ARHIVI XXV (2002), št. 1 Žontaijev zbornik 277 UDK 7.072 Karolinški fragment "Cura pastoralis" NATAŠA GOLOB Arhiv Republike Slovenije hrani pod signa-turo AS 1073, Zbirka rokopisov, II-lr fragment karolinškega bifolija, ki je verjetno dolgo služil za ovitek poročne knjige v župniji Trbovlje: knjiga namreč vsebuje vpise za čas med letoma 1660 in 1705. Ovitek, za katerega so uporabili bi-folij iz karolinškega kodeksa, je bil nenalepljen, le zapognjen okoli platnic knjige, zato je na nekaj mestih zatrgan in delno odtrgan. Čeprav je na zunanji stani precej poškodovan, zlasti umazan in obdrsan, je na notranji strani zapis dobro ohranjen. Kodikološki popis bi vseboval naslednje prvine: Pastoralno vodilo, po 820, nemška pisna šola; Pergament, obojestransko popisan; Dim. ohranjenega fragmenta (bifolija): 357 x 269 mm, prvotne mere kodeksa so bile ok. 270 x 200 mm; zgornja margina, ki je obrezana, meri 16 mm, zunanja 32 mm, notranja 18 mm, spodnja 37 mm; Pisno zrcalo ima 30 vrst, dim. 218 x 138 mm, vrstična enota je 7,6 mm; Pisano je v enem stolpcu, na vrezanem in slepem zrcalu, ohranjeno je pikiranje na obeh zunanjih marginah; Karolinška minuskula za temeljno besedilo in rustika za rubrike, črno-rjava tinta, minij in svinčevo bela; iniciala D na zunanji strani bifolija, pisana z minijem in temno rjavo tinto; Fragment je bil notranji bifolij neke lege: vidne so knjigoveške vreznine za prešitje in senčni sledovi vrvice oz. niti, s katero je bila lega (in cel kodeks) sešita.1 Čeprav je na zunanji strani bifolij toliko poškodovan, da ni mogoče prebrati prvih in zadnj ih besed na posamezni strani, pa je bila opredelitev besedila vendarle izjemno preprosta, ker se je v zadnji vrsti notranje strani ohranil v rustiki zapisan naslov: "IN CODICI REGULI PASTORALIS III": gre torej za odlomek iz 3. poglavja "Pastoralnega vodila" Gregorja Velikega.2 Fragment sem omenila v dveh člankih, ki sta pred izidom: Predromanski rokopisi in fragmenti, povezani s slovenskimi kraji, v: Od Rimljanov do Slovanov: Študije, Ljubljana — Narodni muzej 2002 (ur. P. Bitenc in T. Knific); Manuscripts and Fragments: Slovenian Territory in the Carolingian Era, v: Hortus Artium Medievalium, Zagreb — Motovun 2002 (acta symposii Carolingian Europe, Poreč - Split 2001, ur. M. Jur-kovič). Navedena članka obravnavata celotno rokopisno de diščino teh stoletij, kjer pa mesto fragmenta AS 123/99 ni posebej opredeljeno. — Naj se zahvalim dr. Jedert Vodopivec, ki me je opozorila na fragment. Sancti Gregorii Magni, Romani Pontificis, REGULAE PASTORALIS LIBER. Ad Joannem Episcopum Civitatis Ra- Rokopis, ki mu je fragment pripadal, je bil skrbno izdelan, lahko rečemo, daje bil lepo in z veščo roko narejen kodeks. Dasi je pergament izgubil svoj sijaj brezhibne izdelave in je bil najbrž dober primer tistega, kar imenujemo per-gamina teutónica, ki je bil na obeh straneh enako zglajen in enako svetle barve, nam o prvotnem videzu pričajo lepa, pravilna in enakomerno pisana minuskula, zanesljive poteze rustike, vseskozi enako debela konica pisala, pa drobna rde-čečrna iniciala D. Klasična barvna triada belo-črno-rdeče.3 Preden odprem vprašanje, kje in kdaj je nastal kodeks, ki mu je pripadal ta fragment, naj napišem nekaj uvodnih besed. Vedno poudarjamo, da je v času karolinške obnove (s terminom reno-vatio zaznamovano) prišlo do izjemnih sprememb glede knjige. Niso bile potrebne le za delovanje Cerkve, pač pa so se širile knjige, namenjene upravi in vodenju posesti in pokrajin (ne pozabimo na zakonike in standardna pravna dela), izobrazbi in literarnemu delovanju (knjige z odlomki iz zgodovinskih in literarnih del, razlage sedmih svobodnih veščin, slovarska dela); nikar ne pozabimo, da so v tem času nastali tudi novi tipi knjig, zbirke litanij in molitveniki (najslavnejši je pač tisti za Karla Velikega), spominske knjige (libri memoriales), knjige, ki so povezovale v celoto, četudi imaginarno, različne ravni klerikov (npr. bratovščinske knjige), nastale so knjige z zgodovinskimi koncepti (anali), prepisi pravnih dokumentov (kartularji), bibliotečni katalogi in katalogi s seznami potrebnih knjig, na katerih skorajda piše Est in votis. Nikoli dotlej, niti v času rimskega cesarstva, ni šlo knjižno vesolje v tak razcvet. vennae: Svetega Gregorija Velikega rimskega papeža Pastoralno vodilo. Janezu, škofu mesta Ravenna, Celje 1984, prevedel Franc Ksaver Lukman, prim. str. 169. Michel Pastoureau je načel zanimivo temo sociologije barv in s tem preferenc v izboru glede na prostor in čas. Za srednjeevropski zgodnji srednji vek, ki seveda živi v svojem konceptu barvnih lestvic (in ne pozna nam običajnega barvnega kroga), je na eni strani lestvice bela barva, na drugi skrajnosti je Črna, rdeča pa je na sredini in to je ključna triada - za karolinške rokopise (in do določene mere tudi za romanske) je ta barvni izbor nadvse značilen, vendar se moramo zavedati, da v rokopisih 9. stoletja izbor 'bel pergament-črna tinta-rdeč pigment1 nima simbolične vloge, ampak gre za izbor, odvisen od materialnih pogojev in povsem življenjskih okoliščin. M, Pastoureau, La couleur et l'historien, v: Pigments et colorants de l'Antiquité et du Moyen Age, Paris 1990, zlasti str. 23-27. 278 Žontaijev zbornik ARHIVI XXV (2002), št. 1 Slika 17: Bolje čitljiva, notranja stran pergamentnega fragmenta -4 .S-1073, Zbirka rokopisov, Il-lr z označenimi mesti meritve. w 'nrvfl f" j, "J -'ti fS« 3EiiJ»r™ > rriLn TJ ur«l fí| i i ¡i ■ 11 ¡ rt I |t »^ii i. L i^^twipitn*^ ff/í* in r I.^ilr^ "p •t-JCdu™ "1.lt.-, :t .1,1 -'f1^ 1 - ' M.v ri .'rm.^n.ir'j,^,^ tjti,tli Sjjhii l.I'idt-^i j-t.f' • - filWfrtnr/ .lj [-ijij, ¡ . tiri ir u" r ^ 1 Ji^jflTrTT ; Í q d -t.' » .jr ,, i.., tu' ÍMffja-'fr d^ta/r Jilifhjí ?rA ícinJ»x wíwiiÍÍÁGÍ"^ JLÀfy&rlp'r&f'rniwr^'^+JWf; . Jf^m ¿»reciT drl/sr^ , ^zm^-ij ' »« t r AIXl ÍY| £ M, ¿| r U\rrr i.T« líluf 1 »^i.Jvv r. iotí -frr fíJíV..... p-'" i/" peri« . p lîr LJ * »;' . ir, '. rfi . pt 4 :.T f| r¡ T ■ r" fr " i JjJím. t i ij i r tfmÄT^ i-rfr*-^1 If-rfiff fírTT »-^ ^t T""-:-' 11 '- ' wi-/trijr^'»i Jll »^uLfw f"^ r ffnJítf/h tnfir-ntAMiéf l^1 jf'.F.'^a^• 'inforfffdirfe^jtjy^yj fy| J- vL. tr bity ji ru . , I^ Î. IJ ; A.-ín o,. Le- C-1 lil I ip CJ' ' Ti ' í—i Til-ÂVï II »H.nm« T,JtTtuL¿: Jp JI J' -VJ« «•nAun tV.—.t.j'í'^v ["r-f' Vi niií' fif.í'jl.m- ^^^-fPeiCi Wtifl I fXAlöilAL iv i i r ■ 15 Karolinška minuskula, ki se je izoblikovala v neposredni bližini Karla Velikega,4 se je hitro zasidrala tudi v Italiji, Španiji in na Britanskem otočju.Vemo, da so se kljub značilni enotnosti karolinške minuskule v posameznih samostanih izoblikovali značilni in specifični pisni slogi. K uveljavitvi karolinške minuskule je veliko pripomogla nova politična organizacija Karlove države in njegova kulturna politika, zlasti pozivi, ki jih preberemo v tekstih, kot sta Admonitio generalis in Epistola de litteris colendis. In čeprav v teh programskih besedilih ne zasledimo niti besede, s katero bi slutili zanimanje Karla Velikega za kaligrafijo, pa je v njih zapisana dolžnost za skrbno prepisovanje in korigiranje besedil: zapisi naj bodo jezikovno natančni in napisani v jasni pisavi. Priče smo nastajanju večjega števila vse bolj kakovostnih rokopisov, kar je bilo tesno povezano s političnimi, upravnimi in ideološkimi cilji karolinške države in njenih vodilnih osebnosti iz posvetnega in cerkvenega območja.5 K temu dvigu je dosti pripo- B. Bischoff, Paléographie de l'antiquité romaine et du Moyen Age occidental, Paris 1993. A. Schmidt, Schriftreform — die karolingische Minuskel, v: Kunst und Kultur der Karolingerzeit. Karl der Große und Papst Leo HI. in Paderborn, Paderborn 1999/3, zlasti str. 689-691. moglo tudi to, da so iz vodilnih skriptorijev pošiljali v manjše ustanove ne le rokopise, ampak so z njimi vred prišle na nove naslove tudi vzorčne abecede,6 Dolgo je že tudi znano, da so posamezni skriptoriji, v katerih je bila tehnologija prepisovanja, korigiranja, vezav itd. utečena, poskrbeli za večje število kopij določenega tipa besedil: tako je dokazano, da je - denimo - samostan v Corveyju skrbel za kopije besedil, ki so jih duhovniki potrebovali pri svojem dušnopas-tirskem delovanju v Karlovi državi. Ce taki dušni pastirji niso imeli možnosti, da bi besedila sami prepisali, ali pa so bližnji samostani imeli prešibke skriptorije in druge naloge, jim je cor-veyjski priskočil na pomoč. Na tak način so se, Takšen primer je droben, le 11 folijev obsegajoči rokopis z osnovami matematike, ki je nastal v enem od hessenskih samostanov, najbrž v Fuldi ali Seligenstadt: kot glavno besedilo je zapisan matematični priročnik Viktorija Akvitanskega, to je calculus, ki mu sledi časovni preračun, computus zatem je redko znano matematično delo Abacus Gerberta iz Aurillaca, prav izjemna je pesem s Heraklejevimi junaškimi dejanji, na praznih straneh pa so pripisali vzorčno abecedo in sicer v tako imenovani epigrafski kapitali. Gl. Bernhard Bischoff: kat. 385a, v: Karl der Grosse (r.k.), Aachen 1965, str. 222-223; H,-W. Stork: kat. VL 13, v: Kunst und Kultur der Karolingerzeit (op. 5), Paderborn 1999/1. str. 335-336. ARHIVI XXV (2002), št. 1 Žontaijev zbornik 279 Slika 18: Slabše čitljiva, zunanja stranpergamentnega fragmenta AS 1073, Zbirka rokopisov, H-Ir z označenimi mesti meritve. denimo rokopisi s corveyskim pisnim slogom, razširili daleč naokrog, saj je bila organizacija misijonarskega dela dobro zastavljena.'Na drugi strani pa je bil Tours nadvse slavno prepiso-valsko središče za biblije in evangeliarje in z njimi sta se prelepa pisava turonskih biblij in ikonografija upodobitev širili daleč naokrog; ikonografija je ostala zgled za kopije celo v 12. stoletju, turonske inicíale pa so bile izhodišče za italijanske romanske iniciale. Beseda paleografa bo natančneje opredelila skriptorij, kje je fragment iz trboveljske župnije nastal. Vseeno pa je mogoče že na prvi pogled reči, da ga lahko uvrstimo v slog tako imenovane nemške pisne šole 9. stoletja. Karolinška reno-vatio je zrastla iz precej starejših valov cerkve-nopolitičnega delovanja in pokristjanjevanja, ki jih najprej, ok. 650, zaznamuje irski misijon, tako da so rokopisi pisani v irski minuskuli in kažejo keltsko vplivani ornament, v drugi fazi pa gre za anglosaški misijon, ko rokopise okrasijo s pleteninasto in/ali merovinško ornamentiko. V rokopisih tega drugega "insularnega vala" najdemo kontinentalne in insularne prvine v sobivanju, tako da oboje ohranjajo svoj značaj in se ne zlijejo v novo sintezo. V zadnji tretjini 8. stoletja pa se karolinška minuskula uveljavi zlasti v tistih škofijah, ki jih je reorganiziral Bonifacij: Regensburg (ki ima v iluminaciji že kontinentalne motive), Freising, Ingolstadt, Mondsee, Salzburg, pa v škofijah, ki so jih ustanovili njegovi učenci, npr. v Fuldi.8 V marsikaterem rokopisu iz teh škofij je vse do zgodnjega 9. stoletja še najti insularne vplive, sicer pa zlasti v bližini alpskega območja prej prodrejo spomini na antiko (saj gre za lokacije dobesedno na ruševinah rimskih naselbin) in svoje stori tudi bližina Italije. Tu je zanimiva vloga Sankt Gallna in Reichenaua kot pomembnih posrednikov klasicizirajočih tendenc.9 Naš fragment razkriva ustaljeno obliko ka- Prim.: R. McKitterick, Continuity and Innovation in Tenth- Century Culture, v: Intellectual Life in the Middle Ages. Essays presented to Margaret Gibson (ur. L. Smith — Ward), London — Rio Grande 1992 zlasti 18. Prim, tudi: Idem: The Carolingians and the Written Word, Cambridge — New York — Port Chester -Melbourne-Sidney. 1989. K. Bierbrauer, Der Einfluß insularer Handschriften auf die kontinentale Buchmalerei, v: Kunst und Kultur der Karolingerzeit top. 5), Paderborn 1999/3, str. 465 passim, zlasti 473-480. E. Wamers. Insulare Kunst im Reich Karls des Grossen, v: Kunst und Kultur der Karolingerzeit (op. 5), Paderborn 1999/3, str. 452 passim. zlasti 461. 280 Žontaijev zbornik ARHIVI XXV (2002), št. 1 rolinške minuskule, za katero bi B. Bischoff rekel, da je dosegla apogej, in tip rustike, ki je nastala s spominom na klasične rokopise, isto velja za oblikovanje iniciale, kjer ni več sledu o irskem vplivu pri oblikovanju črk. Gotovo so bližina Salzburga in Mondseeja ter misijonarska aktivnost iz tega središča tehten razlog za misel, da je rokopis nastal prav v tem okolju: v času (nad)škofa Arna (785-821) se je minuskula povsem uveljavila. Arn je, ob svojem imenovanju za salzburškega škofa, s sabo pri vedel pisarje iz svojega matičnega samostana Saint Amand, kjer je minuskula že dobila vertikalna stebla. Se pred sredino 9. stoletja se je v Salzburgu in v samostanih, povezanih z njim, uveljavila pisava z malone "tipografsko pravilnostjo".10 Iz prehodnih let okoli 800 in v drugo desetletje 9. stoletja so nedvomno najboljša pričevanja o razvoju in formalni zrelosti pisave in slikarskega okrasa iz salzburškega skriptorija taki rokopisi kot so Cutberchtov evangeliar, Codex Millenarius ali Salzburški astronomsko-astrološki kompendij, vsi so nastali do 818. Salzburg je bil nadvse pomembno intelektualno in dušnopastirsko središče.11 Kaj so pomenila besedila, kot je "Pastoralno vodilo", si najbolje predstavljamo z mislijo na sklepe sinode v Frankfurtu leta 794. Predvsem je Karel Veliki naložil duhovščini, da mora poskrbeti za svoje znanje in ga izboljšati, opomnil je škofe, kakšne pristojnosti imajo, in prizadeval si je za okrepitev cerkvenih središč.12 Že v Capitulare ecclesiasticum ali Admonitio generalis je zaobjel svoj program v celoto, do slovenskih krajev pa so prepisi navodil lahko prišli že prej, oz. si lahko predstavljamo, da sta tovrstna besedila poznala salzburški patriarh Pavlin II. in salzburški (nad) škof Arn, ki sta leta 796 spremljala vojaški pohod. Na sinodi "ad ripas Danubii" je bilo sklenjeno, da bodo za doseganje svojih ciljev upoštevali obstoječe možnosti in naj bi jim pri tem služili tudi duhovniki iz teh krajev, izobraženi in tudi nepismeni kleriki.13 "Pastoralno vodilo" je Gregor Veliki napisal v zimskih mesecih 590-591 in na teh straneh se ne zrcali samo njegov pogled na umno vodenje Cerkve, ampak je škofom namenjen program, kako naj se 10 B. Bishoff, Paléographie (op. 4), str. 131. 11 F. Lošek, Salzburg als Zentrum der frühmittelalterlichen la teinischen Kultur, v: Slovenija in sosednje dežele med antiko in karolinško dobo. Začetki slovenske etnogeneze - Slowenien und die Nachbarländer zwischen Antike und karolingische Epoche. Anfange der slowenischen Ethnogenese, (ur. P. Kos) Situla 39, Ljubljana 2001, str. 731-738. 12 *" H. Härtel, kat. št. XI. 5, v: Kunst und Kultur der Karolingerzeit (op. 5), Paderborn 1999/2, str. 789-790. I 3 "...sacerdotes terrae istius, clerici, clerici inlitterati..." Gl. R. Bratož, Začetki oglejskega misijona med Slovani in Avari. Sestanek škofov "ad ripas Danubii" in sinoda v Čedadu, v: Vilfanov zbornik. Pravo, zgodovina, narod (ur. V. Rajšp in E. Bruckmüller eds.), Ljubljana 1999, pp. 79-111. lotijo reformiranja cerkvene službe. To besedilo je bilo vseskozi, od svojega nastanka dalje, izjemno pomembno in v isti sapi s teksti, namenjenimi Karlovim reformam, so se različne sinode sklicevale na njegovo veljavnost. Ne smemo pa pozabiti, da so po delu segali tudi ljudje iz plemstva, ker jim je dajalo temeljne napotke, kako naj uredijo svoje gospodarstvo.14 Nekatere knjige nam dovolj zgovorno sporočajo, kje so bile v rabi: vpisi lastništev in raznovrstnih okoliščin, ki so kodeks spremljale od nastanka dalje, so zanimivo branje, pri fragmentih pa so takšni podatki velikanska izjema. Tudi pri fragmentu, v katerega so ovili Knjigo porok v trboveljskem župnišču, ne najdemo nobenega podatka. Domneve so nevarne, vendar se ne zdi odveč opozoriti, da sta bili cerkvi v Šempetru v Savinjski dolini in sv. Martina v Laškem eklezijastični središči, kjer so take knjige nedvomno potrebovali, saj sta prevzeli redno dušno pastirstvo. Oba patrona, sv. Peter in sv. Martin, sta bila tistikrat posebej izpostavljena: čaščenje sv. Petra je širila salzburška cerkev (pa oglejska tudi), sv. Martin pa je značilen frankovski svetnik, ki seje bojeval proti neverujočim in njegova legenda je bila v poduk in moralno oporo oma-hujočim.15 Po načelu, da so starejše cerkve odstopile mlajšim ustanovam knjige, ki so jih imeli v novejšem izvodu, so knjige potovale iz središč na obrobje. Kdo bi vedel - ker ustreznih dokazil pač ni - kdaj in kako je "Pastoralno vodilo" prišlo v posest trboveljske župnijske cerkve. * * * Da bi nastal kodeks, so morali biti izpolnjeni tudi nekateri materialni pogoji, med njimi so potrebovali tudi tinte. Iz karolinškega časa ne poznamo nobenega izvirnega recepta za sestavo pisnih sredstev, pač pa prepise in izvlečke iz starejših del, kot so Vitruvijeva De arehiteetura, Dioskuridova De materin medica, Historia naturalis in podobni enciklopedični priročniki, ki pa so zaznamovani z znanjem 3. stoletja. Tudi delo Compositiones ad tingenda, ki je bilo sestavljeno v Lucchi v 8. stoletju, ne predstavlja izvirnega srednjeveškega teksta: knjiga je v bistvu nastala v Bizancu in nemara je prav v 8. stoletju prišla v Toskano, do Lucche, in bila prevedena v latinščino. Najbolj vplivne so bile rimske enciklopedije, ki so na latinskem zahodu imele neposredne dediče. Med vsemi je bila najbolj brana (pravzaprav prva prava krščanska) enciklopedija Izidorja Seviljskega. V 19. po- 14 J. Speigl, Gregor I. der Grosse, v: Lexikon der antiken christlichen Literatur (ur. S. Dopp in W. Geerlings), Freiburg-BaselWien 1999, stp. 260. 15 J. Höfler. O prvih cerkvah in pražupnijah na Slovenskem. Prolegomena k historični topografiji predjožefinskih župnij, Ljubljana 1986, str. 16-19, 47-50. ARHIVI XXV (2002), št. 1 Žontaijev zbornik 281 glavju Libri etymologiarum piše: "Rečejo ji tinta (atramentum), ker je črna in se to barvo uporablja za barvanje in za vsakdanjo rabo. Spada med sestavljene barve. Naredi se jo na več načinov, tako da se smolo vmeša v vročo rozgo in naredi majhne banjice, da se zadrži saje. Slikarji dodajo mleček, pomešan z vodo, da se bolj blešči... Drugi pa se odrečejo kuhanju in namesto s suhim lepilom pomešajo tinto z dobrim vinom in temu rečejo indijska tinta... Vsako tinto pa poškoduje sonce in dodatek apna jih pokvari..." Izidor se je naslonil na Vitruvija in Plinija in, tako kot je njegova Etimologija ostala avtoriteta vse do poznega 12. stoletja, se tudi temu receptu ni pridružil noben bistveno nov in izviren napotek vse do slavne zbirke Mappue claviculae in Schedula diversarium artium na pragu med romaniko in gotiko.16 Če bi se spraševali, zakaj ni receptov iz - kopi stično tako bogatega - karolinškega časa, je del resnice najbrž v tem, da je bil postopek za delanje tint praviloma tako preprost, vezan na neposredno okolje, da ga niso zapisali, drugi del v tem, da so si precej svobodno prikrojevali znanje, kakršno je zapustila antika, in celo v tem, da so si za uresničitev zahtevnejših nalog pomagali s tistim, kar je nudila trgovina (saj so tintne osnove in barvila lahko kupovali), pa tudi z znanjem ko-pistov iz soseščine, židovskih, grških oz. iz sredozemskega bazena. Iz karolinškega časa je znanih skoraj dva tisoč rokopisov in še precej več fragmentov. In z njimi nekaj imen, nuna Abirhilta in menih Gundherij iz Wurzburga, Adalhart iz Fulde, Albuin iz Reichenaua, Wilibald iz Mainza, Hengilhart iz Bene-diktbeuerna, Hildoard iz Kolna, Irec Cutbercht iz Salzburga, Dagulf in Godeskalk iz dvorne šole Karla Velikega, Dominik, ki je delal v Freisingu, Regensburgu, Tegernseeju, v Fresingu sta bila dejavna tudi Leidrad in Peregrinus, v rokopisih iz Sankt Gallna so se podpisali Liutfrit, Waldo, Winitharius in Uuolfgisus, s podpisom nam je znan Erembertus iz Wormsa, Folrad iz Salzburga, Maccho iz Regensburga, Ratfried iz Mur-bacha, Thomas iz Echternacha - popoln seznam je še daljši.17 S podpisom so se ovekovečili tisti, ki so se cenili in ki so cenili svoje delo. Tudi fragment, ki je do nas prišel v tako poškodovani obliki, bi lahko sodil v bližino te zgledne družbe mojstrov latinščine in kaligrafije. SUMMARY A CAROLINGIAN FRAGMENT OF "CURA PASTORALIS" The paper presents a bifolium, a fragment of a Carolingian manuscript, possibly copied during the second quarter of the 9th Century in a style of the southwest German writing school. It contains the conclusion of the 3rd part of "Cura pastoralis" of Pope Gregory the Great and proves to be originally a fine work. The fragment served as a cover of the Book of Matrimonies in the parish of Trbovlje. The contribution suggests a possibility that the manuscript was brought to Slovenia during the missionary campaign from Salzburg and that it was, also meant as suggestion, originally used in the arch-parishes of Lasko or Sempeter (Saint Peter's). 16 Monique Zerdoun Bat-Yehouda: Les encres noires au Moyen Âge (jusqu'à 1600), Paris 1983, str. 143-153. 17 V naslonu na monuraentalno delo Elia Averya Loweja (Codices latini antiquiores. A Paleographical Guide to Latin Manuscripts prior to the Ninth Century. I-XE, Oxford 1934-1966, Supplement 1971) je seznam sestavil J. J. John in ga objavil v Članku: James J. John, The Named (and Namable) Scribes in Codices Latini Antiquiores, v: Scribi e Colofoni (ur. E. Condello in G. deGregorio), Spoleto 1995, str. 107 121.