Sonet 
Lepo je videti, kak' v zeleiijadi 
vodice od podnebja se plavijo, 
al' kak' od sonca luči se bliščijo 
predragih biserov lepi zakladi; 
lepo je rože videti pomladi, 
ki jutra prvi žarki jih zlatijo; 
al' zvezde, ki očeta čast gorijo 
na neba potih o polnočnem hladi. 
Pa vse še lepše videt' je devico, 
kateri cvetja ni še odpihala 
strupena moč posvetnega viharja; 
nedolžnost njena oteniui danico, 
očesi nje sta Kerubov zrcala. 
z lic njenih sveti se nebeška zarja. 
213