PLANINSKI VESTNIK
ski višini 8500 metrov, kar je splošno znano, je Kammerlander leta 1996 smuči snel, sestopal peš in si smuči spet pripel na višini 7800 metrov, od koder je prl-smuča! do baznega tabora, ki je na severni strani gore na nadmorski višini 6400 metrov. Res je, da je bil prvi, ki je odsmučal z vrha Everesta, vendar ni smučal do baznega tabora pod goro: ampak je peš sestopal tam, kjer je bilo za smučanje bodisi pre-težavno bodisi v smeri, ki si jo je izbral, ni bilo dovolj snega Prvi na svetu, ki mu je v celoti uspelo smučanje čisto z vrha najvišje točke sveta do baznega tabora pod
goro (ki je, mimogrede, na južni, nepalski strani skoraj 1000 višinskih metrov nižje, kar pomeni, da je bila Kar-ničarjeva proga bistveno daljša od Kammerlanderjeve, ki pa je niti ni v celoti presmučal), je torej Slovenec Davo Karničar z Jezerskega.
Med alpinističnimi smučarji, ki so doslej poskušali smučati tako, kot je v celoti uspelo Karnlčarju, je bil leta 1992 Francoz Pierre Tardivel, ki je z nepalske strani prišel do Južnega vrha Everesta in ugotovil, da višje od tod (predvsem prek Hlllaryjeve stopnje) takrat ne bi bilo mogoče smučati, zato si je na Južnem vrhu pripel smuči in se odpeljal proti baznemu taboru.
NA ODPRAVI V JANIAK HIMAL SE JE SMRTNO PONESREČIL ANDREJ MARKOVIČ
PREZGODNJI GROB V HIMALAJI
Istega dne, ko smo Slovenci slavili Izjemen smučarski spust Dava Karničarja z vrha Mount Everesta, se je v najbolj oddaljenem kotičku Himalaje, v pogorju Janak Himal na meji med Nepalom, Tibetom in Sikimom, zgodila tragedija. Med plezanjem po pobočju 7483 metrov visokega Džongsang Peaka se je smrtno ponesrečil 24-letni alpinist Andrej Markovič iz Novega mesta. Prve novice, ki niti do trenutka, ko to precej pozneje poročamo, niso izčrpnejše, sporočil pa jih je vodja slovenske alpinistične odprave v Janak Himal.Andrej Štremfelj in jih je posredovala Planinska zveza Slovenije, so nadvse skope. Potem ko sta Andrej Markovič in soplezalec Urban Ažman iz Gorij po preplezani prvenstveni smeri prišla na vrh sedemtisočmetrske gore in se vračala z nje, se je Andreju pri spuščanju z vrvjo izpulilo sidrišče, izpulil se mu je snežni klin, »sablja«, in omahnil je v globino.
Pretreseni tovariši iz odprave so se še isti dan odločili: nesrečnega alpinista so prinesli nad bazni tabor, zložili na kraju, varnem pred plazovi, iz skal grob, ga položili vanj in nanj naložili skai, ki jih je tja dol Izpod vrha poslala gora.
Ta gorski predel je namreč eden od najbolj odročnih v Himalaji, o čemer zgovorno priča podatek, da so bili Slovenci to pot nasploh prvi, ki so se z nepalske strani lotili sede m tisočakov Džongsang Peaka (7483 m), Pa-tibare ali Pyramid Peaka (7123 m) in Kiratčulija ali Tenta (7365 m).
Andrejeva mati in dekle bosta skupaj z novomeškimi alpinisti prihodnje leto obiskali Andrejev grob. Andrej Markovič je že pri šestnajstih letih začel plezati na umetni steni pod novomeškim kandijskim mostom. To je bil sprva samo šport, kmalu so ga začele zanimati gore in prave visoke stene. Po opravljeni maturi na novomeški gimnaziji se je za teden dni preselil v Vrata, kjer je brez prestanka plezal. V enem od teh dni je po treh različnih smereh priplezal na vrh Severne triglavske stene in na vrh Triglava. Rad je ime! tudi gore okoli Tamarja In morda ni naključje, da je le nekaj dni pred zadnjim odhodom v Himalajo lastnico podjetja Vrh Iz Tržiča Zdenko Globočnik, ki mu je kot perspektivne-
Prergadnjf grob v Himalaji: Andrej Markovič
mu mlademu alpinistu že drugo leto nudila sponzorsko pomoč, peljal na plezanje Raza Jalovca. Ko je bi! pred nekaj leti skoraj popolnoma brez denarja, vendar z veliko volje, da bi preplezal katero od lepih smeri, spet v Tamarju, je prespal kar v tamkajšnji kapelici. Ko ga je videl oskrbnik koče v Tamarju, mu je ponudil prenočevanje pod planinsko streho, kar pa je Andrej sprejel šele po dolgotrajnem prigovarjanju. Od leta 1996 je bil vsako leto na kateri od velikih odprav v tujih gorah, v Himalaji, Sečuanu ali Peruju. Poleg tega je ime/ izjemne vzpone v Centralnih Alpah, v Grandes Jorasses z Urbanom Ažmanom, na primer. Še predvsem je bil ponosen, ko mu je uspelo samemu preplezati izjemno zahtevno smer Peklenska pomaranča v Rze-niku. Če mu ta nesreča ne bi prekrižala vseh življenjskih načrtov, bi se brž ko bi bilo mogoče s kolesom odpravil v Centralne Alpe, kjer je bila njegova velika želja potegniti črto pod alpsko trilogijo, preplezati severne stene Matterhorna, Elgerja in Grandes Jorasses, česar se lotijo in kar uspe le najboljšim alpinistom.
471
PLANINSKI VESTNIK
Čeprav je bil s srcem in dušo zapisan goram in stenam, je redno študiral na Fakulteti za šport v Ljubljani. Preden se je odpravil na svojo zadnjo pot v gore, je veliko študiral in opravil vse izpite za tretji letnik. V Novem mestu je že bila komemorativna slovesnost za pokojnim alpinistom Andrejem Markovičem. Novomeški alpinisti so že sklenili, da bodo svojemu kolegu in prijatelju prihodnje leto postavili spominsko ploščo, najverjetneje v Vratih - tam je bilo eno od Andrejevih najbolj priljubljenih izhodišč za plezalne vzpone. Eden od Markov i če vi h alpinističnih kolegov, vrhunski plezalec Filip Bence iz Tržiča, ki je v 32 letih svoje alpinistične kariere preplezal že 3700 smeri in bil že na enajstih odpravah, mož. ki je Andreja spoznal pred šti-
rimi leti na alpinističnem taboru pod Mangartom in ga je smatral za enega od najboljših mladih slovenskih alpinistov, je dejal, da je del Himalaje okoli Kangčendzen-ge, kjer se je smrtno ponesrečil Andrej Markovič, za slovenske alpiniste menda zaklet. V tem predelu Himalaje je bii Bence že dvakrat, zdaj naj bi šel še tretjič, vendar se je moral potovanju zaradi službenih obveznosti in zaradi denarja odpovedati. Prvič je bil tam ieta 1983 na ogledni odpravi s Petrom Podgornrkom in enim šerpo. drugič dve leti pozneje, ko se je pri sestopu z Jalung Kanga smrtno ponesrečil tržiški alpinisti Borut Bergant Tam sta leta 1991 za vedno ostala tudi Marija Frantar in Jože Rozman, ko sta plezala na Kangčendzengo.
NA JASENJAH NAD GOZDOM MARTULJKOM SO ODKRILI SPOMINSKO PLOŠČO PAVLI JESIH
SIMBOLIČNA VRNITEV POD ŠPIK
Od letošnje zadnje septembrske sobote je v monolitno skalo na planini Jasenje med Spodnjim in Zgornjim Martuljškim slapom nad Gozdom Martuljkom vgrajena spominska plošča z napisom »Veliki slovenski alpinist-ki Pavli Jesih, 1901-1976, Ni ji bilo dano, da bi iz večnosti zrla v obličje Špika.« V prisotnosti približno 150 ljudi so ploščo, delo akademskega kiparja Marjana Keršiča-Belača. ki je Jesihovo dobro poznal, v izredno slabem in deževnem vremenu odkrili minister za šolstvo in šport dr. Lovro Št ur m, podpredsednik Planinske zveze Slovenije (PZS) Tone škarja ter vrhunska slovenska alpinista Viki Grošelj in Tomaž Humar. Ob družini Jesihovih, ki je skupaj s PZS ob sponzorski podpori Mobitela pripravila to slovesnost, so se odkritja plošče udeležili tudi legenda mojstranšklh gornikov, 82-letni Avgust Delavec, generalni konzul Kraljevine Jordanije v Sloveniji Samir Amarin, državni sekretar za šport dr. Aleš Vest, župan občine Kranjska Gora Jože Kotnik, ljubljanski mestni svetnik Bogdan Bradač in direktor Mobiteia Anton Majzelj. Pavla Jesih (ki se je vedno podpisovala Paula) sodi skupaj z Miro Marko Debelak, Nadjo Fajdiga, Sta-zlko Černič in Barbko Lipovšek-Ščetinin med največja imena slovenskega in svetovnega ženskega alpinizma. Njena prva vrhunska plezalska smer je bila leta 1926 prvenstvena skozi Okno v Severni steni Triglava, ki jo je preplezala skupaj z Miro Marko Debe-lakovo, dr. Stanetom Tomlnškom in Tonetom Guer-ro, svojo najodmevnejšo in zadnjo vrhunsko smer je preplezala leta 1945, takoj po vojni: to je bilo prvenstveno plezanje v Centralnem stebru prav tako v Triglavski steni skupaj z legendarnim Jožetom čopom v dotlej nepremaganem mogočnem stebru, ki se zdaj imenuje Čopov steber.
MINISTER O VELIKI ALPINISTKI
Malone točno opoldne je igralec Jernej Kuntner, ki je 472 vodil prireditev, udeležencem slavja pred ploščo, ki je
poslovna ženska In velika alpinistka Pavla Jesih ja bila v svo|lh najboljših letih v mestu vedno elegantno oblečena.
bila poknta s slovensko planinsko zastavo, poimensko predstavil nekatere prisotne, tudi urednika Planinskega vestnika, ki je avtor besedila na spominski plošči, in nato predal besedo ministru za šolstvo in šport dr. Lov-ru Šturmu, ki je v močnem nalivu povedal naslednje: »Spoštovani alpinisti in ljubitelji gora! Bliža se stota obletnica rojstva ene največjih slovenskih in evropskih alpinistk Paule Jesih. Resnici na ljubo je potrebno reči, da si je zaradi svoje izjemne ljubezni do gora, številnih vzponov, tudi prvenstvenih, že davno zaslužila spominsko obeležje, vendar pa ga je sama zaradi višjih vzrokov odklanjala.