočasno po-slala več prošenj na različne naslove, vendar sem si močno želela prav sem, kjer sem zapo-slena. Darko: Z menoj je bilo podobno. Prošnjo sem vložil takoj po diplomi, mesec dni po njej pa sem bil že zaposlen na občini Center. T: Kako komentirata tako ugoden razplet? Darko: To je bilo obdobje, ko je bilo na raz-polago več ponudb prav zato, ker nam ta us-meritev nudi zadosti velik izbor zaposlitev. Simona: V današnjem času je čutiti pose-ben interes za samostojnost, inovativnost, kreativnost Na srečo tudi za družboslovje. T: Kaj sta pričakovala od fakultete, ko sta se vpisala? Simona: Imela sem splošno predstavo o so-ciologiji, šele v tretjem letniku, ko smo se us-merili, sem spoznala, kaj to pravzaprav je. Darko: Sam sem se pripravljal bolj za študij novinarstva, kolega pa me je čisto slučajno spreobrnil v sociologa, navsezadnje sem imel v gimnaziji sociologijo samo dve in se mi sploh ^« Kodcan in i>er 3{affmatif(0rffer ^frtM* dtm perrntliu. fiu^er^pntm. . grvnfpfi itnfr tlntitrrifjrt • 1 J ''M.č.~-ff-š.i.~č.*./,.a.ir. ^ sanjalo ni, da bom zašel na ta oddelek. T. Ali sta bila zadovoljna s študijem? Simona: Kakor kdaj in kakor kje, kakor je to nasploh v življenju. Nekje zelo, nekje manj, nek-je srednje. Odvisno je od posameznika, koliko se posvetiš študiju. T: Koliko je fakulteta prispevala k analitič-nemu, kreativnemu delu? Darko: Na FSPN so za to dani pogoji, seveda če ima študent interes. Meni je ta način študija, ki nima prehudih pogojev za napredovanje, ustrezal. Posvečal sem se lahko študiju snovi, ki me je zanimala. T: Kakšne so možnosti za raziskovalno delo? Simona: Možnosti so predvsem za študente višjih letnikov, saj profesorji sami vzpodbujajo k tovrstnemu delu. V okviru obveznih predme-tov pa je tega premalo. Zopet je vse odvisno od posameznika. T: Kaj bi bilo potrebno po vajinem mnenju spremeniti? Darko: Jaz bi omogočil več individualnega študija, zmanjšal bi število obveznih predavanj in vaj, ter še povečal fond knjižnice, predvsem splošnoizobraževalni. Simona: Pri obveznih vajah in predavanjih bi organizirala manjše skupine. T: Kaj bi študirala, če bi se vpisovala po-novno? Simona: Za študij sociologije bi se odločila ponovno, čeprav bi razmišljala tudi o psiholo- giji- Darko: V določenih pogojih bi se ponovno vpisal, toda preveč stvari me še zanima, tako da se tudi za specializacijo še nisem odločil. T: Kaj sta želela z nagrajeno diplomsko nalogo ugotoviti? Darko: V svojem delu naloge Latinska Ame-rika in teologija osvoboditve sem hotel prika-zati razvoj Latinske Amerike skozi stoletja, od časov Španske in Portugalske osvojitve pa do današnjega časa. Pri tem sem poskušal prika-zati rasne, socialne in etnične raznovrstnosti, ki so pripeljale do današnjih zaostrenih razmer, do družbeno ekonomskih in političnih spre-memb in ki so tudi podlaga za teologijo osvo-boditve in druga alternativa gibanja. Simona: Teologija osvoboditve je predvsem gibanje. To se potrjuje skozi njene cilje, nosilce, vrednote in pa nenazadnje tudi v časovni kom-ponenti, saj ima že kar nekajletno tradicijo. Predvsem gre za prenovitev cerkvene insti-tucije, za spremembo odnosa do posvetnega sveta kakor tudi do nje same. To je zelo boleč proces. Teologija osvoboditve je neka oblika kontestacije nekega »upora« tradicionalni cerkvi. Protagonisti so mnenja, da je cerkev preveč toga, da nima posluha za znamenja časa, kakor temu pravijo teologi, oziroma da se ne znajde v času eksplozije znanosti. Zato jo lahko označimo kot uporniško teologijo, ki ne zanika verskih predpostavk, vendar želi za vso maso vernikov, na primer v Latinski Ameriki, najti boljše mesto pod okriljem katoliške cer-kve. Darko: Teologija osvoboditve je torej pred-vsem religiozno gibanje, ki pa v realnosti Latin-ske Amerike ne more uiti družbenim ciljem. T: Kje vse se pojavlja tovrstna teologija? Simona: Zmotno je prepričanje, da se pojav-Ija v glavnem v Latinski Ameriki. Teologija os-voboditve je tudi črnska, feministična ali poli-tična teologija, in to vse znotraj katoliške insti-tucije, zato jo imenujejo tudi kontekstna teolo-gija- T: Ali je posebej vezana na kakšen duhbv-niški red? Darko: Ne, to je socialno gibanje, ki ima sicer . veliko oporo v duhovnikih oziroma redovjh. ; Vendar je vključena predvsem nižja duhovšgj- s na, ki ne živi v dosti boljših razmerah kakor ** Ijudstvo. V Latinski Ameriki je hirerarhija v.Cer- ¦', kvi še toliko večja. Vedeti moramo, da so ', Španci iz Evrope prinesli tudi svoj sistem ob-lasti in da je v njem Cerkev imela precej pd-membno vlogo skupaj z vojsko in zemljiško oli-garhijo. T: Kakšen je odnos Vatikana do tega giba-nja? Prvi človek svetega oficija pri kongregaciji za doktrino vere v Vatikanu Joseph Ratzinger je zelo žolčno reagiral. Teoretiki teologije osvo-boditve so namreč začeli uporabljati razne marksistične termine in kategorije, na primer razredni boj, marksistična metoda, celo mož-nost revolucije so vpetjevali, toda izrazi res niso bili povsem točno definirani. Aprila 86 pa je Vatikan že bolj strpen, dopušča celo možnost ... revolucionarnega upora v izrednih okoliščinah, ., kadar je kršeno človeško dostojanstvo. S tem *' se želi cerkev tudi v uradnih stališčih prilagocsti znamenjem časa. T: Ali bi lahko teologijo osvoboditve pri-merjali z drugimi znanimi družbenimi gibanji po svetu? Darko: Težko je reči; gre za neko obliko so-cialno religioznega gibanja, ki se pojavlja v spe-cifičnih okoliščinah nerazvitosti oziroma »raz-voja nerazvoja«. T: Kakšna je sklepna ugotovitev diplom-ske naloge? Simona: Katoliška cerkev je nenehna priče-valka in činitelj časa, ter bo to ostala tudi v pri-hodnje. To je dosegla s svojo izredno sposob-nostjo prilagajanja družbenopolitičnim razme-ram v času in prostoru tudi s teologijo osvobo-ditve. MATJAŽ ALBREHT ?i OBISK UK ZSMS IN UNIVERZAi STA GOSTILI ŠTUDENTE^ IZ FRANCIJE IN ŠPANIJE Ljubljani in Ljubljančanom se je ponudila izvrstna prilož-nostih da izpopolnijo svoje znanje o dogajanjih v »belem svetu«. Na obisku pri Ijub-Ijanskih študentih so se mu-dili Liem Khe Tren Nu, Eric Luis in Danijel Mihajlovič iz Pariza in Fernand iz Madrida. Vsi delujejo pri študentskih organizacijah in so imeli levji delež pri organizaciji štu-dentskih demonstracij. Na okrogli mizi v Cankarjevem domu, na ra-diu in v stikih s srednješolci so povedali, kaj jih je privedlo v demonstracije in kako so le-te po-tekale. Francosko-španski obisk je bil še kako aktualen, saj so težnje po ponovnem umišlje-vanju šolske reforme pri nas stalno na dnev-nem redu in vsi počasi postajamo pravi eks-perti za iskanje »felerjev« obstoječe reformne zasnove. Zato je bilo zanimivo slišati, kako se s temi problemi spopadajo drugje. Tisti, ki so že-leli izvedeti, kakšne vsebinske premike zahte-vajo francoski in španski študentje, so bili na-jbrž malce razpčarani. Izkazalo se je, da niti v Franciji niti v Španiji študentom ni preveč jas-no, kakšno izobraževanje hočejo. V Franciji so demonstrirali proti zakonu, ki je predvideval večjeprivatnofinanciranjefakultet (tako z višjimi vpisninami kot z direktnimi vla-ganji privatnega kapitala in z manjšim deležem sredstev, ki jih je prispevala država), kar bi pri-vedlo do še večjih socialnih neenakosti. Otroci francoske revolucije so zelo protielitistično in egalistično nastrojeni (elito obvezno povezuje-jo z večjim materialnim standardom). Razum-Ijivo je, da v času demonstracij študentska or-ganizacija ni zmogla pripraviti platforme refor-me, saj so bile v prvem planu druge zadeve. Te-žave nastajajo sedaj, ko je potrebno izdelati ši-roko teoretsko refleksijo novega študentskega gibanja. Demonstracije so kolektivne akcije, ki jih pogojuje zelo konkreten problem (in ki za-hteva hitro rešitev) in ravno zaradi tega so bile tako privlačne (množične). Ko pa pride na vrsto oblikovanje splošnejših zahtev (ki jih je moč uresničiti na daljše časovno obdobje) je manj pripravljenosti za sodelovanje. Eric Louis je v CD opozoril na težave študentske koordinacije, ki nastajajo pri oblikovanju zahtev, nekaj pod-obnega pa je svoje čase povedal tudi Daniel. Cohn-Bendit, ko so ga vprašali za glavne razlike med 1968 in 1986: leta 1968 so si zastavili cilje, katerih uresničitev bi po-menila globalne spremem-be za vso družbo, leta 1986 so se osredotočili na par-cialen problem in zahtevali takojsnjo rešitev (in imeli zaradi tega tudi več privr-žencev). Situacija v Španiji je malce drugačna. Za-dnji šolski zakon so sprejeli 1954. leta in čas ga je že zdavnaj povozil. Zaradi tega zakona so danes fakultete slabo opremljene (ker je denarja komaj dovolj za plače profesorjev). V Španiji je nezaposlenost približno 1 0 % in štu-dentje upajo, da jim bo visokošolska izobrazba pomagala, da bodo lažje dobili zaposlitev. Z za-htevo po ukinitvi spr^jemnih izpitov hočejo končati samovoljo fakultet, ki si lahko mirno iz-mišljajo niz vpisnih pogojev in tako selekcioni-rajo vpis, ker nimajo dovolj sredstev za več štu-dentov. Sicer pa sama zahteva po povečanjem sredstev za fakultete za celo tretjino pove vse. Za španske demonstracije je značilno veliko in-cidentov med dijaki, študenti in policijo (in fa-šisti). Po Fernandovih besedah obstaja pri španski rnladini velika averzija do policije in fa-šistov (kjerkoli in kadarkoli se srečajo, se vna-me pretep). Druga španska značilnost je poli-tična neizkušenost mladih demonstrantov. Po ulicah so korakali dijaki (prva po-frankovska generacija), ki nimajo nobene možnosti, da bi sodelovali pri oblikovanju političnih odločitev (še institucionalni kanali so bolj šibki). Zato jim je pomoč sindikatov in KPE prišla zelo prav (za razliko od francoskih študentov, ki so zavračali povezovanje s strankami). Dijaško-študentska izkušnja je špansko vlado prisilila, da začne razmišljati, kako je treba zastaviti šolsko refor-mo, vendar so reformni cilji zaenkrat še zelo megleni. Za razliko od Francozev in Špancev pa ima-mo Jugoslovani kar nekaj izkušenj (Franciji in Španiji v preteklosti očitno ni tako primanjko-valo kadrov, tehnologij etc. in niso na vsakem koraku ponavljali, da je znanje edino pravo orožje). Ce so nam naši gostje povedali, kako se organizirajo učinkovite demonstracije, smo jim mi povedali, kako se da zavoziti srednje šolstvo in kaj bi bilo po našem mne-nju potrebno spremeniti na univerzitetnem nivoju. Proti-elitistično usmerjeni Francozi so bili nemalo začudeni, ko so slišali, da se zavze-mamo za elite znanja in za večjo selekcijo pri vstopu na fakulteto (ker si nobena družba ne more privoščiti, da diplomira samo 40 % na za-četku vpisanih, ker način financiranja, ki temelji na fondu ur in na številu vpisanih študentov, ne omogoča kvalitetnega študija...) Sicer pa smo izvedeli še marsikaj. Eric, Liem Khe in Oanije! so nam povedali, kako funkcio-nira študentska koordinacija (in kako bi moralo funkcionirati samoupravljanje), kakšne so možnosti za civilno služenje vojske v Franciji in še in še. Mi smo jim povedali, kako dela mla-dinska orgamzacija in nova družbena gibanja. Izredno so bili navdušeni nad mladinskimi me-diji, saj v Franciji skoraj ni pogojev, da bi imeli študentje svoje stalne časopise in radio (ker in-formacijska mreža drugače deluje). Sicer pa ima tole pisanje zgolj funkcijo uvajanja v bra-nje posebne skupne številke Tribune in Katedre, ki bo na-menjena francosko-špan-skim dogodkom. Zadeva naj bi izšla v bližnji prihodnosti in pri njeni pripravi nas niti ma-riborske zdrahe ne bodo ovi-rale. jasmin držanič LILIT & MAGNUS PRI VINSKIH MUŠICAH ŠKUC-Forum namerava najeti prostore gostilne Ko-lovrat. Do 1. maja naj bi tam zaživel novi - in edini -Jjub-Ijanski klubski prostor. Če. Pred kratkim se je začela resna prenova kletnih prostorov CIDM na Kersnikovi 4. Jeseni naj bi se tam po optimističnih na-povedih že začeli odvijati posamezni pro-grami, prenova pa bi zajela še pritličje iste stavbe. In tako naprej, dokler ne bi dobili popolnoma usposobljenega in opremlje-nega mladinskega kulturnega centra s tremi dvoranami in vsemi potrebnimi po-možnimi prostori. Ampak to še ne bo tako kmalu, v Ljubljani pa ni nobenega (mla-dinskega? alter?) klubskega prostora. Škuc-Forumu je očitno le uspelo izvohati možnost za kontinuirano kulturno družab-no dejavnost svojih sekcij, ki ne bi bila premaknjena v nedefinirano prihodnost. Zadeva je pravzaprav nekoliko neobičaj-na, kajti študentska kulturna organizacija namerava najeti prostore sorazmerno močnega gostinskega podjetja. Konkret-no: gostilno Kolovrat, s katero upravlja Daj-dam. Program v bodočem klubu naj bi obliko-vale predvsem tri sekcije Skuc-Foruma: sekcija za kulturo miru, Lilit in Magnus. Poleg kulturno socialnih programov, predavanj in diskusij teh sekcij, naj bi se dogajale še gledališke predstave, pred-stavitve video produkcije, literarni večeri, razstave ter komorni koncerti, predvsem sodobne resne glasbe. Bralec je lahko ugotovil, da ni v tem načrtu razen komor-nih koncertov nobene »glasbene dejav-nosti«. Ta je bila namreč osnova (in glavni predmet spora, ki se vedno konča z ukinit-vijo) v vseh dosedanjih klubih in njim so-' rodnih alter prostorih. Obenem si upam trditi, da se danes vse oblike drugačne kulture povezujejo z drugačno muziko ter okoli nje. Da v Kolovratu glasbena dejav-nost ni med nosilnimi vsebinami je verjet-no v veliki meri posledica dosedanjih sla-bih izkušenj. Res je sicer, da prostori gos-tilne niso primerni za prave rockovske ali jazzovske koncerte; časovna omejitev na-jema (predvidoma pet let), pogodbene in materialne omejitve pa ne dopuščajo bistvenih posegov v prostor - vendar to verjetnp ni najdebelejši zajec, ki tiči v tem grmu. Že s predvidenimi, načeloma »ne-hrupnimi« dejavnostmi je tako, da je z ob-čino Ljubljana-Center že bolj ali manj do-govorjeno, ni pa še soglasja Krajevne skupnosti Stara Ljubljana. Član program-skega odbora za Kolovrat Bogdan Lešnik narn je zaupal, da nameravajo v sedanji Kleti vinskih mušic usposobiti nekakšen mini-disko. Ker je ta prostor dokaj odda-Ijen od stanovanj, upajo, da ne bo težav, ampak... Institucija Krajevne skupnosti se je do-slej ničkolikokrat izkazala kot sredstvo uveljavljanja parcijalnih interesov posa-meznih krajanov. In vedno se najdejo taki, ki so jim v napoto vsa živa bitja v skupini, večji od posameznika in, kakršnikoli zvoki. Pred kratkim se je v kontaktni oddaji lo-kalnega radia oglasil celo krajan, ki ga moti zvonjenje cerkvenih zvonov. Taki po-tem svojo mrzovoljnost preko KS naperijo proti vsakršnemu družabnemu življenju, od mladinskih in disko klubov do populis-tično-turističrrih veselic. Toda da bi imel projekt Škuc-Foruma (in z njim ta zapis) sploh kakšen smisel, moramo biti opti-misti. Omenili smo že pogodbo med Škuc-Forumom in podjetjem Daj-dam. Do-končno bo oblikovana te dni. Poleg že, omenjenih, je najzanimivejša postavka denar. Za najemnino naj bi bilo treba pla-čevati petnajst starih milijonov mesečno, dosti večja postavka pa je nadomestilo iz-pada dohodka, amortizacija in investicij-sko vzdrževanje. Za to bi bilo treba po predlogu pogodbe plačevati stopetdeset starih milijonov mesečno, ta vsota pa bi naraščala glede na inflacijo. Če k temu dodamo še tekoče stroške ter staro mili-jardo, ki bi bila potrebna za osnovno adap-tacijo, je jasno da gre za izdaten finančni zalogaj. Skuc-Forum ga sam ne more prebaviti, zato si skuša zagotoviti sred-stva preko Predsedstva MK ZSMS, UK ZSMS pa so zaprosili za brezobrestno po-sojilo. Z zagotovljenimi sredstvi bi lahko prostor adaptirali in pričeli s programom v mesecu dni. Pogodba naj bi bila podpisa-na konec februarja, po izselitvi gostilne bi mesec dni kasneje začeli s predelavo, tako da bi praznik dela že lahko praznovali v novem klubu. Seveda, če se bo optimi-zem obnesel v praksi. TOMI GRAČANIN PORNOFILI ZARDEVAJO Pornografija, proučevanje obojestranskega uživanja spolnega akta, je sestavina vsakega civi-liziranega življenja, pa naj bo danes še tako utesnjevana s tabuji. V najvišjem smislu besede je kulturna, kajti pornografija je del procesa, ki primitivni apetit spreminja v nekaj trajno veljav-nega. Toda lahko rečemo, da v zgodovini človeštva ni bilo družbe, v kateri ne bi obstajala literarna cenzura. Obstoj cenzure pred primitivnim animizmom, svetimi besedami, ki bi, povezane s plod-nostjo in spočetjem, lahko povzročile nacionalne katastrofe. To bojazen je v zadnjem času za-menjala cenzura, naperjena proti trem stvarem, ki jo ogrožajo: kritiki državne oblasti, kritiki re-ligije in odprtem obravnavanju seksualnih vprašanj. Bolj ko je družba nepravična, glasnejša je tudi zahteva po zadušitvi t.i. »umazane« literature. Manj ko je zadovoljivo spolno življenje neke kulture, večji je delež titerature, ki postaja oblika literarne samozlorabe, bolj nenaravna je por-nografija. RUSSELL F. KNUTSON Mimogrede: zadnjič sem prebral povze-tekizglasila RKZSMS BiH Našidani (ob-javljen v Delu; Iz jugoslovanskega časo-pisja, 14. 2.), v katerem mladi Bosanci v isti sapi govore o retrogardni konzervativ-ni zavesti, protikomunistični in protirevo-lucionarni idejni podlagi in pornograf-skem besedniaku v Tribuni. Čeprav je slednji in pornolabor z njim popolnoma samostojen, neodvisen in se ne druži z ni-kogaršnjimi kontraši. Sicerzasluži njihova gonja podporo in se ji pomofiji ali vsaj nas velika večina pridružujemo. Čeprav so iz falusnega simbola stvorili falusno obli-ko, to pa je postranskega pomena, ne? Sedaj pa k bistvu. Baje tudi najbolj zakrknjeni pornofili kdaj zardijo. Baje se pornofil ali npr. ob-čan, ki bi to rad postal ali že celo razmišlja o nabavi rdeče članske izkaznice DPS (Društvo pornofilov Slovenije), sramuje, kadar je zaloten, beroč parnolabor npr. v javnih prevoznih sredstvih (letalo, avto-bus-zelenec), bifeju ipd. Tudi kadar ga za-lotijo domači, ko je pozabil vrata kopalni-ce zakleniti za sabo. Pod strogim, moralis-tičnim očesom javnosti menda celo zagri- zeni fundamentalistični pornofili popusti-]o in preskočijo strani v Tribuni, popisane s pornolaborjam. Zame, Vašega urednika, je to boleče. Za dotičnega posameznika pa zatajevanje zdravih, naravnih nagonov. Je to sramovanje zares tako neizogibno? Čeprav si še tako želimo nasprotnega, porno čustvo nima domovinske pravice v jazu in se potiska v globino našega onega. Odkoder s strahovito močjo ven-darle vpliva name in na vas. Morda to že diši po freudovski interpretaciji. So Ijudje, ki se že celo življenje zaklepajo v kopalni-co, da jih ne bi zalotili pri onaniranju (med-tem ko držijo z levico Startovo duplerico). Procent prebivalstva, ki spada k latentnim pornofilom, država še zmeraj skriva. Vse-kakor Vas ne silim k priznavanju, da smo. Navkljub naši osveščenosti in nedolžnosti pa distributerji - prodajalci Tribune opa-žajo zanirnive pojave. Baje so zapaženi posamezniki, ki so se sramovali nakupa Tribune. Pornofili ali ne, ne vem. Vsi, ki ste to kadarkoli storili: prosim, ne ponovite tega nikoli več. Krivico ste delali Vročim peresom, Balkan expressu, etc... Poleg tega bodo vaše pronotežnje branjem po- rnolaborja prešle v višje, vidnejše in do-stopnejše plasti psihe, ko berete pornola-bor. V zvezi z izrekom o Stalinu so me mi-moidoči vprašali, kako aktualnost subjek-ta v izreku vpliva na klasifikacijo v 133. oziroma 252. členu. Teoretično ta izrek z aktualnim subjektom lahko uvrstimo v pornografijo, če se le pojavlja v sklopu neke pornoliterature npr., pornočrtice. Kadar pa tak izrek postavimo samostoj-no, to verjetno ne bi bila pornografija. Pra-viloma z vključitvijo izreka v pornonav-dahnjeno celoto zabrišemo njegov izvor in odvzamemo določen kraj (čas), slič-nost, tj. okoliščine, ki bi ga lahko inkrimi-nirale. Slejkoprej so izjeme dokaj pogoste. Medtem se natečaj za pornokip odvija, kot je bilo načrtovano na XIII. kongresu Zveze pornofilov. Tukaj ne želimo nobe-nih nerodnosti s štafeto. Rok oddaje je za-enkrat še odprt. Vaš PRIMOŽTRUBAR Henry Miller: OBSCENOST IN SRAMOTA Govoriti o naravi in pomenu obscenosti je skoraj tako tež-ko, kot govoriti o Bogu. Do-kler se nisem začel poglab-Ijati v množico literature, ki se je nabrala o tem predme-tu, nisem niti slutil, v kakšno močvjrje se bom začel potap-Ijati. Če začneš z etimologijo besede, ugotoviš, da so leksi-kografi, tako kot sodniki, mo-ralisti in politiki, navadni sle-parji. Tisti, ki so resno posku-šali locirati pomen tega poj-ma, so bili prisiljeni priznati, da niso prišli nikamor. D. H. Lavvrence je imel verjetno prav, ko je trdil, da »nihče ne ve, kaj pomeni beseda ob-scen«. Theodore Schroder, ki je svoje življenje posvetil boju za svobodo govora, meni, »da obscenost ne ob-staja v nobeni knjigi ali sliki, ampak je v celoti kvaliteta (lastnost) beročega ali opa-zujočega duha.« Kot je nekdo pravilno ugotovil: če bi po-skušali našteti vse umetnine, ki so bile označene kot obscenosti, bi nastal razvle-čen spisek. Večina najbolj branih pisate-Ijev, od Platona do Havelocka Ellisa, Aris-tofana do Shavva, od Katula in Ovida do Shakespeareja, Shelleya in Svvinburna, celo Biblije, so bili tarča tistih, ki večno iščejo nečisto, amoralno in nespodobno. Huntington Cairns, eden najpametnejših in najbolj odprtih cenzorjev, v svoji knjigi Svoboda izražanja v literaturi poudarja: »Največkrat odgovorni (cenzorji) nimajo ali imajo le bežen stik z znanostjo in umet-nostjo, so po strokovni plati za svoje delo popolnoma neusposobljeni.« Najbolj trdovratno vprašanje, ki ga zastavljajo pisatelju »obscene« literature, je: zakaj ste morali upora-biti tak jezik? Implicitna misel vpra-šanja je seveda, da bi z ustaljenimi sredstvi lahko dosegli enak učinek. Toda, nič ni dalj od resnice, kot to. Kakršnikoli že sporni izrazi so upo-rabljeni, lahko smo prepričani, da ni bilo mogoče uporabiti nobenega drugega idioma. Učinki so povezani z nameni in te ob-vladujejo zakoni, ki so tako strogi kot za-koni narave. To je nekaj, kar neustvarjalni posamezniki le redko lahko razumejo. Nekdo je rekel, da umetnik, ko si je prido-bil neko vedenje, to vedenje posreduje svojim bralcem. To vedenje, pa naj zade-va spolnost ali karkoli drugega, bo gotovo prišlo v konflikt s splošno razširjenim mnenjem, strahovi in tabuji, ker ti večino-ma izhajajo iz zmote. Kakršnikoli že so razlogi za zmotna mnenja množice, dej-stvo je, da bo med umetnikom in publiko vednozijalprepad, kerje publika imuna za mističnost, ki obkroža vsako umetniško ustvarjanje. Mimogrede povedano, zanimivo je, kako so slikarji, ne glede na to, kako ne-dostopno se zdi njihovo delo, le redko iz-postavljeni istemu nadležnemu vmeša-vanju kot pisatelji. Vzemimo kot primer npr. zgodnja dela Georgeja Grosza. Pri-merjajte reakcije inteligentne publike v njegovem primeru s tistimi, ki jih je po-vzročil izid Joyceovega Ulyssesa. In te spet primerjajte s tistimi, ki so jih povzro-čila Schoenbergova pozna glasbena dela. V vseh treh primerih je bila reakcija pub-like enako močna, toda v primeru Ulysse-sa je bila publika bolj razločna, bolj aro-gantna v svoji psevdo-gotovosti. Pri knji-gah si celo mesar in klepar lastita pravico do lastnega mnenja, še posebej takrat, ko knjigo označijo za neokusno in pokvarje-no. Opazil sefn tudi, da je odnos publike drugačen tudi, ko gre za umetnost primi-tivnih Ijudstev. »Obsceni« element se v tem primeru iz meni nejasnega razloga obravnava z več popustljivosti. V istem duhu so pripravljeni biti bolj tolerantni tudi do obscenih del klasičnih avtorjev. Zakaj? Ker tudi najbolj neumni med njimi lahko priznavajo, da so druga obdobja, upravi-čeno ali ne, negovala drugačne običaje (navade), drugačno moralo. Za ustvarjal-ne duhove njihove dobe pa je svoboda iz-ražanja razumljena kot dovoljenje. Umet-nik se mora pokoriti ustaljenemu in veči- noma svetohlinskemu mnenju večine. Biti mora originalen, hraber, poln inspira-cije in kar je šejjodobnega - toda nikdar preveč moteč. Sirša ko je publika, bolj ti-ranski, celovit in perverzen postaja ta ira-cionalni pritisk. Iti po sledeh zgodovine človeškega od-nosa do spolnosti, je kot da bi hodili po la-birintu, katerega osrčje je nekje na nezna-nem planetu. Celo med primitivnimi naro-di je prišlo do takšnih popačenj in potia-čenj, da je danes praktično nemogoče reči, kaj sestavlja zdrav in svoboden od-nos. Gotovoje, da poveličevanje spolno-sti v poganskih časih ne more predstav-Ijati rešitve problema. In kljub temu, da je krščanstvo vpeljalo koncept Ijubezni, ki je prekašal vse predhodne, mu >ni uspelo tudi spolno osvoboditi človeka. Če bi Ijudje živeli v skladu s svoji-mi najglobljimi hrepenenji, ničesar ne bi smatrali za obsceno. Človek kot v sanjah poskuša ubiti sovražni-ka v sebi. Ta sovražnik, tako zunanji kot notranji, ni ne bolj ne manj res-ničen kot prikazni njegovih sanj. Ko je zbujen, je do teh sanj brezbrižen, toda v spanju ga prevzame groza. Pravim, ko je zbujen, toda vprašanje je, kdaj je zbujen, če sploh kdaj? Za tiste, ki jim ni več treba ubijati, je človek, ki zagreši umo,r mesečnik. Je človek, ki se poskuša v sanjah ubiti. Je človek, ki se pogleda v obraz samo v sanjah. In ta človek je človek modernega sveta, slehernik, tako mit in legenda kot tudi sleher-nik alegorije. Naše današnje življe-n]e je takšno, kakršnega smo sanja-li, da bi moralo biti stoletja nazaj. Zmeraj se skozenj kot v stoletja sta-rih sanjah vleče dvojna nit. Zmeraj bojazen in želja, bojazen in želja. Nikdar čisti vodomet (poželenja). In tako imamo in nimamo, smo in nismo. -Obsceno ima lastnosti skritega trenut-ka. Je tako obšimo kot samo nezavedno in tako amorfno in fluidno kot samo gra-divo nez^vednega. Je, kar pride na povr-šje kot nekaj nenavadnega, omamnega in prepovedanega, in nas, ko se kot Narcis sklanjamo nad lastno podobo v ogledalu, priklene nase in šokira. Od vseh priznano je vsemu navkljub prezirano in zavrženo, a se zmeraj znova ob najbolj nepričakova-nih trenutkih pojavlja v svoji protejski pre-obleki. Ko pa je priznano in sprejeto, bodi-si kot plod domišljije bodisi kot del resnič-nosti, ne vzbuja nič več strahu ali spre-memb, kot bi ju lahko pripisali cvetočemu lotusu, ki svoje korenine požene v blato tokov, iz katerih se je rodil. (po eseju priredil T. T.) Vinko Mdderndorfer. ZAPISNIK Miren sem. Gledam v strop. Telo je mirnc. Tudi duša. Čakam na spanec. Spokojen. Ki bo prilezel iz kotov sobe. Ki bo pred jutrom. Popo-ien. Tako. Več sem, kot kdajkoli prej. Zadovo-Ijen nasmeh. Nikakor krč na ustih. Slast priha-jajočega. Spoznanja? Morda. To, da si. Tu in tam. Prestopil mejo. Izbrizgnil sebe v neko Smrt. Opis prostora dogajanja: Soba, soba z ok-nom na balkon. Balkon vodi do stranišča, bal-kon skupen, s pogledom na dvorišče, dvorišče vlažno, nikoli nič sonca, samo senca. Soba moja. Temna. Hodnik skupen. Greš mimo drugih stanovanj. Vrata ponavadi odpr-ta. Gledajo. Vse vedo. Starci. Vsak hip lahko kdo umre. Osebe, ki so zraven: Ona, ženska, ne preveč lepa, ne preveč pametna, prodaja v trafiki, spoznal malo pred vsem tem, samo seks, spol-nost, fuk, to počne rada, vsa je v, vzdihuje, sto-ka, potem kriči, vsi slišijo, to vidim na njihovih obrazih. Ima najbolj mastno na cvetu, ko ji pri-de spusti urin, čutim kako se topla mokrota razleze med jajci na rjuhe. En sam krč, meče me v zrak, da padem vanjo spet in spet. To nje-no žival v njej iskoriščam. Priučljiva je. Zelo. Včasih me gleda tako. To iskoristim. Počnem z njo vse. Sprva sram, ko želim da počne sama s sabo, potem se preda. Grem z roko vanjo. Boli, ko se potaplja v slast. Potem s steklenico. Vse premagava. Ves sram. Vso normalnost. V trafiki krade cigarete zame. Bo že kako. Nič misliti naprej. Nič misliti na kazen. Samo name, na mojega, ki buta vanjo. Potem On. Starec, ki stanuje na istem hod-niku. lma_slabo srce. Vgrajen Stroj. Vspodbu-jevalnik. Žena umrla že davno. Ves dan v piža-mi. Eno oko stekleno. Ima zbirko porno-revij. Včasih mi jih kaže, ustnice se mu prično tresti, začne hropsti, potem hitro zapre revijo; ne bi vzdržal, reče, postane mi slabo, z roko pokaže na prsni koš. Samo pokimam. Zrihtaj mi eno, reče, ližem še lahko. Spet pokimam. Bom, bom, obljubim. Dogodek: Jaz in Ona. Obdelujem jo. Ona kri-či, zariva nohte v moj hrbet, sloči se, čutim kako prebijam ustje maternice, kako se zade-vam v njeno dno. Borim se z njenimi stegni, ki mi hočejo zmakniti svojo sredo, poskušam os-tati pribit v njej. To traja nekaj časa. Potem otrdi, obmiruje in popusti. Obraz se ji raztegne, razblaži v prijetno, kot spanec. Navlečem gate. Potem po hodniku in balko-nu na stranišče. Bolščim v zid, ko curek zadeva ob porcelanaste stene straniščne školke. Zadi-ši po pički. Zadovoljen ga potegnem v gate. Spet nazaj. Na hodniku ga srečam. Starca. Danes je pa glasna, se zahihita. Glasna, glasna, prikimam. Mi boš zrihtal kakšno, še navrže, ko odhajam proti svoji sobi. Obstanem. Saj res. Kaj pa ta? Ti je všeč? Starec obmolkne. Ni prepričan, če je prav slišal. Tudi jaz nisem prepričan, če sem to res izrekel. Oči se mu zaiskrijo. To je vendar tvoja punca, reče. No ja, se narnrdnem, lahko bi se tako reklo. Molčiva. Molk, ki ni zadrega. Stvari so jasne. Bile so izrečene. Vse je stvar odločitve. Odločim se na pol. Rečem: bi rad gledal? Če hočeš lahko gledaš. Kaj pa ona, vpraša? Nič, ona ne bo vedela. Šel boš na bal-kon in boš gledal skozi okno, jaz pa bom dvignil ruleto, velja! Vse boš imel pred sabo, na pol metra, postelja je namreč tik ob oknu. Ampak, videla me bo, reče in glas se mu od vznemirje-nosti rahlo trese. Ne bo, brez skrbi, še nihče ni videl iz svetlega v temo. Pa tudi jaz bom pazil, brez skrbi, ne bo imela časa, da bi proti oknu pogledala. Hočeš? Starec molči. Slišim kako diha. Vznemirjen je. Prav, reče, grem na balkon. Nadaljevanje: Se vrnem v sobo. Ona na po-stelji. Oči ima zaprte, eno nogo stegnjeno, dru-go spodvito. Njena pička rahlo priprta. Na vrhu gosta, poraščena da šrli navzgor proti popku, potem niže bolj gola, rdečkasto-rjava in v dveh gubah, ki se v ritna hlebčka nadaljujejo. Poklek-nem med njene noge, razmaknem jih, da reža zazeva in zadiši. Ona se zgane, nasmeh ji ras-potegne obraz, oči ostanejo zaprte. Potem pomislim na starca, ki čaka za ok-nom. Stegnem se in poskušam neopazno dvig-niti ruleto, z drugo roko ji zdrsnem po brazdi navzgor. Zgane se, zamenca z boki, čisto rahlo, spusti vzdih. Tako, ruleta je dvignjena. Ravno dovolj. Pogledam skozi steklo, izbrskam star-čev obraz iz teme. Kako je prisl.onjen k šipi, kako bolšči. Pol metra od naju. Tu je, pomislim, naj gleda kurac stari! To, da me nekdo opazuje, me še bolj vznemiri, zadrgetam, vznemirjenost se kot topel val dviguje po udih. Ugriznil bom. Se nagnem med njene noge. Pridem blizu z obrazom. Se bolj jo razmaknem. Z rokama za-jamem ritnici in jih rahlo dvignem. Ona razume moj gib. Pomaga mi z boki. Tako jo držim v ro-kah, zajeto v dlani in tik pred usti. Pomislim na starca, ki je v isti višini nekje za oknom. Še bolj se premaknem v njegovo smer. Naj vidi starec zafukani, naj vidi v pičko. Diši. Kodra se pred mojimi usti. Pričnem pri vrhu, tam kjer se prične brazda, kjer pride sku-paj, kjer se združi in potem više nadaljuje v grič poraščeni in še više v popek... Tam ima koder, gost in kot žima trd koder, zavit nekajkrat, nes-ramen in izivalen. Z jezikom ga razpletam, vr-tim se okoli njega, včasih zdrsnem preko roba v brazdo. Tam je vlažno, rožnato in toplo, vča-sih slano. Spet pomislim na starca za oknom. Še bolj ji odprem noge, svojo glavo pa naslo-nim na nasprotno notranjo stran stegna. De-lam samo z jezikom. Naj se vidi kako drsim navzgor in navzdol, vedno globje in globje se zarivam z jezikom med njeni sramni ustnici. Vedno več jo je. Vlažna in nabrekla se je raz-maknila pred mano. 7 .^prizem v klitoris. Narah-lo, z zobmi ga objamem, ga držim, da se mi ne izmakne, z jezikom sesljam, vrtim in ga pritis-kam ob notranjo steno zob. Ona se usloči, se ponudi in odtrga, z ritjo daje ritem mojemu se-sanju. Gledaš stari!? Glej! Pritisni ksiht na šipo, naj se ti razplizne po steklu, tvoj impotentni ob-raz, naj zleze v pičko izza vogala, kot žolca me-hak starčevski kurac, ha! Dvigni noge, ji rečem! Kaj, vsa zadihana, kaj naj...? K sebi! Kolena potegni k sebi! K još-kom, razumeš?! Ji pokažem. Objemi se pod koleni. Z obema rokama, ja, tako. Tako drži. Svoje noge objema tik pod brado, kolena stisnjena k bradavicam, hrbtenica usločena v zibko, pička pred mano v vsej svoji dolžini, kako se razpotega od ritme luknje do srede telesa, preklaria ženska! Stoji mi. Ves krut se vzpenja ob trebuhu. J?jca so se napela in se postavila v pozor. Koža na mošnji se je nagubala, okleni-la se je korena in se združila z njim. Vidiš, sta-rec, iz jajc raste kurac! Se obrnem proti oknu. Vem, da si tam, vem, da komaj čakaš kako ga bom zarinil not, poglej zdaj! Z levo roko se pri-mem za kurac, z dvema prstoma desne roke pa se zarinem v pičko, do dlani. Ona pod prsti samo zastoka, glavo butne ob blazino, še bolj se razširi. Ponavljam gibe: z roko na kurcu, s pr-sti v pički, izmenično, enkrat not do dlani, dru-gič s kožico preko glavice... Gledam v temo na drugi strani okna. Iščem ga, starca zafukanega! To, da je tam, rne še bolj razburja! Zdaj ga zagledam. Izluščim iz teme. Njegov obraz na šipi, ustnice, ki rahlo trepečejo. Prišlo mi bo. Drobna kapljica je privrela na vrh. Sem jo otipal. 0, bog, prišlo mi bo... Potegnem roko iz pičke, se zagrabim tik nad jajci in stisnem. Ne še zdaj, zastokam, ne še zdaj, in se zvijem v klobčič z obrazom na njeno pičko. Priljubim se nanjo, z jezikom še bolj. Dušim krče v kurcu, zadržujem vrenje v jaj-cih, impulze sperme pošiljam nazaj, nazaj not, da boli. Ona pred mojimi usti miga, drgne svojo žival ob moj obraz. Npge je spustila in jih ovila okrog mojih ramen. Čutim, da ji počasi vendar vstrajno prihaja. Masti se pička še bolj. Goltam žlahtne sokove, ki jih krči njene pičke brizgajo v moja usta. Zdrsnem z obrazom se niže, tako da lahko z jezikom še bolj in še globje sežem proti njenemu koncu. Dvigne se na komolce. Ona. Nenadoma. Pri-šlo mi bo, reče, dej ga not, prosi, samo not ga dej! Ne, ne bom! Ni še konec, si mislim, preveč enostavno bi bilo, če bi zdaj bil konec! Sunko-vito vstanem. Poglej, pokažem proti okmu, po-glej tja! Ona se zdrzne. Zakriči. Starec v šipi. Poglej tja, kričim, nekdo naju je gledal. Ona vidi. Refleksno si rokama pokrije prsi. Gledali so naju,gledali kakosvafukala, tulim kotzmešan! Poglej ga starca zafukanega, ga vidiš! Ona ne more verjeti! Svinje, reče in na jok ji gre. Starec reagira šele zdaj, odmakne obraz, izgine v temf. Greva, jo vlečem s postelje, greva. Kam, sprašuje? Razčistit greva, samo haljo dej čez, rečem in si oblačim gate v naglici. Že jo vlečem čez hodnik k starčevem stanovanju. Vrata so odprta. Planeva not. Starec sedi pri postelji. Ves siv v obraz. Slabo mi je, reče. Popade me smeh. Ona poleg molči. Nerodno ji je. Kaj je stari, si si ga na roke metu! So se ti sline cedile, kaj? Slabo mi je, reče in se uleže na posteljo. Lahko nadaljujemo, tukaj, pred tabo, rečem. Saj je tako vseeno. Veliko bolje bo in še v rit te ne bo zeblo tako kot te je na balkonu, hočeš, kaj? Slabo mi je, vode... Poglej sem, silim v star-ca, poglej v te joške. Potegnem haljo z nje. Ona samo zastoka, skrči se vase, obrne proč! Poglej sem, starec zafukani, zdaj ni stekla vmes, zdaj si upaj. Spusti slino na svojega starega suhega kurca, da se ti ne bojo rane od drkanja naredile! Slišiš! Slabo ... mi je ... Hitro slečem gate. Stoji mi. Vznemirjen, trd, napet kot struna. Zgrabim jo od zadaj in ji grem med noge. Ona zakriva obraz, ne upira se, samo stoka. Obrnem jo proti starcu. Potegnem jo bliže, tik k vzglavju. Z obema rokama gnetem njeno mednožje, razpiram ga po sredini. Primi, rečem starcu, primi, zgrabi, zdaj imaš šanso, je že zmehčana, pripravljena za not dat, poglej, in porinem prst vanjo. Starec se dvigne, slišim kako njegovo, hropenje napolnjuje prostor. Stegne roko. Žile vse-povčez! Ko se dotakne njene kože, ona trzne, morda zahlipa. Porinem jo na posteljo. Preko starca. Kurac imam vgnezden med njenima ritnicama. Dej si ga ven, rečem. Dej si ga ven! Pofafala ti ga bo! Ne, zakriči ona, ne...! Jo zgrabim z dlanjo čez usta in nos, žile na vratu se ji napnejo. Potem po-pustim da zadiha. Daj, rečem starcu, kaj čakaš, punca sMahko še premisli. Ja, ja, hrope, bom, bom... Še bolj jo potisnem na posteljo, zgra-bim jo za lase ir\ jo potunkam med njegova mlahava jajca... Žveči mu ga, žveči ta inštru-ment! Med temseji šebolj trdovgnezdim med njeni ritnici. S kurcem se sprehajam med njeno pičko in/itno lukno. Pomagam si z roko. Meh-čam jo. Čutim kako se vdaja lastnemu soku. Ti je všeč, prasica! Nisi tako sramežljiva. Kaj se pretvarjaš, vzemi ta usrana jajca v usta, dvigni mu ga... Starec se trudi, drka si ga, medtem ko mu ona golta in žveči mlahavo kožo med jajci. Ti ne vstane, kaj?! Fukal bi, pa ne moreš, kaj, ga dražim. Vidim kako se trudi, kako se mu nabi-rajo kapljice na pleši, usta se mu tresejo. Poglej zdaj, bom jaz, jo bom jaz, boš videl kako ji bo všeč. In ji ga zarinem. Razgreta, trdega, v njeno pičko, da pohladi. Ona trzhe. Pričakovana. Pri-čujoča. Zastoka od ugodja pomešanega s sol-zami. Ha, ženska, ki ga ima, kakšna ispolnitev, berem njene misli, njene kratke vzdihe, ha! Starec pod nama. Se umirja. Tudi ustnice. Prepušča najin galop. Kako jo tresem od zad! Kako se zadeva z ob-razom v starčevo mlahavo mednožje, kako ji je vseeno, zdaj ko ga ima not! Kako mižim in se selim v njeno pičko. Ves. Mlad, trd in neizpro-sen. Kako mislim na nič, na praznino, ki pride, ki eksplodira, ki se v hipu utekočini. Joj, starec zafukani pod nama, nad nama, v nama, joj, kako sva te raztrgala na kosce, in še te trgava, ko galopirava preko tvojega scuzanega kurca. Ti, prdec, generacija srednje Evrope, secesija večnih dirkačev, ti, ki si svoj vek že davno pre-fukal, joj, moje mlado mleko bo steklo v to pič-ko nad tabo! Konec: Starec je umrl. Kap. Njej sem dal dve okrog ušes, da se je pomirila. Potem sem ji po-vedal, da nisva midva nič kriva. Bil je težko bo-lan že prej. Nihče ne bo vedel. Zjutraj ga bo na-šel poštar. Kap. Pika. Konec. Verjela mi je. Potem je šla. Jutri bo prinesla cigarete. Po šihtu. Potem jo bom. Sem ji oblju-bil. Po sobi sem pospravil. Starčevega kurca sem spravil v hlače. Na bruhanje mi je šlo. Kot da ne bi bil več del telesa, temveč nekaj kot tvor, divje meso, ki slučajno spada zraven. Po-tem sem se dolgo umival. Ko sem se vrnil v sobo je bil že precej mrzel. Iz predala sem vzel porno-revijo in jo vrgel poleg starca na poste-Ijo. Naj mislijo, da je pred smrtjo gledal mlade pičke in kurce kako fukajo. Potem sem šel v svojo sobo. Tu je vse. Zdaj sem miren. Nekakšna slast je okrog mene. V kosih. Pada pp sobi. Kako lepo. Tu in tam. Prestopiti in biti. Še naprej. V neko Smrt. Anton Podbevšek: »POLITIČNA UMETNOST« POSTNINA PLACANA V GOTOVINI. POSAMEZNA $T. SAMO 2 DIN. MESEČNIK PREVRATNE MLADINE ZA DUHOVNO REVOLUCIJO »V ,Rdečem pilotu' je zastopana poli-tična umetnost,« tako so govorilislov. umetniki po Ijubljanskih kavarnah in se je-zili na nas »pilotovce«, ki smo začeli one-gaviti tudi med slov. umetniki in ne samo med delavstvom. »Kako lepo smo bili mladini enotni, predno si odstopil kot urednik ,Treh labodov'!« sta rekla slikarja Kralja terobtoževala sodr. Podbevška kot človeka, ki hoČe spraviti »umetnost, ki vzvišeno plava nad vsakdanjim življe-njen, v službo socialistične stranke«. Slov. umetnikom, pa naj bodo to starini ali mladini, se ne smemo čuditi. Treba je samo pomisliti, da so večinoma rastli v zadušljivem slov. ozračju, kjer je človek, ki napiše par pesmic brez ritma ali rim ali pa tudi narobe, takoj velik umetnik, posebno pa še, če njegovi ritmi in rime nikomur ne škodijo. Tako se je že zgodilo, da imamo v slov. umetnosti nadebudne stare in mla-de Brodarje, Lovrenčiče, Merharje, Vodni-ke, Velikonje, Bevke, Debevce, Jarce, Preglje, Čebpklije, Grivce, Zorce, Kozake, Novačane, Župančipe, Gradnike, Golije, Albrehte, Kmetove, Molete, Fabjančiče, Golarje, Kostanjevce, Lahe, Puglje, Šorli-je, Debeljake, Dobide, Dolarje, Erjavce, Funtke, Govekarje, Koblarje, Kosovele, Lajovice, Petruške, Vidmarje in še celo rajdo podobnih eksemplarjev, ki hodijo po dveh nogah in »pišejo«. Ko so I. 1 920 na-stopili s svojimi novembrskimi umetniški-mi dnevi posebno veliki umetniki »revolu-cionarji« Podbevški, Kralji in Kogoji, je planila vsa Slovenija pokonci, zakaj v do-lino šentflorjansko je prišlo veliko pohuj-šanje. Mladini, ki smo bili precej različnih svetovnih naziranj, če smem sploh rabiti te besede, smo se pridno shajali in delali načrte za prihodnost. Kakor pa je pokaza-la bodočnost, smo se bridko medsebojno varali in posledica tega varanja je bil rav-no »Rdeči pilot«, mesečnjk prevratne mladine za duhovno revolucijo. Medtem namreč, ko smo »pilotovci« prav jasno sprevideli, da obstaja med razredom izko-riščevalcev in razredom zatirancev neiz-prosna borba na življenje in smrt, se naiv-ni »labodovci«, h katerim lahko opraviče-no prištevamo tudi sotrudnike »Doma in Sveta« in »Ljubljanskega Zvona« niti do tega primitivnega spoznanja niso privlekli, kaj šele, da bi pričeli aktivno sodelovati in pomagati zatiranemu razredu, karje prav-zapravbila njihova najsvetejša umetniška dolžnost. »Pilotovci«, k/ smo še vedno prežeti s kapitalistično kulturo, čeprav skuša vla-dati med nami visoka moralna zavest in občutek spojenosti s celoto, smo najod- ločnejše za odstranitev starega duhovne-ga udejstvovanja, ki meša skoro vsem Iju-dem glave, da se iz vsega kompleksa dp-godkov niti najmanj več ne spoznajo. Če bi se tudi mi na ta način udejstvovali, bi Ijudstvo v resnici utrjevali v mnenju, da nima umetnost sploh nobenega praktič-nega pomena, da ni izmed vseh sredstev, ki so dani človeštvu za prebujanje etične zavesti, najbolj uspešno, temveč da je prašek, ki prav dobro pospešuje prebavo po kosilu. Mi pa, ki gledamo delavske blu-ze oškropljene s krvja, moramo s svojim življenjskim udejstvovanjem dokazati, da je smisel umetnosti in sploh življenja vse bolj vzvišen, kot pa je ravno zavedna ali nezavedna gonja za prepolnim trebuhom oziroma razkošjem. Tega pa seveda ne bomo dosegli z umetniško prostitucijo, ki mi pravi, naj se udejstvujem pri »Ljubljan-skem Zvonu«, »Domu in Svetu« in sploh povsod, kjer lahko kaj zaslužim, temveč edinole z opredeljenim svetovnim nazira-njem, ki mi neizprosno ukazuje, pomagati zatiranemu razredu s svojimi možgani in svojim delom kar najbolj dostojno in do-stopno. Če ne bomo pohujševali Ijudstva s svojim vetrnjaštvom na levici in desnici, bo Ijudstvo kmalu postavilo na prestole prosvitljene filozofe, in nova, velika kultu-ra Ijudstva bo šla naprej svojo zmagovito pot. Tedaj se bo šele pnčelo prvo poglavje prave č!oveške zgodovine, ko bo povsod zavladala proletarska internacionala. Ker pa vlada še vedno kapitalistični družabni red, moramo z vsemi močmi delovati pro-ti njemu... Kakor hitro bo namreč padel, bo nastopil raj na zemlji, ki bo posebno še blagodejen za umetnost... »Pilotovci« smo pričeli delovati »za družbo, v kateri bomo uživali vsi blagosta-nje, veselje in mir«, ne samo s pisano be-sedo, temveč tudi z osebnim udejstvova-njem med Ijudstvom. Pretekle mesece smo imeli skupno okoli 20 predavanj v tem smislu na Jesenicah, Trbovljah, Celju in drugod. Da zna ceniti naše delo delav-stvo, ki se je izkazalo kot najboljši in naj-bolj hvaležni dijak, je pokazalo že s svojimi neštetimi pismi, s katerimi pozdravlja naše delo. Upamo, da bo prešlo tudi k de-janjem, s čimer bo šele dosežen pomen duhovne revolucije. Država, ki je še vedno skupina ovac, bo postajala potom njih misleča, kar bo pomenilo že samo na sebi revolucijo. Zgodovina vladarjev bo prene-hala biti zgodovina človeštva. »Rdeči pilot«, št. 2 (1922.) ieto i. ir. i. _________________ ^. POŠTNINA PLAČANA V GOTOVTNI | 6 0 0 ^ 0 I, V CETOTEK 15, JUNJJA 1922. RAZMERJE UMETNIKA DO DRZAVE Gotova stvar je, da stremi vsak narod za čim večjo ekspanzivnostjo, to se pravi, meje svojega kraljestva hoče razširiti ko-likor mogoče daleč. S tem pa hočem reči, da stremi instinktivno za popolnostjo, ki ne pozna nobenih mej, pa naj bo to v tem ali onem etičnem oziru. Za to popolnostjo streme pravzaprav vsi državniki, samo da je ta popolnost večinoma materialistična, kar pa je nekaj izvanredno slabega, zlasti še zaradi tega, ker ne služi celoti, temveč posameznikom. Naša vzgoja je vkljub ve-ličastni starosti njene vede tako pomanj-kljiva, da vzbudi v malokaterem človeku, ki nosi to oznako pač zaradi tega, ker hodi slučajno po dveh nogah, človeško čustvo-vanje, ki mu pravi, da mora Ijubiti svojega bližnjega kakorsamega sebe. Med Ijudmi in filozofi je vse preveč ukoreninjena Dar-vvinova teorija o boju za obstanek. Kajti, koliko pa je danes sploh Ijudi, ki mislijo s svojo glavo? Le tako nam je mogoče raz-lagati, da nič več ne vemo, čemu smo or-ganizirani v državi, ki je tvorba od zgoraj navzdol in ne od spodaj navzgor, kar bi moralo biti v vsaki resnični demokratski državi. Ker kako pridejo posamezniki iz naroda in s tem celokupen narod do tega da padajo pri vsakem svojem koraku, ker jim je država coklja in ne avtomobil, ki bi jih moral pripeljati čimprej do cilja! Kako težko je obdržati v sebi človeško čustvo-vanje, ki bi ga z lahkim srcem prekrstil v socialnega, nam jasno dokazujejo številni slučaji, ki nam govore o gotovo dobo tra-jajočem nesebičnem delovanju politikov, ki pa jih kmalu vjame v svoje mreže hu-dobni duh, prikazujoč se v različnih oble-kah. Večina Ijudi, ki gre v pisani procesiji za križem ne opazi tako kmalu, da jo je za-vil namišljeni duhoven v stran, pač pa opazijo to Ijudje, ki so že nad vsemi pod-6bnimi organizacijami, pa se udejstvujejo neprimerno bolj v svojem duhovnem sve-tu. Pravzaprav hodijo za nevednimi duho-vi samo s vojim telesnimi sfingami, s svo-jimi dušami pa korakajo v pestrem spre-vodu skozi resnični svet, ki ni niti najmanj sličen dolini solz in krvi. Ker odkrivajo z vsakim svojim korakom vedno nove in nove svetove, korakajo blazni od neizre-čene sreče v devete nebeške dežele in vzdrami jih iz njihovih sanjarij šele obupno kričanje na pomoč vseh tistih Ijudi, ki gre-do za sprevodom s križem, s svojimi telesi in dušami, ki pa so se tako že pretopile z mesom, da obstoja zanje edinole ta oz- načba. V takih slučajih posežejo vmes s svojimi ostrimi meči umetniki politiki, ki presekajo gordijski vozel s tem ali onim receptom. (...) Pojavi anarhizma so dali vsem pasiv-nim umetnikom politikom misliti, pa so spoznali, da bi se dali stoglavi zmaji, ki niso nič drugega kot paraziti na narodo-vem telesu, še najlažje usmrtiti, če se jih ne bi lotili z bombami, temveč z idejami. Mislim, da mi ni potreba še posebej razla-gati, da mislim s stoglavimi zmaji na reak-cionarno vladajočo kliko kakega naroda. Da je bilo vsako stoletje skopo s takimi umetniki, je samo posebi umevno. Večina umetniškega naraščaja je delala v tem smislu bolj instinktivno kot pa miselno in se sploh ni nikdarzavedala, na kako viso-kem socialnem stališču je bila že v najsta-rejših časih. Potom svojih umetniških del so pridigali da je povsem potrebno pričeti s temeljito hojo za Kristusom, ali z drugi-mi besedami, iti vztrajno vase, s čemur je pa že tudi vse doseženo. Vladajoča klika hoče sicer prepričati svoje podložnike, da je država sama sebi namen, v kar sb ji na razpolago ogromna najraznovrstnejša sredstva, vendar njen trud in napor, da bi se vzdržala na površju, je odveč, kakorhit-ro prično nastopati umetniki politjki s pro-pagando za duhovno življenje. Že preje sem omenil, da pride večina ustvarjajočih umetnikov do tega svojega spoznanja in-stinktivno, to pa zaradi tega, ker so pre-polni sebe, vsled česar jim navadno tudi odreče avtokritika. Vendar je njihovo udejstvovanje vredno priznanja, zakaj ka-kor so vplivali v starem veku kipi deklic in fantov na noseče matere, da so potem ro-dile lepe otroke, tako tudi vpliva njihova umetnost na občinstvo, čeprav ne v taki meri, kakor umetniška dela tistih umetni-kov, ki so v zelo intimnem razmerju z ve-soljnostjo, kar jih usposablja v največji meri, da zadevajo v tarčo. Te zadnje bi jaz imenoval genije, medtem ko bi prejšnje krstil samo za umetnike, med katere spa-da pri nas nedvomno predvsem Ivan Can-kar, pionir duhovnega življenja, ki je stu-denec vsega dobrega. Njegovega pome-na za slovensko umetnost mi ni potreba podrobno analizirati, ker mislim, da je da-nes že slehernemu izmed nas znano nje-govo ogromno delo, ki ga je zvršil natanč-no ob predpisani uri. »Rdeči pilot«, št. 1 (15. jinij 1922,) Pripravil E. H. POSTNINA PLACANA V GOTOVINI. POSAMEZNA *T. SAMO 2 DIM. DR. ALFRED ŠERKO (doktor medic. in filozof.) ob Podbevško-vem nastopu »Človek z bomba-mi« v narodnem gledališču 1920. (iz knjige A. Podbevška: ČLOVEKZ BOMBAMI (1925.) Zakon človeške družbe je tak, da se v kritičnih, abnormalnih časih, v časih splošne nezadovoljnosti, po-litične in ekonomske nesigurnosti pehajo od vsepovsod ekscentrič-ne, abnormalne eksistence v ospredje, ki posedajo sicer v nor-malnih časih neopažene po literar-nih kavarnah ali pa po različnih sa-natorijih za živčne in duševne bo-lezni. Ti psihopatični, neredko po-Iblazni tipi človeške pasme, dobe v svoji osebnosti adekvatnih časih, vsled samozavestnega, kričavega nastopa in vsled proklamacije pa-radoksalnih, to se pravi, na glavi stoječih idej in doktrin v vsakem slučaju neko število eksaltiranih privržencev, ki vidijo v svojem vo-detelju mesijo nove dobe. Tudi nam Slovencem se je za-svetila v dobi ponesrečenih plebis-citov in diplomatičnih porazov nova zvezda na literarnem nebu: »izumitelj godbe v vaiovih, mož z bombami«. Kot psihiatru mi ta za slovensko javnost novi umetniški tip ni ne-znan. V vsakem večjem državnem ali privatnem sanatoriju se naleti na poete, ki zlagajo Podbevškove-mu »prerijskemu bivolu« na dlako podobne tirade, ki imponirajo so-stanovalcem sanatorija v nič manjši meri, kakor Podbevškova »himna o carju mavričnih kač« nje-govim neinterniranim prijateljem. G. Podbevšek in njegova »elek-trična žoga« nista zame psihopa-tologa torej nikakršen novum. Vsekakor pa je tudi zame, ki sem marsičesa vajen in ki v polni meri upoštevam okolnost, da nimamo v Sloveniji niti enega primernega sa-natorija, novum, da prirejajo taki umetniki svoje soareje v kraljevem narodnem gledališču! ASTROLOGIJA - DA ALI NE V zadnjih dveh številkah Tribune sta v rubriki »Astrologija« izšla dva moja članka z naslovom »Horoskop tega in tega«, v katerih sem poskušala z astrološkim po-stopkom ugotoviti karakter dveh Ijudi, ki jih osebno ne poznam. Ker so se med bralci pojavila vprašanja, ali se zajebavam ali mislim resno, so me v uredništvu na-prosili, naj napišem nekaj o astrologiji. Na ta način naj bi nekako opravičila tisto, kar pišem in dokaza'a, da »mislim resno«. Se-veda pa temu ni tako. Naslov mojih član-kov se glasi »Poskus obrazložitve nekega karakterja na osnovi sinhronega delova-nja makrokozmičnih in mikrokozmičnih energij«, kar bi se v prevodu glasilo »Člo-vek je ustvarjen po božji podobi«. Dokaz, da ne mislim resno. Vsak, ki je hodil v šolo, ve, da človek ni ustvarjen po božji podobi, ampak po podobi genetske zasnove, ki jo prejme od svojih staršev. To genetsko za-snovo sicer lahko delno spremenijo atom-ska žarčenja ali danes že človek sam z lastnim posegom,.vsekakor pa je človek z njo v precejšnji meri determiniran. Svoje življenje oblikuje v skladu s temi predispo-zicijami itd., da ne izgubljamo besed o »zavestnih« in »podzavestnih« odločit-vah, vplivih okolja itd. Znanstveno doka-zano. No makrokozmos. (Globok poklon znanosti.) Astrologija oz. t. i. »natal-na astrologija« zgoraj na-štetih »vzrokov« sploh ne zanika, vendar je njen pri-stop v temeljih drugačen, kajti ona išče »vzroke« za te »vzroke« v človeku, ka-kršnega vidi v njegovi vpe-tosti v prostor in čas. Zato pravi, da ni vseeno, kdaj in kje pride človek na svet in zaživi z ozirom na osamos-vojitev vseh glavnih teles-nih funkcij kot samostojno bitje. Bistvo astrologije je pravzaprav zelo preprosto in bi se glasilo nekako ta-kole: Človek je del vesolj-nega ritma in deluje v skla-du s tem ritmom. Vse, kar se z njim dogaja, je v vsa-kem danem trenutku na nek nepojmljiv način popo-Inoma v skladu s tistim, kar se dogaja na nebu. Zakaj je to tako, ne vemo. Astrologi govorijo o »vplivih«, o »sin-hronem delovanju«, o »determiniranosti« itd., vendar roko na srce: izobraženemu človeku se ne spodobi, da bi kaj takega verjel. Tisti, ki v astrologijo verjamemo, smo odštekani, pa čeprav naše »verova-nje« nima nobene zveze z vero, temveč z izkustvom. Pred kratkim sem v neki reviji brala iz-jave znanih Slovencev, ki so se nanašaie na nebesno znamenje, v katerem so roje-ni. Neka napovedovalka je izjavila, da je rojena v znamenju raka in da ima glede na to take in take lastnosti, da pa bi morala poznati kakega diplomiranega astrono-ma, ki bi ji znal o tem povedati kaj več. Gospa seveda ni vedela, da so astronomi najhujši sovražniki astrologije - še več: da njihovo nasprotovanje temelji na predpo-stavki, da o astrologiji nimajo pojma. Hva-la bogu. Ukvarjanje z astrologijo bi močno omajalo njihov ugled. Razlika med astro-nomijo in astrologijo je v tem, da se prva ukvarja s kamni, druga pa z Ijudmi. Zato je prva znanost, druga pa psevdo-znanost. (Seveda pa je medicina, ki se tudi ukvarja z Ijudmi, prava znanost, kajti vemo, da no-ben zdravnik še ni izgubil pacienta tako kot noben general še ni izgubil bitke.) Mis-leči duhovi se ukvarjajo z znanostmi, ne-misleči oziroma naivni pa s psevdo-zna-nostmi. Da znanost še kako potrebuje misleče Ijudi, potrjuje dejstvo, da so dan-današnje deifinicije znanstvenikov, kaj je materija, močno podobne definicijam srednjeveških filozofov, kaj je sveti Duh. Tako strahotno težka vprašanja pa seve-da lahko razreši samo nepremagljiva Mi-sel. Spustimo se na nižje sfere. Začetki ast-rologije segajo v tisočletja pred Kristu-som. Ker tukaj niti približno nimamo do-volj prostora, da bi se podrobneje spuščali v njeno zgodovino ali poskušali razložiti fi-lozofijo elementov ter orientacijo na pro-stor in čas, kar predstavlja temeljna izho-dišča astrologije, se bomo omejili na ne-kaj informacij. Astrologija je znanost toli-ko, kolikor uporablja kot izhodišče na-tančno določene pozicije planetov, ki jih astrolog izračuna glede na točno uro in kraj rojstva nekega človeka (lahko pa tudi psa ali mačka, iz česar seveda logično sle-di, da je astrologija najbanalnejša izmed psevdo-znanosti). Na osnovi konstelacije planetov, pri čemer igra najpomembnejšo vlogo položaj Sonca in Lune ter stopinja znaka, ki »vzhaja« na horizontu in mu pra-vimo Ascendent, astrolog sklepa na ka-rakterčloveka in na njegovo psiho-fizično kondicijo. Gibanja planetov in njihov med-sebojni položaj glede na rojstni kozmo-gram oz. »čart« vplivajo oz. so v skladu z njegovim počutjem, načinom reagiranja, zdravstvenim stanjem, ugodnimi in ne-ugodnimi obdobji itd. tekom celega življe-nja. Na osnovi podatkov, ki jih vsebujejo 7ani<;ki tisnrlptnih ra7iskav in na s nomon- jo »božanske intuicije« tako astrologi po celem svetu svetujejo Ijudem v kriznih si-tuacijah in jim pomagajo pri pomembnih odločitvah. Seveda vam bo vsak izobra-žen človek povedal, da je to vse skupaj čista traparija, kajti fizika je z najsodob-nejšimi inštrumenti dokazala, da teh vpli-vov enostavno ni. Na tem mestu se bomo še enkrat globoko priklonili znanosti, skromno stopili v ozadje in še enkrat po-vedali, da z astrologijo ne mislimo resno. Resno je treba jemati inštrumente, ki jih človek ustvari s pomočjo svojega razuma, da potrdijo tislo, kar ustvari razum sam. Ne moremo pa si privoščiti, da bi jemali resno sebe kot najsenzibilnejše inštru-mente tega sveta. Jasno je, da ne bomo dopustili možnosti, da se stvari odvijajo mimo naše volje in zavestnih odločitev, saj vendar imamo nekaj človeškega do-stojanstva. Da se napovedi dobrih astro-logov uresničujejo 80 do 90 procentno, je zato seveda čisti slučaj, kot je čisti slučaj dejstvo, da imamo ženske menstruacijo na 28 dni, kar je ena Lunina faza. Ker dan-danes velja, da spada celotna planetna »mašinerija« v grško-rimsko simboliko, pa lahko sklepamo, da se je ženska v dav-nih časih, ko je človek še verjel v bogove, za svoj ciklus zavestno odločila v skladu s simboliko Lune, ki predstavlja ženski spol. Ker astrologija torej izhaja iz stališča, da na nas vplivajo nekakšna dokazano imaginarna kozmična žarčenja, jo lahko izobražen človek dvajsetega stoletja pov-sem zasluženo smatra za čisto pre-drznost. Tisti neprosvetljeni se bomoLse-veda še naprej trudili in v svoji nesigur-nosti zaključevali prognoze s plaho izjavo »Omnia exeunt in mysterium«. Resnim Ijudem svetujem, naj še naprej raje za-upajo starim babam, ki šlogajo iz kave. Te so zanesljive, kajti v prisotnost kavne usedline, v kateri vse piše, se lahko Ijudje prepričajo na lastne oči. Tisti, ki smo bolj šu-šu, pa bomo še naprej gledali v nebo. Vsekakor se človeštvu ni bati, da bi se astrologi preveč razmožili. Po svetu mr-goli tistih zelo slabe kakovosti, ki se na-učijo svoje veščine iz astroloških »kuhar-skih bukev« skoraj tako hitro, kot se gos-podinja nauči peči jajca. Zgto smo lahko prepričani, da bo gospa astrologija še na-prej hodila po svetu z berglo in da se bo o njej bolj šepetalo kot govorilo. V nasprot-nem primeru bi se namreč utegnilo zgodi-ti, da pade pod njen vpliv kakšen državnik in ukaže razstreliti planeta Mars in Sa-turn, ki naj bi imela slab vpliv. Saj municije imamo zadosti. EMA KURENT PRIPIS UREDNIŠTVA: V prejšnji številki je po-motoma izostalo obvestilo, da se klient strinja z objavo. Avtorju, klientu in bralcem se za ne-Ijubo napako iskreno opravičujemo. »... Kinematograf zmeraj s svojim zapisom in svojo re-produkcijo preobrazi subjekt, iz njega znova naredi drugo osebnost, katere podoba lah-ko do te mere vzburi zavest da le-ta sprašuje: Kdo serri jaz? Katera je moja prava identiteta?...? (Jeiin Epstein: L intelligonce d' une m,io FEST 87 (Beograd, 30. 1. - 7. 2. 1987) 0 nekem dogodku ali prireditvi lahko pi-šemo na več načinov - objektivno/sub-jektivno, teoretsko/žurnalistično..., skrat-ka tako in drugače. Zapis o 1 7. medna-rodnem filmskem festivalu v Beogradu, FEST-u, kot se tudi imenuje, bo takšen in drugačen in to \z več razlogov: ker so se tako dogajali samo filmi, ker se drugače ni dogajalo nič ter nenazadnje, ker se naše ugotovitve ponavljajo že kar nekaj let, tako da pisanje o Festu ni niti prijetna za-deva več, prej dolgočasna. FEST nima težave z identiteto, Fest je Mednarodni filmski festival, pa čeprav samo na nivoju provincialnega spektakla. To bi bil lahko obenem tudi rezime celot-nega dogajanja na hodnikih in v dvoranah Sava Centra, eminentne palače poslov-no-kongresno-kulturnega značaja na levi obali Save, v kateri je potekala večina uradnega festivalskega programa. V prvi vrsti lahko Festu očitamo pred-vsem manko pravega koncepta festivala, ki se še najbolj odraža v ključni točki, v Festovem filmskem programu. Selekciji, v kateri konfigurirajo predvsem znani av-torji od Carpenterja, Spielberga in Wood-ya Allena do Menzelja na eni ter razni na-grajeni filmi z eminentnih mednarodnih festivalov na drugi strani, lahko pripišemo zgolj distributerski konformizem, meha-nizmu, ki ga prakticirajo vse jugoslovan-ske distribucijske hiše po načelu: preglej Film Top Ten v npr. Variety in kupi. Če k temu dodamo še podatek, da je večina prikazanih filmov že tudi odkupljena ali pa vsaj na listi odkupov, nam postane še bolj jasno, s kakšnih pozicij se je konstruiral le-tošnji Festovski program. Izjeme, mislimo predvsem na filme Koyaanisqatsi, She's gotta have it in Down by Law, po starem reklu samo potrjujejo pravilo, obenem pa dajejo slutiti, da se nb 3vetovni filmski sceni dogaja tudi še kaj več ali vsaj kaj drugega. Normalno funkcioniranje festivala, ka~ kršen je npr. Fest, lahko pojasnimo na na~ slednji način: V prvem segmentu, recimo mu produkcijski, imamo med seboj pre-pletene mehanizme filmske selekcije, or-ganizacije in ekonomije festivala; ta seg-ment rezultira v vsebino festivala, v film-ski program in dogajanje, tretji segment, imenujmo ga referenčni mehanizem, pa obsega filmsko kritiko, medije in gledalca. Sklop vseh treh naj bi zagotavljal realiza-cijo primarnega namena vsakega festiva-la; predvsem podajanje informacij o dolo-čenem dogajanju ali sceni ter zagotavljal afirmacijo edukativnega nivoja, oziroma recimo temu boljše medijsko osveščanje. Forma podajanja vsebine \& seveda po-Ijubna (sofo festival do spektakla), slej ko prej pa postane del mehanizmov festivala ter tako skozi ciklično ponavljanje imple-mentira določen del vsebine in jo spet na-zaj tudi interpretira. To postane popolnoma jasno ob prime-ru koncepta letošnjega programa. Fest je s poudarjanjem Spektakla uspel obrniti pogled gledalca na vsebino, ki jo forma že interpretira - na znana imena, nagrade ipd. ... potrditev intepretacije tega, kar je gledalec seveda moral videti in Fest želel, se šele kasneje implicira v Spektakel. Na oboiestransko korist - Fest tako verificira relevantnost podanih informacij, gledalcu pa se je potrdil objektivni nivo istih infor-macij. Bilten. Samo vam se čini - NIJE SVE ISTO. Vašput»odkučedoško-le« DANAS ima korak manje i dva (do poslednjeg) daha više; izgledate neodoljivije od Beti Bup-Robert Redford tandema (samo Vam to još niko ne saopštava iz razloga zlobe i pokvarenosti; u jučerašnjoj drama-tičnoj svadji u stvari ste pobedili Vi, ali protivnik to još ne zna (jadnik)... i uopšte, sjajni ste i sjajno se osečate. Dakle. SREČNO VAM BAŠ OVO DANAS, DOBRODOŠLI NATREČI DAN FEST-a! (iz Blt. št. 2) Tukaj nikakor ne moremo mimo vloge in pomena mass-medijev ter filmske kri-tike in teoretike. Ni naključje, da krepitev Spektakla nasproti Vsebini Festa sovpa-da z zmerom manjšim kreativnim dome-tom le-teh. Tako filmska kritika kot tudi teoretika so del selektivnega mehanizma Festivala, v poteku festivala pa imata tudi funkcijo poglavitnih referenčnih točk in-terpretacije sprotnega dogajanja. Nivo Festa je potem pravzaprav nivo stanja fjlmske reference in dokler bo to samo in zgolj interpretacija že interpretiranega fil-ma/dogajanja, tisto torej, kar drugače markira nivo filmske publicistike (Stop, Film ipd.), si kvalitetnega skoka Festa ne moremo obetati. Odsotnost relevantne filmske kritike ima obenem za posledico krepitev tistega segmenta festivala, ki je drugače samo sporadično dejstvo, ter je v rokah kritike samo del manipulativnih sredstev filmske vzgoje - to je spektakel-ska funkcija. Mediji pri tem igrajo samo vlogo posrednika med festivalom in gle-dalcem. V minusu je pri tej igri seveda gledalec, ki torej nasede kar dvakrat na isto finto manipulacije. Napoved Sveta festivala, da bo fest podaljšan tudi s posebnim terminom v novembru, je poleg uvedbe internega te-levizijskega sistema edina vsebinska no-vost, če odštejemo satelitski intervju z J. Carpenterjem. Razbijanje Festa na dva* dela dejansko pomeni krah Spektakla, kar si je že kar nemogoče zamisliti, saj bi tako Fest izgubil glavne oporne točke interpre-tacije vsebine, v odsotnosti ostalih refe-renc pa bi v končni fazi verjetno pomenilo tudi propad samega festivala. Bolj se do-zdeva, da bo novembrski termin zapo-Injen z arugačnim, recimo off-programom manj znanih avtorjev in filmov, posvečen določenim avtorskim ciklusom in prikazu filmskih tendenc ipd. JELOVNIK I SLIČNO Čorbe i supe: 1. Juneča supa-rezanci................. 250 2. Čorba od graška.........300 (dobro) 3. Pileča srpska čorba................... 300 Glavno jelo: 1. Juneči gulaš-rezanci................. 900 2. Čurka sa mlincima. 900 (prijatno) 3. Pastrmka na žaru-prilog.......... 900 4. Bečka šnicla-prilog.................... 800 (sve naše simpatije) 5. Muska od krompira................... 800 Salate: 1. Ajvar................................................. 250 (No1.) 2. Sladak kupus................................ 250 3. Srpska............................................. 300 Desert: 1. Švedska pita................................. 300 2. Bombice......................................... 250 3. Princes krofne.............................. 250 (preporuka) Prijatno! (iz Blt. št. 4) Hočete še? Ni problema, tega materi-jala je ogromno. Čeprav ne povsem očitno, pa nekaj podobnega Fest potrebuje. Tu leži torej točka, ki omogoča preseganje zgolj histo-ričnega spomina izrednega dometa za-četnih Festovih konceptov. Vpeljava takšnih off-vsebin ob konstantni nepri-sotnosti v zadnjih letih, seveda ni možna več na velika vrata (v spektakel sam), raz-en v primeru izredno močnega vsebinske-ga impulza. Stranska vrata (delitev programa) predstavljajo tako izhod v sili, kot tudi bo-dočo past; v konstelaciji Festival-Spekta- kel, kot je bila prezentirana letos, so mož-nosti precej na strani druge variante. Uvajanje takšnega dvojnega programa pomeni drugačno uvajanje dvojnega me-rila - spektakelski del bi postal še bolj čist, sofisticijelen ter pragmatično nekonfron-tiran z ostalo filmsko produkcijo, medtem ko bi bil drugi popoln antipod temu; artifi-cijelen, potisnjen na margino, v kotiček za filmske Ijubitelje. Možnost kritiške mani-pulacije z vsebino preko spektakelske funkcije festivala se tako izenači z nulo. Festovizija se je funkcionalno prav do-bro vklopila v koncept spektakla ter delo-vala kot njegova podaljšana roka. Atribut medijske ekskluzivnosti ji je podeljevala vsestranska prisotnost na hodnikih Sava Centra, zaprt krog sistema je to samo še utrjeval, zaprt krog posredovanih infor-macij pa krepil občutek ažurnosti. Napo-vedi filmov, osnovne reference nanje in razni intervjuji z bolj ali manj znanimi gosti so se vsak dan vrstili z zares izjemno te-levizijsko hitrostjo. Ko je zmanjkalo takš-nega materiala, je Festovizija - imenovala se je tudi FV, plasirala glasbene video spote in tudi še kakšen film se je našel vmes. Konstatiramo lahko, da so funkcija Festovizije, poudarjanje in do določene mere sooblikovanja Sektakla popolnoma uspeli, vsaj v tem se lahko strinjamo z or-ganizatorji. Da je televizija že sama po sebi medij s primamo vlogo vsega prej naštetega ter da so edino možni samo tehnični lapsusi in da do drugih napak v takšni festivalski konstrukciji ne more pri-ti, pa pustimo obstrani. Festovski bilten deluje ob takšni tehno-loški revoluciji samo še kot anahronizem, česar so se menda jasno zavedali tudi v redakciji le-tega, kajti produkt je bil obti-kovno bolj podoben srednješolskemu gla-silu, vsebinsko pa se je gibal nekje med avtobusnim voznim redom in jedilnikom na eni, ter lokalno trač rubriko na drugi strani. Če rezimiramo dogajanje na 17. med-narodnem filmskem festivalu - FEST-u, bi v glavni črti lahko rekli, da je festival po-polnoma uspel, ne glede na naše prejšnje izjave. Če FEST sprejmemo kot Spekta-kel, smo seveda lahko s programom in dogajanjem v Sava Centru in Beogradu povsem zadovoljni. Težava je v tem, da FEST pač ne želi biti samo Spektakel, vsaj vsako leto se najavlja tudi kot nekaj več, v končni fazi, kot smo nakazali v tekstu, pa vse skupaj izpade samo še kot dodatna krepitev (prav) Spektakla. Čas bi že bil, da se pristojni Ijudje odločijo, ali želijo spek-takelski FEST ali pa FEST kot Mednarod-ni filmski festival. Tisto, kar nam je ostalo in kar nudi edi-no zadovoljivo oporno točko v Festu, so filmi. 0 njih pa več v naslednji številki Tri-bune. Skozi mrak FEST-a vas je vodil Hermej Gobec. INTERVJUZ ANDREJEM TARKOVSKIM Pričujoči intervju z Andre-jem Tarkovskim je v Stock-holmu med montažo filma Žrtvovanje, pripravil Boles-lav Edelhajt poljski novinar, ki je tudi sam emigriral iz svoje domovine. Intervju je bil do sedaj neobjavljen in je prvič izšel v februarski števil-ki znane francoske filmske revije CAHIERS DU CINE-MA. Vprašanje: Glavna junaka Stalkerja in Solarisa se oba vrneta v izhodiščno točko in tam iščeta svoj resnico. Nasprotno pa se v Nostalgiji, prvem filmu, ki ste ga po-sneli na zahodu, glavni junak pesnik odlo-či, da se ne bo vrnil. S tem ko ostane, pusti svoji domišljiji, da lahko blodi po pokraji-nah, ki jih verjetno ne bo nikdar več videl. Ali ste že med snemanjem tega filma ali celo prej mislili na to, da bi ostali? A. T.: Nikakor ne! Med snemanjem na to možnost niti pomislil nisem. Kot se v življenju pogosto dogaja, se je vse skupaj zgodilo čisto nepredvideno. Producent (RAI) mi je predlagal, da bi film prikazali v Cannesu. Ker sem imel takrat še sovjetski potni list, sem poklical Moskvo, da bi od-govorne vprašal za mnenje. In priznati moram, da takega odgovora nisem niti najmanj pričakoval: »Prav, ampak pohiteti morate, če hočete priti pravočasno...«. Lahko si predstavljate, v kakšnem tonu je biloto rečeno. »Naj bo, zakaj pa ne?« sem si rekel. )n vendar nisem bil niti malo na-vajen na to, da bi moje filme pošiljali v Cannes ali kam drugam. Seveda nisem bil nezadovoljen. Ampak takrat sem zvedel, da bo v žiriji tudi Bondarčuk. Ne morem reči, da ga imam za sovražnika, ne. Je pa moj glavni nasprotnik; od nekdaj. Ponov-no sem torej poklical filmsko upravo v Moskvi, da bi se pritožil: »Zakaj ste to na-pravili? Zakaj hočete naš film v Cannesu na vsak način uničiti?« Ali veste, kakšen je bil njihov odgovor? »Sploh ne, nasprot-no, boste videli, da bo vse v redu; ker bo on v žiriji, vam bo iahko pomagal«. Ni se dalo nič več narediti, bilo je prepozno. Bondarčuk je prišel. Za začetek je napravil vse, da bi film spravil s sezna-ma in potem da bi mu odvzel vse možnos-ti uspeha. Sami veste, kako to gre. To je zelo stara tehnika. Saj poznate njihov na-čin mišljenja: »Posnel si film v tujini, to te zadeva. Ampak ne misli, da boš doživel uspeh. Napravili bomo vse, da se boš vrnil domov z mislijo, da si posnel ničvreden film. In tako se boš že naučil tja hodit po-stopat...« Skratka, hoteli so mi pokazati, kje je moje mesto. Zato sem napisal pis-mo filmski upravi v Moskvi, partijskemu Centralnemu komiteju, Černijenku (takrat je bil Še on) in jih prosil za dovoljenje, da bi lako delal tri leta v tujini in da bi se mi lahko pridružila še moj sin in tašča - žena je bila z menoj. V tem času bi posnel film, potem bi se vrnil. Upal sem, da se bodo na filmski upravi dogodile kakšne spremem-be. Čakal sem. Odgovora ni bilo. Vprašanje: Ati ste dolgo čakali? A. T.: Ah, seveda. Ampak saj je vedno tako. Končno sem dojel, da hočejo z mano obračunati; filmska uprava in kaj vem kdo še... V Milanu sem pripravil tiskovno konferenco in ostal. Vprašanje: Ali vaša odločitev, da ste ostali ni bila pogojena s tem, ker ste ho-teli boljše delovne pogoje, več svobode, ne da bi bili podrejeni vsem mogočim pritiskom? A. T.: Sploh ne. Od nikogar nisem odvi-sen. Vedno sem snemal filme, ki sem jih sam hotel. Seveda je to zahtevalo veliko časa, ne da bi upoštevali še to, da s tem nisem ustvaril kakšnega posebnega pre-moženja; ampak to je predmet, kateremu nisem nikdar pripisoval posebne vrednos-ti. Brez dogodkov na cannskem festivalu mi ne bi nikdar prišlo na misel, da bi ostal. Ampak ne zaradi tega, ker bi delil svet in ideje na dva različna tabora; samo bedaki delajo ostro mejo med Ijudmi zahoda in Ijudmi z vzhoda. Vedno sem si težko pred-stavljal, da bi se lahko ločil od Rusije. Vprašanje: V Nostalgiji je prizor, v ka-terem pesnik na vprašanje prevajalke, kije Italijanka, grenko vzklikne: »Kaj pa vi razumete o Rusiji? Vi ne razumete ni-česar!« To je res reaknija, ki prihaja z vzhoda, ki je tipično ruska. Spregleda-mo pa tudi vse komplekse, ki jih te dr-žave gojijo do sveta. A. T.: Seveda, besede pesnika so tudi moje besede. Vidite, dalj ko živim tukaj, bolj se strinjam s to mislijo. Morda se komu to zdi smešno, ampak kdo tukaj sploh pozna Rusijo? Vprašanje: In kaj bi morali vedeti? A. T.: Ne vem. To je stvar, ki \o je treba čutiti. Zelo verjetno je, da bo na zahodu preteklo še precej časa, preden bodo ra-zumeli ta fenomen; hočem reči, da če Ru- • sija za svet predstavlja strahovito nevar-nost, je hkrati tudi ogromno upanje. Pro-blem je v tem, da tisti, ki vidijo v tej državi upanje, to upanje povezujejo, Bog ve za-kaj, z nekaterimi socialnimi in političnimi mnenji levice. Moja upanja, ki zadevajo Rusijo, imajo čisto drugačne vire. Mislim na neiznernost duhovne moči, ki vrejo v deželi in ki bodo nekoč v prihodnosti go- tovo igrale vodilno vlogo. Kar pa se tiče nevarnosti, ki jo predstavlja Rusija, izhaja seveda iz sistema, ki vlada v državi. Zato se tisti, ki mislijo, da bi bilo bolje, če Rusija ne bi obstajala, in prav tako tisti, ki bi radi uredili svoje politično življenje po njenem modelu, hudo motijo. Vprašanje: Ali so tudi taki, ki se ne motijo? A. T.: Bojim se, da ne. Nekaj Rusov mo-goče. Poglejte malo Solženicinove misli. Problem je v tem, da smo v tem svetu raz-iskali samo dve poti razvoja: vzhodno in zahodno. Redki so tisti, ki mislijo, da reši-tev ne pripada niti enemu, niti drugemu. Vprašanje: Kje pa je potem? A. T.: Treba je najti neko tretjo pot. Brez dvoma je to pretežko, morda je v tem tre-nutku nemogoče. Ampak to nas ne sme odvračati od tega, da ne bi iskali. Trenut-no stanje ni samo nevarno samo v sebi, že samo zaradi tega, ker obstaja, ampak tudi zato, ker ne ponuja nobene možnosti. To je težka napaka, da ne rečem absurdna šala zgodovine. Vprašanje: In vi mislite, da bi v Rusiji bil prostor za tretjo pot? A. T: Nisem hotel reči tega. 0 tem se ne morem izraziti. Vprašanje: Vendar ste govorili o teh duhovnih silah, ki so v polnem razma-hu... A. T.: Da, ampak s tem nisem mislil na nek političen proces. Vprašanje: Ali lahko to bolj pojasnite? Rusija je nekaj nedoločenega. A. T.: Recimo, da sem mislil na intelek-tualne kroge. Vprašanje: In vi povezujete duhovne transformacije z relrgiozno prenovo? A. T.: Absolutno. Ce se danes, v naši dobi, versko čustvo ne bo prebudilo, je to konec. Če mislim na Rusijo, je to zato, ker jo bolj čutim in razumem kotdruge deže-le; verjamem v njeno duhovno moč, ki bo pomagala pri splošnem razvoju civilizaci-je. Vprašanje: Oblasti v Moskvi ne more-jo odobravati snovi in oblike vaših fil-mov. V tem pogledu vas niso preveč razvajali. A. T.: Ne gre za to. Ali veste, kaj mi je očitala filmska uprava? Takoj so začutili, da nekaj ni v redu, ampak v bistvu jim ni bilo prav jasno, zakaj jih tisto, kar počnem, moti. Mislim, da tisto, kar jim ni bilo všeč v mojih filmih, niso toliko ideje same, am-pak bolj umetniški videz, že samo dejstvo, da lahko obstaja nek pojav, ki se imenuje »umetnost«. Kar predstavlja moč umet-nosti, niso ideje, ki jih brani; tisti, ki tako mislijo, se motijo; predvsem so to ideolo-gi. Moč umetnosti je umetnost, manifes-tacija nedoločljivega pojava, ki se ga ne da podvreči niti volji Ijudi, niti volji siste-mov. Vprašanje: In vendar, ko ste bili v Rusi-ji, svojih filmov niste mogli delati v popolni osamitvi. Seveda puščam ob strani ves tehnični aparat, mislim na tiste, ki mislijo tako kot vi, ki se trudijo, da bi delali v istem duhu. A. T.: V Sovjetski zvezi ti Ijudje ne šte-jejo dosti; seveda predstavljajo določeno vrsto publike, ki avtorju zelo veliko pome-ni. Ampak ne moremo reči, da bi nam nji-hov obstoj kakorkoli lajšal naša prizade-vanja. To ni odvisno od njih. Nikakor ne morejo vplivati na oblasti, da bi mi dovo-lile realiziratj nek scenarij. Ravno naspjot- no, če bi začeli zahtevati, vztrajati, gotovo ne bi nikdar začel s snemanjem. So tre-nutki, v katerih bi podpora teh Ijudi avto-matično škodovala vsem mojim načrtom. To je sistem, ki ne prenaša skupin \gt na-pravi vse, da jih uniči. Vprašanje: Da, ampak jaz mislim, da lahko govorimo o skupini v smislu nekih skupnih idej, čustev. Pa čeprav so to samo tisti, ki hodijo gledat vaše filme ali tisti, s katerimi delite svoje ideje. V mis-lih nisem imel neke organizirane skupi-ne. A. T: V tem prirrieru se popolnoma stri-njam z vami. Vprašanje: Le Monde je pred kratkim objavil pomemben članekofilmih Bori-sa Barneta, sovjetskega režiserja, ki je napravil samomor pred približno dese-timi leti. Poznamo tudi usodo Paradja-nova, ki je več let preživel v zaporu. Ne bi rad izpadel naiven, ampak ali se vam takšni pojavi ne zdijo pogosti v sovjet-skem filmu? A. T.: Lahko bi vam odgovoril s tem, da je treba v življenju plačati vse, kar počne-mo. Ko je Paradjanov prišel iz zapora, je posnelfilm;sedajjezačel snematiše ene-ga. Seveda to niso tipični primeri. Barnet je napravil samomor, ampak to spada med tiste pogoste primere, ko Ijudje na-pravijo konec svojemu življenju tudi, če niso umetniki. Tudi tukaj število samomo-rov ni nezanemarljivo. Bilo bi naivno, če bi na podlagi tegagradili kakšne teorije, ali vlekli ne vem kakšne zaključke. Poglejte, y umetnosti nimamo pravice, da bi se postavljali nad druge. Na zahodu, na primer, se zdi umetnost manj po-membna kot pri nas. Jukaj so Ijudje stro- procentni materialisti. Finančni uspeh za-došča, da njihovemu življenju podeli smi-sel. Vprašanje: Jaz se ne strinjam... A. T.: Seveda govorim na splošno, za množice. Politika, ideologija, pluralizem nikakor ne priznavajo duhovnih vidikov življenja. Ljudje jih lahko pogrešajo. V Ru-siji si življenja brez teh dejavnosti sploh ne bi mogli zamisliti. Vprašanje: Tukaj obravnavajo umet-nost, duhovnost naravno. Ali bolje... slabo sem se izrazil... Obravnavajo jih kot vrsto blaga več. So tisti, ki jo proda-jajo in tisti, ki jo kupujejo. V Rusiji in v sorodnih deželah pa gradijo mite, z lah-koto sprejemajo vse, kar lahko na-domesti osnovne svoboščine. A. T.: Ne gre za to. Nisem govoril o »uradni« umetnosti, o tistem, kar je dovo-Ijeno, mislil sem na umetnost na splošno, o tistem, kar je dovoljeno, mislil sem na umetnost na splošno, na njen smisel, na njeno poslanstvo. Poglejte, v Leningradu živi mlad genijalen režiser, ki se imenuje Aleksander Sokurov. Ne vem, kako se je tega lotil, ampak uspelo mu je, da je kon-čal snemanje filma, ki je bil že na polovici snemanja obsojen na to, da ne bo nikdar prikazan. Ko je bila montaža končana, so ga filmske oblasti prosile za eno kopijo. Sodili so, da film ni za javno predvajanje. Sukorov jim je oporekal in zagrozil, da bo, če mu bodo film vzeli s silo, skočil skozi okno s kopijo vred. Uporabili so torej dru-go sredstvo. Predlagali so mu običajno predstavitev, filma pa avtor ni nikdar več dobil v roke. Vprašanje: Za vedno so ga pokopali v .arhivLh?____________ A. T.: Za vedno? Ne vem. Moj Andrej Rubljov je moral čakati šest let preden je prišel ven. Kar sem hotel reči, je to, da je umetnost tukaj užitek; tam pa je kisik. Vprašanje: Vaš oče, Arsenij Aleksan-drovič Tarkovski, je pesnik. V Stalkerju in Nostalgiji citirate njegove pesmi. V kakšni literarni tradiciji ste bili vzgojeni doma? A. T.: Moj oče se ni nikdar ukvarjal z mano. Odšel je, ko sem bil star tri leta. S sestro naju je vzgojila mati. Bilo je zelo težko. Še danes se sprašujem, kako je lahko vzdržala materialno, telesno. To je prava skrivnost. Zato bi težko govoril o družinski tradiciji. |n vendar ne bi bil sin svojega očeta, če ne bi podedoval nekate-rih duhovnih vezi. Ampak ne v kulturnem ali literarnem smislu. Kakor koli, samega sebe nisem nikoli imel za režiserja; niti zdaj niti prej. Vprašanje: In kljub vsemu delate fil-me... A. T.: Da. Ampak bolj se čutim naveza-nega na rusko literarno tradicijo devetnaj-stega in začetka dvajsetega stoletja. Kai se tiče filma, pa se mi zdi, da ta umetnost name ni preveč vplivala. Vprašanje: Ali ni to ravno vpliv vaše-ga očeta? A. T: Ne vem, to je težko reči. Morda pri meni ta reakcija izvira iz želje, da bi na-sprotoval vsemu, kar se mi je zdelo v filmu bedastega. Kajti film na splošno, je pred-vsem nekaj komercialnega. Tako je bilo čisto na začetku in tako je še danes. To je umetnost, ki je zelo odvisna od denarja, to je povsem jasno, tega mi ni treba ponav-Ijati. Vprašanje: Rekli ste, da je bija ruska literatura devetnajstega stoletja za vas eden od virov inspiracije. Ali nam lahko naštejete nekaj imen? A. T.: Res je: Puškin, Gogolj, Dostojev-ski, Tolstoj; mislim, da kot umetnik brez njih ne bi mogel obstajati. Ravno tako kot si težko predstavljam, kdo bi bil brez vseh teh podob, ki so v meni, te glasbe, teh ikon. Nikakor se ne trudim, da bi zanikal vse tisto, od česar sem odvisen kot umet-nik. Rus sem in to seveda definira moj po-ložaj na področju umetnosti, ampak ravno tako dobro bi se počutil, če bi bil Anglež, Francoz, ali kaj drugega. V tem ne vidim nič posebnega; seveda ima vsak narod nekaj edinstvenega, nekaj neposnemlji-vega, ampak zaradi tega še ni treba za-pasti fanatizmu. Vprašanje: Ampak ta duh prenove, o katerem sva govorila na začetku... A. T.: To nima nobene zveze. To je slu-čaj. Malo poglejte na zemljevid sveta. Ru-sija je edini kraj na svetu, kjer se res nekaj dogaja, kjer vedno vre. Seveda mislim na zgodovino v njenem najširšem pomenu, kot pojav, ki presega čas. In upam, da boste razumeli, da ne pravim tega zato, ker sem Rus; isto bi govoril, tudi če bi bil Kitajec. In obratno; če bi se to dogajalo na Kitajskem, bi isto trdil za Kitajsko. Vprašanje: Ne razumem. A. T.: Intelektualna svoboda v bistvu ne obstaja. Nikjer. Sicer pa ne more obstaja-ti. Če živimo na tem svetu, to ni zato, da bi bili svobodni ali srečni. Človeška^eksis-tenca ima čisto drugačen namen. Živimo zato, da se borimo in da dobimo to bitko, ki jo bijemo sami s seboj. Dobiti in zgubiti hkrati. In nikdar z gotovostjo ne vemo, če smo zmagali, čeprav se nam tako zdi. Kako naj bi sploh vedeli. Tega ne more nihče vedeti. In to je tisto, kar je absurdno. Vprašanje: V Stockholmu, kjer se od-vija najin pogovor, ste posneli nov film z naslovom Zrtvovanje. Ali obžalovanja pesnika iz Nostalgije izražajo vaša osebna čustva v zvezi s sinom, ki ste ga pustili v Rusiji? V. T.: Ne vem, ampak mislim, da je to vse v filmu. Dotaknili ste se zelo boleče točke. To je najtežji problem, ki ga morava z ženo rešiti. To me spominja tudi na mojo lastno mladost. Ne morem si predstavlja-ti, da bi bil najin sin, ki je star petnajst let, ločen od naju. Potem je tu še moja tašča. Pisala sva oblastem v Moskvi, ampak na-jina pisma so ostala brez odgovora. V Ru-siji pa so razširili govorice, da se bom vrnil. Ne vem zakaj so to storili; ampak lahko ugibam. Že od začetka sem vedel, da bo težko. Nikdar si nisem mislil, da bom do-segel kakršno koli pred.iost, če bom ostal tukaj. Sploh ni šlo za to. Nisem mogel na-praviti drugače. Seveda lahko gledam na stvari iz določene razdalje. To je drama in ne vem, kako se bo končala za nas. Am-pak eno je gotovo; nikdar se ne bom vrnil. Vrnitve ni. Vprašanje: In vendar ste pustili juna-kom vaših filmov, da se vrnejo v svojo rodno deželo. Lahko torej zaključimo, da je za njih in za vas dpmovina nekaj svetega. Ali vas ni strah tega problema? A. T.: Ampak, seveda! Vprašanje: Kot umetnika ali kot člo-veka? A. T: Kot umetnik se ne bojim ničesar. Vprašanje: Torej govori človek... A. T.: Da, iz razlogov psihološke narave. Sicer pa... ne vem natančno... Prevod: JANA PAVLIČ GLEDALlSČE ABADDON »Gledališče je prazen prostor. Vsakomur je do-voljeno stopiti vanj in vsa-komurje vnjem dovoljeno igrati nebeške tragedije in postati bog. Dovolj je le, da si otrdiš srce. Billy je postavljena v ta prostor, ki se nenadoma napolni z Ijubeznijo in sm-rtjo, s strahom in sme-hom, z lepoto in krutostjo. Pojavi se človek z vsemi svojimi travmami in sa-njami, kijim hoče ubezati, a se hkrati zateka v njih. Vrata se zaprejo, država in ideologija ostaneta zunaj. Prostor postane zaprt in obenem skrajno natrpan. Začne se borba zanj. Za-čne se nebeška tragedija. Vsakdo bi bil rad bog, vsakdo bi rad prostor zase. |_ Za nekatere ga ni več. \Prostor se razdeli in na-staneta dva v enem in če~ prav sta en v drugem, sta neločljivo ločena. Loči ju meja med Ijubeznijo in perverzijo in obenem združuje. Obe poti peljeta ena zraven druge, a nikoli več se ne srečata. Kal hoče postati Bog, Realnost in irealnost se začneta mešati. Iz njiju nastane velika iluzija, Slednja dela iz človeka boga! Meša dobro z zlim, Morje z zemljo, Grdo z le-pim, Ljubezen s sovrašt-vom. Toda! Irealno začenja postajati realno. Velika Huzija se ruši. Iz dveh pro-storov zopet nastaja eden. Zopet se polni. Kal ostane človek, ki izgublja svoj prostor... ¦ -. luna je predaleč. Lela B. Njatin design nuje (Tribuna z uvedbo dveh no-vih rubrik odpira prostor tudi za slovenski modni in dru-gačne designe. Zato uredni-štvo poziva še neznane in znane potenciale tovrstne ustvarjalnosti, naj ne čakajo, izvlečejo iz omar svoje za-prašene in še nezaprašene kreacije, njihove fotografije in pisni material kot tudi kakršnekolj konstruktivne predloge za oblikovanje stra-ni posvečenih designu prine-sejo ali pošljejo na uredni-štvo. Najboljše kreacije bodo nagrajene in predsta-vljene na teh straneh. PUCCI DI ROSSI PUCCI Dl ROSSI, italinaski arhitekt in oblikovalec pohi-štva iz Verone, ki pretežno deluje v New Yorku, nas v svoji izvjrnosti vedno prese-neča. Njegovo pohištvo je nenavadnih oblik in iz nena-vadnih materialov: steklo, ogledala, krzno, les, plexi, beton, usnje itd. Gre pravza-prav za pohištvo skulpture, ki s svojimi domišljijskimi oblikami razbija pusto real-nost vsakdanjega življenja, hkrati pa služi svojemu upo-rabnemu namenu. Vaclav Jarm: INNOCENTIA PESMIZANENO (Izbor iz poezije Vaclava Jarma bo izšel v eni prihodnjih številk revije PROBLEMI-literatura) NOVICE S SENČNIH STRANI ALP_______________________ Jean-Jacques Beineix (nje-gov film, 8etty Blue je bil prika-zan tudi na Ijubljanskem minifes-tu) bi rad Američane prepričal, da je tudi sposoben poslovnež. Po-stati hoče tudi producent svojega novega filma, dvajset milijonov dolarjev vredne komedije vam-pirjev z naslovom Bat (Netopir). Diane Keaton, o kateri je Woody Allen med drugim dejal, »da ji je uspelo vse, česar se je kdaj lotila«, se je po igralski karie-ri, ukvarjanjem s petjem in poezi-jo odločila še za filmsko režijo. Kako ji je uspelo, bomo lahko vi-deli v njenem prvem filmskem projektu z naslovom Haeven (Nebesa). Kot glavnega igralca v tri-lerju, ki ga trenutno načrtuje-ta za hišo Warner Bross in ga bodo snemali v Parizu, bosta Roman Polanski in Gerard Brach angažirala Harrisona Forda. Roger Vadim bo v ZDA posnel remake svojega legendarnega fil-ma !n Bog... je ustvaril žensko iz leta 1957 (spomnimo se, da je bil v tistih časih zelo všeč Godar-du). Namesto Brigitte Bardot iz prvega filma se bo pojavila Re-becca De Mornay. Godard\e v New Yorku že po-snel sekvence svojega novega fil-ma King Lear. Liza Minelli pripravlja svoj come back s filmom Rent-a-cop v vlogi prostitutke. Ob njej se bo pojavil Burt Reynolds. Italijanski komik Roberto Be-nigni, ki je igral v drugem Jar-mushovem filmu Down by Law (prikazan je bil na letošnjem Fes-tu) jeza producenta Ettoreja Ros-bacha napisal scenarij, za nov film, ki naj bi ga tudi sam režiral. Obenem je zavrnil vlogo v novem filmu Eddija Murphyja Policaj z Beverly Hillsa II. 61000 LJublJan« Kersnlkova 4 p. p. 878 Juloclavlja tal. 061 58 98 60 KOLEDAR PRIREDITEV CIDM LJUBLJANA, MAREC 1987 4.3. 1987 ob 20. uri - Kapeli- ca CIDM, Kersnikova 4, Ljubljana Video Gledališče (Skuc-Forum) 5.3. 1987ob21.uri- Kapeli- ca CIDM, Kersnikova 4, Ljubljana Gledališče Abaddon: »Billy« (3. ponovitev 6.3. 1987 ob21.uri-Kapeli- ca CIDM, Kersnikova 4, Ljubljana Gledališče Abaddon: »Billy« (4. ponovitev) 10.3. 1987ob20. uri-Viteška dvorana Križanke Beltinška banda - koncert prekmurske Ijudske glas- be |1 1. 3. 1 987 ob 20. uri - Kapeli-ca CIDM, Kersnikova 4, Ljubljana Vjdeo Gledalnica (Škuc-Forum) |14. 3. 1 987 ob 9.30 uri - Zbor-nica CIDM, Kersnikova 4, Ljubljana Tečaj mentalne dinamike |15.3. 1987 ob9. uri-Zbornica CIDM, Kersnikova 4, Ljubljana Tečaj mentalne dinamike |18. 3. 1987 ob20. uri-Kapeli-ca CIDM, Kersnikova 4, Ljubljana Video Gledalnice (Škuc-Forum) 11 9. 3. 1 987 ob 20. uri - Kapeli-ca CIDM, Kersnikova 4, Ljubljana Gledališče Abaddon: »Billy« (5. ponovitev) |20. 3. 1987ob20. uri - Kapeli-ca CIDM, Kersnikova 4, Ljubljana Gledališče Abaddon: »Billy« (6. ponovitev) |21. 3. 1 987 ob 20. uri - Kapeli-ca CIDM, Kersnikova 4, Ljubljana Gledališče Abaddon: »Billy« (7. ponovitev) |21.3. 1987 ob9.30 uri - Zbor-nica CfDM, Kersnikova 4, Ljubljana Tečaj mentalne dinamike (nadaljevanje) |22.3. 1987 ob9. uri - Zbornica CIDM, Kersnikova 4, Ljubljana Tečaj mentalne dinamike (nadalj^vanje) |25. 3. 1 987 ob 20. uri - Kapeli-ca CIDM, Kersnikova 4, Ljubljana Video Gledalnice (Škuc-Forum) |26. 3. 1987 ob 20. uri - Kapeli-ca CIDM, Kersnikova 4, Ljubljana Gledališče Abaddon: »Billy« (8. ponovitev) [27. 3. 1987ob20. uri- Kapeli-ca CIDM, Kersnikova 4, Ljubljana Gledališče Abaddon: »Billy« (9. ponovitev) |28. 3. 1987 ob 20. uri - Kapeli-ca CIDM, Kersnikova 4, Ljubljana Gledališče Abaddon: »Billy« (10. ponovitev) 30.3. 1987 ob20. uri-Viteška dvorana Križanke Zygmunt Kreuze (Poljska) Gyorgy Szabachos (Ma-džarska) Koncert sodobnr kompo-nirane in improvizirane klavirske glasbe 1.4. 1987 ob20. uri-Kapelica CIDM, Kersnikova 4, Ljub-Ijana LUFT: »Macbeth iz dill« (ponovitev) - eksperimen-talna predstava lutkovne skupine JANKARJEV DOM IPREDAVAIMJA Od 16. do3!.3 PREDAVANJA SLOVENSKIH SINOLOGOV V RAZIMIH VIDI-KIH KITAJSKE CIVIUZACIJE S sodelovanjem Slovenskega lorientalističnega društva, sekcije |za Daljni vzhod. Predavanja bodo potekala po naslednjem razpore- du: Ponedeljek, 16. 3. - Vinko Ter- I ček: Kitajske reforme po spre- [ membah v partijskem vrhu Torek, 17. 3. - Mitja Saje: Biro kratizacija tradicionalne kitajske družbe Sreda. 18. 3. - Sašo Hadži: Na- rodne manjšine Kitajske Četrtek, 19. 3. - Maja Milčinski: Konfucijeva zapuščina človeštvu Ponedeljek, 23.3. - Sašo Hadži: Kitajski almanah Tong shu in bu- distično novo leto Sreda, 25. 3. - Jani Osojnik: Yin in Yan v tradicionalni kitajski me- dicini Četrtek, 26. 3. - Wang Huiqi: Budistične freske in slikarstvo na Kitajskem Ponedeljek, 30. 3. - Neva Čeb- ron: Ljudska umetnost na Kitaj- skem Torek, 31.3.- Andrej Bekeš: Pri- lagajanje kitajske pisave potre- bam moderne družbe. Predavanja bodo ob 19.00 v Sejni dvorani E1, vstop je prost! KINO Petek, 6. 3. ob 19.00: SOLARIS |(SZ, 1972); Petek, 13. 3. ob 19.00: STAL-KER (SZ, 1979) IN MEMORIAM-ANDREJTAR-KOVSKI Tik preden je genialni ruski re-žiser Andrej Tarkovski za vedno prenehal z delom, smo v CD po-kazali njegovo zadnjo mojstrovi-no ŽRTVOVANJE. Režiser pa je v sedemdesetih letih ustvaril znan-stveno-fantastična filma Solaris in Stalker. Srednja dvorana, vstop. 600 | din, popustov ni! Od 23. do 31. 3. ob 20.00 NEODVISIMA ANGLEŠKA FILMSKA PROIZVODNJA Vedno zanimivejša angleška kinematografija premore dve producentski hiši, ki samo izbira-ta in financirata posamezne pro-jekte, le-te pa potem samostojno ustvari filmska ekipa. Film Four International je tako pripomogel k rojstvu filmov, kot sta Domovina in Moja lepa pral-nica (Fatherland in My Beautifull Laundrette), prikazana na prire-ditvah POST-FEST-um, ter tako imenovanega kult filma Brežnje-vu (Letter to Brezhnev), ki bo na sporedu 23. 3. Druga hiša, British Film Insti-tut, pa se lahko pohvali z režij-skim delom Petra Greenwaya in Dereka Jarmana. Srednja dvorana, vstop. 800 din, popustov ni! Simultan pte-vod. Filmska redakcija ŠKUC in EK-RAN, revija za film in televizijo predstavljata TEDEN SCEIMARISTOV Kino K0MUNA, 9.-12. marec 1987 Filmi: PODZEMUE (Undervvorld 1927) I zgodba: Ben HECHT, režija Jo- seph von STERNBERG VZMAJEVEM LETU (In the Year of Dragoon, 1 984) scenarij: Oliver STONE, režiia: JMichael CIMIN0 iLET MRTVE PTICE, 1973 scenarij in režija: Živojin PAVLO- VIČ VRANE, 1969 scenarij in režija: Gordan MIHIČ in Ljubišča K0Z0MARA KAR MAY, 1974 Iscenarij in režija: Hans-Jurqen SYBERBERG lOKROGLA MIZA 0 SCENARIS-ITIKI DANES! jNavzoči bodo slovenski scenarts-Iti ter gosta Gordan Mihič iz IBeograda in Pavao Pavličič iz Za-Igreba. JPROMOCIJA KNJIGE INAPISATI SCENARIJ - avtoria IMichela CHIONA. rRIBUNA št,8,leto XXXVI sreda 4.3.1987 iGlasilo UK ZSIv.S |UREDNIŠTVO:Robert Botteri(odg.ured.),Samo Resnlk l(v.d.glav.ured.),Tomi GračaninAiarko Pečauer,Tomaž |Toporišič,Brane Senegačnik(|ektor),Zdravko Papič lin Sena Sarkič (prelom in obiikovanje) |TISK:Tiskarna Ljudske Pravice,priprava BEP Dnevnik liviaklada 5000 izvodov [Oproščeno temeljnega davka za promet po sklepu št.421- 1170 zdne 22.1.1973. INASLOV UREDNIŠTVA:Kersnikova 4,Ljubljana |tel.319-496,javni sestanki uredništva so ob sredah ob 18. luri. JPREDSEDNIK ČASOPISNEGA SVETA:Danilo Turk RIBUNA -STRAN 38 PRIDI POD PALMO,DA NE BOŠ SAM(A) O sredinem dogajanju v klubu Palma(za mnoge še vedno "Stopoteka")smo že pisali, vendar ne bo odveč par ugotovitev.Po dokajšnji krizi pred koncem lanskega leta se je v letošnjem letu punkovsko-novovalovska sreda že dodobra ustalila,Palma ni več samo prostor kamor se zatečeš v pomanjkanju boljšega, ampak kaže, da Ijudje že hodijo tja zato, da se srečujejo, pogovarjajo, zabavajo in nekateri seveda tudi pozirajo.Vsekakor pa lahko govorimo o nekakšni sceni, ki zaradi raznolikosti, odprtosti in neekskluzivnosti precej obeta, kajti z izjemo Ijubljanskih alternativcev najdete v Palmi marsikaj:od staropunkerjev do najbolj provincialnih težkometalcev;novome-talcev in hardcorovcev pa še vrsto subkulturno manj opredeljenih, zato pa glasbeno nič manj odzivnih obiskovalcev/obiskovalk.Ker pa ekipa Mao, Gigi, PBČ in PP ugotavlja, da je na plesišču dokaj slab odziv na novo glasbo, uvaja s prvo sredo v marcu novost: LESTVICO PALMINIH 12, ki se bo odslej predvajala vsako sredo ob 23 uri in bo skušala Ijudi navaditi tudi na kaj drugega kakor že stare in preverjene pesmi.Tokrat objavljamo lestvici za sredo 4.marca in sredo H.marca: sreda, 4.marca 1.DAYGL0W ABORTIONS-BLACK SABBATH 2.I'M ALIVE-LEATHER NUN 3.HUMAN DRAMA-RHVTHM PIGS 4.BAMP-BAMP-BAMBI SLAM 5.WE CARE A LOT-FAITH NO MORE 6.DR.FAUSTUS-THE FALL 7.IN THE GHETTO-NICK CAVE 8.STONEHENGE-POISON GIRLS 9.POLICE SIREN-BLOOD ON THE SADDLE 10.SVVIMMING GROUND-MEAT PUPPETS 11.Ml SMO POVSOD-BORGHESIA 12.A SCREW(HOLY MONEY)-SWANS sreda,11.marca 1.DR.FAUSTUS-THE FALL 2.CREEP IIM THE CELLAR-BUTTHOLE SURFERS 3.WE CARE A LOT-FAITH NO MORE 4.KEROSENE-BIG BLACK 5.FRED'S SONG-BEEFEATER 6.POLICE SIREIM-BLOOD ON THE SADDLE 7.STONEHENGE-POISON GIRLS 8.SVVIMMING GROUND-MEAT PUPPETS 9.BAMP-BAMP-BAMBI SLAM 10.HUMAN DRAMA-RHVTHM PIGS 11.DAYGL0W ABORTIONS-BLACK SABBATH 12.A SCREW(HOLY MONEY)-SWANS ŽIVALI,OBRABLJENE ' D t O t LJ t Slovenska poezija (5) Stara opica je tekla, že čisto b.ez sape. Tekla je še naprej, ves čas naravnost. Podobna človeku toliko, malo. V tenutku, ko se je izgubila in ostala brez plemena Tekla je, tako stara, naravnost v smrt. Zdaj pa: oja oja oja. »Danes se vsakemu zdi, da je zadosti velik za knjigo, da le ima nek poklic, ali pa vsaj dru-žino, bolnega sorodnika ali iz-koriščevalskega šefa. Vsak svoj roman v svoji družini ali v svojem poklicu... Pozabljajo, da neka literatura predpo-stavlja za vse neko iskanje, nek napor, nek specifično ust-varjalen namen, ki se lahko iz-vede samo v literaturi sami...« -Gilles Deleuze V slovenskem prostoru je nekoliko drugače: tudi tu se večina iz podobnih razlogov čuti dovolj velike in celo pokli-cane za knjigo, ampak Slo-venci nismo narod romano-piscc-v, še manj pa smo narod žanrske, pa naj bo to potopis-na ali kriminalna literatura, zato vsak v svoji družini in v svojem poklicu na najde ro-mana, ampak pesniško zbir-ko. Hiperprodukcija pesmi za-hteva tudi hiperprodukcijo pesniških zbirk, almanahov, samozaložb, cvetnikov itd. V založništvu ne gre za primat komercialno usmerjenega in v tem pogledu diktatorialne-ga knjižnega trga ponudbe glede na predvideno povpra-ševanje. Programska politika slovenskih založb ni ne ko-mercialno-bestsellersko ne kvalitativno usmerjena, je nekje med tema dvema polo-ma, zato programi nujno vsr-kavajo vase tudi skoraj bre-zoblično gmoto poskusov in ponovnih poskusov verzifici-ranja, pesnjenja kot avtotera-pije, ^socialnega uveljavljanja ipd. Ce nekoliko nagajivo ali škodoželjno obrnemo še eno Deleuzovo misel: Če bo slo-venska literatura umrla, to ne bo zato, ker jo bodo umorili, ampak zato, ker se bo utopila v brezoblični gmoti verzifici-ranj. No, prvenec Zlatka Zajca Živali, obrabljene besede. se-mena in stvari kljub izrazito dolgemu naslovu najbrž ne bo povzročil utopitve oziroma nasilne smrti slovenske lite-rature v brezoblični gmoti verzifikacij. Zlatko Zajc verjet-no lahko najde kakšnega vsaj približno bolnega sorodnika, celo šefa, ki ga izkorišča, toda to za njegovo poezijo prav go-tovo (na srečo)"ni pomembno ali odločilno. Poezija tu na srečo nima zgolj avtotera-pevtskih namenov, obstaja, in to zavestno, ptav zaradi av-torskega iskanja adekvatne ubeseditve, recimo ji zavezu-joče problematike, vpesnje-vanja sicer banalnega vsak-dana, ki pa v.tej neizjemnosti oziroma za to neizjemnostjo in monotonostjo poskuša za-znati še kaj več. To več pa je seveda zaradi stanja sodob-nega sveta, v katerem je vsa-ko iskanje že vnaprej označe-no kot večno in obenem neu-resničljivo, ponavljajoča se igra usode, ki ne priznava zmagovalcev ali. poražencev, lahko samo obrisno začrtano, tipa v temi in more prej ali slej priznati svojo nemoč, da bi se paradoksalno spet lahko za-čelo... Pesniški svet, v kolikor mu uspe doseči notranjo ko-herentnost, vzajemnost stil-no-formalnih in tematskih postopkov, s svojim jezikom, ki se izmika racionalnosti filo-zofskih določitev, lahko po-stane prostorza odpiranje si-cer navzven neobstojne, a vsaj v neposrednem času branja avtonom/ie govorice, ki omogoča estetski užitek in vse kar še povezujemo z lite-rarnostjo ali umetniškostjo določene poezije. Iskanje in morebitno najdenje lastne poetike zato postaja takore-koč nujen in bistven aspekt sleherne poezije in pri Zlatku Zajcu bi lahko rekli, da se je proces kristalizacije različne-ga pesniškega gradiva v zbir-ki-prvencu iztekel nekje na poti k koherentnosti in svoj-skosti pesniškega gradiva, avtorska poetika še vedno ni enovita, opazna so kvalitativ-na nihanja, odkloni od uve-Ijavljajoče se poetike. Začetni cikel zbirke kar naravnost su- gerira primerjavo s poezijo Iva Svetine, predvsem njego-ve zadnje _pesniške zbirke, Marija in Zivali, in poezijo Daneta Zajca (vsaj v njegovi zbirki Ubijavcikač). Seveda so očitne rr-.^atere podobnosti, toda obenem so Zivali Zlatka Zajca že daleč od senzualno-svetopisemskih podob, ki vedno znova sugerirajo spol-no slo in minevanje Iva Sveti-ne, hkrati pa ni sledu o temelj-ni usojenosti in krutosti Ubi-javcev kač, kot sveta, v kate-rem zeva prisotnost niča. Vsekakor so lahkotnejše, pesniku bi lahko naprtili od-sotnost kakršnekoli metafi-zične komponente, a zdi se, da to ne bi bilo vmesno, saj gre za drug tip poezije. Zajčev lirski subjekt se sicer giblje v okviru spoznavanja absurd-nosti sveta, toda to spoznanje nima več zavezujoče po-membnosti, ostaja nekje na robu ubesedovalčeve zavesti, ves čas prisotno, a iiamerno ne potencirano. Posamezni pesniški drobci zato lahko po-stanejo sicer slepeči, a ven-dartrenutki zlitja z obdajajočo floro in fauno, identitete sveta in človeka. Drugi del Zajčeve zbirke Obrab/jene besede se izgublja v navidezni literarno-formalni umetelnosti, ki se iz-kaže kot monotono ponavlja-nje istih besed. Obrabljenost sveta na žalost postane pred-vsem obrabljenost Zajčeve poezije. Podobno se Zlatko Zajc ujame tudi v kratkih pro-znih oblikah v zadnjem delu zbirke. Proza, ujeta v kafkov-ske metamorfoze narave in naozovanja na spreobrnjene didaktične basni, postane v stilr?o precej neuspelem na-vezovanju na cankarjevski prozni ritem ubesedovanje nepomembnih, včasih banal-nih transformiranih dogod-kov, pisanje, ki na žalost iz-gublja smiselnost, ni več nek napor, ustvarjalen namen, ampak preprosto zapisovanje psihičnih stanj in trenutnih domislic. Smo tako res spet na meji literature kot avtote-rapije? Verjetno, toda pesniš-ka zbirka Zlatka Zajca na sre-čo poskuša in delno uspeva biti še kaj več kot to. Tomaž Toporišič