Za poduk in kratek das. Sanje. (Spisal Janko Iskrač.) (Konec.) Tako ugibaje, sta prišla tudi na berača. Da ta človek ne bode dolgo trave teptal, o tem ni bilo dvoma. Saj je to njegovo težko sopenje razodevalo. Pa kje bi se pri beraču denarji vzeli? — Ako bi denar imel, ne berafiil bi od hiše do hiše. Vendar nemogoče tudi ni. Saj časniki poročajo, da so se pri umrlih beračih, ki so beračili zgolj iz same skoposti, že našli tisočaki. Pa Se nekaj je! Ta berač nosi tudi s seboj zraven na- vadne beraSke malhe star kovčeg. Gemu bi bil beraču kovčeg? Da bi imel obleko v njem? Ne! Berači navadno nimajo druge obleke, kakor to, katero na sebi nosijo. Po vsem ugibanju sta sklenila slednjič, tega človeka si bolj natančno ogledati. Miha gre ven v steljnico in privede berača v izbo. Drgetaje od mraza, prosi siromak gospodinjo tople juhe ; in pripoveduje, da že tri dni ni nič toplega zavžil. Jera namigne možu, češ, ta je gotova, da je skopuh, drugači bi si privoščil in si kupil juhe za krajcarje, ki jih naberači. Miha pa, ki je s tankim očesom ogledoval beračevo škrinjico, popraša: »Oče, kaj pa nosite tukaj v tej škrinjici?« »I nu, kar mi ljudje dado«, odgovori berač. Kar ljudje dado — seveda krajcarje, petice, in desetice; kaj neki drugega, kar bi starec nosil s seboj. In tega ne more čisto malo biti, ker Bog ve, kako dolgo že dedec berači, in če je takov skopuh, kakor pravi, da si ne vošči tople juhe. Naša zakonska sta bila uverjena, da berač ima denar, posebno še, ko Miha enkrat nalašč butne s črevljem v kovčeg, — kakor da bi se mu izspotaknilo, in pri tem nekaj neznansko zarožlja, kar je naznanjevalo, da kovčeg ni prazen. Tuji berač je imel zdaj pri Mihi in Jeri nekoliko prav dobrih dnij. Sklenila sta, tega človeka ne spustiti proč, kajti zelo bi ju peklo, ako bi kje drugje umrl, in bi tam ostal njegov denar. Da bi tem rajši ostal, sta mu dobro stregla, in vsak dan se je kaj boljščega skuhalo za gosta. Da je škrinjica precej težka, o tem sta se prepričala, pa rada bi tudi bila izvedela, kaj da je in koliko v njej. Pa berač ni hotel nič o tern govoriti, in ker je bila tudi skrbno zaklenjena, nista moglo pomagati svoji radovednosti. Za siromaka pa bila je to posebna sreča, da je našel take ljudi, ki so imeli usmiljenje ž njim, kajti, beračeje sem in tje, je bil vsled slabega živeža tako obnemogel, da bi mu ne bilo mogoče beračiti naprej. Pri dobri postrežbi pa je spet okreval, in na veliko nevoljo Jere in Miheta od dne do dne boljši in krepkejši prihajal. Začelo ju je resno skrbeti, če ne bode nič moke iz tega, in bode tujec nekega dne zdrav svoj zaklad odnesel. Začela sta primišljevati, kako bi brez greha beračevega denarja si prilastila. Ali pri vsej modrosti nista našla ničesar, kar bi bilo ugodno. Slednjič je že toliko okreval, da bi lahko bil spet naprej beračil. Ko že ni bilo več nobenega upanja, sklene Miha vsaj enkrat svojo radovednost nasititi in pogledati, kaj da bi imelo njima vse pripasti. Nekega dne, ko je berač ravno trdo spal, vzame majhno sekirico in se spravi na kovčeg. Parkrat poskusi kreniti, in škrc, škrinjica se odpre. Med tem stopi žena v hišo, in dva glasna: »O, oU se začujeta, potem po nastane smrtna tihota. Kaj je bilo v kovčegu? — Same suhe kruhove skorje. — Berač narnreč, ki ni imel zob, da bi mogel suhi kruh grizti, ker pa se mu je zdelo greh, božje dari zametavati, spravljal jih je v škrinjico. Zraven je bil tudi isti kruh, ki ga je Jera oni večer dala beraču; bil je med vsem najbolj boren, suh in plesnjiv. Drugi dan je moral berač koj pobrati svojo prtljago in iti naprej; seveda se je zelo zahvaljeval dobrim ljudem, pri katerih je tako nepričakovano prebil nekaj prav dobrih dnij. — Od tistega časa pa Miha in Jera več toliko ne verujeta na sanje. Beračem pa Jera več ne postreže s samim suhim kruhom. Smešnica. »Kje vendar tako dolgo hodiš, da zaradi skrbi, da bi se ti kaj ne prigodilo, nisem vso noč zatisnila očesa?«, tako je ogovorila neka skrbna žena v jutro zgodaj iz krčme domov prišlega moža. — »Molči, gobec neumni babji, se zadere pijani mož nad ženo, jaz tudi nisem vso noč spal, pa še kako težko sem domov hodilU