V aprilu.
Tvanka je odprla okno in sedla na stol kraj njega. 1 Od Božiča naprej že ni bila videla modrega neba nad seboj, niti nad vasjo tam zunaj, nad njivami in travniki tik potoka in nad širnimi, v hrib vzpenja-jočimi sc gozdovi v ozadju. Vse te dolge dneve, od takrat do zdaj, ni bila videla niti enkrat toplega, svetlega solnca, ki bi bil rahlo poljubil njena mrt-vaškobleda lica in njen drobni, ncžni vrat. Samo štiri tihe, gluhe stene in očrneli, z dolgimi pajče-vinami prepreženi strop je bila gledala s svoje bol-niške postelje, in dan na dan ni bila čula razen materinega milega glasu nič drugega kakor dolgo-časno enakomerno tiktakanje zaprašene stcnske ure kraj velike omare v kotu. Žalostno je bilo to življenje in mukepolno, da bi bil kriknil človek sredi mrtvaške samote in bi bil posegel z obema rokama v brezdanjo temo vsenaokrog .. .
»Nič ne maraj, Ivanka, kmalu boš zopet zdrava! Pomlad bo prišla in prišel bo majnik, pa boš za-pustila bolniško postelj,« tako in enako je bila to-lažila mati hčerko in jo gladila venomer po gostih, kostanjevih laseh. Toda zima se je bila vlekla tako počasi — dlje kakor prcj šc nikdar. Ivanki se jc zdelo, da samo zaradi tega še neče priti pomlad, ker gotovo ve za njeno bolezen... Naposled so pa vendarlc zavele gorke južne sape, skozi okno so zavele, proti postelji so zavele, kjer je ležala Ivanka.
Cvctni teden je bil zdaj in Ivanka se je soln-čila že ob oknu. Prvikrat je bila zapustila po dolgi bolezni   postelj   in   je   strmela   s   plašnimi  očmi   na
prerojeno naravo zunaj za vasjo. Preko nizkih slam-natih streh je planila jata divjih golobov. S svetlimi, od solnca oblitimi perotmi nemirno vršaje, se je dvignila visoko proti solnčnemu nebu in je izginila nad gozdom v daljavi. Pisani, s cvetjem nagosto posejani travniki na vsaki strani bele ceste so se Ivanki prijazno smehljali, in pozdravljali so jo mnogo-številni citrončki, ki so poredno letali nad temno-zeleno travo, nad zlaticami, spominčicami in mar-jeticami. Nad prelepo, bujnokipečo naravo jc pa sijalo solnce toplo. Nekje od daleč —¦ odtam, kjer so pošumevali v skrivnostnem šepetu temni smrekovi gozdi visokega Čimerna, so zabučali nenadoma zvo-novi v vetru, sem do okna so zabučali in so po-zdravili Ivanko tako prisrčno, kakor so jo pozdravljali včasih le veličastnodoneči velikonočni zvonovi. In takrat se je Ivanka nehote zdrznila in se je naslonila na stolu nazaj; kakor mraz jo je streslo od nog do glave ...
Medtem je stopila v sobo mati in je zapazila bolno hčerko pri oknu.
»Otrok nesrečni ... ali si vstala iz postelje ?« je rekla mati s skrbnim, nekoliko zamolklim glasom in je poljubila Ivanko na čelo.
Ivanka pa je okrenila glavo.
»Ah, mamica . ..! Kako lepo je zunaj . . .! Tudi zvonovi zvonijo ! Še nikdar niso tako lepo zvonili. . . Kar šla bi vun iz hiše . . . na polje bi šla in bi si natrgala spominčic in marjetic cel šopek ... Mamica, kdaj bom šla že lahko na poljč?«
»Kmalu boš lahko šla na polje, Ivanka, prav kmalu!« je rekla mati in je sedla kraj hčerke. »Toda zdaj moraš še nazaj na postelj, da se ne prehladiš . . . Ti je že morda boljše,  Ivanka?«
Ivankine tenke, brezkrvne ustne so se rahlo zgenile.
»Nič mi še ni boljše, mamica . . . Toda lepo sc mi zdi, ko gledam tako vunkaj na travnike in na njive za vasjo . . .«
Mati se je globoko sklonila in je poljubila hčerko na čelo.
»Kar nazaj v postelj, otrok moj! . . . Prišcl bo čas, ko boš lahko vsak dan na prostem in boš lahko lovila citrončkc in trgala spominčice in mar-jetice, kolikor se ti bo le zljubilo . . . Samo zdaj še pohiti pod toplo odejo nazaj — kajne? . . . Ah, Ivanka, jaz in Bog ti želiva vsega najboljšega. To lahko veš . . . To moraš vedeti: zato me ubogaj in pojdi pod odejo!«
»Takoj grem, mamica !« se je nasmehnila Ivanka in je vstajala s stola.
»Oh, kako lepo in prijetno je zdaj zunaj!« je kriknila Ivanka. Kriknila je še enkrat in je omahnila na postelj. Mati jo ;e odela visoko preko vratu, tako da je bolni otrok prav komaj dihal. Toda moralo je biti tako. —
Koncem aprila je pa Ivanka vendarle ozdra-vela; šla je na pisano polje in v gorkem majniku je že prinesla domov materi spominčic in makov, tistih živordečih, poln šopek. In tudi njena lica so že rdela.                                    Cvetinomirski.