Evropska poezija danes
ANDREA ZANZOTTO, Italija
Z zbirko Lepota (La belta, 1968) je Zanzotto (rojen 1921) izpeljal operacijo »popolne zastranitve« v odnosu do institucionalne norme italijanskega pesniškega jezika. Pesnik Vokativa in IX eklog se je, potem ko se je odpovedal srednji ravni ritualne, utrjene komunikacije lirskega jezika, odločil v bistvu za odcep od glavne poti, toda za globino, da bi spet odkril genezo prvih stapljanj jezika, tisto temno »fonično strmino«, ki je v pradavnim pritegovala glas h glasu, osnovo k obrazilu, koren h korenu, da bi studenčniško živela še naprej v nezapaženem jecljanju norcev, otrok, spečih.
To so drobci neke pregažene in oslabljene resničnosti, ki pa se kljub vsemu združujejo v neko diagnostično, spoznavno funkcijo. To potrjuje tudi pesnik sam: »Brez prestanka spoznavam in spet spoznavam, / človek sem, Toskanec, ki v svojo smer potuje, / pošteno govoreč stvari, sprimitivi-zirane / in prvotne, čeprav jih v večnost nič ne kuje.« To pomeni, da smo onkraj nihilistične igre Dade in drugih zaprtih krogov včerajšnje avantgarde. Zanzottijeva zbirka Lepota je torej sklepni trenutek nekega izkustva, ki bi se lahko sprevrglo v negativnost, v resnici pa osvetljuje vsebino naše zavesti. Kot je mogoče razbrati iz pesmi Svetu, v kateri se pesnik ironično postavlja nasproti veselju, priznavajoč, da je samo njegov »jaz slabo izležen«, »slabo sfantaziran«, »slabo plačan«.
Toda tu ne gre samo za psihično eksplozijo. Krčevita Zanzottijeva prisluškovanja so hkrati tudi globoko estetsko opozorilo. V krizo postavljajo samo idejo, da je poezija nekakšen primat človeka, vzpenjajoči se razvoj, torej obvezna pot. Tako lahkemu primatu, ki se opira na normo (na lingvistični  sistem),  je tu  postavljeno  nasproti nekakšno  sestopajoče  gibanje,
10   Sodobnost
137
Anketa Sodobnosti VII
zdrav sestop v globine, kjer prisluškujemo jecljanju otrok, ljubkujočemu narečju in podobno, torej slehernemu temnemu izvoru soodnosnosti in porajajočih se pomenov.
In zadovoljni smo lahko, da se je za tako knjigo, edinstveno v panorami sodobne italijanske lirike, zavzel in ji priznal nenavadno sugestivnost Eugenio Montale, ki ni samo velik pesnik, temveč tudi pesnik misli.
Giacinto Spagnoletti
138