Moka, otrobi in izguba
V 28. številki Kmčekega glasa, ki je izšel 2. julija, je bil objavljen za-nimiv pogovor z direktorjem delovne organizacije Žito magistrom Markoni Sokom. Pogovor je tekel predvsem o problemih slovenska mlinarsko-predelovalne industrije, ki je tako kol jugoslovanska odvi-sna od srečne roke tistih, ki administr&tivno določajo cene.
Temeljni problem mlinarske proi-zvodnje so razlike med nabavo cene pšenice ter končno ceno moke in kruha. Kruh naj bi obdrža! nizko »socialno« ceno, cene žita in proi-zvodni stroški pa nezadržno rastejo. To je še posebno kritično zadnja tri leia. letospa zaradi visokih obrestnih r.\ei (zaloge žita), ki bremenijo pre-delavo pšenice, dosegamo nekakšen vrh. Pri vsakem kilogramu žita, ki ga zmeljejo Žitovi mlini v moko, na-stane 20 dinarjev izgube. Torej: čim-več mlini meljejo, veeje so izgube — in obratno seveda. Zato se mlinom bolj splača prodajati žito, kot ga mleti. Tako se ponekod po Jugosla-viji tudi dogaja, zato beremo, da je preskrba z moko slaba ali pa te sploh ni. No, Siovenija vztraja na zadostni preskrbi in je zato doslej mlinom pri pokrivanju izgub tudi pomagala.
Mlinarji pa se seveda s takim ne-stimulativnim   delom   ne   strinjajo.
Preveč so ujeti v birokratsko odloča-nje, preveč gre vse neodvisno od nji-hove ustvarjalnosti. V Žitu iščejo pot v svobodnejše oblikovanje cen vsaj v delu njihove proizvodnje; zato se usmerjajo v pridobivanje tudi spe-cialnih vrst zelo kakovostne moke za posebne namdne. Njihov cilj je, da z instantiranjem in termično obdelavo mok pridobivajjo kakovostnejše vrste moke. V Pekarski proizvodnji pa se skušajo približati že zdavnaj uveljavljenim svetovnim usmeritvam pri peki posebnih vrst kurha. Ko so odprli prvi butik za te vrste kruha, še zdaleč niso pričakovali toHkšnega zanimanja potrošnikov. Morali so prodajo takega kruha razširiti še na devet trgovin. To jih je spodbudilo h
gradnji mini pekarn, ki pečejo kruh po klasičnih postopkih; tak kruh je obstojnejši, visoke kakovosti, proda-
jajo pa ga po načelu tako imenovane prodaje čez pult.
Sicer pa so v Žitu s sovlaganji za-gotovili kar 90 odstotkov potrebne pšenice za predelavo. »Na leto po-trebujemo 56.000 ton pšenice, od tega si jo v Sloveniji zagotovimo 22.000 ton. To je velikanski napre-dek, če vemo, da smo s slovenskih polj še pred štirimi leti dobili le 1500 ton pšenice,« je končal svojo misel v Kmečkem glasu mag. Marko Sok. Povze! S. G.